Dolina Aoste

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Autonoma Valle d'Aosta
Région autonome Vallée d'Aoste
Italijanska dežela Dolina Aoste
Zastava Grb
Glavno mesto Aosta/Aoste
Pokrajine dežela nima pokrajin
Občine Seznam 74 občin
Površina 3,263 km²
Prebivalstvo 122,868 (2005)
Gostota 38
ItalyValleDaosta.png

Dolina Aoste (v italijanščini Valle d'Aosta, v francoščini Vallée d'Aoste, v frankoprovansalščini Val d’Oûta) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo in ena od petih s posebnim statutom. Meji na severu s Švico, na zahodu s Francijo, na jugu in na vzhodu z deželo Piemont. Je edina italijanska dežela, ki se ne deli na pokrajine, ker je bila administracija vključena v pristojnosti dežele ali občin.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Dolina Aoste je popolnoma gorata dežela, saj se nahaja v njenih mejah najvišja evropska gora Monte Bianco ali Mont-Blanc (4810 m), pa tudi drugi alpski štiritisočaki: Monte Rosa ali Mont-Rose (4634 m), Cervino ali Cervin (4478 m), Grandes Jorasses (4208 m), Dent d'Hérens (4179 m), Gran Paradiso ali Grand-Paradis (4061 m). Južni del dežele zavzema Park Gran Paradiso, ki je bil ustanovljen že leta 1922 in pokriva (skupaj s piemontskim delom) več kot 70 km2 površine. Prebivalstvo je najgosteje poseljeno vzdolž reke Dora Baltea (Doire Baltée) in v ostalih manjših dolinah ledeniškega izvora, ki so značilne za to pokrajino.

Podnebje je povsod tipično alpsko, s hudimi zimami in hladnimi poletji. Dolina Dore Baltee nudi zaradi svoje obsežnosti nekoliko milejše podnebje. Padavin je obilno, predvsem snega.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Čeprav izkopanine pričajo, da je bila dolina Aoste naseljena že 3000 let pr. n. št., segajo prvi zgodovinski podatki v leto 25 pr. n. št., ko so Rimljani tukaj ustanovili postojanko Augusta Praetoria (današnje mesto Aosta), da bi si s tem zagotovili nadzor nad prelazoma Malega in Velikega Svetega Bernarda. Prav zaradi tega strateškega položaja so si potem skozi stoletja prilaščali dolino Aoste mnogi osvojevalci, tako Burgundi v petem stoletju, Ostrogoti, Bizantinci in Langobardi v šestem, Franki v osmem in končno Savojci na začetku enajstega stoletja. Ti so dopuščali domačinom veliko avtonomijo, saj so jim že leta 1536 dovolili popolno upravno samostojnost. Zato je tudi ob združitvi z ostalo Italijo (1861) dežela zahtevala in prejela posebne pravice. Za časa fašizma so bile te pravice ukinjene, francoski jezik je bil prepovedan in administracija je prešla pod upravo mesta Torino. Republika je leta 1945 proglasila dolino Aoste za deželo in leta 1948 za deželo s posebnim statutom.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Ustavni zakon 26.02.1948 določa: V deželi Dolina Aoste je francoščina enakopravna italijanščini. Javne listine so lahko sestavljene v enem ali drugem jeziku, razen odločb sodnih oblasti, ki se izdajo v italijanščini. ... V šolah vsake vrste in stopnje, ki so odvisne od Pokrajine, je za poučevanje francoščine predvideno isto število tedenskih ur kot za poučevanje italijanščine. Nekateri predmeti se smejo poučevati v francoščini. ... Nemško govoreči, ki jih je Dežela priznala v občinah doline Lysa, imajo pravico, da se njihove jezikovne in kulturne značilnosti in tradicije zaščitijo. Zagotavlja se jim šolska izobrazba v nemščini, s prilagoditvami lokalnim potrebam.

Na ta način je Republika izrecno dovolila popolno dvojezičnost deželi Dolina Aoste. Pripomniti je treba, da je povsod govora o francoščini, medtem ko jezik Aoste praviloma ni francoščina, temveč njen "sorodnik" frankoprovansalščina (ali arpitanščina). Gre pa v glavnem za razčlenitev, ki je sad poznejših raziskav, po katerih je frankoprovansalščina na istem jezikovnem nivoju kot francoščina, čeprav pred nekaj desetletji izvedenci niso delali razlike med jezikoma.

Prebivalci v dolini reke Lys, ki jih zakon omenja, so znani pod imenom walser (iz nemškega Walliser = prebivalec doline). Govorijo nemško narečje in so potomci priseljencev iz okolice današnjega Berna v Švici, ki so prišli v Italijo in Avstrijo v dveh skupinah, prvič v osmem, drugič v trinajstem stoletju. To narečje še danes govori okoli 17.000 oseb, od katerih približno 3.500 v Italiji.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Čeprav je zaradi visokih gora več kot tretjina površine neprimerna za obdelovanje, je bila dežela do nedavnega odvisna v celoti od kmetijstva in živinoreje, kar je navajalo mladino, da si je iskala donosnejše zaposlitve v Švici in Franciji. Ko je bil francoski jezik prepovedan, se je tudi zaradi gmotnih težav odselila večina francosko govorečih. Šele po drugi svetovni vojni je dolina Aoste odkrila turizem in s tem omogočila dotok kapitalov, s katerimi se je nato tudi lokalno kmetijstvo povzdignilo na moderne standarde. Povojna ekonomska rast sosednjih dežel je narekovala potrebo po turističnih objektih in Dolina Aoste se je prva odzvala z visokokvalitetno ponudbo. Tako je prišlo do izrednega turističnega in industrijskega razvoja, ki je povzročil celo precejšnjo imigracijo. Danes je Dolina Aoste najbogatejša med italijanskimi deželami. Poleg turizma, industrije in izkoriščanja vodne energije je še vedno kmetijstvo eden glavnih gospodarskih dejavnikov. Glavne kulture so krompir, vinska trta in sadno drevje (jabolka). Na visokih planotah se intenzivno gojijo predvsem krave mlekarice za proizvodnjo sirov.

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Dežela ima več zaščitenih področij:

Viri[uredi | uredi kodo]