Kriza tretjega stoletja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Delitev Rimskega cesarstva leta 271

Kriza tretjega stoletja (tudi vojaška anarhija ali kriza cesarstva) je bilo obdobje od leta 235 do 284, v katerem se je Rimsko cesarstvo zaradi kombinacije napadov od zunaj, državljanske vojne, epidemije kuge in gospodarske krize skoraj sesulo. Začela se je z ubojem cesarja Aleksandra Severja. Sledilo je petdesetletno obdobje, v katerem se je za rimski prestol potegovalo 20-25 kandidatov, večinoma prominentnih armadnih generalov, ki so zase zahtevali oblast nad celim cesarstvom.

V letih 258-260 je cesarstvo razpadlo na tri med seboj sprte države: Galsko cesarstvo s provincami Galija, Britanija in Hispanija, Palmirsko cesarstvo z vzhodnimi provincami Sirijo, Palestino in Egiptom, in neodvisno Rimsko cesarstvo s središčem v Italiji. Cesarstvo je ponovno združil cesar Avrelijan (270-275). Kriza se je končala z vzponom cesarja Dioklecijana in njegovimi reformami leta 284.

Kriza je povzročila tako temeljite spremembe v rimskih državnih institucijah, družbi, gospodarskem življenju in nazadnje v religiji, da je večina zgodovinarjev z njo definirala prehod zgodovinskega obdobja klasične antike v pozno antiko.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stanje v Rimskem cesarstvu se je zelo poslabšalo leta 235, ko so cesarja Aleksandra Severja umorili njegovi vojaki. Med vojnimi pohodi proti Germanom, ki so s severa vdirali v Rimsko cesarstvo, je bilo poraženih več rimskih legij, cesar pa se je osredotočil predvsem na sasanidsko Perzijsko cesarstvo, ki je grozilo z vzhoda. Aleksander, ki je osebno poveljeval svojim četam, je poskušal germanska plemena na hitro pomiriti po diplomatski poti, tako da je njihovim poglavarjem plačal davek. Zaradi takšnega ravnanja je izgubil ugled med svojimi vojaki, ki so pričakovali, da bo proti njim strogo ukrepal.

Po cesarjevi smrti so se za oblast v cesarstvu začeli med seboj bojevati generali in pri tem zanemarili svojo osnovno nalogo braniti cesarstvo pred vdori tujcev. Obmejne province ob Donavi in Renu so postale žrtev pogostih vdorov Karpov, Gotov, Vandalov in Alemanov, medtem ko so v province na skrajnem vzhodu vdirali Sasanidi. Poleg tega je leta 251 izbruhnila Ciprijanova kuga (verjetno epidemija koz) z visoko stopnjo umrljivosti in resno ogrozila obrambne sposobnosti cesarstva.

Leta 258 je Rimsko cesarstvo razpadlo na tri konkurenčne države. Rimske province Galija, Britanija in Hispanjia so se odcepile in razglasile Galsko cesarstvo. Dve leti kasneje so neodvisnost razglasile tudi vzhodne province Sirija, Palestina in Egipt in ustanovile Palmirsko cesarstvo. Med obema novima cesarstvoma je ostal okrnjeni del Rimskega cesarstva s središčem v Italiji.

Leta 269 je cesarstvo v bitki pri Nišu zaustavilo prodor velike vojske Gotov. Zmaga in prihod niza energičnih cesarjev-vojakov na rimski prestol sta pomenila prelomnico v krizi. Cesar Klavdij II. Got je v naslednjih dveh letih izgnal Alemane in ponovno priključil Hispanijo. Ko je Klavdij leta 270 umrl zaradi kuge, ga je nasledil poveljnik konjenice v Nišu Avrelijan, ki je nadaljeval restavriranje cesarstva.

Avrelijan (270-275), ki je vladal v najtežjem obdobju krize, je porazil Vandale, Vizigote, Palmirce in Sasanide in zatem osvojil še ostanek Galskega cesarstva. Konec leta 274 je bilo Rimsko cesarstvo ponovno združeno in obmejne vojaške enote so se vrnile na prejšnje položaje. Za ponovno dosego vojaške premoči nad zunanjimi sovražniki je Rim potreboval več kot stoletje. Nekaj deset cvetočih mest, predvsem na zahodu, ki so bila porušena, se z razseljenim prebivalstvom in zlomljenim gospodarskim sistemom ni dalo obnoviti. Velika mesta, med njimi tudi Rim, ki nekaj stoletij niso bila utrjena, so se začela obdajati z debelimi obzidji.

Avrelijanu je uspelo ponovno vzpostaviti meje cesarstva in jih braniti pred zunanjm sovražnikom, osnovni problemi cesarstva pa so ostali nerešeni. Eden od njih je bila pravica do nasledstva prestola, ki ni bila nikoli natančno določena in je stalno povzročala državljenske vojne med vojsko, senatom in drugimi strankami, ki so na cesarski prestol potiskale svoje kandidate. Drug problem je bila velikost cesarstva, ki je onemogočala, da bi se lahko en sam vladar učinkovito soočal z večimi nasprotniki hkrati. Omenjene probleme je radikalno rešil Dioklecijan, s čemer je podaljšal življenje zahodnega dela cesarstva za več kot stoletje, vzhodnega dela pa za več kot tisočletje.

Gospodarska kriza[uredi | uredi kodo]

Cesar Dioklecijan, ki je končal krizo tretjega stoletja in vzpostavil tetrarhijo

Državo je prizadela hiperinflacija, ki se začela že med vladavino cesarjev iz Severske dinastije, ker so kar za četrtino povečali število vojakov in podvojili njihove osnovne plače. Ko so na oblast prihajali kratkoživi cesarji, so vsi iskali načine, da bi čimhitreje prišli do denarja, s katerim bi vojski poplačali njene usluge. Najlažji način za takšno početje je bilo zmanjšanje vsebnosti srebra v kovancih z dodajanjem manj dragocenega brona in bakra.

Takšno postopanje je imelo predvidljive posledice v podivjani inflaciji. Do Dioklecijanovega prihoda na prestol so stari kovanci Rimskega cesarstva skoraj propadli. Nekateri davki so se zbirali v naravi, vrednosti dobrin pa so bile pogosto nominirane v plemenitih kovinah ali v bronastih kovancih. Zlati kovanci so obdržali svojo vrednost, denarij, ki je bil skoraj čist srebrnik in se je uporabljal tristo let, pa je izginil. Denar je bil skoraj brez vrednosti do konca tretjega stoletja in trgovanje je potekalo večinoma z menjavo. Prizadeti so bili vsi vidiki rimskega načina življenja.

Ena od najglobljih in trajnih posledic krize tretjega stoletja je bil razkroj obsežne notranje trgovske mreže. Vse od Pax Romana, ki se je začel z Avgustom, je bilo gospodarstvo cesarstva v veliki meri odvisno od trgovanja med sredozemskimi pristanišči in po obsežnem cestnem omrežju z notranjostjo cesarstva. Trgovci so s svojim blagom lahko že v nekaj tednih dokaj varno pripotovali iz enega konca cesarstva do drugega. Kmetijsko blago, proizvedeno v provincah, je hitro prišlo do mest, manufakturni proizvodi iz velikih mest pa v obratni smeri do podeželskih provinc. Velika posestva so svoje pridelke izvažala iz z zaslužkom uvažala hrano in izdelke, ki so jih proizvajali v mestih, kar je povzročilo veliko soodvisnost med prebivalci cesarstva. Zgodovinar Henry Moss takole opisuje stanje, kakršno je bilo v cesarstvu pred krizo:

Promet po cestah je stalno naraščal. Po njih niso potovali samo vojaki in uradniki, ampak tudi trgovci s svojim blagom in celo turisti. Menjava dobrin med provincami se je hitro razvijala in kmalu dosegla obseg, kakršnega v preteklosti še ni bilo, in se je ponovil šele nekaj stoletij kasneje. Kovine, ki so jih kopali v višavju zahodne Evrope, kože, krzno in živina s pastoralnih področij v Britaniji, Španiji in obal Črnega morja, vino in olje iz Provanse in Akvitanije, les, smola in vosek iz južne Rusije in severne Anatolije, suho sadje iz Sirije, marmor z obale Egejskega morja, pšenica iz severne Afrike, Egipta in doline Donave za potrebe velikih mest, so se svobodno menjavale od enega konca cesarstva do drugega po odlično organiziranem cestnem in trgovskem omrežju.[2]

Zlom notranje trgovske mreže[uredi | uredi kodo]

Z začetkom krize tretjega stoletja se je obširna notranja trgovska mreža zlomila. S širjenjem državljanskih nemirov potovanja trgovcev niso bila več tako varna kot nekoč, trgovanje pa je še dodatno zavrla finančna kriza zaradi razvredotenja denarja. To je povzročilo globoke spremembe, ki so v mnogih pogledih naznanjale zelo decentralizirane gospodarske značilnosti prihajajočega srednjega veka.

Lastniki kmetijskih zemljišč, ki niso več mogli uspešno izvažati svojih pridelkov na velike razdalje, so začeli proizvajati hrano za svoje preživetje in lokalno blagovno menjavo. Končnih izdelkov niso več uvažali iz velikih mest, ampak so jih začeli proizvajati na lokalni ravni, pogosto kar na svojih posestvih, kar je pomenilo začetek samozadostnega »hišnega gospodarstva«. Samozadostno gospodarstvo je v naslednjih stoletjih postalo splošna praksa. Svojo dokončno obliko je dobilo v srednjem veku kot zemljiško gospostvo. Preprosto svobodno prebivalstvo rimskih mest se je zaradi iskanja hrane in večje varnosti začelo seliti na podeželje.

Veliko meščanov, pa tudi malih kmetov, je bilo v obupu zaradi neznosnih gospodarskih razmer prisiljeno odpovedati se trdo pridobljenim osnovnim državljanskim pravicam v zameno za zaščito veleposestnikov. Postali so polsvoboden razred rimskih državljanov, poznanih kot koloni. Bili so vezani na zemljo, s kasneje sprejeto državno zakonodajo pa je njihov položaj postal deden. Nastal je zgoden model tlačanstva, ki se je razvilo v srednjeveški fevdalni družbi, in srednjeveškega kmetstva.

Svoj značaj so začela spreminjati tudi rimska mesta. Velika odprta mesta, značilna za antiko, so se počasi umaknila manjšim obzidanim mestom, značilnim za srednji vek. Spremembe se niso dogajale samo v tretjem stoletju, ampak tudi kasneje, s številnimi prekinitvami in občasnimi zastoji. Trgovsko omrežje si kljub obsežnim reformam kasnejših cesarjev ni več opomoglo in se vrnilo v stanje v Pax Romana (27 pr. n. št. – 180 n. št.) v 1. stoletju n. št..

Medtem ko so prihodki cesarstva padali, so njegovi stroški strmo rasli. K temu je veliko prispevalo večje število vojakov, večji delež konjenice in uničujoče draga graditev mestnih obzidij. Dobrine in usluge, ki jih je dotlej plačevala država, so se prevalile na prebivalstvo kot dodatno povečanje davkov. Tako bogati kot revni meščani so zato začeli odhajati iz mest, z njimi pa tudi obrtniki nedonosnih poklicev, kar je Dioklecijana prisililo na uporabo prisile: delavci niso več mogli zakonito zapustiti svojih služb ali potovati po cesarstvu za boljšim zaslužkom.

Povečani lokalizem[uredi | uredi kodo]

Upadanje trgovanja med provincami je povzročilo njihovo vedno večjo izoliranost. Veleposestniki, predvsem v Zahodnem cesarstvu, ki so postali samozadostni, so postali vedno manj obzirni do osrednje oblasti v Rimu in sovražni do pobiralcev davkov. Merilo bogastva se je začelo spreminjati. Vedno manj je bilo povezano z mestno civilno oblastjo in vedno bolj s posestjo velikih kmetijskih zemljišč na podeželju, ki so zagotavljala edini vir realne vrednosti – kmetijska zemljišča sama in dobrine, ki so jih na njih pridelali. Preprosto prebivalstvo je izgubilo svoj gospodarski in politični položaj v korist zemljiških posestnikov, trgovski srednji razred pa je obubožal in imel komaj za preživetje. Kriza v tretjem stoletu je pomenila začetek dolgega razvojnega procesa, ki je klasično antiko pretvoril v srednji vek.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ P. Brown, The World of Late Antiquity, London 1971, str. 22.
  2. ^ H. St. L. B. Moss, The Birth of the Middle Ages, str. 1.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rajko Bratož, Rimska zgodovina : Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2007. ISBN 978-961-91431-7-9
  • Klaus-Peter Johne, ur., Die Zeit der Soldatenkaiser, Akademie Verlag, Berlin, 2008.
  • Ferdinand Lot, End of the Ancient World and the Beginnings of the Middle Ages, Harper Torchbooks Printing, New York, 1961.
  • H. St. L. B. Moss, The Birth of the Middle Ages, Clarendon Press, 1935, ponatis Oxford University Press, januar 2000, ISBN 0-19-500260-1.
  • Alaric Watson, Aurelian and the Third Century, Taylor & Francis, 2004, ISBN 0-415-30187-4.
  • John F. White, Restorer of the World: The Roman Emperor Aurelian, Spellmount, 2004, ISBN 1-86227-250-6.