Papež Gelazij I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Gelazij I. Spoznavalec
Začetek papeževanja1. marec 492
Konec papeževanja19. november 496
PredhodnikFeliks III.
NaslednikAnastazij II.
Redovi
Položaj49. papež
Osebni podatki
Rojstvocca. 410
Afrika, Rimsko cesarstvo
Smrt21. november 496 ali 22. november 496[1]
Rim
PokopanRim, strbrišče Bazilika svetega Petra
NarodnostBerber
Staršioče Valerij
Prejšnji položajarhidiakon
Svetništvo
God21. november
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
Luteranci
Kanonizacijarazglašalec
predtridentinsko obdobje
Drugi papeži z imenom Gelazij
Catholic-hierarchy.org

Gelazij I. [2] je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 410 Afrika, ( Rimsko cesarstvo); papež izvoljen 1. marec 492; † 19. november 496 Rim, pokopan 21. november 496 Bazilika svetega Petra, Rim (Italija, Vzhodnogotsko kraljestvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Gelazij je bil po rodu Afričan Berber iz Kabilije[3], prebivalec rimske pokrajine Severna Afrika. Rodil se je okrog leta 410 očetu Valeriju (Valerius). Nekateri viri menijo, da je bil temne polti; večinoma pa vendarle domnevajo, da je bil belec. Njegovo ime je grškega izvora [4]

Leta 483 ga je vrhovni cerkveni poglavar Feliks III. poklical v papeško pisarno v Rimu. Imel je tak ugled, da papež ni skoraj nobene odločitve sprejel, ne da bi se prej posvetoval s teologom Gelazijem. Po Feliksovi smrti je papeški sedež, leta 492, zasedel Gelazij.[5]

Poskus odprave razkola[uredi | uredi kodo]

Kot prvo nalogo si je zadal odpravo vzhodnega razkola. Zato je takoj po ustoličenju napisal prijateljsko pismo vzhodnorimskemu cesarju Anastaziju (491-518) v Carigrad:

»Vzvišeni moj sin! Jaz, ki sem tako rekoč rojeni rimski državljan Te poznam in spoštujem kot gospodarja Rima.« V njegovo varstvo priporoča Cerkev, prosi obnovitev edinosti in priznavanje odlokov Kalcedonskega vesoljnega cerkvenega zbora, med katerimi pa ne more sprejeti 28. kanona, ki se nanaša na prvenstvo carigrajskega patriarha; saj so bili namreč Ravena (Ravenna), Milan (Milano), Sirmij (Syrmium) in Trier tudi sedeži vladarjev, pa njihovi škofje le niso zahtevali zase prvenstva. Ker je medtem patriarh Akacij umrl in je bil za njegovega naslednika izvoljen Evfemij, je nagovarjal tudi njega, naj izbriše Akacijevo ime iz diptihov [6] in potrdi pravovernost, »kajti če izkazuje avtorju monofizitizma in Henotikona bogoslužno čast, bo deležen nesrečne verske zablode ter bo sodeloval v zastrupljanju katoliških verskih resnic. Škofe prizadeva velika odgovornost, če molčijo tam, kjer bi morali dajati razsvetljenje (pri cesarju); enaka odgovornost prizadeva tudi laike, če ne ubogajo tistega (papeža), ki bi bili dolžni.«

Carigrajski patriarh in njegovi privrženci so zavrnili njegovo željo; nasprotno temu pa so papežu izrazili vdanost ilirski in dalmatinski škofje. Ostalo je torej vse po starem.[7]

Odnos med svetno in duhovno oblastjo[uredi | uredi kodo]

V pismu bizantinskemu cesarju Anastaziju leta 494 je izredno jasno opredelil odnos med svetno in duhovno oblastjo. Njegove temeljne postavke so naslednje:

  • 1. na zemlji sta dve oblasti, ki sta obe od Boga, duhovna in svetna, na čelu prve je papež, na čelu druge pa cesar;
  • 2. med seboj se razlikujeta in sta druga od druge neodvisni, dopolnjujeta se in skupaj skrbita za krščansko družbo;
  • 3. v vseh duhovnih zadevah je vladar odvisen od Cerkve, v svetnih zadevah pa so vsi podvrženi vladarju;
  • 4. duhovna oblast je zaradi svojega odrešenjskega poslanstva nad svetno, vladar nima pravice vmešavati se v notranje zadeve Cerkve, mora pa skrbeti za pravovernost.

Gelazij I. je izrazil o odnosu med Cerkvijo in državo baje tudi misel, ki je postala kot dopolnitev Leonovih zamisli nekako merilo skozi ves srednji vek; dodelal pa jo je še Gregor Veliki:

»Nihče se ne sme nikdar in pod nikakršno pretvezo prevzetno poviševati nad službo papeža, ki je bil po Kristusovem ukazu postavljen nad vse in nad vsakogar in ki ga vesoljna Cerkev že od nekdaj priznava za svojega poglavarja.«

[8]

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Gelazij je nastopil proti pelagianizmu, ki se je ponovno skušal uveljavljati. Izdal je vrsto disciplinarnih odlokov, ki so jih kasneje vključili v kanonske zbirke..[9]

Praznik Svečnica[uredi | uredi kodo]

Na Zahodu, v latinski Cerkvi, Svečnico uvedel v bogoslužni koledar 1eta 494, torej že poprej kot so ga slavili na Vzhodu, papež Gelazij. Poganski Rimljani so praznovali prav v mesecu svečanu svojemu maliku Panu v čast takozvane »luperkalije« (lupercalia) — ali veliki spravni ter očiščevalni dan. Po darovih, slovesnih obhodih z baklami naj bi se jim bilo ta dan očistilo mesto in ljudje. Prav zato je tem poganskim očiščevalnim svečanostim papež Gelazij I. nasproti postavil krščansko praznovanje ter je izkušal tem načinom izpodriniti luperkalske nravnostne izgrede. Vse se je ohranilo, kar se je le moglo povzeti iz poganstva v krščanstvo: slovesni obhod, luči — da začetkoma celo pogansko ime. Krščansko ime »Očiščevanje Marije Device Marije« pa se je pozneje pridelo zato, ker je bil ta praznik odločen na 40. dan po Božiču. Po Mojzesovi postavi (3 Mz, 12) namreč mati po rojstvu dečka v štirideseterih dnevih svojega očiščevanja ni smela niti med ljudi, niti v tempelj. Od tega dneva pa ji je bil omogočen pristop v tempelj, da se je tam proglasila za čisto in opravila svoj predpisani dar.[10]

Praznik nadangela Mihaela[uredi | uredi kodo]

Leta 493 je papež Gelazij posvetil 29. september svetemu nadangelu Mihaelu. Po eni legendi se je namreč nadangel Mihael 8. maja 492 prvič prikazal pred neko votlino v Garganskih gorah pri Sipontu blizu Neaplja v južni Italiji (pokrajina Apulija) in pri tem sproročil, "Ta votlina mi je sveta, izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik." Drugič se je prikazal leta 492 škofu v Sipontu in mu obljubil pomoč. V noči na 29. september se je sveti Mihael prikazal tretjič in sporočil, da je on sam tisto votlino posvetil v baziliko. Od tam se je njegovo češčenje razširilo po vsej Evropi.[11][12][13]

Po drugi legendi pa je prišlo do uvedbe praznika takole:

Za časa papeža Gelazija, leta 493, se je zgodilo na gori Gargano v Apuliji, blizu mesta Siponto, da se je nekemu pastirju izgubil vol; šele po dolgem iskanju ga je našel v neki votlini, v katero si nihče ni upal. Neki lovec je ustrelil v vola s puščico, ki ga pa ne samo da ni poškodovala, ampak je udarila nazaj samega strelca. Ta dogodek je povzročil veliko začudenje po celi pokrajini in tako je zanj zvedel tudi škof. Tudi njemu se je dogodek zdel izreden; da bi spoznal Božjo voljo, je določil, naj se kristjani skupaj z njim postijo skozi tri dni. Tretjega dne ponoči je imel škof videnje, med katerim je slišal tele besede: »Jaz sem nadangel Mihael, ki stojim vedno pred Božjim obličjem in ta votlina je pod mojim varstvom. Želim, da Boga in njegove angele na tem mestu posebno častijo.« Škof je zjutraj vesel pripovedoval o razodetju in v spremstvu ljudstva in duhovščine odšel na goro, kjer so v votlini na svoje najvepje presenečenje našli tako rekoč končano cerkev, ki ji je manjkal le oltar. Cerkev so nato posvetili med velikimi slovesnostmi na čast nadangelu Mihaelu in drugim angelom. Tam je Bog na njihovo priprošnjo storil mnogo čudežev.

[14]

Praznik Marijinega vnebovzetja[uredi | uredi kodo]

Na začetku 5. stoletja so v Jeruzalemu praznovali Marijino zaspanje (Dormitio SS. Deiparae). Praznik se je hitro razširil po celotnem Rimskem cesarstvu. V Rimu so praznik začeli obhajati okoli 570 ter ga imenovali Marijino rojstvo za nebesa (Natale sanctae Mariae, Natalitas BMV, Festivitas Sanctae Mariae). Mašni obrazec, ki je ohranjen v Gelazijevm zakramentariju[15], izhaja iz istega časa.[16]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Upodobitev papeža Gelazija I. na vratih bazilike sv. Gervazija in Protazija v Rapalu, Italija.

Umrl je 19. novembra, pokopali pa so ga 21. novembra 496 v stebrišču bazilike svetega Petra v Rimu in na ta dan - na dan pogreba namreč - tudi goduje.

Ponekod obhajajo njegov god kot neobvezni spomin 20. novembra.[17]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Gelazij je bil tretji Afričan na papeškem prestolu. Bil je pravi afriški značaj: odločen, ognjevit, učen, pravi oče revežem.[18]
  • Njegova ohranjena pisma izpričujejo, da je bil teološko izredno izobražen ter zelo energičen v še vedno trajajočih sporih z vzhodom zaradi zavračanja kalcedonskega koncila. Že v času svojih predhodnikov je imel pomembno besedo v vodstvu Cerkve. V cerkvenopolitičnih zadevah je bil za Leonom Velikim najpomembnejši papež 5. stoletja.[19]
  • V štirih letih papeževanja je veliko storil za izginjanje ostankov poganstva, uredil je bogoslužje in v težkih časih, ko so v Italijo vdirali barbari že z vseh strani, z modro in močno roko krmaril Petrovo ladjo.[20]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ BeWeB
  2. ↑ ime Gelazij je polatinjena grška beseda; grško: gelasios, latinsko gelasius pomeni: vesel, veder, dobre volje.
  3. ↑ Kabilija (latinsko: Cabilia, Cabylia) je severni del današnje Alžirije od visokogorja Atlasa do Sredozemskega morja
  4. ↑ grško: Γελάσιος (Gelasios) pomeni Veseli, Vedri, kar lahko slovenimo z Veselko.
  5. ↑ »Gelazij«. Družina št. 15 8.IV.2012. Pridobljeno 5. aprila 2012.[mrtva povezava]
  6. ↑ diptychon - tablica oziroma tablice, na katerih so bila napisana imena papeža in patriarhov, ki so jih pri maši omenjali
  7. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 79.
  8. ↑ T. Dowley. Zgodovina krščanstva. str. 201.
  9. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 53.
  10. ↑ T. Zupan. Danica /letnik II. (LVII.) V Ljubljani, 27. januarja 1905/ Na Svečnico. str. 26.
  11. ↑ O. Bitschnau. Das Leben der Heiligen Gottes. str. 722.
  12. ↑ A. Strle. Leto svetnikov III: Mihael, Gabrijel, Rafael, Češčenje in praznovanje treh sv. nadangelov. str. 673.
  13. ↑ »Sveti nadangel Mihael«. Don Bosko, Veržej. Pridobljeno 24. julija 2012.
  14. ↑ C. L. Dedek. Szentek élete II. str. 239s.
  15. ↑ Gelazijev zakramentarij so pripisovali sicer papežu Gelaziju I., vendar je po mnenju novejših zgodovinarjev nastal pozneje, okrog 680.
  16. ↑ A. Strle. Leto svetnikov III: Marijino vnebovzetje, Praznik Marijinega vnebovzetja na Zahodu. str. 360.
  17. ↑ Katoliški tednik Družina. Namizni koledar za leto 2012. str. 20. november.
  18. ↑ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 78.
  19. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 53.
  20. ↑ A. Schütz. Szentek élete az év minden napjára IV. str. 241.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Gelazij I..
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Feliks III. 		Papež
492-496 		Naslednik: 
Anastazij II.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Gelazij_I.&oldid=6206431«