Kvinoja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kvinoja
Chenopodium quinoa0.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Caryophyllales (klinčkovci)
Družina: Amaranthaceae (ščirovke)
Poddružina: Chenopodioideae (metlikovke)
Rod: Chenopodium (metlika)
Vrsta: C. quinoa
Znanstveno ime
Chenopodium quinoa
Willd.

Kvinoja (znanstveno ime Chenopodium quinoa), špansko: quinua, iz jezika kečua: kinwa) je žitaricam podoben pridelek, ki izvira iz andskega področja Južne Amerike. Užitna so predvem semena. Kvinojo po uporabnosti podobno kot ajdo uvrščamo med žita, četudi to ni. Seme do neke mere spominja na kuhano proseno kašo, le da je seme ploščato in spiralasto zavito. Kvinoja je bližnja sorodnica pese in špinače.

Pregled[uredi | uredi kodo]

Kvinoja (ime quinoa izhaja iz španske besede Quechua (ime kinwa ali občasno "Qin-wah") izvira iz andske regije Ekvadorja, Bolivije, Kolumbije in Peruja, kjer je bila uspešno udomačena pred 3.000 do 4.000 leti za prehrano ljudi, čeprav arheološki dokazi kažejo na uporabo v govedoreji pred 5,200 do 7.000 leti.[1] Podobni vrsti iz rodu Chenopodium (Chenopodium berlandieri in Chenopodium album) so udomačili in gojili v Severni Ameriki kot del vzhodnega kmetijskega kompleksa, preden je postala priljubljena koruza.[2] Chenopodium album, ki je široko razširjena na severni polobli, proizvaja užitna semena in liste, podobno kot kvinoja, vendar v manjših količinah. Kvinoja vsebuje hranilne sestavine, ki so boljše v primerjavi z ostalo skupno žit. Kvinojna zrna vsebujejo esencialne aminokisline kot lizin in visoke količine kalcija, fosforja in železa. [3]

Izvor[uredi | uredi kodo]

Za Chenopodium kvinojo ( in sorodne vrste iz Mehike, Chenopodium nuttalliae) se verjame, da je bila udomačena iz Perujskih Andov iz divje populacije rastline. Obstajajo divje vrste rastline (Chenopodium quinoa var. melanospermum),.[4] ki rastejo na istem območju, kjer sedaj gojijo kvinojo; domneva se, da so povezane z divjimi predhodniki kvinoje, oziroma so lahko potomci gojenih rastlin.[5]

Zgodovina in kultura[uredi | uredi kodo]

Inki, ki so imeli pridelek za sveto, [6] so kvinojo imenovali chisaya mama ali "mati vseh žit". Vsako leto je inkovski poglavar ob solsticiju z zlato žlico posadil seme kvinoje. Med španskim osvajanjem Južne Amerike, so španski kolonisti imenovali kvinojo kot "hrano za Indijance"[6]in celo aktivno zatirsli njeno gojenje, zaradi svojega slovesa med avtohtonimo nekrščanskimi ceremonijami.[7] Dejstva kažejo na to, da so konkviskadorji prepovedali gojenje kvinoje za nekaj časa[8] in prisilili Inke v gojenje pšenice.[9]

Leto 2013 je Organizacija združenih narodov razglasila za Mednarodno leto kvinoje.[10]

Opis rastline[uredi | uredi kodo]

Quinoa je dicotyledonous, letno rastlina običajno zraste 1-2 m visoko. Ima široke, na splošno puhaste oz. praškaste, redko gladke liste običajno nameščene izmenično. Osrednje olesenelo steblo je bodisi razvejano ali brez vej odvisno od sorte in je lahko zeleo, rdeče ali vijolično. Socvetja se pojavijo na vrhu rastline ali iz vrhu veje oz.stebla. Socvetje je lahko na osrednji veji iz katere izhaja naslednja veja bodisi s cvetjem (amaranthiform) ali z vejo, ki nosi cvetje (glomeruliform).Zeleni cvetovi so preprosti in na splošno biseksualni ter se sami oplodijo[11][12]. Plodovi so približno 2 mm v premeru in različnih barv, od bele do rdeče ali črne, odvisno od sorte.[3]

Kvinoja v naravi

Gojenje[uredi | uredi kodo]

Klimatske zahteve[uredi | uredi kodo]

Quinoa je zelo prilagodljiva zaradi visoke kompleksnosti različnih podvrst, sort in populacije (rastline in živali se prilagodijo okolju, v katerem so nastale). Nasploh je nezahtevna in raste tudi v višinah. Raste na 4.000 m (13,120 ft) v Andih blizu ekvatorjain tudi v obalnih regijah (Čile). Večinoma jo gojijo med 2.500 m in 4.000 m., odvisno od sorte. Kvinoja najbolje uspeva v podnebju s temperaturami, ki segajo od 25 ° F/−3 ° C, ponoči do 95 ° F/35 ° C, podnevi. Nekaterie vrste lahko prenesejo tudi nižje temperature brez poškodb. Zmrzal običajno ne vpliva na rastline na kateri koli stopnji razvoja, razen med cvetenjem. Poletne zmrzali, ki se pogosto pojavljajo v Andih, med cvetotenjem lahko privedejo do sterilizacije cvetnega prahu. [11]

Zahteve do tal[uredi | uredi kodo]

Kvinoja najbolje uspeva na peščenih, dobro izsušenih površinah z nizko vsebnostjo hranil, zmerno slanih, pH tal 6-8, 5.

Agronomija[uredi | uredi kodo]

Setvena semena morajo biti dobro pripravljena in posušena v izogib vlažnosti. V Andih, semena kvinoje sejejo po celotni površini njive in nato utrdijo tla. Včasih jih posejejo v ozki, plitvi struge.

Košnja in skladiščenje[uredi | uredi kodo]

Kvinoja se običajno pobira ročno in redko strojno, zaradi različne stopnje zrelosti. Pridelek se mora natančno obirati v izogib lomu zrelih zrn in v različnih obdobjih cvetenja ter razvoja plodov ob različnih časih. Pred skladiščenjem se seme mlati in ločuje od luskaste lupine ter suši v izogib plesnenju.[11]

Hranilne vrednosti[uredi | uredi kodo]

Kvinoja je bila od velika pomena v prehrani predkolumbovskih andskih civilizacij, poleg krompirja in je bila naslednja v pomembnosti poleg koruze. V sodobnih časih je kvinoja postala zelo cenjena zaradi njene hranilne vrednosti, visoke vsebnosti beljakovin (14 % ), čeprav ne prekaša fižola in stročnic. Prehranske vrednosti kvinoje kažejo, da je popolni vir beljakovin. Poleg tega je dober vir prehranskih vlaknin in fosforja ter vsebuje visoko vsebnost magnezija in železa. Kvinoja je tudi vir kalcija in široko uporabna pri veganih in tistih osebah, ki ne prenašajo laktoze. Kvinoja je brez glutena in lahko prebavljiva. Zaradi vseh teh značilnosti se kvinoja uvršča med pridelke NASA nadzorovanega ekološkega življenjskega sistema pri poletih.[13]

Saponini[uredi | uredi kodo]

Kvinoja ima v naravnem stanju premaz iz grenkih saponinov, zaradi česar je neprijetnega okusa. Večino kvinoje komercialno prodajajo v Severni Ameriki, kjer pred prodajo odstranijo prevleko. Saponini imajo ugodne učinke med gojenjem, kajti okus odvrača ptice in zato rastlina zahteva minimalno zaščito.[14] Obstajali so poskusi znižanja količine saponinov s selektivno vzrejo, da bi bilo seme slajše, vendar se je pokazalo kot neuspešno zaradi različnega oplojevanja.[15] Ocena toksičnosti saponinov kaže na rahlo draženje oči in dihal ter majhno draženje prebavil. Saponin je strupen glikozid, ki vpliva na krvne celice. Saponini so dobri antiseptiki; tako je tekočina, v kateri smo sprali kvinojo, pospešuje celjenje ran in je odličen detergent za pranje posode.

Priprava[uredi | uredi kodo]

Kvinoja ima lahko, puhasto teksturo, kuhana ima blag okus po oreščkih in je lahko alternativa belemu rižu ali kuskusu. Večina kvinoje na trgu se prodaja z navodili in predlaga spiranje pred kuhanjem, če sploh. S spiranjem lahko odstranimo morebitne ostanke saponine. Odstranitev saponine pomaga pri prebavi. Naravna spojina v saponini deluje kot odvajalo. Kvinoja se kuhga podobno kot riž – dva kozarca vode na kozarec kvinoje. Počakamo da zavre in kuhamo od 10 do 15 minut, dokler se kalček ne loči od semena.

Kuhano kvinojo uporabimo namesto riža, torej jo lahko dodamo nadevom, enolončnicam in juham kot zakuho. Kuhano kvinojo vmešamo v sadne solate. Za eno osebo potrebujemo 50 g kvinoje. Na mleku kuhana se ni izkazala za okusno jed. V prodaji je moč dobiti kvinojino »mleko«.

Kvinoja je izvrsten dodatek k oreščkom, sadju in vsebuje prebavne encime ter 14 do 16,2% beljakovin, 6,9% maščob, 63,9% ogljikovih hidratov, 3,5% vlaknin, vitamine: E, B6, riboflavin, niacin, tiamin, folno kislino in minerale: kalcij, fosfor, železo, mangan, magnezij, baker, natrij, kalij, cink.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kolata, Alan L. (2009). "Quinoa". Quinoa: Production, Consumption and Social Value in Historical Context. Department of Anthropology, The University of Chicago. 
  2. ^ Smith, Bruce 1999 "The Emergence of Agriculture", W H Freeman & Co., New York. ISBN 0-7167-6030-4}
  3. ^ 3,0 3,1 J. G. Vaughn & C. A. Geissler (2009). The new Oxford book of food plants. Oxford University Press. 
  4. ^ Barbara Pickersgill (August 31, 2007). "Domestication of Plants in the Americas: Insights from Mendelian and Molecular Genetics". Annals of Botany 100 (5): 925. doi:10.1093/aob/mcm193. PMC 2759216. PMID 17766847. 
  5. ^ Charles B. Heiser Jr. and David C. Nelson (September 1974). "On the Origin of the Cultivated Chenopods (Chenopodium)". Genetics 78 (1): 503–5. PMC 1213209. PMID 4442716. 
  6. ^ 6,0 6,1 Popenoe, Hugh (1989). Lost crops of the Incas: little-known plants of the Andes with promise for worldwide cultivation. Washington, D.C.: National Academy Press. str. 149. ISBN 0-309-04264-X. 
  7. ^ Bailey, Garrick Alan; Peoples, James (2009). Humanity: an introduction to cultural anthropology. Belmont, CA: Wadsworth Cengage Learning. str. 120. ISBN 0-495-50874-8. 
  8. ^ Bernice Kagan; Meredith McCarty (1995). Fresh from a vegetarian kitchen. New York: St. Martin's Press. str. 56. ISBN 0-312-11795-7. 
  9. ^ Andy Turnbull (2005). We need to talk: about the future of Canada. Toronto: Red Ear Pub. str. 23. ISBN 0-9681258-5-9. 
  10. ^ "International Years". United Nations. Pridobljeno dne 9 June 2012. 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 Research Coun National Research Council (2005). The Lost Crops of the Incas: Little-Known Plants of the Andes with Promise for Worldwide Cultivation. 
  12. ^ Reinhard Lieberei, Christoph Reissdorff & Wolfgang Franke (2007). Nutzpflanzenkunde. Georg Thieme Verlag. 
  13. ^ Greg Schlick and David L. Bubenheim (November 1993). "Quinoa: An Emerging "New" Crop with Potential for CELSS" (PDF). NASA Technical Paper 3422. NASA. 
  14. ^ "Quinoa". Alternative Field Crops Manual. University of Wisconsin Extension and University of Minnesota. January 20, 2000. 
  15. ^ Masterbroek, H.D.; Limburg, H., Gilles, T. and Marvin, H. J. (2000). Occurrence of sapogenins in leaves and seeds of Quinoa (Chenopodium quinoa Willd). New York, NY.: Journal of the Science of Food and Agriculture. str. 152–156. doi:10.1002/(SICI)1097-0010(20000101)80:1<152::AID-JSFA503>3.0.CO;2-P. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]