Vršič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prelaz Vršič
Prelaz Vršič

Vršič (1611 m) je najvišji slovenski cestni prelaz (tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Gorenjsko s Trento. Cesto preko prelaza so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na Gozdu. Prelaz je precejšen del leta zaprt zaradi snega.

Vršič velja za eno pomembnejših izhodišč za planinske ture na vrhove Mala Mojstrovka (2332m) in Velika Mojstrovka (2366m), Planja (2453 mnm), Prisojnik (Prisank) (2547 mnm), Razor (2601 mnm), Šitna glava (2087 mnm), Slemenova špica (1911 mnm), Sovna glava (1750 mnm), Suhi vrh (2109 mnm); ali krajše sprehode po bližnji okolici.

V bližini so planinski domovi: Erjavčeva koča (1515 m), Tičarjev dom (1620 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Poštarska koča (1725 m).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Povezavo med Kranjsko Goro in Trento so po vsej verjetnosti poznala že starodavna ljudstva, ki so živela na naših tleh. Prvi obiskovalci prelaza so bili verjetno lovci sledili pa so jim pastirji. Tako so nastale prve poti čez prelaz, ki so mu takrat pravili Kranjsko sedlo. V srednjem veku so se v Trenti naselili ljudje. Življenje v tej zelo oddaljeni dolini je bilo izredno trdo, najbližja pot do civilizacije pa je vodila če prelaz Vršič v takratno Borovško vas (današnja Kranjska Gora). Ljudje so tam v zameno za sir, volno in kože dobili najnujnejše stvari za svoje preživetje. V 16. stoletju se je v Trenti razvilo fužinsrstvo, kar je povzročilo izsekavanje gozdov. To je trajalo do 18. stoletja, nato pa je Trenta ponovno zamrla. Gore nad Kranjsko Goro je omenjal že Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske, v njej je opisal tudi pot čez Kranjsko sedlo.

V 19. stoletju so prelaz večinoma naseljevali osamljeni pastirji, občasno pa so ga obiskali tudi znanstveniki, kot je bil npr. zdravnik Belsazar Hacquet. Opisal je fužine, geološko zgradbo kamnin in alpsko floro. Zadnje je objavil v Plantae alpinae carniolicae (1782). Okolico so obiskali še naslednji znani ljudje: Anglež Humphry Davy, francoski botanik Albert Bois Chesne, planinca dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma. Ker se je v drugi polovici devetnajstega stoletja obisk gora povečeval, so se začeli domačini preživljati kot gorski vodniki, povečalo pa se je tudi trgovanje z lesom.

Skozi zgodovino je prelaz dobil naslednja imena: Jezerca, Kranjski vrh, Mojstrovka Pass, Apenverein. Leta 1901 so na prelazu postavili prvo kočo Vosshutte, ki je danes znana kot Erjavčeva koča. Enajst let kasneje ji je sledila še Slovenska koča, ki je danes znana kot Tičarjev dom po zdravniku in planincu dr. Josipu Tičarju.

Čeprav je bilo do prve svetovne vojne še daleč, so se Avstrijci zavedali pomembnosti tega dela Slovenije, zato so leta 1907 v okolici Vršiča in na njem organizirali vojaške vaje, ki si jih je ogledal sam nadvojvoda Franc Ferdinand. Med vajami so različni rodovi vojske prečkali prelaz, zato so zanje zgradili zasilno cesto in več mostov ter tako postavili traso za bodočo cesto.

Gradnja ceste[uredi | uredi kodo]

Ruski vojni ujetniki med gradnjo Vršiške ceste.

23. maja 1915 je Italija, do nedavnega še zaveznica, napadla Avstro-Ogrsko. Na slovenskem ozemlju, ki je mejilo na Italijo, se je oblikovala Soška fronta, raztezala se je vse od Rombona pa do izliva Soče v Jadransko morje. Ker je bil ta del Slovenije izredno odročen in je imel slabe cestne povezave, se je avstrijsko poveljstvo odločilo, da za oskrbo svojih čet čez prelaz Vršič zgradi cesto.

V ta namen je v Kranjsko Goro prišlo več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v sami vasi, v barakah v dolini reke Pišnice, na poti proti Klinu ob Erjavčevi koči, skratka povsod, kjer je bilo dovolj prostora. Avstrijci so jih zaposlili pri različnih gradbenih delih. Širili in utrjevali so že obstoječo cesto, gradili viadukte in mostove, klesali kamenje ter opravljali različna zemeljska dela. Gradnjo cest je vodil štab avstrijskih pionirskih enot, med katerimi je bilo tudi nekaj civilistov. Traso ceste so razdelili na 12 ali 13 odsekov; vsak odsek je prevzel en inženir. Dela na vseh odsekih so se začela hkrati. Poveljstva posameznih cestnih odsekov so bila v Kranjski Gori, Koči na Gozdu, Erjavčevi koči in Tičarjevem domu. Cesto so poimenovali po nadvojvodi Evgenu, >>Erzherzog Eugen Strasse<<.

Dela so se začela leta 1915, takoj ko je sneg skopnel. Cesto so gradili izključno ruski ujetniki, ki so bili razdeljeni na posamezne oddelke. Vsak oddelek je imel 25 mož, stražil jih je avstrijski vojak, dodeljen pa mu je bil še tolmač, ki je bil pogosto Jud. Stražarji so praviloma z ujetniki ravnali grobo, vsak najmanjši prekršek je bil strogo kaznovan. Poleg tega so bile delavne razmere na gradbišču neznosne. Ujetniki so bili slabo oblečeni in hranjeni, zato so začele razsajati različne bolezni (Kolera, Tifus, Črne koze in različne mrzlice), okužbe so se ponavadi slabo končale, zato je bila smrtnost med ujetniki izredno visoka. Smrtni davek so terjale še pogoste delovne nesreče. Umrle ruske vojake so pokopavali na kranjskogorskem ali trentarskem pokopališču, v bližini koč in kjerkoli ob cesti.

Gradnja ceste je sicer lepo napredovala, promet je po njej stekel že v novembru 1915, še preden je zapadel prvi sneg. Novo odprto cesto sta si prišla ogledat nadvojvoda Friderik in Evgen, po katerem je cesta dobila ime. Njemu v čast so na prelazu postavili spomenik, ki ga je gradilo okoli 200 ujetnikov. Takoj ko je bila cesta odprta, je po njej že stekel tovor za fronto. Prevoz tega je začasno preprečil snežni plaz. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo, so cesto in žičnico prestavili bolj proti Prisojniku, na trentarski strani pa so proti plazovom zgradili predor. Ta del ceste je danes opuščen, vendar ga je še možno videti, poteka pa mimo Poštarskega doma.

Vse do preboja fronte so cesto neprestano širili in jo vzdrževali. Po preboju so se čez prelaz v notranjost Avstro-Ogrske valile številne kolone italijanskih vojnih ujetnikov in tovori zaplenjenega materiala.

Snežni plaz[uredi | uredi kodo]

Domačini so že med samo gradnjo načrtovalce ceste opozarjali pred nevarnostjo plazov, vendar jih ti niso poslušali in cesto gradili po svoje. Edina zaščita proti plazovom bi bile protilavinske strehe. Lastnik gozdov, g. Zaplotnik, je predlog za gradnjo predal v Beljak generalu Rohru, kjer je bila komanda 6. kora. Vojna uprava je Zakotnikov predlog odobrila in protilavinske strehe so bile postavljene od Močila čez vrh prevala do Tičarjeve koče, kjer je bila nevarnost plazov z Mojstrovke največja. Do zime so bile strehe nared in graditelji so bili prepričani, da so tako rešeni pred morebitnimi plazovi.

Zima 1915/1916 je bila nenavadno mila, celo januarja in februarja še ni bilo snega. V začetku marca pa je začelo snežiti kot še nikoli prej. Poveljstvo je ujetnikom ukazalo naj sneg kidajo brez prestanka saj je novozapadli sneg začel resno motiti oskrbo na fronti. Medtem pa se je moker sneg začel nabirati na gorskih vrhovih okoli prelaza.

Na pepelnično sredo, 8. marca 1916 ob enih popoldan pa se je zgodila tragedija. Z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja je proti prelazu pridrvel plaz mokrega in težkega snega, ki je silovito udaril v potilavinske strehe, jih polomil kot za šalo in pot nadaljeval čez naselje ruskih ujetnikov. Popolnoma je uničil tudi 20-metrski spomenik nadvojvodi Evgenu. Plaz je segal od Tičarjevega doma, ki ga nagnil za 15º, pa do Erjavčeve koče. Na tej razdalji je plaz zasul vse, kar se mu je postavilo nasproti. Kakšno upostošenje je plaz povzročil, so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti. Pokopani pod snegom so bili zmaličeni: tramovi od streh so jim potrgali glave in ude, telesa so bila izmaličena do neprepoznavnosti. Iz območja plazu so skoraj vsak dan odpeljali okoli 15 mrtvih in jih pokopali na različnih pokopališčih v okolici prelaza. Zaradi vojne so bili podatki o žrtvah strogo varovani. Uradni podatki govorijo, da naj bi bilo mrtvih med 200-300 ruskih ujetnikov in stražarjev, domačini pa pravijo da jih je bilo več, in sicer kar okoli 600.

Žičnica[uredi | uredi kodo]

Poleg ceste so graditelji gradili tudi tovorno žičnico, da bi tako povečali promet čez prelaz. Začetna postaja je bila v Kranjski Gori. Žičnica je bila razdeljena na več odsekov, dolžina odekov je bila odvisna od naklona. Kjer je bil naklon večji je bil odsek žičnice krajši, kjer pa je bil naklon majhen pa je bil odsek daljši. Tovor, ki ga je prenašala, je bil težak okoli 1000 kg in je bil obešen na kljuke - te pa so bile pritrjene na glavno jeklenico. Dnevna nosilnost je bila okoli 250 ton. Elektriko za obratovanje žičnice je sprva zagotavljal bencinski agregat, kasneje pa so na reki Pišnici zgradili hidroelektrarno. Na nekaterih mestih se je obešen tovor zelo približal tlom; to so dostikrat izkoristili ruski ujetniki in kradli različen material, še posebej so prežali na hrano. Kraje so bile ponavadi kaznovane s smrtjo.

Žrtve[uredi | uredi kodo]

Točno število žrtev gradnje ceste ni znano. Po zadnjih podatkih naj bi jih bilo nekaj sto, k tem moramo še prišteti vsaj 300 žrtev plazu. Skupaj naj bi tako umrlo med 500 in 900 ruskih vojnih ujetnikov. V spomin vsem žrtvam so ujetniki med gradnjo ceste na 8. serpentini postavili Rusko kapelico, avstrijski oficirji pa lesen križ poimenovan Ruski križ. Na križu je napis avstrijskega pesnika Petra Roseggerja:>>Al' na sever, al' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al' v boj, al' v mir, o tem odloča božja volja.<<

Cesta po vojni in danes[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Avstro-Ogrske je severni del vršiške ceste prešel pod Kraljevino Jugoslavijo, južni, trentarski del ceste pa pod Italijo. Čez sam prelaz pa je potekala meja med obema državama. Leta 1936 je stavbenik Josip Slavec na novo zgradil vršiško cesto od ruske kapelice do Koče na Gozdu. Pet minut od kapelice pa si je postavil svoje domovanje, ki mu danes pravimo Slavčevo.

Danes je prelaz Vršič najvišji slovenski cestni prelaz, ki v spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih povezuje Gorenjsko in Trento. Prelaz je tudi turistična točka, ki jo vsako leto obišče veliko turistov iz Slovenije in tujine in je tudi odlično izhodišče za vzpone na okoliške gore. Ko zapade sneg, prelaz zaradi nevarnosti plazov praviloma zaprejo, dostop z avtomobilom je možen le do Koče na Gozdu. V zimskih mesecih, kljub temu da je cesta zaprta, prelaz ne sameva, saj je zelo obiskana točka turnih smučarjev, sankačev in pohodnikov.

Cesta s kranjskogorske strani se danes imenuje Ruska cesta.

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Ruska kapelica pod Vršičem (Unireal in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana, 2007)
  • Planinski vestnik, letnik XII, marec 1957, str. 151, Franc Uran, "Kako se je delala cesta na Vršič"

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]