Papež Siricij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Siricij Spoznavalec

Papež Siricij
Pričetek papeževanja 22. december 384
Konec papeževanja 26. november 399
Predhodnik Damaz I.
Naslednik Anastazij I.
Nasprotnik Ursin (366-391)
Redovi
Položaj 38. papež
Osebni podatki
Rojen Rim (Italija)
Rimsko cesarstvo)
Umrl 26. november 399(399-11-26)
Rim, Rimsko cesarstvo
Pokopan Prisciline katakombe, Rim
Narodnost Rimljan
Starši oče Tiburcij
Svetništvo
God 26. november
Svetnik v Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimokatoliška cerkev
Kanonizacija razglašalec Benedikt XIV.

Siricij je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve od 22. december 384 do 26. november 399. * začetek 4. stoletja n. št. Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † 26. november 399 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Težave s protipapežem[uredi | uredi kodo]

Že enajst dni po Damazovi smrti je bil izvoljen za papeža voditelj župnije Svete Pudencijane v Rimu[1], ugledni duhovnik (prezbiter) Siricij. Ursin je zopet poizkusil srećo; vendar Rimljani niso dovolili, da bi se stvari zapletle tako, kot ob izvolitvi njegovega predhodnika Damaza. Tokrat se je postavil na njegovo stran tudi cesar Valentinijan; v svojem pismu izraža veselje nad njegovo izvolitvijo in poveličuje njegovo pobožnost v dopisu Pinijanu z dne 25. februarja 385. Verjetno je hotel s tem dokončati vse spletke v Ursinovem taboru. Cesar je pozneje dokazal svojo naklonjenost z darovanjem sredstev za obnovo in povečanje bazilike svetega Pavla, da je dosegla skoraj današnjo veličino; papež Siricij je 390 posvetil Baziliko svetega Pavla v Rimu, imenovano tudi bazilika svetega Pavla zunaj obzidja. Požar 1823 je - razen prezbiterija z dragocenimi mozaiki - skoraj vse uničil; v naslednjih desetletjih pa so jo polagoma spet obnovili.[2]
Ursina so zopet izgnali iz Rima; tokrat je postal neapeljski škof, kjer je umrl okrog 391. [3]

Nova politična in cerkvena razdelitev[uredi | uredi kodo]

Nasilnež Maksim je dal Priscilijana, ki so ga nekateri dolžili herezije, umoriti. Tako ravnanje so med mnogimi drugimi javno obsodili skupaj s Siricijem tudi milanski škof Ambrož in tourski škof Martin.[4]
Cesar Teodozij je še zadnjič za kratko obdobje združil pod svojim žezlom celotno Rimsko cesarstvo od 392-395. Že 379 pa je Ilirik, ki je obsegal balkanske in podonavske dežele, razdelil po črti Kotor-Drina-Sava-Donava na vzhodni in zahodni Ilirik. Prvi je pripadel vzhodnemu, drugi zahodnemu rimskemu cesarstvu. Meja med njima je pomenila tudi mejo med latinsko in grško kulturo - in se je obdržala vse do današnjih dni. Novo razdelitev pa je rimski patriarhat upošteval toliko, da je za pokrajine vzhodnega Ilirika ustanovil poseben apostolski vikariat s sedežem v Solunu, ki je bil tesno povezan z Rimom, dokler ga ni 732 cesar Leon III. nasilno priključil carigrajskemu patriarhatu, ki pa takrat še ni bil pretrgal cerkvene povezave z Rimom. [5]

Siricij je doživel, da je Teodozij, ki je postal edini vladar v celotnem cesarstvu, prepovedal poganske žrtve, obiskovanje poganskih templjev ter odložil naslov „Pontifex Maximus”, ki ga je takoj prevzel papež.[6]

Vse to je bilo v Ambroževem in zahodnjaškem prepričanju – v nasprotju z vzhodnjaškim gledanjem, po katerem je cesar imel absolutno oblast ne le v državi, ampak tudi v Cerkvi – da „cesar ni nad Cerkvijo, ampak v Cerkvi”.

Papeški dekretali[uredi | uredi kodo]

Hispanski škof Himerij iz Taragone je že Damazu poslal 14 vprašanj v zvezi s cerkveno disciplino; ker je on umrl, je v zvezi s tem njegov naslednik papež Siricij napisal kot odgovor 10. februarja 385 papeške dekretale; to so prvi dekretali, ki so ohranjeni v celoti. Naslednje leto, 6. januarja 386, je sklical sinodo osemdesetih škofov v Rimu; svoje in sinodalne odloke [7] je - v svesti si svoje vrhovne oblasti v Cerkvi - kot obvezne sporočil ne le Himeriju v Španijo, ampak mu je naročil, naj jih pošlje naprej škofom Galije in Afrike:

  • arijanci, ki se vrnejo v katoliško Cerkev, ne smejo biti ponovno krščeni;
  • slovesno krščevanje odraslih se sme opravljati samo o veliki noči in na binkošti;
  • spokorno prakso je treba omiliti;
  • škofje, duhovniki in diakoni morajo biti preizkušeni v kreposti, živeti v celibatu ter biti stari vsaj 30 let. Duhovniki in diakoni, ki so že poročeni, pa naj se vzdržijo zakonskih dejanj;
  • nikogar ni mogoče posvetili za škofa brez soglasja apostolskega sedeža.[8]

Njegov pontifikat je zaznamovala tudi obsodba in izobčenje meniha Jovinijana, ki je trdil, da je Marija izgubila devištvo s porodom Jezusa in da sta z Jožefom po Jezusovem rojstvu imela še druge otroke.[9]

Določbe[uredi | uredi kodo]

Dosedanji papeži so razlagali verski in nravni nauk ter pisali pisma – podobno kot drugi škofje – bolj v obliki zasebnih prošenj s poučevanjem, grožnjo in tolažbo. Pri Siriciju pa opažamo kar naenkrat čisto nov slog: uradni slog cesarskih odlokov, ki v zahtevni obliki trdo izreka ukaze ali prepovedi, ne da bi razloge pojasnjeval.[10]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Papež Siricij je umrl 26. novembra 399 v Rimu.

Pokopan je v baziliki svetega Silvestra v bližini Priscilinega pokopališča na Via Salaria v Rimu. [13]

V Rimski martirologij, v seznam svetnikov, ga je vpisal Benedikt XIV. [14]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Spoznavalec papež Siricij je v petnajstih letih vodenja Petrove dediščine veliko napravil v prid papeškega ugleda in okrepitve cerkvene discipline.

[15]

  • Nekateri menijo, da ni rimski škof Siricij prvi, ki se je imenoval papež in da ni prvi, ki je nosil naziv Pontifex maximus [16].

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ titulus S. Pudentiana
  2. ^ "Pope Siricius". Answers.com. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  4. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  5. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. str. 46. 
  6. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 64. 
  7. ^ latinski jezik|latinsko]]: decretalia constituta
  8. ^ "St. Siricius". Defending the Faith. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  9. ^ "Catholic Saints: St. Siricius, Pope and Martyr". Answers.com. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  10. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart . str. 24. 
  11. ^ latinsko: papa, kar pomeni oče
  12. ^ latinsko: Pontifex maximus, kar pomeni „veliki duhovnik” oziroma „najvišji duhovnik”
  13. ^ "Pope Siricius". Oxford Dictionary of Popes. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  14. ^ "Pope St. Siricius". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2012-01-31. 
  15. ^ A. Schütz. Szentek élete az év minden napjára IV. str. 263. 
  16. ^ Najvišji duhovnik oziroma Veliki duhovnik

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Damaz I.
Rimski škof
Papež

384–399
Naslednik: 
Anastazij