1204

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1170.  1180.  1190.  - 1200. -  1210.  1220.  1230.
Leta: 1201 · 1202 · 1203 · 1204 · 1205 · 1206 · 1207
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1204 (MCCIV) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Evropa[uredi | uredi kodo]

Četrta križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Konstantinopel si po križarskem plenjenju ni nikoli več zares opomogel. Obsežni predeli mesta so bili požgani in jih niso več obnavljali.
  • 25. januar - Na skupščini senata in škofov je izvoljen za bizantinskega cesarja Nikolaj Kanabos.
  • 28. januar - Cesarja se za pomoč obrneta na dvornika Alekseja Dukasa, ki pa ju, namesto da bi ju zaščitil, aretira. Ostareli in slepi cesar Izak II. Angel umre nedolgo po odstavitvi.
  • 5. februar - Za bizantinskega cesarja se da kronati Aleksej V. Dukas.
  • 8. februar - Aleksej V. Dukas zadavi odstavljenega cesarja Alekseja IV. in izvoljenega Nikolaja Kanabosa. S križarji se poskuša pogajati, vendar nima uspehov.
  • 8. april - Aleksej V. Dukas napade križarski tabor zunaj mesta in uniči večino oblegovalnih naprav, toda premalo, da bi izbojeval pomembnejšo zmago.
    • Papež Inocenc III. v pismu zahteva, da se mesto ne napade, vendar njegovi legati vojski pismo zamolčijo.
  • 12. april - Križarji začnejo z napadom na Konstantinopel. Ker je branilcev premalo, že prvi dan premagajo obzidje in zavzamejo severni kot mesta in tudi tam požgejo večji del mesta, da bi se zavarovali pred napadi. Bizantinski cesar Aleksej V. Dukas pobegne v Trakijo, kjer ga sprva prijazno sprejme bivši cesar Aleksej III. Angel.
  • 13. april - Križarji zavzamejo Konstantinopel. Nemudoma pričnejo s plenjenjem po mestu, ki traja tri dni. Opustošijo celotno mesto, cerkve, samostane, tudi zadnjo antično knjižnico. Vsesplošno ropanje spremljajo posilstva, umori in uničevanja kulturne dediščine, mdr. mnogo del še iz antike.
    • Ko vidi, da je vse izgubljeno, med mnogimi pobegne tudi "enodnevni" cesar Konstantin Laskaris.
  • april - Ustanovitev Latinskega cesarstva. Na ozemlju Bizantinskega cesarstva nastanejo nove "begunske" države: Nikejsko cesarstvo, Trapezundsko cesarstvo in Epirski despotat:
Med številnim vojnim plenom so Benečani zaplenili antične bronaste konje, ki so kasneje krasili trg Svetega Marka. Mnoge antične umetnine so manj poučeni križarji pretopili.
  • 9. maj - Na pritisk Benečanov je za cesarja novega Latinskega cesarstva izvoljen flandrijski grof Baldvin Hainauški, formalni voditelj križarskega pohoda Bonifacij Montferraški s težavo privoli v imenovanje rivala za cesarja.
  • 16. maj - Kronanje Baldvina I. v baziliki Svete Modrosti za prvega latinskega cesarja.
  • poletje - Križarji sklenejo osvojiti preostanek propadlega Bizantinskega cesarstva. Osvajanje Trakije vodi Bonifacij Montferaški, ki mu uspe zavarovati interes z osvojitvijo Soluna in razglasitvijo Kraljevine Solun. Ker Benečanom odstopi Kreto, ga le-ti priznajo za novega kralja, sicer nominalno vezanega na latinskega cesarja, dejansko pa neodvisnega.
  • Aleksej III. Angel oslepi zadnjega de iure bizantinskega cesarja Alekseja V. Dukasa, ki ga nato med prodiranjem skozi Trakijo križarji zajamejo in zaprejo. Aleksej III. Angel pobegne v Korint, od koder vodi gverilske napade na novo kraljestvo, vendar je kmalu poražen.
  • zima - Križarji nadaljujejo z osvajanji v Mali Aziji (province Bitinija, Misija in Troada) na račun novo nastalega Nikejskega cesarstva. Sprva imajo velike uspehe.
  • Papež Inocenc III. se nazadnje sprijazni z osvojitvijo Konstantinopla kot delom božjega načrta, ki bi grško cerkev pridružil oblasti latinske cerkve. Zgodovinsko gledano pa se je Veliki razkol začet leta ← 1054 dokončno dovršil, kljub še kasnejšim poskusom združitve.
  • Reakcija Bolgarov in ustanovitev ostalih vazalnih križarskih držav: 1205

Angleško-francoska vojna[uredi | uredi kodo]

Konec Anžuvinskega imperija (v rdečem): angleški kralj Ivan Plantagenet postane splošno znan kot Ivan Brez dežele (John Lackland).
  • 6. marec - Francoski kralj Filip II. po dveh letih obleganja zavzame najmogočnejšo normandijsko trdnjavo Gaillard. Padec trdnjave močno poslabša položaj Angležev v Franciji in francoskih posesti angleškega kralja Ivana Plantageneta.
  • 1. april - V samostanu umre akvitanska vojvodinja in angleška kraljica-mati Eleanora Akvitanska. Akvitanija s tem pripade edinemu preostalemu sinu, kralju Ivanu, ki z njeno smrtjo izgubi še preostale francoske zaveznike.
  • 23. junij - Francozom se preda glavno mesto Normandije Rouen.
  • avgust - Po zavzetju Normandije napreduje Filip II. proti jugu in zavzame grofiji Anjou, Poitou ter večino vojvodine Akvitanije.
  • Edini del francoske krone, ki v večjem delu izreče zvestobo angleškemu kralju Ivanu, je vojvodina Gaskonja (JZ kot Francije). Po smrti Eleanore zahteva Gaskonjo zase kot del dote kastiljski kralj Alfonz VIII., vendar mu namera spodleti.
    • Enako privrženost angleški kroni izkažejo normandijski Kanalski otoki, oziroma otoka Jersey in Guernsey, ki sta ozemlji v odvisnosti od angleške krone še danes (Crown dependencies).

Ostalo po Evropi[uredi | uredi kodo]

Azija[uredi | uredi kodo]

  • Na obalah Male Azije sta po propadu Bizantinskega cesarstva ustanovljena Nikejsko in Trapezundsko cesarstvo. Do konca leta osvojijo križarji Konstantinoplu najbližji kót Male Azije (Bitinijo) in ga vključijo v Latinsko cesarstvo.
  • Glavnina križarjev nikoli ne prispe v Zamorje, kar jeruzalemskega kralja Amalrika II. prikrajša za vojaške sile. Amalrik in sultan Al-Adil I. po nekaj praskah podaljšata mir še za šest let.
  • Umrlega sultana ikonijskih Seldžukov Sulejmana II. nasledi sin Kilidž Arslan III., ki pa mu težave dela stric Kejhosrov I. skupaj z bizantinskim vojskovodjem Manuelom Komnenom Murozomom, ki je prebežal iz zasedenega Konstantinopla.
  • Mongolija: mongolski kan Temudžin premaga Najmane. Kučluk, sin premaganega najmanskega kana, z ostankom vojske pobegne v Kara-Kitaj. Prav tako tudi ponovno pobegne rivalski kan Džamuka.
  • Osrednja Azija: vojna med Horezmijci in Guridi za Herat. Ker Guridi premagajo Horezmijce ti poličejo na pomoč Karakitane in skupaj preženejo Guride.
  • Indija: muslimanski Guridi preženejo hindujsko bengalsko dinastijo Sena iz njihove prestolnice Nadija v vzhodni del Bengalije, ki ga ta dinastija še nadzoruje. V približno istem času je uničeno drugo večje budistično učilišče univerza Vikramašila.

Afrika[uredi | uredi kodo]

  • Manjša križarska flota, ki je v Zamorje priplula neodvisno od glavnih organizatorjev, poskuša osvojiti Rosetto v delti Nila, a brez uspeha.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Sarkofaga Eleanore Akvitanske in angleškega kralja Henrika II. sta skupaj, čeprav sta se za časa življenja raje vidla daleč narazen.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]