Cagliari (pokrajina)

Provincia di Cagliari
Pokrajina v Kraljevini Italija in v Republiki Italija
1859–2016
Zemljevid z označeno lego pokrajine Cagliari v Italiji
Glavno mesto	Cagliari
Površina
• 2001	4.570 km2
Prebivalstvo
• 2001	551.053
Zgodovina
Zgodovina
• ustanovitev	1859
• ukinitev	31. december 2016
Danes del	Metropolitansko mesto Cagliari

Pokrajina Cagliari (v italijanskem izvirniku Provincia di Cagliari [provìnča di kàljari], v sardinščini Provintzia de Casteddu [provìncja de kastèdu]), je bila ena od osmih pokrajin, ki so sestavljale italijansko deželo Sardinija. Na severu je mejila s pokrajinami Nuoro, Ogliastra in Oristano, na vzhodu in jugu s Sredozemskim morjem in na zahodu s pokrajinama Carbonia - Iglesias in Medio Campidano.

Večje občine

Glavno mesto je Cagliari, ostale večje občine so (podatki 31.12.2008):

Občina	Prebivalcev
Cagliari	157.630
Quartu Sant'Elena	71.254
Selargius	29.052
Assemini	26.310
Capoterra	22.839
Monserrato	20.753
Sestu	19.005
Sinnai	16.498
Quartucciu	13.321

Naravne zanimivosti

Značilnost pokrajine je dolgo zaporedje različnih plaž. Ene so prekrite s finim peskom, ki je večinoma popolnoma bel, ponekod pa zlatorumen do rdečkast. Nekatere plaže pa niso peščene, ampak posute z gruščem in skalami. Vse so turistično opremljene in lahko dosegljive.

Glavna zaščitena področja v pokrajini so:

• Narodni park Golfo di Orosei e Gennargentu (Parco nazionale del Golfo di Orosei e del Gennargentu)
• Narodni park Sulcis (Parco del Sulcis)
• Krajinski park Monte Linas - Oridda - Marganai (Parco del Monte Linas - Oridda - Marganai)
• Krajinski park Sette Fratelli - Monte Genas (Parco dei Sette Fratelli - Monte Genas)
• Krajinski park Molentargius - Saline (Parco regionale Molentargius - Saline)
• Morski rezervat Capo Carbonara (Area naturale marina protetta Capo Carbonara)

Glej tudi Naravne vrednote Sardinije

Zgodovinske zanimivosti

V raznih krajih Sardinije so še vidne hiše v starem slogu teh krajev. Bile so velike, saj so si tudi manj premožni ljudje lahko dovolili gradbeni material: zidne in strešne opeke so bile iz zmesi blata in nato posušene na soncu. Hiše so po navadi s treh strani obkrožale notranje dvorišče in vrt z vodnjakom ali cisterno. Četrta stran dvorišča se je odpirala na pašnik ali večjo njivo. V pritličnih prostorih so bili hlevi, drvarnica, kuhinja (imenovana "prostor za peko kruha"), prostor za odlaganje odpadkov, stranišče in pralnica. V prvem nadstropju so bili bivalni prostori, predvsem velike sprejemnice, dnevne sobe in spalnice. Na podstrešju so se hranile zaloge živil in povrtnine. V bogatejših hišah so bili stropi bivalnih prostorov poslikani s freskami in podovi so bili tlakovani s ploščicami, ki so oblikovale geometrične vzorce. Nekatere so imele dve nadstropji za bivalne prostore.

Viri

• Istituto Nazionale di Statistica
• Parchi e aree protette in Italia, Touring Club Italiano, 2003
• Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986