Anton Ingolič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Ingolič

Anton Ingolič [ánton íngolič], slovenski dramatik, pisatelj, profesor in urednik, * 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

Vsebina

Življenje in delo [uredi]

Anton Ingolič se je rodil v obrtniško-kmečki družini v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Mariboru in nadaljeval šolanje na realki. V času šolanja v Mariboru je stanoval v podstrešni sobi, a ker je zelo pogrešal svoj domači kraj, se je kasneje vsak dan vozil z vlakom. Tisti čas se je zelo povezal s knjigami. Dejal je: ˝In mnogo sem bral: na peronu pred odhodom vlaka, v vlaku in često, če sem bil sam, tudi na poti v Pragersko in s Pragerskega domov. Po knjige sem hodil v mestno in šolsko knjižnico, na posodo sem jih dobil tudi od vozačev, tu in tam pa sem si katero tudi kupil...˝

Po maturi je leto dni študiral v Parizu francoščino in nato slavistiko na ljubljanski Univerzi, kjer je leta 1931 diplomiral. Od leta 1932 do okupacije leta 1941 je bil profesor slovenščine na ptujski gimnaziji, poučeval je tudi francoščino. Med drugo svetovno vojno je bil z družino izgnan v Srbijo, tam je preživel 4 leta. Po vojni je spet poučeval v gimnaziji na Ptuju, nato v Mariboru, po letu 1955 pa se je ustalil v Ljubljani. Kot gimnazijski profesor se je upokojil leta 1965. Bil je urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 je bil dopisni član SAZU, od leta 1981 pa redni član SAZU-ja. Po njem so poimenovali osnovno šolo v Spodnji Polskavi.

Pisati je začel že v dijaških letih in je svoja dela objavljal v Ljubljanskem zvonu, Grudi, Prijatelju, Razorih, Obzorjih, Novih obzorjih in Naši sodobnosti.

Anton Ingolič je pisal romane, povesti, novele, drame in mladinske spise. S svojimi novelami in povestmi, še posebej z romanom Lukarji (1936), se je že pred drugo svetovno vojno uveljavil kot realist. Sprva je pisal v socialnorealističnem slogu, po vojni pa je uporabljal tudi katero od pripovednih tehnik modernega romana.

Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v Zgornji Polskavi.

Tematike njegovih del [uredi]

V svojih delih je najpogosteje opisoval predvojno in povojno življenje na Štajerskem. Snov za pisanje je črpal iz življenjskih izkušenj.

Med slovenskimi pisatelji je Anton Ingolič morda najbolj široko zajel življenje slovenskega ljudstva. Njegovo delo nam prikazuje ljudstvo na Ptujskem polju, Pohorju in v Halozah, delavce v tovarnah in obrtnike, splavarje, slovenske izgnance v Srbiji in naše izseljence v evropskih deželah in Ameriki. V njegovih delih je našla svoje mesto tudi mladina.

Njegov sin je slovenski literarni urednik in založnik Borut Ingolič.

Mladinska dela [uredi]

Pripovedna dela
Potopisi
  • Diamanti, ribe in samovar (1974) (COBISS)
Drame

Dela za odrasle [uredi]

Pripovedna dela
Potopisi
Drame
Zgodovinski romani

Nagrade in priznanja [uredi]

Za napisana dela je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, in sicer leta 1949 za roman Pot po nasipu, leta 1978 pa za mladinsko književnost. Dvakrat je prejel tudi Levstikovo nagrado, leta 1958 za povest Tajno društvo PGC, leta 1967 pa za roman Gimnazijka.

Viri [uredi]

  • Pregled slovenske književnosti, Stanko Janež, Miroslav Ravbar, založba Obzorja Maribor, 1966
  • Naši književniki in njihova dela, Francka Varl-Purkeljc, Založba obzorja Maribor, 1983
  • Sto slovenskih pripovednikov, Helga Glušič, Prešernova družba, 1996
  • Petdeset zlatnikov, Igor Saksida, Učila 1998
  • Album slovenskih književnikov, Aleksandra Lutar Ivanc, Mladinska knjiga, 2006
  • Slovenski književniki rojeni od leta 1900 do 1919, Marjeta Žebovec, Karantanija, 2006
  • Šolski album slovenskih književnikov, Alenka Kepic Mohar, Mladinska knjiga, 2007

Literatura [uredi]

  • Gimnazijka, Anton Ingolič, Mladinska knjiga, 1973
  • Tajno društvo PGC, Anton Ingolič, Mladinska knjiga, 2001

Glej tudi [uredi]


Zunanje povezave [uredi]