Beneška laguna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Laguna di Venezia
Beneška laguna
Venice Lagoon December 9 2001.jpg
Država Italija
Koordinate 45°24′47″N, 12°17′50″E
Površina 4,4 km² kopnega
Nadmorska višina mnm
Obala km
Prebivalstvo okoli 115.000 (2004)
Gostota

Beneška laguna (v italijanskem izvirniku Laguna di Venezia [lagùna di venècja] ali Laguna Veneta [lagùna vèneta]), je laguna v Jadranskem morju, vzhodno od mesta Benetke. Upravno spada pod italijansko deželo Benečija (pokrajina Venezia).

Skupna površina lagune je 550 km², od katerih je 8 % kopnega (mesto Benetke in ostali manjši otoki), 11 % je globokega morja (kanali, po katerih se razvija ladijski promet), več kot 80 % pa so slana močvirja.

Kratka zgodovina[uredi | uredi kodo]

Današnjo podobo lagune je v veliki meri pripisati človeškim posegom, ki so se vrstili v teku stoletij. Nastala je po vsej verjetnosti zaradi prepletanja raznih naravnih pojavov. Najprej so rečni izlivi nanesli toliko peska in naplavin, da so ustvarili peščen nasip in s tem zaprli zaliv proti odprtemu morju. Ko se je teren zaradi subsidence ponižal, je nastalo močvirje, ki ga je pa morje zalilo, ko si je izkopalo odprtine v nasipu. Pred človeškimi posegi je bila Beneška laguna zelo različna od danes, saj so vanjo pritekale velike reke: Piave, Dese in Sile na severu, južneje Adige in nato Brenta. Piave je bila preusmerjena bolj na sever v sedemnajstem stoletju in na enega od njenih bivših rokavov je bila delno napeljana Sile. Tudi Adige in rokavi Pada so bili v sedemnajstem stoletju speljani bolj na sever. Brenta pa, ki ji je bil skopan odtok na jug že v trinajstem stoletju, je bila dokončno preusmerjena komaj v devetnajstem stoletju. Na ta način je laguna izgubila lastnosti močvirja in postala velik plitev morski zaliv z obilico otokov. Danes se razprostira v smeri severovzhod/jugozahod za približno 55 km in je široka med 8 in 14 km.

Kopni predeli lagune[uredi | uredi kodo]

Zaradi različnih terenov, ki sestavljajo morsko dno, pa tudi zaradi mnogih umetnih posegov, se laguna opazno razlikuje od kraja do kraja. Morska površina ni enakomerna, pač pa sestavljena iz več jezer, ki jih prepredajo sipine, otoki, plitvine in močvirja. Leta 1850 je bilo v laguni preko 60 otokov, a danes jih je samo še polovica. So v glavnem dveh vrst. Eni so peščene sipine, drugi pa aglomerati naplavin, ki so jih nanosile reke. V to skupino spadajo predvsem otoki, ki sestavljajo mesto Benetke, Giudecca, San Giorgio, Burano, Mazzorbo in Torcello. Posebej se omenjajo "lidi", ki so dolgi ozki otoki, pravi naravni nasipi, ki sta jih ustvarili reki Sile (na severu) in Brenta (na jugu).

Kopno sestavljajo tudi barene, ki so najrazličnejših oblik in gosto porasle. Značilnost baren so nekoliko privzdignjeni robovi, ki jih prepletajo globoke razpoke. Plimovanje - razen visoke vode - jih ne poplavlja. Veliko baren je umetnih: nastale so z nanašanjem materiala, ki je ostajal pri kopanju in čiščenju plovnih kanalov.

Močvirnate površine lagune so obsežni predeli kopnega tik pod morsko površino, ki jih odkrijejo samo oseke. Čeprav so v glavnem zelo podobne barenam, saj imajo isto "skledasto" obliko z razjedenimi robovi, so posebnost zase. Prvič zaradi edinstvenega prirodoslovnega habitata, a tudi zaradi njihove važnosti pri računanju lagunske površine ob plimovanju.

Naseljenost[uredi | uredi kodo]

Prebivalci lagune živijo v glavnem v mestih Benetke in Chioggia. Popis prebivalstva ISTAT iz leta 2001 ugotavlja, da so obljudeni le sledeči otoki: Lido (17.848 prebivalcev), Murano (4.968), Pellestrina (4.471) Burano (3.267), Sant'Erasmo (771), Mazzorbo (364), Vignole (69), Torcello (25), Mazzorbetto (10) in San Clemente (1). Razen tega se nahajajo na otokih San Giorgio Maggiore, San Lazzaro degli Armeni, San Michele in San Francesco del Deserto samostani, v katerih stalno prebiva 11, 22, 11 in 9 oseb.

Prehodi med laguno in odprtim morjem[uredi | uredi kodo]

Med sipinami, ki zapirajo laguno pred odprtim morjem, takoimenovanimi lidi, so morske ožine ali "vrata". Skoznje se preliva morje ob plimovanju in se razvija promet. V šestnajstem stoletju je bilo teh ožin sedem in ob vsaki je bilo pristanišče. Danes je samo troje vrat (Lido-San Nicolò, Malamocco, Chioggia), ki so razporejene približno v isti oddaljenosti ena od druge. Ta organizacija pretokov je bila izvršena med leti 1891 in 1925 in je upoštevala samo ekonomsko stran lagunskih problemov, in sicer manjši strošek za vzdrževanje pristanišč. Ista miselnost je botrovala odločitvi, da se razširi in poglobi ožina Malamocco, osrednja od treh, kar je dovolilo dostop v laguno tudi velikim ladjam in tankerjem. Pri tem je bilo zanemarjeno dejstvo, da v slučajih visoke plime preširoka odprtina vrat Malamocco dovoljuje ogromnim količinam vode istočasni dotok v laguno, kar je nekoč skupina manjših vrat omejevala. To pa je eden od vzrokov za obdobne poplave lagune.

Zaščita pred morjem[uredi | uredi kodo]

Prve zaščite so bile postavljene ob koncu šestnajstega stoletja za obrambo "lidov". Pred otoki so bile zabite v morsko dno vrste debelih kolov in prostor med njimi in obalo je bil napolnjen z nanošenimi skalami. S tem sistemom so bile v naslednjem stoletju zavarovane vse zunanje obale lagune. Ker sta redna zamenjava kolov in dodajanje skalovja zahtevala visoke stroške, so bili med leti 1738 in 1787 zgrajeni murazzi [muràci], kar bi lahko prevedli z ogromni zidovi, pred mestom Chioggia, pred lidom Pellestrina in delno pred lidom Lido, se pravi na južnem delu lagune. S padcem Beneške republike (1797) se je gradnja teh mogočnih valobranov prekinila. Tudi za njihovo oskrbo in popravila se ni brigal več nihče, dokler ni katastrofalna visoka voda iz leta 1966 zbudila zanimanje oblasti. Sledili so razni manjši posegi za popravilo valobranov in zaščito obale, ki pa niso veliko pomagali. Odločilni poseg za zaščito lagune in samega mesta Benetke je bil odobren leta 2003 s sistemom MOSE, ki je še v izvedbi in se bo predvidoma zaključil leta 2014.

Seznam otokov[uredi | uredi kodo]

Velikih otokov v laguni je deset, katerim je treba dodati še tri "obale" (it. lido), to je sipine, ki laguno zapirajo. Manjših otokov je vsaj 17 v severnem predelu lagune in 14 v južnem. Razen teh je omeniti "Batterie", ki so vojaške naprave na osmih otokih, nastale za časa Beneške republike kot priobalna obramba Benetk; upravljale so jih posadke nameščene v trdnjavah ("Ottagoni") na petih bližnjih otokih. Posebnost zase so takoimenovane casse di colmata, kar pomeni dobesedno zaboji za polnitev. To so umetni otoki, nastali z odlaganjem materiala, ki je bil izkopan pri širjenju plovnega kanala do mesta Marghera. Prvotni načrt je predvideval, da se nanje naseli obsežna industrijska cona, a zakon iz leta 1973 je stvar preprečil.

Veliki otoki in "lidi":

Otok Površina km²
Venezia 5,17
Sant'Erasmo 3,26
Murano 1,17
Vignole 0,69
Chioggia 0, 67
Giudecca 0, 59
Mazzorbo 0,52
Torcello 0, 44
La Certosa 0,24
Burano 0,21
Lido di Venezia
Pellestrina
Sottomarina

Manjši otoki v severni laguni:

Otok Površina km²
San Michele 0,16
Santa Cristina 0,14
Lazzaretto Nuovo 0,09
Isola dei Laghi 0,085
La Cura 0,08
La Salina 0,05
San Francesco del Deserto 0,04
Sant'Ariano 0,03
San Giacomo in Paludo 0,01
San Secondo 0,01
Motta di San Lorenzo 0,006
Madonna del Monte 0,005
Motta dei Cunici 0,005
Crevan 0,004
Monte dell'Oro 0.001
Sant'Andrea
Mazzorbetto

Manjši otoki v južni laguni:

Otok Površina km²
Tronchetto 0,18
Sacca Fisola 0,18
Sacca Sessola 0,16
San Giorgio Maggiore 0,10
Poveglia 0,08
San Servolo 0,05
Santa Maria della Grazia 0,04
San Lazzaro degli Armeni 0,03
Lazzaretto Vecchio 0,03
Santo Spirito 0,02
San Giorgio in Alga 0,02
Sant'Angelo della Polvere 0,005
Spignon
Motte di Volpego

Batterie in Ottagoni:

Otok Površina km²
Campalto 0,03
Buel del Lovo 0,007
Tessera 0,006
Carbonera 0,006
Campana ali Podo 0,006
Ex Poveglia 0,006
Trezze 0,005
Fisolo 0,005
Ottagono San Pietro 0,003
Ottagono Abbandonato 0,003
Ottagono Alberoni 0,003
Ottagono Ca' Roman 0,002
Ottagono Poveglia 0,003

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]