Trentinsko - Zgornje Poadižje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Trentino-Alto Adige
Region Trentino-Südtirol
Region Trentin-Südtirol

Italijanska dežela Trentinsko - Zgornje Poadižje
Zastava Grb
Glavno mesto Trento
Pokrajine Južna Tirolska, Trento
Občine Seznam 339 občin
Površina 13.607 km²
Prebivalstvo 1.043.294 (31. marec 2013)
Gostota 76,4
ItalyTrentino-AltoAdige.png

Trentinsko - Zgornje Poadižje (v dvojezičnem italijansko-nemškem izvirniku Trentino-Alto Adige/Südtirol, v ladinščini Trentin-Südtirol) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, in ena od petih s posebnim statutom. Meji na severu z Avstrijo, na zahodu s Švico in z deželo Lombardija, na jugu in na vzhodu z Benečijo. Deli se na dve pokrajini: Bolzano (116 občin) in Trento (223 občin),.

Upravna ureditev[uredi | uredi kodo]

Trentinsko - Zgornje Poadižje je edina italijanska dežela, ki je odstopila svoje naloge in privilegije pokrajinama, ki jo sestavljata. Dejansko se njena sestavna dela, pokrajini Bolzano in Trento, tudi uradno imenujeta avtonomni pokrajini. Deželni svet je sestavljen iz pokrajinskih svetnikov in njegov predsednik je izmenoma predstavnik ene ali druge pokrajine. Formalno je glavno mesto dežele Trento, a politično in administrativno je Bolzano/Bozen enakopravno. Celo deželni svet se sestaja izmenoma v enem ali drugem od mest, odvisno od sedeža trenutnega predsednika. Glavni mesti sta praktično dve.

Država ima predstavnike v obeh pokrajinah, na isti ravni z deželo. Zato je Trentinsko sopomenka za Pokrajina Trento, kot je Zgornje Poadižje sopomenka za Pokrajina Bolzano/Bozen.

Bocenska pokrajina je združila občine v osem upravnih enot (it. comprensori, nem. Bezirksgemeinschaften), ki se bavijo s problemi v zvezi s kulturo, gospodarstvom in ekologijo. Podobna ureditev je do nedavnega veljala v pokrajini Trento, a se ni obnesla. Zato je pokrajina izdala leta 2006 zakon, ki predvideva odstopanje odgovornosti od pokrajine direktno na občine; izvedba je še v teku.

Zgornje Poadižje je italijanski naziv za ozemlje, ki mu Nemci pravijo Južna Tirolska - pač odvisno, od katere strani je gledano. Ker je trenutno to ozemlje v italijanskih rokah, je uradno poimenovanje administrativne enote Zgornje Poadižje, medtem ko se uporablja za isto geografsko področje ime Južna Tirolska.

Velikokrat se ne-italijanski mediji približno izražajo o teh krajih, na primer: ...južnotirolsko glavno mesto Bocen v Trentinu… , ali ...Adiža izvira na Trentinskem, ali ... gorstvo Adamello v Južni Tirolski..., ker pač niso dovolj seznanjeni s svojstvenimi razmerami v tej deželi. Dejansko gre za dve popolnoma ločeni enoti, z natanko določenimi mejami, ki nimata ničesar skupnega. Prav tako je zgrešena raba besede tridentinski namesto trentinski; Tridentinski je samo cerkveni koncil iz šestnajstega stoletja, sicer beseda spominja na fašistično poimenovanje dežele.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Dežela Trentinsko - Zgornje Poadižje je popolnoma gorata, V glavnem so to Dolomiti, in sicer skupine Ortles, Cevedale, Adamello, Presanella, Sciliar, Sassolungo, Catinaccio, Marmolada, Sella, Latemar, Pale di San Martino; na jugu se vrhovi spuščajo v Predalpe. Najsevernejša točka je Vetta d'Italia/Glockenkarkopf (2911 m), najvišji vrh severnega predela dežele pa je Palla Bianca/Weisskugel (3764 m). Na Trentinskem delu je najvišja gora Ortles/Ortler (3902 m). Dežela ima veliko vodno bogastvo, to je več rek in jezer. Največje reke so Adiža s pritoki, Brenta, Sarca in Chiese. Edino veliko jezero je Garda, ki sega v deželo s skrajnim severnim koncem. Veliko je manjših alpskih jezer: Molveno, Ledro, Tovel, Braies, Carezza, Caldaro, Resia in druga. Podnebje je tipično alpsko, brez izjem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Do leta 1919 je bila dežela del avstro-ogrskega landa Tirol. Po prvi svetovni vojni jo je mirovna pogodba razdelila med Avstrijo (današnja avstrijska zvezna dežela Tirolska) in Italijo, ki je svoj del imenovala Venezia Tridentina (dobesedno: Tridentinska Benečija). Leta 1948 je bila ustanovljena dežela s posebnim statutom z imenom Trentino-Alto Adige/Tiroler Etschland (dobesedno: Trentinsko - Zgornje Poadižje/Tirolsko Poadižje). Od leta 1972 dalje se dežela uradno imenuje Trentino-Alto Adige/Südtirol (dobesedno: Trentinsko - Zgornje Poadižje/Južna Tirolska).

Trentinsko[uredi | uredi kodo]

Ob zaključku zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti, ko so se ledeniki umaknili na višje položaje, so nastala tudi prva naselja na Trentinskem, vendar segajo prva pričevanja šele v bronasto dobo. Odkrita je bila okoli 5000 let stara mumija Ötzi in okoli 4000 let stari ostanki mostišč ob jezeru Ledro. Nekateri zgodovinarji so mnenja, da so jih postavili predhodniki plemena Retov, o katerih se sicer prvič sliši komaj v šestem stoletju pr. n. št. Reti so bili kulturno pleme, ki je poznalo pisavo že 500 let pr. n. št. Imeli so značilno obliko samouprave, ki se je ohranila še dolgo potem, ko so jih Rimljani premagali med leti 16 in 9 pr. n. št. V dobo rimske kolonizacije sega nastanek mesta Tridentum, današnjega Trenta. Po propadu rimskega imperija so že okoli leta 568 zasedli to ozemlje Langobardi, ki so ostali na oblasti vse do leta 774. Zanimivo je, da je že njihov kralj Autari (584 - 590) postavil severno mejo države v Salurnsko ožino (it. Stretta di Salorno, nem. Salurner Klause), ki je še danes meja z Južno Tirolsko in pokrajino Zgornje Poadižje, kakor tudi med italijansko in nemško govorečim prebivalstvom.

Leta 774 je oblast prešla na Sveto rimsko cesarstvo, pod čigar okriljem je bil leta 1027 ustanovljen škofijski principat, se pravi, da je škof prejel od vladarja naslov princa in posvetno oblast v mejah škofije, kar je zagotavljalo deželi skoraj popolno avtonomijo. Kljub raznim nasprotovanjem, predvsem s strani avstrijskih vladarjev, je samostojnost trajala vse do prvih let devetnajstega stoletja, ko je po Napoleonovih vojnah Trentinsko postalo eno od evropskih spornih področij. Bilo je eno od glavnih pozorišč prve svetovne vojne (skoraj 11.000 padlih trentincev), ob koncu katere ga je Versajska pogodba dodelila Kraljevini Italiji.

Zgornje Poadižje[uredi | uredi kodo]

Nekatere izkopanine pričajo, da so bili ti kraji naseljeni že v kameni dobi, a prav nepretrgano bivanje neštetih plemen na ozemlju je uničilo veliko sledi za njimi. Najstarejši dobro ohranjeni ostanki so grobišča v okolici mesta Bressanone/Brixen (okoli leta 1000 pr. n. št.). Že s prvim preseljevanjem keltskih narodov v šestem stoletju pr. n. št. so se nekatera plemena ustavila na alpskih ozemljih, predvsem Reti ali ljudstva, ki so se z Reti asimilirala. Rimska nadoblast je trajala od leta 16 pr. n. št. do leta 476, ko so deželo zavzeli najprej Ostrogoti, nato Langobardi in slednjič Bavarci. Pod Karlom Velikim je dežela prišla pod Franke. Za časa Svetega rimskega cesarstva je bilo ozemlje razdeljeno med trentinsko škofijo in briksenško škofijo. Toda na področju okoli današnjega Merana, ki je spadalo pod trentinsko oblast, se je kmalu pojavila plemiška družina Venosta, ki je leta 1342 dosegla neodvisnost. Zadnja dedinja grofov Venosta je odstopila svoje posesti Rudolfu IV. Habsburškemu, s čimer jih je združila z avstrijsko Tirolsko. Po Napoleonovih vojnah so se začela med Italijo in Avstrijo prepiranja za posest dežele, ki so se razvlekla preko obeh svetovnih vojn. Ob koncu druge svetovne vojne, med katero je padlo okoli 8000 domačinov, so deželo zasedli zavezniki. Mirovna pogodba je leta 1948 dodelila pokrajino Italiji, ki jo je združila s Trentinskim, da bi znižala odstotek nemško govorečega prebivalstva. Nemško prebivalstvo ni bilo zadovoljno s tako rešitvijo in pojavili so se teroristični skrajneži. Zato je leta 1972 bil odobren takoimenovani drugi sporazum, ki je priznal deželi avtonomijo.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Deželno gospodarstvo je zelo razvejano. Živinoreja, ki je bila do nedavnega glavni vir dohodkov, je še vedno intenzivna. Poljedelstvo je zastopano predvsem s sadjarstvom: dežela pridela 60% državnega proizvoda jabolk in velike količine drobnega sadja, kot so jagode, maline, borovnice in robidnice. Vinska trta se goji na sicer majhnih površinah (1% državne površine), a proizvajajo se vina najvišje kvalitete. V raznih manjših industrijskih obratih je zaposlenih skupno 33% prebivalstva. Posebej je treba omeniti pridobivanje in obdelovanje porfirja v pokrajini Trento. Obilje vodnih virov omogoča pridobivanje energije iz hidroelektrarn, a posebno v Bocenski pokrajini tudi iz alternativnih virov (biomasa, sončna energija). Toda najdonosnejša gospodarska panoga je turizem, predvsem zimski, a tudi počitniški in termalni. V sami pokrajini Trento znaša skupna ponudba hotelov, privatnih sob in apartmajev ter zasebnih vikendov skoraj pol milijona prenočišč. Dežela nima problema brezposelnosti. Višina bruto osebnega dohodka jo postavlja na drugo mesto v državi za Lombardijo.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Čeprav so na razpolago uradni viri le za Bocensko pokrajino, ker Trentinska pokrajina ne popisuje prebivalstva po jezikovni skupini, velja podatek, da govori v Trentinskem velika večina prebivalstva italijansko. V Zgornjem Poadižju je glavni jezik nemščina, ki jo govori kot prvi jezik okoli 70% prebivalcev. Močno zastopana je tudi ladinščina (5%), italijansko pa govori okoli 25%. Če se podatki združijo in obravnavajo v sklopu dežele, je Italijanov 65%, Nemcev 32% in Ladincev 3%, a tako prikazovanje je nepravilno prav zaradi teritorialne razporeditve govorcev.

Od skupnih 116 občin Bocenske pokrajine je večinski jezik nemščina v 103 občinah, ladinščina v 8 občinah in italijanščina v 5 občinah. V javni administraciji je, na 100 državnih službah, rezerviranih 69 za nemško govoreče, 27 za italijansko govoreče in 4 za ladinsko govoreče. Ladinščina je uradno priznana in zaščitena in se poučuje v vseh javnih šolah. V krajih z ladinsko večino je tudi učni jezik. Nemški jezik je popolnoma enakopraven z italijanskim in se normalno uporablja tudi v javnih uradih in sodiščih. Samo zakonodajne listine morajo biti v italijanščini. V dopisovanju z oblastmi se uporablja jezik, s katerim se je ena stran prvič javila drugi, kakor se tudi ustni pogovori nadaljujejo v jeziku prvega stika. Z vojaškimi oblastmi se uporablja samo italijanščina. V šolah so ločeni odseki, kjer se isti programi poučujejo v različnih jezikih, a že od prvega letnika je manjšinski jezik obvezni predmet.

Viri[uredi | uredi kodo]