Katakombe

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Katakombe svetega Kalista v Rimu

Katakombe so bile podzemna pokopališča, ki so se uporabljala v antiki. Najbolj znane so krščanske katakombe, čeprav so jih gradili tudi pripadniki drugih religij. Že Etruščani[1] in Judje[2] so na primer poznali podzemne sobe za pokop mrtvih. Za razliko od drugih, so kristjani uporabljali katakombe tudi kot svetišča, ker so se v njih zbirali k skupni molitvi ob grobovih mučencev. Kljub prikladnosti pa jih kristjani v času preganjanj niso uporabljali za zatočišče, kamor bi se verniki skrili.

Pomen besede katakombe[uredi | uredi kodo]

Pomen imena katakombe je bil dolgo nejasen. Katakombe so preučevali zlasti Marchi, De Rossi in Ducanges; vendar je šele De Waal kot prvi opazil, da stari potopisi (latinsko: itinerarium) vse do osmega stoletja uporabljajo naziv katakombe samo v zvezi s katakombami Sv. Sebastijana. Novejša izkopavanja so odkrila na dnu prepada poleg Sebastijanovih katakomb še iz poganskih časov izvirajoče pokopališče, ki je obstajalo iz nekaj grobnic. Tako so odkrili tudi izvirni pomen besede katakombe. Stari Rimljani so namreč globoko brezno poleg Apijske ceste (latinsko: Via Appia) – med drugim in tretjim miljskim kamnom – imenovali grško: κύμβαι (kymbai), pokrajino poleg pa κατά κύμβας (kata kymbas), torej poleg brezna.[3]

Oblika katakomb[uredi | uredi kodo]

Krščanske katakombe so bile skopane večinoma v tufu, ki je relativno mehka kamnina. V globini med 7 in 30 metri so bili izkopani rovi v več nadstropjih, široki 2 do 3 metre in prav toliko visoki. V stenah rovov so bili izkopane grobnice, pravokotne luknje, dolge do poldrugega metra in samo pol metra visoke. V te luknje so se shranjevala trupla pokojnih, včasih v skromni krsti, večinoma pa samo zavita v laneno rjuho, nakar je bila luknja zazidana z opekami ali marmornatimi ploščami. Običajne so bile tudi skupinske ali družinske grobnice. V določenih presledkih so bili rovi povezani s površjem z navpičnimi kvadratnimi rovi, ki so dovajali zrak in svetlobo. Nekateri od teh so bili opremljeni z navpičnimi stopnicami in so služili za vhod in izhod.[4]

Lokacija[uredi | uredi kodo]

V četrtem stoletju se kristjanom ni bilo več treba skrivati in so začeli graditi cerkve na površju, posmrtni ostanki prvih vernikov so bili preneseni v cerkve in katakombe so bile pozabljene. Šele v 16. stoletju je slučajno odkritje podzemnega pokopališča v Rimu zbudilo nekaj zanimanja za stvar, a le iz arheološkega vidika. Sistematično proučevanje in odkrivanje katakomb se je razvilo šele v prvi polovici 19. stoletja.

Razumljivo je, da se večina krščanskih katakomb nahaja v Rimu, a poleg teh je bilo odkritih še kakih 50 po vsem Laciju in nadaljnjih približno 40 po ostalem italijanskem ozemlju. Katakombe so tudi na Malti. predvsem okoli Mdine, ki je bila v rimski dobi glavno mesto otoka. Zanimiv je način njihove gradnje, ki dokazuje samostojni razvoj verskih obredov in z njimi povezane arhitekture. Medtem ko so rimske katakombe zaporedje rovov, do katerih vodijo po navadi navpične stopnice na več mestih, so malteške katakombe sestavljene iz velikega osrednjega prostora, iz katerega se rovi raztezajo na vse strani.

Katakombe v Sousse.

Znane so tudi Tunizijske katakombe v Sousse, ki pričajo o krščanski preteklosti mesta. Fino obdelani rovi in predvsem njihova višina dajejo razumeti, da te katakombe niso bile zidane skrivaj in niso bile zatočišče preganjanih vernikov. Verjetno se v njih niso niti izvajali verski obredi, ker ni dvoran ali večjih prostorov, medtem ko 5 km rovov vsebuje kar 15 tisoč grobov. Te katakombe so bile samo bogate grobnice.

Po vsej verjetnosti obstajajo še druge katakombe/pokopališča, posebno v krajih, ki so bili važni že v rimski dobi in ki imajo geološko primerna tla, to je možnost ročnega kopanja rovov. Vendar treba upoštevati, da je srednjeveška zmeda v Evropi dobesedno prekrila mnogo antičnih objektov.

Katakombe samo po imenu[uredi | uredi kodo]

Po zgodovinskih katakombah je dobilo ime mnogo vrst podzemnih rovov, ki so včasih naravni, včasih posledica pridobivanja kamna, včasih tudi nalašč izkopani bunkerji.

Take katakombe so v Odesi, ki kljub svojemu imenu nimajo nobene zveze z ostalimi, saj niso nikoli služile za pokopališče ali verske obrede. Čeprav jih imenujejo katakombe, so to le rovi kraškega podzemlja, ki se razprostirajo pod vsem mestom in čigar razsežnost se ceni na 2500 km.[5] Možnost njihovega nekdanjega koriščenja za pokopališče ni bila nikoli raziskana, ker je vsaka antična sled bila izbrisana v času ruskega carstva, ko so te katakombe uporabljali tihotapci in framasoni. Razen tega je treba upoštevati, da je bilo v prvi polovici 19. stoletja vse to območje en sam ogromen kamnolom, odkoder so črpali kamen za gradnjo mesta.

Ostanki originalnih vodovodnih naprav in cevi iz borovega lesa v Jihlavskih katakombah.

V Češki republiki, kjer se sicer nahajajo tudi katakombe/pokopališča (Klatovské katakomby), je skoraj v vseh večjih mestih (Praga, Brno, Liberec, Jihlava, České Budějovice, Karlovy Vary) najti podzemne rove. Pod mestom Znojmo, na primer, so bile katakombe izkopane med 14. in 15. stoletjem kot kleti in shrambe pod površinskimi stanovanji. Tudi v Plznu so bili podzemni rovi sestavni del mestnih hiš, ki so se gradili vse od 13. stoletja dalje za skladiščenje, a predvsem za kanalizacije, bodi za dotok pitne vode kot za odtok odpadnih voda.

Sem spadajo tudi pariške katakombe, ki so sicer grobnica, a le od konca 18. stoletja, ko je mestna uprava uredila javna pokopališča. Takrat so bili anonimni posmrtni ostanki premeščeni v opuščen podzemni kamnolom.[6]

Tudi nekaterim skladiščem za pivo v Nemčiji pravijo katakombe, na primer tistim v Nürnbergu, ki so bila zgrajena leta 1303. V teku zgodovine so služila tudi v druge namene, predvsem kot bunkerji. Danes so muzej.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Haynes, Sybille: Kulturgeschichte der Etrusker, Mainz 2005 (v nemščini)
  2. ^ Smith, Mark S.: The Origins of Biblical Monotheism: Israel's Polytheistic Background and the Ugaritic Texts, University Press, New York-Oxford 2001 ISBN 0-19-513480-X (v angleščini)
  3. ^ B. Bangha: Katolikus lexikon II, 510-516.
  4. ^ Stevenson, James: La civiltà delle catacombe, Rim 1987 (v italijanščini)
  5. ^ Pronin, К.К. Одесские катакомбы // Международный симпозиум по искусственным пещерам. Kijev-Odesa, 1998, str. 37-38. (v ruščini)
  6. ^ De Gennaro, F., Parigi Sotterranea - Storia dei sotterranei segreti di Parigi, Modena 2011, ISBN *9788890664304 (v italijanščini)

Slovstvo[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. izdaja, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani 1968-1973.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]