Papež Higin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Higin
Papež Higin
Pričetek papeževanjaokoli 137
Konec papeževanjaokoli 142
PredhodnikTelesfor
NaslednikPij I.
Zaporedje9. papež
Osebni podatki
Rojen1. stoletje n. št.
Atene, Grčija - Rimsko cesarstvo
Umrlokoli 142
Rim,
(Italija, Rimsko cesarstvo,)
Etničnost-nacionalnostGrk
Svetništvo
Častijo gaAnglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Razglasil ga jepredtridentisnko obdobje
RelikviarijVatikan (Rim)
Čaščenje prenehalood 1960 se ne časti več kot mučenec v Rimokatoliški cerkvi


Sveti Higin (latinsko Sanctus Hyginus), papež, svetnik, filozof (in mučenec glej: Ocena) Rimskokatoliške cerkve, * 1. stoletje n. št., Atene, (Grčija - Rimsko cesarstvo); † okoli 142, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Uredbe[uredi | uredi kodo]

Bil je filozof po rodu iz Aten, znanstveno temeljito izobražen.

  • Med svojim pontifikatom je uvedel nižje redove ter uredil cerkveno hierarhijo; postavil je bolj jasno razliko med dolžnostmi prezbiterjev in diakonov.
  • Po izročilu je uvedel navado, da krščenec pri krstu mora imeti botra. Določil je tudi, da morajo biti vse cerkve posvečene.

Težave z gnostiki[uredi | uredi kodo]

V času tega papeža se je tudi po Rimu razbohotil gnosticizem, mešanica perzijskih, sirskih, judovskih, platonskih, stoiških, pitagorejskih in krščanskih pojmovanj sveta. Razvejan je bil na mnogo tokov, skoraj vsem pa je bilo skupno prepričanje, da sta božanstvo in tvar dve večni počeli, ki si nasprotujeta kot dobro in zlo. Povzročil je prvo versko krizo, ki jo je morala krščanska vera premagati ob srečanju s poganstvom.[1] Po Ireneju Lyonskem je v njegovem času prišel v Rim gnostik Valentin, ki je ostal v mestu vse do pontifikata Aniceta. On je po vzoru na egiptovsko poganstvo Jezusa uvrstil med najpopolnejše „eone”. Istočasno se je mudil v Rimu tudi drugi gnostični učitelj Cerdon (ali Kerdon) iz Sirije. On je tajil, da bi bil Jezusov Oče isti kot Bog stare zaveze; najprej je sicer preklical svoje zmote in bil sprejet v cerkveno občestvo, vendar se je pozneje zopet vrnil k svoji hereziji.[2]

Svetnik in mučenec[uredi | uredi kodo]

Po starodavnem izročilu je bil Higin mučen in umorjen za časa preganjanja pod cesarjem Antoninom Pijem (138-161).[3] Ta cesar sicer ni bil ravno sovražno razpoložen do kristjanov, vendar so predstavljale stalno nevarnost nahujskane množice. Pokopan je blizu bazilike Svetega Petra v Rimu.

Evzebij [4] pravi, da je Higin vladal štiri leta.

V Rimskokatoliški cerkvi je po koledarski reformi izpuščen naziv „mučenec”; njegov god je 11. januarja.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Nekateri kritiki menijo, da ne obstajajo dokazi o njegovem mučeništvu, ker tega ne omenjata niti sveti Irenej niti zgodovinar Evzebij. Poleg tega imajo obdobje Antonina Pija za čas relativne strpnosti do kristjanov. Nekateri kritiki nadalje menijo, da izhajajo uredbe, ki jih pripisujejo papežu Higinu, iz poznejšega obdobja.[5]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 21.
  2. Leto svetnikov I, str. 143.
  3. Bangha B.: Katolikus lexikon II, str. 342.
  4. Cerkvena zgodovina, IV, xvi
  5. Maks Miklavčič – Higin, papež, v: Leto svetnikov I, str. 143.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Telesfor
Rimski škof
Papež

136–140
Naslednik: 
Pij I.