Fran Saleški Finžgar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fran Saleški Finžgar
Fran Saleški Finžgar 1931.jpg
Rojstvo 9. februar 1871
Doslovče
Smrt 2. junij 1962
Ljubljana
Poklic duhovnik
Poznan(a) po pisatelj, dramatik

Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec, * 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana.

V slovenski književnosti je pomemben in poznan predvsem zaradi svojih daljših in krajših pripovedi o kmečkem in meščanskem življenju, pisal pa je tudi ljudske igre. Njegova dela so namenjena tako mladi kot starejši populaciji.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. Oče si je pomagal kot krojač. Brezskrbnega otroštva je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico. Ker je že tam pritegnil učiteljevo in župnikovo pozornost, so prepričali očeta, da ga je poslal pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Zaradi posmehovanja drugih otrok je tam preživljal notranjo krizo. Krize so se potem v njegovem življenju nekajkrat ponovile. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori, Želimljah in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica. Rojstna hiša je urejena v muzej.

Delo[uredi | uredi kodo]

Fran Saleški Finžgar

Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal tudi pesmi, kar je kasneje opustil. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov (1906-1907) je prikazal spopadanje med Slovani (v delu so imenovani Sloveni) in Bizantinci. Ima napeto in razširjeno zgodbo, ki naj bi spodbujala narod. Ob prvi svetovni vojni je nastala vojna kronika Prerokovana, ki vsebuje pripovedi Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana in druge.

V ljudskih povestih je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti (povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin), prav tako v ljudskih igrah Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja. Spomine na mladost je predstavil v delu Leta mojega popotovanja (1957). Pisal je tudi za mladino (Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca).

Bil je urednik Mladike in med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leto Delo
1890 potopis Iz veselih časov
1891 dramski prizor Na Gosposvetskem polju
1891 govor Arburetum
1892 črtica Francetov France
1893 povest Gozdarjev sin
1894 novela Zaroka opolnoči
1896 idilični ep Triglav
1897 kratka značajka Pri Klemenčku
1898 kmečka povest Stara in nova hiša
1899 pripoved Deteljica
1899 pripoved Kvišku
1899 kmečka povest Dovolj pokore
1900 potopis Oranže in citrone
1901 novela Oče je…
1902 dramsko besedilo Divji lovec
1903 ciklus črtic Moja duša vasuje
1904 socialni roman Iz modernega sveta
1905 povest Srečala sta se
1906-1907 zgodovinski roman Pod svobodnim soncem
1908 zgodba Življenje in smrt mohorske knjige
1909 avtobiografska povest Študent naj bo
1910 lovska črtica Na petelina
1911 črtica Ecce homo; Naš vsakdanji kruh
1912 novela Sama
1912 dramsko besedilo Naša kri
1913 povest Dekla Ančka
1914 dramsko delo Veriga
1915 cikel Prerokovana
1915 avtobiografska novela Konjička bom kupil
1916 novela Boji
1917 Kronika gospoda Urbana
1918 črtica Golobova njiva
1918 črtica Slike brez okvirja
1919 črtica Polom
1920 dramsko besedilo Razvalina življenja
1923 črtica Razodetje
1923 ciklus treh zgodb Pisarna
1924 novela Beli ženin
1925 črtica Gospod
1926 povest Strici
1931 potopis Prek poljskih polj
1934 Gospod Hudournik
1935 socialne črtice Sibirija
1937 novela Tale naš Jaka
1938 novela Za prazen nič
1939 zgodba Kovač popotnik
1939 zgodba Prekvata ovca
1944 alegorija Makalonca
1944 alegorija Kolednikove Prikazni
1951 povest Mirna pota
1951 črtica Njiva
1953 ljudska povest Gostač Matevž
1957 spomini Leta mojega popotovanja
1958 novela Na dopustu

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]