Peter Veliki

Peter I. Veliki,
Delarocheov portret, 1838

Peter I. Veliki (tudi Peter I. Aleksejevič) (rusko Пётр I Вели́кий), ruski car, * 9. junij (30. maj, ruski koledar) 1672, Moskva, † 8. februar (28. januar) 1725, Sankt Peterburg.

Rojstvo Petra Velikega, Čorikov, 19. stoletje

Peter Veliki je bil ruski car med letoma 1682 in 1725. Po vrnitvi iz potovanja po zahodni Evropi je želel prenoviti takrat v vseh pogledih zaostalo Rusijo. V drugi nordijski vojni (1700-1721), je Rusija osvojila strateško pomembna območja ob Baltiškem zalivu. Prav na tem mestu je Peter leta 1703 simbolno ustanovil mesto Sankt Peterburg, ki je leta 1712 postalo prestolnica Rusije in to ostalo do oktobrske revolucije 1917. Z ustanovitvijo mesta so se Petru uresničile sanje, da bi Rusija imela pomembno evropsko pristanišče in mornarico.

Za njegovo vladavino je značilno zgledovanje po zahodnoevropskih vladarjih in pomembne prenove, ki so se dotikale vseh plasti družbe.

Življenje

Otroštvo in mladost

Peter se je rodil v moskovskem Kremlju. Njegov oče, car Aleksej I. Mihajlovič je imel številno potomstvo. S prvo ženo Marijo Miloslavsko je imel pet sinov in osem hčera. Njegova mati Natalija Kirilovna Nariškina je bila Aleksejeva druga žena in Peter je bil njen prvorojenec. Ko se je rodil, sta bila od Aleksejevih sinov živa le Fjodor III. Aleksejevič in Ivan. Aleksej je imel z Natalijo Nariškino nato še dve hčeri. Po njegovi smrti leta 1674 ga je nasledil Fjodor III. Ker je po osmih letih vladavine umrl brez potomcev, se je med družinam Miloslavskih in Nariškinih začel boj za nasledstvo. Čeprav je Duma odločila v prid Nariškinih in desetletnega princa Petra, je tej odločitvi sledil državni udar. V njem je bilo pobitih veliko Petrovih sorodnikov, kar je posledice pustilo tudi na mladem princu. Oblast je prevzela Aleksejeva hči iz prvega zakona Sofija, ki je vladala kot regent v imenu svojega brata Ivana in polbrata Petra.

Mladi Peter s kraljevskimi insignijami

Takoj potem, ko je zasedla mesto regentinje, je Sofija desetletnega Petra in njegovo matero izgnala v dvorec Preobražensko nedaleč od Moskve. Tu je bil Petrov dom večino časa do njegovega sedemnajstega leta, čeprav je veliko časa prebil zunaj njega. Zaradi vladarskih obveznosti je moral pogosto oditi v Kremelj, kjer je sprejemal tuje odposlance in sodeloval pri drugih političnih zadevah države. To je carjeviča dolgočasilo. Bolj ga je zanimala vojska, predvsem všeč so mu bile ladje. S pomočjo tujih učiteljev (predvsem Nemcev in Nizozemcev), si je pridobil osnovno vedenje o ladjedelništvu, ki ga je pozneje še poglobil. Ti učitelji so k njemu prihajali iz moskovskega predmestja Nemeckaja sloboda, kjer so priseljenci z zahoda živeli kot v getu. Peter je rad zahajal sem, saj je bil tako najlažje v stiku z zahodnim svetom, nad katerim se je navduševal. Med tamkajšnjimi prebivalci si je pridobil tudi dobre prijatelje.

Še kot mlad deček je Peter s svojimi tovariši sestavil vojaške polke, s katerimi je uprizarjal bitke in manevre v malem. Te polke so sestavljali fantje iz nižjih slojev, poveljevali pa so jim plemiški sinovi. Njihovo število se je postopoma večalo.Tudi pri tej dejavnosti so Petru z nasveti in svojim vedenjem pomagali strokovnjaki z zahoda. Tako se je mladi vladar naučil vsega, kar mora vojskovodja vedeti o vojski in vojaški taktiki. Sofijo, ki je vedela za vse to, so Petrove vojaške igrice in zanimanje za ladjedelništvo le še bolj prepričevali, da se mladi Romanov ne zanima za vladanje.

Prevzem oblasti

27. januarja 1689 se je Peter poročil z dvajsetletno plemkinjo Jevdokijo Lopuhino, vendar je bila ta poroka za Petra zgolj carska formalnost. V tem času je imel namreč preveč drugih skrbi. Sofija se je odločila, da bo carjeviča dala umoriti, kar pa je Peter izvedel dovolj zgodaj, da se je umaknil iz Preobraženskega v samostan Trojica - Sergejevo, s seboj pa vzel še svoje vojaške polke. Ko je iz Sofijine na njegovo stran prestopila še večina strelcev carske vojske (vojaška enota), se je Sofija morala vdati. 6. oktobra 1689 je Peter vkorakal v Moskvo in zasedel prestol skupaj s Sofijinim duševno bolnim bratom Ivanom. Sofijo je Peter pustil pri življenju in jo izgnal v samostan, sam pa je pri sedemnajstih letih postal polnopravni sovladar.

Zadnja leta

Zadnja leta kraljevanja Petra Velikega so zaznamovale nove reforme. Leta 1721, po sklenitvi miru s Švedsko, ga imenujejo za imperatorja vse Rusije (nekateri mu svetujejo, naj prevzame naziv imperatorja Vzhoda, vendar on tega ne sprejme). Imperatorski oziroma cesarski naziv priznajo samo Poljska, Švedska in Prusija, ostali absolutistični vladarji pa ne. Veliko vladarjev se je balo, da bo Peter Veliki razglasil svojo oblast nad njimi, kot je nekoč storil cesar Svetega rimskega cesarstva z vsemi krščanskimi narodi.

Peter I. reformira tudi vlado ruske pravoslavne Cerkve. Tradicionalna vrhovna figura Cerkve je bil moskovski patriarh. Ko leta 1700 patriarh zmanjka, Peter ne imenuje novega, temveč namestnika, ki bo odslej opravljal vsa dela. Leta 1721 pa ustanovi Sveto Sinodo, to je koncil desetih duhovnikov, ki prevzamejo vlogo patriarha oz. namestnika.

Leta 1722 Peter ustanovi nov hierarhični red za plemstvo, ki ga poznamo kot Tabelo Rangov. V njej so določeni družbeni stanovi, ki so formalno pogojeni od sloja, v katerem se posameznik rodi. Peter trdi, da pozicijo določa zasluga v služenju cesarju. S tem želi bojarom odvzeti oblast. Z istim namenom je že pred nekaj leti ukinil zborovanje plemstva ter ga nadomesti s senatom z desetimi člani, ki jih sam imenuje.

Tabla ostane v veljavi do konca ruske monarhije leta 1917. Peter uvede tudi nove davke z namenom, da bi zgradil Sankt Petersburg. Prekliče davek na zemljo in na družino, ki ju nadomesti z davkom na osebo. Medtem ko so prejšnji taksi plačevali le lastniki ali tisti, ki so vzdrzevali družino, so nov davek morali plačevati tudi služabniki in reveži.

Leta 1724 začne sodelovati pri kraljevanju tudi njegova druga žena Katarina. Dodeli ji formalni naziv Cesarice, čeprav obdrži zase vso oblast. Vsi njegovi moški nasledniki umrejo; najstarejšega, Alekseja, so mučili in nato ubili po očetovem ukazu leta 1718, ker se ni strinjal z njegovo politiko. Tudi Aleksejevo mater so kaznovali zaradi obtožb prešuštva, ki so se izkazale za lažne. Enako so mučili in ubili tudi veliko Aleksejevih prijateljev.

Leta 1725 so končali z gradnjo Peterhofa, palače v bližini Sankt Petersburga, ki bo zaslovel kot ruski Versailles.

Smrt

Zakon iz leta 1722 dodeli Petru možnost izbrati naslednika. Sam izbere ženo, ki jo je izjemno ljubil. Umrl je leta 1725, pokopali pa so ga v katedrali Sv. Petra in Pavla , istoimenski utrdbi, ki jo je dal zgraditi v Sankt Petersburgu. Katarina je imela nadzor nad cesarsko stražo. Po njeni smrti leta 1727 ji nasledi vnuk Petra velikega, Peter II (sin Alekseja), s katerim se zaključi neposredna moška dinastija Romanov-ov.

Po njem ni direktnega prestolonasledstva, naslednja dva monarha sta sinova Ivana V, polbrata Petra I. Neposredni Petrovi nasledniki bodo ponovno osvojili prestol komaj leta 1741 z državnim udarom.

Noben sin ne bo prišel na prestol takoj po starševem vladanju do Pavla I, ki nasledi Katarini Veliki leta 1796, več kot sedemdeset let po Petrovi smrti. Pavel I bo predniku posvetil znani kip Bronasti Konjenik.

Zakonski otroci

Z Eudoxio Lopukhino

• Aleksej (1690-1718) 28 let

• Aleksander (1691-1692) 1 leto

• Pavel (1693-1693) 0 let

S Katerino I

• Ana (1708-1728) 20 let

• Elizabeta (1709-1762) 53 let

• Natalija (1713-1715) 2 leti

• Marjeta (1714-1715) 1 leto

• Peter (1715-1719) 4 leta

• Pavel (1717-1717) 0 let

• Natalija (1718-1725) 17 let

Peter Veliki v kinu

O življenju Carja Petra I Velikega so posneli televizijsko nadaljevanko leta 1986. Nadaljevanka je izšla tudi v kinu, v obliki filma in sicer v dveh delih.

Peter Veliki (Peter the Great) nadaljevanka (1986)

Peter Veliki (prvi del) film (1986)

Peter Veliki (drugi del) film (1986)

Najbolj znan spomenik Petru Velikem v Sankt-Peterburgu iz leta 1782, neuradno poimenovan Bronasti jezdec