Žito

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Oves, ječmen, in nekatere živilske izdelke, narejene iz žitnih zrn.

Žito (množ. žita) je skupno ime za kulturne rastline s klasi ali lati. Večina teh rastlin, npr. riž, koruza, pšenica, oves, proso, ječmen in , botanično spada v družino trav (Poaceae). Med neprava žita lahko štejemo tudi ajdo, ki botanično spada v družino dresnovk (Polygonaceae).[1]

Beseda žito lahko pomeni tudi plod teh rastlin. V publicistični rabi se v pomenu plod žita uporablja iz srbohrvaščine prevzeta manj primerna beseda žitarica (prvotni slovenski pomen je 'prodajalka žita').

Zaradi bogate kemične sestave, enostavne predelave in možnosti skladiščenja so žita pomembna za prehrano, krmo živine (industrijo). Žito se v prehrambeni industriji uporablja kot sestavina za kruh, za različne hranilne pripravke kot so žitni kosmiči itd.

V prehrani največ uporabljajo:

Delitve[uredi | uredi kodo]

Zaradi izrednega pomena žit za človeštvo jih obravnava več ved, kar je vzrok za več mogočih načinov razvrščanja, odvisno od poudarka strokovnega področja in umeščenosti v časovno-krajevni okvir. Velja, da botanika kot osnovna veda o rastlinah najbolj celovito zajema lastnosti žit kot rastlin, druge vede pa le delno, za osnovo razvrščanja namreč vzamejo le nekatere morfološko in biološke znake, vendar prav te vede lahko naglašajo lastnosti, ki so za botanika manj pomembne. Agronomi žita delijo na prava (pšenica, ječmen, rž, oves) in prosasta (proso, ajda, koruza, sirek, ščir, kvinoja).

  • Prava žita vzkalijo že pri temperaturi nad 0 °C, potrebujejo razmeroma visoko vlažnost, normalna klica ima vsaj dve prakoreninici, navadno več kot tri, bilna kolenca so izrazita in jih navadno ni več kot šest, bil vsebuje malo sladkorjev, za zrno pa sta značilni brazda in bradica.
  • Prosasta žita (ime po prosu) vzkalijo pri višji temperaturi, navadno ok. 8 °C, imajo le eno prakoreninico, bilna kolenca so neuzrazita, a jih je več kot šest, bil vsebuje veliko sladkorjev, zrnje pa nima brazde in bradice.

Glede na kolobarjenje ločimo žita, ki jih lahko sadimo v monokulturah (koruza, rž) in žita, ki so za to bolj občutljiva.
Glede na način gojenja (agrotehnika) ločimo okopavine (koruza) in strnine (prava žita), vendar je takšna delitev že zastarela, saj v Sloveniji tudi koruze ne okopavamo več, po drugi strani pa ponekod okopavajo tudi strnine. Glede na namen v strogem ločujemo krušna (pšenica, rž, ajda) in nekrušna (kašnata, krmna) žita (ječmen, oves, proso, koruza). Tudi ta delitev ni dokončna, ker poznamo tudi ovsen kruh (ovsenjak) in koruznega.

  • Krušna so tista, ki jih največ meljejo v moko iz katere lahko zamesimo testo za kruh (pšenica, rž).
  • Kašnata žita so tista, ki jih ne meljejo, ampak le luščijo v kaše. Iz njihove moke težko zamesimo testo, mešati jo moramo s krušno moko. Ker se nekrušna žita pogosto uporabljajo za krmo, se imenujejo tudi krmna.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Tajnšek, 1980: 23.
  2. ^ Tajnšek, 1980: 23.

Viri[uredi | uredi kodo]

Tone Tajnšek: Strnine in koruza v Sloveniji. Ljubljana: ČZP Kmečki glas, 1980.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]