Prostozidarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Šestilo in pravokotno ravnilo: prostozidarski »logotip«.

Prostozidárstvo (tudi masónstvo ali framasónstvo) je mednarodno »bratsko« društvo. Člani tega društva se združujejo v posameznih enotah - ložah, in si delijo podobne ideale moralne in metafizične narave.

Prostozidarstvo kot gibanje nima določenega stalnega načrta ampak prilagaja način svojega delovanja trenutnim razmeram v svetu. Zaradi tega se pojavljajo različna tolmačenja o opredeljenosti te organizacije (k čimer ne pripomore dejstvo, da obstaja več Prostozidarskih organizacij oz. struj) tako do religije, kot do drugih nazorskih vprašanj. Okoliščine, v katerih delujejo posamezne lože držav sveta lahko narekujejo določene odklone od globalne prostozidarske miselnosti (kar je v veliki meri odvisno tudi od "veje" ali struje prostozidarstva), ki v osnovi sloni na subjektivnosti in misticizmu, zato je težko v celosti podati njegovo stvarno podobo.

Mehanizem prostozidarstva načeloma temelji na skrivnostih, čeprav so edine moderne skrivnosti metode prepoznavanja - zato tudi člani lož, ki so povečini organizirane tajno (z izjemami, kot so ZDA in Velika Britanija) svojega članstva v bratovščini po večini ne razkrivajo, nekateri zunanji opazovalci pa so tudi mnenja, da člani niso popolnoma poučeni o njihovem delovanju. Tako je nastalo mnogo različnih tolmačenj in legend o nastanku te organizacije. Uradno je Združena Velika Loža Anglije nastala leta 1717 v Londonu, z združitvijo dveh predhodnih velikih lož ("Antients" in "Moderns"), mnogi pa postavljajo datume začetka (Prosto)zidarskih zvez tudi v predcivilizacijska obdobja. Uradna zgodovina Prostozidarstva pravi, da se je prostozidarstvo razvilo iz cehovskih lož zidarjev in gradbenikov v srednjem veku, katerih organizacija in rituali naj bi izhajali iz časov gradnje prvega (Salomonovega) templja v Izraelu.

V globalnem smislu v Prostozidarstvu ni vrhovne avtoritete, ki bi za vse lože in ob vsakem času predpisovala obvezen nauk. Sorodnosti med ložami se kažejo v interpretaciji simbolov, ki so ključnega pomena v njihovem delovanju. Pravi cilji in nameni so po mnenju nekaterih poznani samo redkim izbrancem, ki zaupanih skrivnosti ne izdajajo. Zaradi takega načina delovanja se pogosto pojavljajo obsodbe javnosti, ki ji »nevidna roka, ki povsod plete mreže« ni pogodu.

O prostozidarstvu kot pojavu, ki privlači in odbija duhove, pišejo mnogi pisci. Objektivnost tovrstne literature je večinoma vprašljiva, saj sam ustroj organizacije preprečuje nepristranskost oziroma točnost podatkov. Bratje skrivnosti ne bodo izdali, nečlani pa težko objektivno pišejo o organizaciji v katero niso vključeni; po drugi strani pa člani na svoje dejavnosti in svet gledajo skozi pogled Prostozidarstva.

Dobrodelnost v Prostozidarstvu[uredi | uredi kodo]

Eno od osnovnih načel (Fides, Spes et Caritas - Vera, Upanje in Dobrodelnost) Prostozidarstva je dobrodelnost.

Po vsakem delu lože vedno zakroži tudi ti. "vdovina puščica" za zbiranje dobrodelnih prispevkov. Večina teh se anonimno razdeli med pomoči potrebne (med drugim tudi vdovam Bratov Prostozidarjev), v nekaterih primerih pa je namen točno določen. V Veliki Britaniji je za dobrodelnost Velike lože odgovorna "Velika dobrodelna organizacija" [1], ki je za loterijo drugi največji donator v dobrodelne namene, v ZDA je en od najbolj vidnih delov Prostozidarske dejavnosti mreža 22 bolnišnic za otroke [2] Prostozidarske organizacije Shriners, Vitezi Templarji pa skrbijo za bolnišnico Sv. Janeza v Jeruzalemu.

Dom Velike združene lože Anglije v Londonu.

Organizacija Velikih Lož in Velikih Orientov[uredi | uredi kodo]

Velike lože in Veliki orienti so neodvisna in suverena telesa, ki pokrivajo določeno državo, zvezno državo oz. neko območje. Ena od izjem tega pravila so "United Grand Lodges of Germany" (Združene Velike lože Nemčije), kjer je pod okriljem ene mednarodno priznane Velike lože zbranih 5 delno neodvisnih Velikih lož, ki se razlikujejo v svojem izvoru, in ki (lahko) delujejo na celotnem območju Nemčije.

Glavnega sveta, ki bi predsedoval vsem prostozidarskim ložam ni. Obstajata dve večji veji prostozidarstva: »regularne« Velike lože, ki jih priznava Združena velika loža Anglije (za sprejetje v njih je pogoj vera v Višje Bitje - po domače, v kateregakoli boga - ki ga v prostozidarstvu predstavlja Veliki Arhitekt, in ki sprejemajo v članstvo samo moške), in liberalni Veliki Orienti (kjer te zahteve ni, in je vir moralnega nauka prepuščen vsakemu članu), ki jih priznava Grand Orient de France. Kot povsod, obstajajo izjeme - nekatere Velike lože priznava Francoski Veliki Orient, nekatere oriente pa "Angleška" Velika loža.

Druge Prostozidarske organizacije[uredi | uredi kodo]

Poleg dveh zgoraj omenjenih "zvez", oziroma skupnosti medsebojno priznanih Velikih lož obstaja še veliko manjših "Prostozidarskih" in kvazi-prostozidarskih organizacij - na primer "Order of Women Freemasons" [3], ki sprejema le ženske, je pa v vseh ostalih pogledih "regularen"; ter "Le Droit Humain" [4], ki je precej bolj liberalen (kar pomeni, da jih ne zanima dejstvo ali veruješ v višjovičje bitje/silo ali ne), in ki sprejema tako moške kot ženske člane. Člani regularnih lož (torej, tistih priznanih s strani Združene Velike Lože Anglije - UGLE) ne smejo sodelovati pri delu v neregularnih ložah.

V vsaki državi je lahko (v "regularnem" prostozidarstvu) priznana samo ena Velika Loža, z izjemo nekaterih zveznih držav v ZDA, kjer so kot regularne lože priznane tako tradicionalne Velike lože, kot tudi "Prince Hall" Velike Lože - le te imajo povečini črnsko članstvo, in segajo še v čas segregacije in suženjstva, ko belci in črnci - tudi v Prostozidarstvu, česar se večina trenutnih članov sramuje - niso smeli sedeti v isti loži.

V ZDA večina Velikih lož priznavanje novih regularnih lož izvaja po priporočilih Komisije za Informacije o prepoznavanju.

Organizacija "višjih" oz. dodatnih stopenj v regularnem Prostozidarstvu[uredi | uredi kodo]

Dodatne stopnje oz. redovi "nad" (v narekovajih, ker noben red ni "višji" kot stopnja Mosjtra) 3 stopnjo se načeloma - vsaj v večjih državah - upravljajo ločeno od Velike Lože, ki pokriva teritorij. V Veliki Britaniji tako za te stopnje skrbijo:

Mark Masons Hall - [5], ki skrbi za naslednje redove (opisani so samo največji):

  • Mark Master Masons (pogoj za vstop: član in Mojster v Modri loži)
  • Royal Ark Mariners (pogoj za vstop: član "Mark" lože)
  • Knights Templar in Knights of Malta (pogoj za vstop: član in Mojster v Modri loži, član Rdeče (Holy Royal Arch) lože, ter vera v krščanskega troedinega boga; za "Knights of Malta" tudi članstvo v "Knights Templar")
  • Red Cross of Constantine, ki je sestavljen iz trej stopenj (pogoj za vstop: član in Mojster v Modri loži, član Rdeče (Holy Royal Arch) lože, ter vera v krščanskega troedinega boga)

Supreme Council of the 33rd Degree [6] (tudi: Rose Croix, Antient and Accepted Scottish Rite):

  • Škotski red od 3-33 stopnje (pogoj: član Modre lože in Mojster vsaj eno leto, ter vera v krščanskega troedinega boga)

United Grand Chapter of England (edini red, ki je zgodovinsko neposredno povezan z UGLE od združitve leta 1717 naprej - vrhovni častniki v obeh so isti):

  • Rdeča loža (Holy Royal Arch) (pogoj: član Modre lože in Mojster vsaj 4 tedne)

Prostozidarstvo v Avstro-Ogrski[uredi | uredi kodo]

V 18.stoletju je postala ta organizacija, ki se je tedaj še ni držal zlovešč pridih nedovoljenega skrivnega manipuliranja s politično in ekonomsko močjo in svetovnega zarotništva, ena od gonilnih sil razsvetljenstva. Celo habsburški cesar Jožef II. je bil gibanju sprva naklonjen (nekaj kasneje je bilo prostozidarstvo predvsem zaradi delovanja protimonarhistično usmerjene bavarske lože Iluminatov prepovedano v vseh habsburških deželah). Mnogi njegovi uradniki in politični sodelavci so bili prostozidarji.

Prostozidarski obred v 18. stoletju.

Prva loža je bila v Avstriji odprta na Dunaju leta 1742 kot Velika loža Nemčije. Pod pritiskom cerkve je bilo prostozidarstvo prepovedano, loža pa je prenehala z delovanjem. Po letu 1762 pa so se ponovno začele pojavljati lože v Avstriji, na Češkem, Madžarskem in v Transilvaniji, ki so se poimenovale kot »neodvisne lože« od »Velike lože« v Berlinu. Leta 1784 so te neodvisne lože oblikovale Veliko ložo Avstrije s sedežem na Dunaju, čeprav je bila to v resnici majhna mestna loža.

Ustanovitve lož v samostojni Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Predpogoj za ustanovitev Velike lože je, da morajo predhodno v državi obstajati vsaj tri prostozidarske lože.

  • 5. oktobra 1996 sta bili ustanovljeni pravi in popolni loži Dialogus in Žiga Zois
  • 16. oktobra 1998 je bila vnešena Luč v pravo in popolno ložo Arcus.
  • 16. oktobra 1999 je bila ustanovljena Velika loža Slovenije, ki ji je Luč prinesla Velika loža Avstrije.
  • 25. marca 2006 je Velika loža Slovenije po 224 letih ponovno vnesla Luč v pooblaščeno ložo Združena srca
  • Leta 2012 je bila ustanovljena loža Olivetum

Za ustanovitev vsake lože je pogoj članstvo sedmih prostozidarjev - 3 mojstri, 2 pomočnika in 2 vajenca. Danes je sedež »Velike Lože Slovenije« v Dragomeru pri Ljubljani. Velika loža Slovenije (VLS) ima okoli 180 članov, torej vajencev, pomočnikov in mojstrov prostozidarjev, ki delujejo v štirih "Modrih" ali "Janezovih" ložah.

V Sloveniji se lahko Bratje Prostozidarji vključijo (in delujejo v Sloveniji) tudi v: AASR (Ancient and Accepted Scotish Rite, slovensko Stari in sprejeti prostozidarski škotski red), red »Kraljevega oboka« Holy Royal Arch (včasih imenovan tudi "Rdeča" Loža), ter red Vitezev Templarjev (točneje "The United Religious, Military and Masonic Orders of the Temple and of St John of Jerusalem, Palestine, Rhodes and Malta").

Kot je že bilo omenjeno - omenjeni redi niso "višji" v pomenu nadrejenosti, saj jim je nadrejena Velika Loža Slovenije (ki jim dolovila delovanje), neposredno pa so - vsaj v primeru Vitezev Templarjev - odgovorni vodstvu reda, ki je v danem primeru v Veliki Britaniji; pač pa omogočajo poglabljanje prostozidarskega znanja. Regularni Prostozidar se v dodatne redove, vendar ponavadi le v tiste, ki v njegovi državi niso na voljo, včlani v katerikoli državi, ki priznava njegovo Veliko Ložo - torej, red ki ni dosegljiv na njegovem teritoriju lahko Prostozidar prejeme v tujini.

Najslavnejši slovenski prostozidar je bil Jurij Vega, ki so ga našli utopljenega na Dunaju. Njegova smrt do danes ni bila pojasnjena in raziskana.

Lože tako predstavljajo »federacijo« prostozidarskih organizacij v okviru suverenosti Velike Lože. Vendar je smoter prostozidarstva gradnja »templja ljubezni«, »bratske verige«, oziroma »idealne lože«, ki povezuje vse brate na duhovnem nivoju, kakor trdijo prostozidarji. Nekateri so mnenja, da se tudi v prostozidarskih ložah delijo na "bolj in manj enake," le da tega ne razglašajo naokoli.

Stopnje in redi oziroma nazivi v prostozidarstvu[uredi | uredi kodo]

Stopnje članov lože so odvisne od tega, v okviru katerega rituala oz. tradicije je loža ustanovljena. "Modra" loža ima tri stopnje:

  1. Vajenec / Entered Apprentice
  2. Pomočnik / Fellowcraft
  3. Mojster / Master Mason

Lože prav tako poznajo stopnjo - ali, bolje rečeno, pozicijo Častivrednega Mojstra Stola / Worshipful Master. Po Germanski prostozidarski tradiciji je ta stopnja prehodna, po Angleški pa Brat za vedno ostane "Častivredni Brat" z nazivom "Past Master" (Bivši Mojster Stola).

Stopnje po Škotskem ritualu (ki pa suverenost nad prvimi tremi stopnjami priznava "Modri", ali Janezovi loži) so sledeče:

  1. Vajenec
  2. Pomočnik
  3. Mojster
  4. Tajni Mojster
  5. Veliki Mojster
  6. Intimni Sekretar
  7. Starešina ali Sodnik
  8. Dobavitelji-Gradbeni
  9. Mojster Izbranec Deveterice
  10. Slavni Izbranec Petnajsterice
  11. Vzvišeni izbrani Vitez
  12. Veliki Mojster Arhitekt
  13. Vitez Kraljevskega Svoda
  14. Veliki Izbranec Svetega Svoda ali Vzvišeni Zidar
  15. Vitez Orienta ali Meča
  16. Princ Jeruzalema
  17. Vitez Vzhoda in Zahoda
  18. Vitez Rožnega Križa
  19. Veliki Prvosvečenik ali Vzvišeni Škot nebesnega Jeruzalema
  20. Prečastiti Veliki Mojster
  21. Noahit ali pruski Vitez
  22. Libana
  23. Šef Svetosti
  24. Princ Svetosti
  25. Vitez Neusmiljene Kače
  26. Škotsko Trojstvo ali Princ Zahvale
  27. Veliki Poveljnik Hrama/Templja
  28. Vitez Sonca
  29. Veliki Škot Svetega Andreja
  30. Veliki Izbranec Vitez Kadoš
  31. Veliki Inšpektor Inkvizitor Poveljnik
  32. Vzvišeni Princ Kraljevske Skrivnosti
  33. Suvereni Veliki Generalni Inšpektor

Opomba: nazivi se v slovenskem jeziku zapisujejo z velikimi začetnicami. Po Angleški tradiciji (Antient and Accepted Rite) so člani škotskega reda sprejeti v 18 stopnji, ko pa zapustijo mesto "Mojstra Stola" napredujejo v 30 stopnjo. 31, 32 in 33 stopnja so namenjene voditeljem redu. Po Ameriški (Scottish Rite Nothern / Southern Jurisdicion) člani hitro napredujejo do 32 stopnje, 33 stopnja pa je častna, in namenjena voditeljem redu.

Monografske publikacije slovenskih piscev[uredi | uredi kodo]

  1. France Kidrič: (knjižica ni v COBISS-u)
  2. Ivan Ahčin: Prostozidarstvo. Zveza fantovskih odsekov, Ljubljana, 1941.
  3. Andrej Dvoršak: V znamenju lože. Delo - Novice, 1994. Knjiga je bila 7 let v bunkerju in šele po razsodbi Ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da avtor ni posegal v zasebnost tožnika, brata prostozidarja, ko je zapisal njegovo ime in opisal dogodke v loži, ki jim je bil priča, jo je Delo lahko poslalo v knjigarne, 700 izvodov je odšlo med bralce že ob izidu marca 1994, vendar je bilo že v tisku izbrisanih mnogo imen. V njej avtor opisuje ustanavljanje prostozidarske deputatske lože Illyria pod pokroviteljstvom Velike lože Avstrije in navaja imena nekaterih članov ter podaja zgoščen pregled prostozidarstva na slovenskem ozemlju. Pisana je kot avtorjeva osebna izkušnja s prostozidarji in prostozidarstvom, ki se jo je lotil kot raziskovalni novinar. Podrobno je opisan tudi sprejemni ritual v ložo. Knjiga dokazuje, da nečastni nameni ne morejo razkriti smisla delovanja prostozidarstva, manipulatorstva in povzpetništva posameznikov.
  4. Tone Perčič: Prostozidarstvo : zgodovina, zarote, Mladinska knjiga, 2000.
  5. Branko Šömen: Molčeče nevidno bratstvo: prostozidarstvo na Slovenskem, Založba Magnolija, 2002. Avtor opisuje razvoj prostozidarstva in ob tem tudi zelo na kratko obdela masonerijo v Sloveniji, hkrati pa se javno izpostavi kot član bratovščine. Knjigi sta pisani z dveh zelo različnih izhodišč, zato skupaj podajata zakroženo celoto masonerije na slovenskem. Zanimivo je, da imata obe knjigi zelo podobno grafično podobo, pri čemer je založba povzela rešitev kotnika in šestila z Delove izdaje, ki je bila prva knjiga o prostozidarstvu po letu 1945 in tretja v Slovenskem jeziku.
  6. Binder, Dieter A.: Skrivna družba : zgodovina in simbolika prostozidarjev, Celjska Mohorjeva družba, 2008. Knjiga je prevod dela istega avtorja z naslovom »Die diskrete Gesellschaft«. Vsebuje dodatek o prostozidarstvu in prostozidarjih na Slovenskem (avtorja dodatnega besedila Matevž Košir, Peter Vodopivec). COBISS.SI-ID: 238308096.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]