Templjarji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pečat templjarjev — jezdeca tolmačijo kot znak revščine ali kot dvojnost menih/vojak

Templjarji (polni naziv Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja; latinsko Paupers commilitones Christi Templique Solomonici) so bili krščanski cerkveni red, ki ga je ustanovil francoski vitez Hugo Paynski, da bi ščitil krščanske romarje na poti v Sveto deželo, predvsem v Jeruzalem.

Zgodovina reda[uredi | uredi kodo]

Red je najprej imel le devet članov, vendar pa je njihov sloves kmalu narasel in z njim tudi število pripadnikov. Ime so dobili po njihovem prebivališču v bližini Salomonovega templja v Jeruzalemu.

Templarji so imeli glavno vlogo v križarskih vojnah, saj so branili nekatere križarske države, možno pa jih je bilo sklicati praktično ob vsakem času. Bili so izkušeni, tako rekoč poklicni vojaki.

Bančništvo[uredi | uredi kodo]

Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila na obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja. Šele nato so lahko vzeli posojilo. S tem so preslepili krščansko cerkev, ki je prepovedovala posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili majhne hiše, ki so služile kot današnje banke. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje. Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas.

Konec templjarjev[uredi | uredi kodo]

Templjarji so s svojim bogastvom, čeprav naj bi bili revni, in vplivom postajali vedno močnejši. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, trinajstega oktobra v letu 1307 (od tega dne velja petek trinajstega za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma priznali, da so pljuvali po križu ter homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Papež Klemen V. je leta 1312 s papeško bulo Vox in Excelsio razpusti in za vedno prepovedal Templjarski red. Osemnajstega marca leta 1314 je bil zadnji vodja templjarjev, Jacques de Molay, zažgan na grmadi. Ko je gorel, naj bi preklel takratnega papeža Klemena V. in kralja Filipa IV. Lepega ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, res pa je, da je papež Klemen V. umrl le en mesec po njegovi usmrtitvi, Filip IV. pa sedem mesecev pozneje.

Od razpustitve reda pa se pojavljajo nedokazadni namigi, da templjarji skrivaj še vedno delujejo. Za njihove naslednike so se razglasile različne ezoterične združbe. Ena izmed skrivnosti, ki naj bi jo varovali njihovi nasledniki, je tudi skrivnost svetega grala.

Ponovno obujanje templjarskih izročil[uredi | uredi kodo]

1. septembra 2006 je bilo na Turjaškem gradu s strani mednarodnega reda Ordo Supremus Militaris Templi Hierosomilitani Universalis razglašeno veliko priorstvo Neodvisnega reda vitezov templjarjev Slovenije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]