Caltanissetta (pokrajina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Caltanissetta
Italijanska pokrajina Caltanissetta
Glavno mesto Caltanissetta
Občine Seznam 22 občin
Površina 2.124 km²
Prebivalstvo 272.918 (2006)
Gostota 130
Caltanissetta posizione.png

Pokrajina Caltanissetta (v italijanskem izvirniku Provincia di Caltanissetta [provìnča di kaltanisèta]), je ena od devetih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Sicilija. Meji na severu s pokrajino Palermo, na vzhodu s pokrajinama Enna in Catania, na jugu s pokrajino Ragusa in s Sredozemskim morjem (Sicilska ožina) ter na zahodu s pokrajino Agrigento.

Večje občine[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto je Caltanissetta, ostale večje občine so (podatki 31.12.2006):

Občina Prebivalcev
Caltanissetta 60.182
Gela 77.051
Niscemi 26.475
San Cataldo 23.284
Mazzarino 12.096
Riesi 11.365
Mussomeli 11.194

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Pokrajina, ki ima približno obliko številke 8, se zelo razlikuje med eno polovico in drugo, bodisi v površinskih oblikah, kot tudi v podnebju. Čeprav je vsa pretežno gričevnata in brez visokih vzpetin, je severozahodna polovica bolj gorata in prepredena z globokimi skalnatimi dolinami, ki jih omejujejo manjše težko dostopne planote. V jugovzhodni polovici se gričevje postopno spušča v rodovitne doline vse do morske obale. Podnebje je v severni polovici hladno, saj je povprečna zimska temperatura med 0° in 3 °C, poletna med 15° in 18 °C: izjemoma se zgodi, da se dvigne za dan ali dva do 45 °C, vendar brez vlage in z vetrom. Južna polovica pokrajine pa ima temperature, ki so bolj razumljive za to zemljepisno širino, zime okoli 10 °C in poletja okoli 25 °C. Tudi padavin je tu samo do 400 mm letno, medtem ko v severnem predelu dežuje skoraj dvakrat toliko.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti[uredi | uredi kodo]

V pokrajini je bilo leta 1834 popisanih 88 rudnikov žvepla od okoli skupnih 200 na otoku. Delovne razmere rudarjev so bile strašne, a ne samo zaradi telesnega napora. Kovina se je namreč pridobivala s taljenjem rude, kar je sproščalo ogromne količine žveplovega dioksida, ki je strupen. Šele leta 1952 je bil uveden postopek flotacije, a že leta 1975 so bili vsi rudniki žvepla zaprti. Ostali so v bridkem spominu predvsem otroci, imenovani carusi [karùzi], ki so v preteklih časih bili nekakšni sužnji rudarjev. Ti dečki, ki so jih revne družine "odstopile" za nekaj denarja, so hodili v najgloblje rove po vreče žveplene rude in so jih na hrbtu prinašali na površje. Niso dobivali plače razen prehrane, ki je bila večkrat le kruh in voda. V rudniku so delali do nabora, a niso bili sprejeti v vojsko, in sicer zaradi zvite hrbtenice ali slepote, zato so ostajali na milost in nemilost rudarjev do smrti.

Viri[uredi | uredi kodo]