Brindisi (pokrajina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Brindisi
Italijanska pokrajina Brindisi
Glavno mesto Brindisi
Občine Seznam 20 občin
Površina 1.840 km²
Prebivalstvo 403.135 (2011)
Gostota 219
Brindisi posizione.png

Pokrajina Brindisi (v italijanskem izvirniku Provincia di Brindisi [provìnča di brìndizi]) je ena od šestih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Apulija. Meji na severu in vzhodu z Jadranskim morjem, na jugu s pokrajinama Lecce in Taranto ter na zahodu s pokrajinama Taranto in Bari.

Večje občine[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto je Brindisi, ostale večje občine so:

Občina Prebivalcev
Brindisi 89.760 (2011)
Fasano 38.709 (2011)
Francavilla Fontana 36.593 (2010)
Ostuni 32.279 (2011)
Mesagne 27.860 (2010)
Ceglie Messapica 20.690 (2010)
San Vito dei Normanni 19.801 (2010)
Oria 15.436 (2010)

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

V neposredni bližini mesta Brindisi se je več manjših vodnih tokov izlivalo v morski zaliv, ki se globoko zajeda v notranjost in okoli katerega se je razvilo pristanišče in industrijska cona. Leta 1980 je bil dograjen zemljen nasip, ki je zajezil ta morski rokav (okoli 280 ha površine). S tem posegom je bilo raznim industrijam omogočeno, da izkoriščajo vodo, ki jo razni potoki donašajo. Že prva leta po zajezitvi zaliva je področje postalo važno počivališče ptic selivk, ki so začele tod množično gnezditi in prezimovati. Zato je bilo vse ozemlje zaščiteno in ustrezno pogozdeno. Ker se nahaja v samem predmestju Brindisija, je v načrtu vključitev v večji mestni park.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Kot na Slovenskem krasu, je tudi na tem ozemlju opazna obilica odvečnega kamenja. Pri nas so to kamenje predvsem zlagali na obmejne zidke, neuporabne kose pa odvrgli na gomile (glej tudi kraška griža). Podobno so tudi v Apuliji trebili zemljišča za pridobitev rodovitne zemlje. Odvečni kamen je bil na primer dobra kritina za strehe, ki še danes krasijo "trulle", tipične hiše teh krajev. Kar ni bilo uporabno, so tudi tukaj kmetje zmetali na kup. Ker pa tod ni burje in se kamen zaradi večje razlike med dnevno in nočno temperaturo prej "usede" (prilagodi eden na drugega), so ti kupi precej višji od naših gomil, včasih kar do 15 metrov. Domačini jim pravijo specchie [spèkje]. Izvedenci smatrajo, da so začele nastajati že v osmem ali devetem stoletju pr. n. št. in jih zato vključujejo med megalite bronaste dobe. Po mnenju nekaterih so ti kupi kamenja včasih služili kot opazovališča, zato naj bi tudi bili tako visoki. Drugi spet poudarjajo, da so nekatere manjše gomile pokrivale posmrtne ostanke, kar bi jih uvrščalo med grobnice, toda večji objekti so vsi samo kupi kamenja brez grobov v notranjosti. Najbolj zanimiva je domneva, ki pa ni z ničemer potrjena, da so bile specchie nekakšni vodni zbirniki: nizke nočne temperature naj bi puščale na kamnih obilno jutranjo roso, dragoceno v teh suhih krajih.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]