Seznam sultanov Osmanskega cesarstva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grb Osmanskega cesarstva
Zastava Osmanskega cesarstva

Sultani iz Osmanove dinastije so od leta 1299 do leta 1922 vladali obsežnemu Osmanskemu cesarstvu, ki se je na višku moči raztezalo od Madžarske na severu in Somalije na jugu in od Alžirije na zahodu do Iraka na vzhodu. Njihova prva prestolnica je bila Bursa v zahodni Anatolji. Leta 1366 so prestolnico preselili v Edirne (Odrin) in po padcu Bizantinskega cesarstva leta 1453 v Konstantinopel, sedanji Istanbul. [1] Zgodnja leta Osmanskega cesarstva so predmet različnih pripovedi, v katerih je težko ločiti resnico od legende. Večina sodobnih poznavalcev se kljub temu strinja, da je cesarstvo nastalo okrog leta 1299 in da je bil prvi vladar Osman I. Gazi, vodja oguškega plemena Kayev.[2] Osmanska dinastija je imela 36 sultanov in je vladala več kot šest stoletij. Cesarstvo je razpadlo zaradi poraza Centralnih sil, katerih zaveznik je bilo, v prvi svetovni vojni. Zmagovalci so si po vojni razdelili njegovo ozemlje, delitvi pa je sledila turška vojna za neodvisnost, iz katere je nastala sodobna Republika Turčija.[3]

Osmanska država je bila v skoraj vsej svoji zgodovini absolutna monarhija. Na vrhu hierarhičnega sistema je bil sultan, ki je igral najpomembnejšo vlogo v političnem, vojaškem, pravosodnem, socialnem in verskem življenju države.[a] Teoroetično je bil odgovoren samo Bogu in Božjim zakonom (turško: şeriat iz arabskega ريعة‎ [šarīʿah,]), katerih glavni izvrševalec je bil. Njegov nebeški mandat se je odražal v njegovih iransko-islamskih naslovih, na primer božja senca na Zemlji (zill Allah fi'l-alem) in kalif na Zemljini površini (halife-i ru-yi zemin).[4] Njegova avtoriteta je bila prisotna v vseh ustanovah države. Vse zakone je izdajal osebno v obliki dekretov – fermanov. Bil je vrhovni poveljnik osmanske armade in uradni lastnik vse zemlje.[5] Po padcu Konstantinopla leta 1453 so se sultani razglasili tudi za naslednike Rimskega (Bizantinskega) cesarstva, zato so včasih uporabljali tudi naslova cezar (kaysar) in imperator.[4][6][7] Selim I. si je po osvojitvi Egipta leta 1517 prisvojil tudi naslov kalifa in se s tem razglasil za voditelja vseh muslimanov.[b] Nove sultane so med slavnostnim ustoličevanjem, ki je bilo enakovredno kronanju evropskih vladarjev, opasali z Osmanovim mečem.[8] Otroci neopasanega sultana so bili izključeni iz nasledstvene linije Osmanske dinastije.[9]

Sultanova oblast je bila teoretično teokratska in absolutna, v praksi pa je bila omejena. Sultan je moral pri sprejemnaju političnih odločitev upoštevati mnenja in zadržke pomembnih članov dinastije, državne uprave, armade in verskih vodij.[5] V 17. stoletju je cesarstvo zašlo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so vladali številni šibki sultani. Mnogo sultanov je bilo odstavljenih v državnih udarih janičarjev.

Ženske niso mogle naslediti cesarskega prestola.[10] Ženske iz sultanovega harema, predvsem sultanove matere – valide sultan, so kljub temu igrale pomembno, predvsem zakulisno, politično vlogo, v času ženskega sultanata pa so tudi uspešno vladale Osmanskemu cesarstvu.[11]

Upadanje moči sultanov je razvidno tudi iz razlik v dolžini njihovega vladanja. Sulejman I., ki je vladal v 16. stoletju, ko je bilo cesarstvo na višku moči, je vladal 46 let, kar je bilo največ v zgodovini cesarstva. Murat V., ki je vladal v poznem 19. stoletju, ko je bilo cesarstvo v zatonu, je vladal samo 93 dni, kar je najmanj v zgodovini cesarstva. Ustavni sistem je bil vzpostavljen samo med vladanjem Muratovega naslednika Abdulhamida II., ki je bil zadnji absolutistični vladar in prvi ustavni monarh.[12] Od leta 2009 je poglavar dinastije in kandidat za osmanski prestol Bajazid Osman, pravnuk Abdulmecida I.[13]

Sultan Celotno ime Čas vladanja Tugra Opombe
Vzpon (1299–1453)
I Osman.jpg
Osman I.
عثمان بن أرطغرل, Osman Gazi ali Osman Bey 12991326
[c]
Ustanovitelj cesarstva in dinastije Osmanov, ki je vladala več kot šeststo let. V sedemindvajsetih letih vladanja je osvojil velik del zahodne in severne Anatolije in Burso, ki je med vladanjem Orhana I. postala prestolnica cesarstva.[14]
Orhan I.jpg
Orhan I.
اورخان غازی, Orhan Gazi ali Orhan Bey 1326-1359 Tughra of Orhan.JPG Osvojil je večino zahodne Male Azije in ustanovil nekaj najpomembnejših otomanskih civilnih in vojaških institucij (janičarje). Med njegovim vladanjem so Otomani prvič prodrli na evropsko celino, od koder so jih pregnali šele po petih stoletjih.[15]
Muradhudavendigar.jpg
Murat I.
خداوندگار, Hüdavendigâr - "Božanski" 13591389 Tughra of Murad I.JPG Prvi osmanski vladar, ki je začel sistematično osvajati evropsko ozemlje. Bizantinsko cesarstvo je izgubilo svoje evropsko zaledje in postalo turška vazalna država. Združil turška plemena v Mali Aziji, ustanovil Osmansko cesarstvo in od kairskega velikega vezirja dobil vladarski naslov sultan. Uzakonil je krvni davek, s katerim je vzpostavil sistem rekrutiranja janičarjev, organiziral centralno vlado (divan), zemljiški sistem timarjev in ustanovil vojaško sodišče. Cesarstvo je razdelil na dve provinci: Rumelijo v Evropi in Anatolijo v Mali Aziji. Umrl v bitki na Kosovskem polju.[16]
Bayezid I by Cristofano dell'Altissimo.jpg
Bajazid I.
بايزيد الأول, Beyazıt Yıldırım - "Bliskoviti" 13891402 Tughra of Bayezid I.JPG Leta 1394 je neuspešno napadel Vlaško, večkrat oblegal Konstantinopel in 25. septembra 1396 v bitki pri Nikopolju porazil krščansko vojsko, ki je šla na pomoč obleganemu mestu. Leta 1402 je v bitki pri Ankari doživel težak poraz in leto kasneje umrl v mongolskem ujetništvu. Po njegovi smrti je v cesarstvu izbruhnila nasledstvena vojna, ki je trajala do leta 1413.[17]
Medvladje (1402–1413)
Mehmed I.jpg
Mehmed I.
چلبی محمد, Mehmet Çelebi - "Prijazni" 14131421 Tughra of Mehmed I.JPG Med svojim kratkotrajnim vladanjem je vodil miroljubno politiko, da bi postopoma obnovil državo, ki je bila uničena med desetletno nasledstveno vojno. Bil je velikodušen pokrovitelj literature in umetnosti.[18]
Murat II.jpg
Murat II.
مراد ثانى , Murād-ı sānī, II. Murat Koca - "Veliki" 1421-1451
razen
1444-1446
Tughra of Murad II.JPG Za obdobje njegove vladavine so značilne dolgoletne vojne s krščanskimi narodi na Balkanu in turškimi emirati v Anatoliji, ki so trajale 25 let. V 1430. letih je osvojil obsežna ozemlja na Balkanu in leta 1439 pripojil Srbijo. Ustanovil je nove enote lahke kopenske in mornariške pehote – azebe. Leta 1444 je odstopil in na zahtevo janičarjev leta 1446 ponovno sedel na prestol.[19]
Gentile Bellini 003.jpg
Mehmed II.
محمد الثانى , Meḥmed-i sānī, Mehmet el-Fatih - "Osvajalec" 14441446
in
14511481
Tughra of Mehmed II.JPG Osvojil je Konstantinopel, Srbijo, Bosno (brez Hercegovine), Južno Moreo (Peloponez), Eubejo, Trabzon, Karamanijo, Krim, Albanijo, Jonske otoke in Otranto. Leta 1453 je osvojil Konstantnopel.[20] Sultan je postal leta 1444, vendar je na očetovo zahtevo leta 1446 vrnil prestol. Ponovno je postal sultan leta 1451. [19]
Rast (1453–1683)
Beyazid II.jpg
Bajazid II.
بايزيد ثانى , Bāyezīd-i sānī, II.Bayezid ali II.Beyazıt 1481-1512 Tughra of Bayezid II.JPG Utrdil je Osmansko cesarstvo, vodil več pohodov proti beneškemu despotatu Morea na Peloponezu in zatrl upor Safavidov. Leta 1492 je poslal svojo mornarico v Španijo, da bi rešil Jude, ki jih je izgnala španska inkvizicija.[21] Leta 1512 je pod pritiskom odstopil v korist svojega sina Selima I. in kmalu zatem umrl.[22]
Selim I.jpg
Selim I.
سليم الأول, I.Selim Yavuz - "Kruti" ali "Odločni" 15121520 Tughra of Selim I.JPG Spremenil je ekspanzijsko politiko cesarstva, ki je pred njim delovalo predvsem proti Zahodu in bejlukom. Osvojil je Bližnji vzhod in Egipt in se razglasil za kalifa islama. Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo 4 milijone km2. [23]
EmperorSuleiman.jpg
Sulejman I.
سليمان, Süleyman Kanuni - "Zakonodajalec", na Zahodu bolj znan kot "Veličastni" 15201566 Tughra of Suleiman I the Magnificent.svg Reformiral je pravni, upravni in šolski sistem. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd in večino Ogrske, Rodos, večino Bližnjega vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv.[24] Malo pred njegovo smrtjo je cesarstvo merilo približno 8 milijonov km².[25]
Selim II.jpg
Selim II.
سليم ثانى Selīm-i sānī, II. Selim, znan tudi kot "Selim Pijanec" 1566-1574 Tughra of Selim II Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo osvojilo Ciper, ki je bil v posesti Beneške republike, in Tunizijo, ki je bila španska, vendar je doživelo tudi prve resne poraze v južni Rusiji in v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571.[26]
Sultan Murad III.jpeg
Murat III.
مراد ثالث , Murād-i sālis, III. Murat 15741595 Tughra of Murad III.JPG Na prestol je prišel brez notranjih borb, ki so bile sicer značilne za Osmansko cesarstvo. Za njegovo vladanje so značilne vojne z Avstrijo in Perzijo, upadanje gospodarske moči cesarstva in razpadanje državne uprave. Državo je de facto vodil njegov veliki vezir Mehmed Paša Sokolović.[27]
Mehmed III.jpg
Mehmed III.
محمد ثالث , Mehmed-i sālis, III.Mehmet 15951603 Tughra of Mehmed III.JPG Da bi si zagotovil oblast, je dal umoriti devetnajst bratov in polbratov in dvajset sester.[28][29] Bil je ničeven vladar, ki je upravljanje cesarstva prepustil svoji materi Safiye Valide Sultan. Glavni dogodek v njegovem vladanju je bil avstrijsko-osmanska vojna (1593–1606).[30]
I Ahmet.jpg
Ahmed I.
احمد اول , Ahmed-i evvel, I.Ahmet s pesniškim imenom Bahti 16031617 Tughra of Mehmed III.JPG Prekinil je tradicionalne bratomore ob prihodu na oblast. Bil je izkušen mečevalec, pesnik in jezdec in je obvladoval več tujih jezikov. Vojne z Avstrijo in Perzijo. ki jih je nasledil, so se za cesarstvo slabo končale: z Avstrijo je leta 1606 podpisal Žitvansko mirovno pogodbo, Gruzija in Azerbajdžan pa sta pripadla Perziji.[31]
Mustafa 1.jpg
Mustafa I.
مصطفى الأول, Mustafa I Deli 1617-1618 Tughra of Mustafa I.JPG Bil je mentalno zaostal ali vsaj nevrotičen in je bil vedno samo orodje v dvornih spletkah. Med vladanjem brata Ahmeda I. je bil štirinajst let v hišnem priporu. Po kratkem vladanju je odstopil v korist nečaka Osmana II.. Ko so leta 1622 janičarji v državnem udaru Osmana ubili, je Mustafa I. ponovno prišel na prestol. Zaradi nesposobnosti so ga po enem letu odstavili in konfinirali.[32]
Osman 2.jpg
Osman II.
عثمان ثانى , ‘Osmān-i sānī, znan tudi kot "Mladi Osman" 16181622 Tughra of Osman II.JPG Bil je poet in poliglot. S Safavidi v Iranu je podpisal mirovno pogodbo in zavaroval vzhodne meje cesarstva. V vojni z Moldavijo je osebno vodil pohod na Poljsko in doživel poraz, za katerega je krivil strahopetnost janičarjev in državnih politikov. Poskušal je obračunati z janičarji kot državno institucijo in ustanoviti etnično čisto turško armado. Dvorni janičarji so ga zato odstavili in zadavili.[33]
Murad IV.jpg
Murat IV.
مراد رابع , Murād-i rābi 16231640 Tughra of Murad IV.svg Poskušal je zatreti korupcijo in omejiti razsipno državno potrošnjo. V Istanbulu je prepovedal uživanje alkohola, tobaka in kave.[34] V vojni s Perzijo je ponovno osvojil Azerbajdžan, Armenijo in Bagdad. Po uničenju upornikov v Anatoliji je v državi ponovno vzpostavil red. Umrl je zaradi ciroze jeter, ki je bila posledica pretiranega uživanja alkohola.[35]
Ibrahim I.jpg
Ibrahim I.
ابراهيم الأول - İbrâhîm-i evvel, Birinci İbrahim 1640-1648 Tughra of Ibrahim.JPG Vojskoval se je z Beneško republiko, ki je kljub pojemajoči moči leta 1646 zasedla Tenedos na vhodu v Dardanele. Zaradi nepredvidljivega vladanja so za odstavili in zadavili.[36]
Mehmed IV.jpg
Mehmed IV.
محمد رابع, Mehmed-i rābi‘, znan tudi kot Avcı - "Lovec" 16481687 Tughra of Mehmed IV.JPG Med njegovim vladanjem se je končalo burno obdobje osmanske dinastije, v katerem sta bila dva sultana ubita, njegov oče Ibrahim I. pa dvakrat odstavljen. Za vedno spremenila vloga sultana in večina izvršne oblasti se je prenesla na velikega vezirja. Po zaslugi velikih vezirjev Mehmeda Köprülüja in njegovega sina Fazıla Ahmeta si je cesarstvo hitro opomoglo in ponovno osvojilo egejske otoke, se uspešno vojskovalo s Transilvanijo in Poljsko, podprlo upor proti Habsburžanom na Ogrskem in neuspešno oblegalo Dunaj. Medmeda IV. so v uporu janičarjev leta 1687 odstavili in zaprli.[37]
Stagnacija (1683–1827)
Suleiman2.jpg
Sulejman II.
,سليمان ثانى ,Süleymān-i sānī 16871691 Tughra of Suleiman II.JPG Večino življenja je preživel v kafesu, udobnem hišnem priporu v haremu palače Topkapi. Na prestol je prišel po državnem udaru, v katerem je vojska odstranila njegovega predhodnika Mehmeda IV.. V kaosu, ki je vladal v državi, je Maksimilijan Bavarski zavzel Beograd, Niš in Skopje, s čemer se je začela devetletna vojna proti Veliki aliansi (1688-1697). Vladanje je prepustil velikemu vezirju Mustafi Köprülüju, ki je ponovno osvojil vsa izgubljena ozemlja in velik del Slavonije.
Ahmed II. احمد ثانى ,Ahmed-i sānī 16911695 Tughra of Ahmed II.JPG Mustafi Köprülüju je potrdil položaj velikega vezirja in samo nekaj tednov po prihodu na oblast doživel katastrofalen poraz v bitki pri Slankamnu, po katerem se je moral umakniti iz Ogrske. Tudi kasneje je doživljal same poraze, zaradi katerih je bolan in izčrpan kmalu umrl.
Mustafa2.jpg
Mustafa II.
مصطفى ثانى , Mustafā-yi sānī 16951703 Tughra of Mustafa II.JPG Najbolj boleč dogodek v času njegovega vladanje je bil podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih, s katero je izgubil Ogrsko in je pomenil začetek počasnega propadanja cesarstva. Proti koncu vladanja je poskušal obnoviti moč sultanata, ki je od sredine 17. stoletja, ko so izvršno oblast prenesli na velike vezirje, postajal vedno bolj simboličen. Leta 1703 je odstopil v korist brata Ahmeda III..
Levni 002 detail.jpg
Ahmed III.
احمد ثالث , Ahmed-i sālis 17031730 Tughra of Ahmed III.JPG
Mahmud1.jpg
Mahmud I.
محمودالأول 17301754 Tughra of Mahmud I.JPG
Osman III.jpg
Osman III.
ثالث ‘ , Osmān-i sālis 17541757 Tughra of Osman III.JPG
Mustafa3.jpg
Mustafa III.
الث , Mustafā-yi sālis 17571774 Tughra of Mustafa III.JPG
Abdulhamid I.jpg
Abdul Hamid I.
ميد اول , `Abdü’l-Hamīd-i evvel 17741789 Tughra of Abdülhamid I.JPG
Konstantin Kapidagli 002.jpg
Selim III.
ثالث , Selīm-i sālis 17891807 Tughra of Selim III.JPG
Mustafa IV.jpg
Mustafa IV.
راب مصطفى رابع , Mustafā-yi rābi‘ 18071808 Tughra of Mustafa IV.JPG
Sultan Mahmud II of the Ottoman Empire.jpg
Mahmud II.
محمود ثاني, Mahmud-ı sānī 18081839 Tughra of Mahmud II.JPG
Propadanje (1828–1908)
Sultan Abdulmecid Pera Museum 3 b.jpg
Abdul Medžid I.
عبد المجيد اول , ‘Abdü’l-Mecīd-i evvel 18391861 Tughra of Abdülmecid I.JPG
Sultan Abdulaziz I.JPG
Abdulaziz
عبد العزيز 18611876 Tughra of Abdülaziz.JPG
1840 1904 5murat.jpg
Murat V.
مراد الخامس 1876 Tughra of Murad V.JPG
Ahamid.jpg
Abdul Hamid II.
عبد الحميد ثانی , `Abdü’l-Hamīd-i sânî, İkinci Abdülhamit 1876-1909 Tughra of Abdülhamid II.JPG
Razpustitev (1908–1923)
MehmedV.jpg
Mehmed V.
Mehmed V Reşad ali Reşat Mehmet 19091918 Tughra of Mehmed V.JPG
VI Mehmet Vahidettin.jpg
Mehmed VI.
Mehmed Vahideddin ali Mehmet Vahdettin 19181922 Tughra of Mehmed VI.JPG

Opombe[uredi | uredi kodo]

a1 2 : Celoten naslov osmanskih vladarjev je bil zapleten in je bil sestavljen iz večih naslovov, ki so se razvili v stoletni zgodovini. Naslov sultan so nosili neprekinjeno vsi vladarji skoraj od samega začetka. Ker se je naslov sultan na široko uporabljal tudi drugod v islamskem svetu, so Osmani svoj naslov kmalu spremenili, da bi se razlikovali od drugih muslimanskih vladarjev z nižjim položajem. Tretji osmanski vladar Murat I. je sebe naslavljal s sultan-i azam (najbolj vzvišeni sultan) in hüdavendigar (imperator). Prvi naslov so uporabljali anatolski Seldžuki, drugega pa mongolski Ilkanidi. Njegov sin Bajazid I. je privzel naslov sultan Rüma (Rüm je bilo staro islamsko ime Anatolije). S kombiniranjem islamske in srednjeazijske dediščine je sultanov naslov dobil standardno obliko Sultan [Ime] Kan.[38] Zanimivo je, da so v zahodnem svetu naslov sultan najpogosteje povezovali z Osmani, čeprav so prebivalci cesarstva za svoje vladarje najpogosteje uporabljali naslov padišah.[39] Ko so se meje cesarstva ustalile, se je celoten naslov osmanskih sultanov glasil:[40]
"Suveren Osmanske družine, sultan sultanov, kakan, kalif pravovernih, služabnik Meke, Medine in Jeruzalema, padišah treh glavnih mest Istanbula, Edirne (Odrina) in Burse, mest Damaska in Egipta, celega Azerbajdžana, Mägrisa, Cirenajke, Kairouana (Tunizija), Alepa, Iraka, Arabije in Adžima, Basre, Al Hasa, Dilena, Ar Rake, Mosula, Partije, Dijarbekirja, Kilikije, vilajetov Erzurum, Sivas, Adana, Karaman, Van in Barbarija, Etiopije, Tunizije, Tripolitanije, Sirije, Cipra, Rodosa in Krete, vilajeta Morea (Peloponez), Ak Deniza (Sredozemlje), Kara Deniza (Črno morje), Anatolije, Rumelije (evropski del cesarstva), Bagdada, Kurdistana, Grčije, Turkestana, Tatarije in Čerkezije, dveh pokrajin Kabarde (Kabardino-Balkarija), Gruzije in kipčaške stepe, celega tatarskega ozemja, Feodozije in vseh sosednjih ozemelj, Bosne in sosednjih pokrajin, mesta Beograda, Srbije z vsemi mesti in gradovi, Albanije, Vlaške in Moldavije, kakor tudi vseh odvisnih držav in meja in mnogo drugih dežel in mest."
b^ :Osmanski kalifat je bil eden od najpomembnejših položajev, ki so jih imeli vladarji osmanske dinastije. Kalifat je simboliziral njihovo duhovno moč, medtem ko je sultanat predstavljal njihovo začasno moč. Po osmanskem zgodovinopisju je naslov kalifa pridobil Selim I. med njegovo osvojitvijo Egipta leta 1517, potem ko je odstopil zadnji kairski Abasid Al-Mutawakkil III.. Sodobni strokovnjaki soglašajo, da je bil prenos kalifata izmišljotina iz 18. stoletja, ko je ideja o Osmanskem kalifatu postala zelo uporabna za krepitev pojemajoče vojaške moči. Osmanski vladarji so namreč naslov uporabljali že pred osvojitvijo Egipta med vladanjem Murata I.. Naslov je zatem za dve in pol stoletji "izginil" in se ponovno pojavil v Kučuk-kainardžijski mirovni pogodbi med Osmanskim cesarstvom in Katarino II. Rusko, ki je bila podpisana leta 1774. Pogodba je imela velik simbolični pomen, ker je bila prvo mednarodno priznanje osmanske zahteve po kalifatu. Čeprav je pogodba uradno potrdila osmansko izgubo Krimskega kanata, je istočasno potrdila versko oblast osmanskih kalifov nad muslimani v Rusiji.[41] Od 18. stoletja dalje so sultani vedno bolj poudarjali svoj položaj kalifa, da bi s tem med svojimi muslimani vzbudili panislamska čustva kot odgovor na naraščajoči evropski imperializem. Po izbruhu I. svetovne vojne je sultan/kalif leta 1914 objavil džihad proti združenim sovražnikom Osmanskega cesarstva, vendar mu poskus, da bi sprožil upor med svojimi verskimi podložniki v Franciji, Veliki Britaniji in Rusiji ni uspel. Zadnji sultan, ki je oporabljal naslov kalifa, je bil Abdulhamid II.. Naslov so mu priznavali mnogi voditelji muslimanskih držav, celo tisti na Sumatri.[42] Svojo zahtevo po naslovu je celo vključil v ustavo iz leta 1876 (4. člen).[43]
c1 2 : Tugre je uporabljalo 35 od 36 sultanov. Prvi je bil Orhan I. v 14. stoletju, katerega tugro so odkrili na dveh dokumentih. Nobena do sedaj odkrita tugra ne vsebuje imena Osmana I., čeprav obstojajo kovanci z napisom "Osman bin Ertuğrul bin Gündüz Alp".[44] Svoje tugre ni imel tudi zadnji osmanski kalif Abdulmecid II., ki je bil bolj verska figura in ne vodja države. Slednji položaj je zasedal predsednik novoustanovljene Republike Turčije Mustafa Kemal.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Stavrides 2001, str. 21
  2. ^ Glazer 1996, "The Ottoman Empire"
  3. ^ Glazer 1996, "War of Independence"
  4. ^ 4,0 4,1 Findley 2005, str. 115.
  5. ^ 5,0 5,1 Glazer 1996
  6. ^ Toynbee 1974, str. 22–23.
  7. ^ Stavrides 2001, str. 20.
  8. ^ Quataert 2005, str. 93.
  9. ^ d'Osman Han 2001, "Ottoman Padishah Succession"
  10. ^ Quataert 2005, str. 90.
  11. ^ Peirce, Leslie. "The sultanate of women". Channel 4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2007. 
  12. ^ Glazer 1996, "External Threats and Internal Transformations"
  13. ^ Bardakçı, Murat (25. september 2009.). "Şehzadenin ardından basın öyle hatalar yaptı ki..." (Turkish). Haberturk.com. Pridobljeno dne 16. julija 2010.. 
  14. ^ "Sultan Osman Gazi". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  15. ^ "Sultan Orhan Gazi". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  16. ^ "Sultan Murad Hüdavendigar Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  17. ^ "Sultan Yıldırım Beyezid Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  18. ^ "Sultan Mehmed Çelebi Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  19. ^ 19,0 19,1 "Chronology: Sultan II. Murad Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 7. aprila 2007. 
  20. ^ "Fatih Sultan Mehmed Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  21. ^ Egger, Vernon O. (2008). A History of the Muslim World Since 1260: The Making of a Global Community. Prentice Hall. str. 82. ISBN 0132269694. 
  22. ^ "Sultan II. Bayezid Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  23. ^ "Yavuz Sultan Selim Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 2009-02-06. 
  24. ^ Mansel, Phillip. (1998). Constantinople: City of the World's Desire, 1453–1924. New York: St. Martin's Griffin. ISBN 978-0-312-18708-8, str. 61.
  25. ^ "Kanuni Sultan Süleyman Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  26. ^ "Sultan II. Selim Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  27. ^ "Sultan III. Murad Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  28. ^ Quataert, Donald. The Ottoman Empire, 1700-1922, str. 90. Cambridge University Press, 2000. ISBN 0-521-63328-1
  29. ^ Kinross, John Patrick. Ottoman Centuries, str. 288. William Morrow & Co., 1977. ISBN 0-688-03093-9
  30. ^ "Sultan III. Mehmed Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  31. ^ "Sultan III. Mehmed Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  32. ^ "Sultan I. Mustafa". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  33. ^ "Sultan II. Osman Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  34. ^ Kate Hopkins (2006): Food Stories: The Sultan's Coffee Prohibition. [1] Pridobljeno 12. septembra 2006.
  35. ^ "Sultan IV. Murad Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  36. ^ "Sultan İbrahim Han". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  37. ^ "Sultan IV. Mehmed". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  38. ^ Peirce 1993, str. 158–159
  39. ^ M'Gregor, J. (July 1854). "The Race, Religions, and Government of the Ottoman Empire". The Eclectic Magazine of Foreign Literature, Science, and Art (New York: Leavitt, Trow, & Co.) 32: 376. OCLC 6298914. Pridobljeno dne 25. aprila 2009. 
  40. ^ Ozgen, Korkut. "The Ottomans History". TheOttomans.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktober 2008. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 
  41. ^ Glassé, Cyril, ur. (2003). "Ottomans". The New Encyclopedia of Islam. Walnut Creek, CA: AltaMira Press. str. 349–351. ISBN 9780759101906. OCLC 52611080. Pridobljeno dne 2. maja 2009. 
  42. ^ Quataert 2005, str. 83–85.
  43. ^ Toprak 1981, str. 44–45.
  44. ^ Mensiz, Ercan. "About Tugra". Tugra.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. oktobra 2007. Pridobljeno dne 6. februarja 2009. 

Viri[uredi | uredi kodo]