Otranto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Otranto
Občina (comune)
Comune di Otranto
Otranto iz grada
Otranto se nahaja v državi Italija
Otranto
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 40°09′N 18°29′E / 40.15°N 18.483°E / 40.15; 18.483
Država Zastava Italije Italija
Dežela Apulija
Pokrajina Lecce (LE)
Frazioni Porto Badisco, Conca Spellucchia
Upravljanje
 • Župan Luciano Cariddi
Površina
 • Skupno 76 km2
Nadmorska višina 15 m
Prebivalstvo (Avgust 2010)
 • Skupno 5.531
 • Gostota 73 preb./km2
Demonim Idruntini ali Otrantini
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 73028
Klicna koda 0836
Zaščitnik Blaženi otrantski mučenci
Dan 14. avgust
Spletna stran Uradna spletna stran

Otranto je mesto in občina v provinci Lecce (Apulija, Italija). Pokrajina je zelo rodovitna in je bila nekoč znana po konjereji.

Otranto leži na vzhodni obali polotoka Salento ob morski ožini Otrantska vrata, ki povezuje Jadransko morje z Jonskim morjem. Mestno pristanišče je majhno in nima velikega gospodarskega pomena.

Kakšnih 50 km jugovzhodno od mesta je rtič Santa Maria di Leuca, ki je dobil ime že v starih časih po svojih belih pečinah (leukos v grščini pomeni bel). Rtič je najbolj jugovzhodna točka Italije, nekdanji Promontorium lapygium oziroma Sallentinum.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Otranto stoji na mestu nekdanjega Hydrusa ali Hydruntuma, ki so ga zgradili Grki. V vojnah epirskega kralja Pira (3. stoletje pr. n. št.) in v Hanibalovih vojnah je bilo mesto nasprotnik Rima.

V rimskih časih je mesto spadalo v provinco Kalabrijo. Otrantsko pristanišče je najbližje vzhodni jadranski obali, zato je bilo kot izhodišče za plovbo proti vzhodu verjetno pomembnejše od Brundisiuma, današnjega Brindisija.

Mesto je bilo v 8. stoletju nekaj časa v posesti vojvode Aregisa II. Beneventskega. V posesti bizantinskega cesarstva je ostalo do leta 1068, ko se je kot eno zadnjih apulskih mest vdalo Normanom Roberta Guiscarda. Po odhodu Bizantincev je postalo del Tarantske kneževine.

Leta 1480 so se v bližini Otranta izkrcali otomanski Turki in brez opozorila napadli in zavzeli mesto. Na papežev poziv na križarsko vojno proti Turkom se je zbrala velika krščanska vojska pod poveljstvom Ferdinanda I. Neapeljskega. Zanimivo je, da je bila med križarji tudi velika vojska Madžarov Matije Korvina, ki so se udeležili vojne kljub pogostim prepirom z Italijani. Neapeljska vojska se je s Turki spopadla leta 1481, jih uničila in osvobodila Otranto. Mesto je bilo po dveh bitkah tako uničeno, da si ni nikoli več opomoglo. Umrlo je približno 12.000 prebivalcev, med katerimi je bil tudi škof Štefan Pendinelli, ki so ga Turki živega prežagali. Mnogim žrtvam so dali na izbiro islam ali smrt in pred mestom so zato obglavili 800 ljudi. Na te strašne dogodke danes spominja »dolina mučencev«.

Leta 1537 je Otranto in trdnjavo Castro zavzel slavni turški gusar in admiral Hajrudin Barbarossa. Turke so kmalu pregnali iz mesta in cele Pulije

Leta 1804 so v mesto naselili francoski garnizon, ki je nadziral premike angleškega ladjevja. V okviru Napoleonovega Neapeljskega kraljestva je bila leta 1809 za Napoleonovega policijskega ministra Josepha Fouchéja ustanovljena Vojvodina Otranto. Fouchéjeva družina je nosila naslov otrantskih vojvod še po njegovi smrti.

Leta 1997 je pred mestom utonilo mnogo albanskih emigrantov, ki jih je »po nesreči« potopila italijanska mornarica. Albanci se nesreče spominjajo kot ene največjih v svoji novejši zgodovini.

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Castello Aragonese (grad), ki ga je utrdil Friderik II. in prezidal Alfonz II. Neapeljski v letih 1485-1498. Grad ima nepravilen peterokoten tloris in je v celoti obdan z vodnim jarkom. Prvotni grad je imel samo en vhod preko dvižnega mosta. Ima tri okrogle stolpe in bastion z imenom Punta di Diamante. Vhod krasi grb cesarja Karla V.
  • Katedrala, ki je bila posvečena leta 1088.
  • Cerkev sv. Petra z bizantinskimi freskami.
  • Katakombe Torre Pinta.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • V članku so deli teksta iz 11. izdaje Encyclopædie Britannice , ki je v javni domeni
  • V članku so deli teksta iz Katoliške enciklodedije, 1913, ki je v javni domeni