Fran Saleški Finžgar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fran Saleški Finžgar
Fran Saleški Finžgar 1931.jpg  *
Rojstvo 9. februar 1871
Doslovče  *
Smrt 2. junij 1962
Ljubljana  *
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic duhovnik  *
Poznan po pisatelj, dramatik


Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec, * 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana.

V slovenski književnosti je pomemben in poznan predvsem zaradi svojih daljših in krajših pripovedi o kmečkem in meščanskem življenju, pisal pa je tudi ljudske igre. Njegova dela so namenjena tako mladi kot starejši populaciji.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. Oče si je pomagal kot krojač. Brezskrbnega otroštva je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico. Ker je že tam pritegnil učiteljevo in župnikovo pozornost, so prepričali očeta, da ga je poslal pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Zaradi posmehovanja drugih otrok je tam preživljal notranjo krizo. Krize so se potem v njegovem življenju nekajkrat ponovile. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori, Želimljah in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica št. 12. Rojstna hiša je urejena v muzej.

Delo[uredi | uredi kodo]

Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal tudi pesmi, kar je kasneje opustil. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov (1906-1907) je prikazal spopadanje med Slovani (v delu so imenovani Sloveni) in Bizantinci. Ima napeto in razširjeno zgodbo, ki naj bi spodbujala narod. Ob prvi svetovni vojni je nastala vojna kronika Prerokovana, ki vsebuje pripovedi Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana in druge.

V ljudskih povestih je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti (povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin), prav tako v ljudskih igrah Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja. Spomine na mladost je predstavil v delu Leta mojega popotovanja (1957). Pisal je tudi za mladino (Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca).

Bil je urednik Mladike in med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leto Delo Leto Delo
1890 potopis Iz veselih časov 1914 dramsko delo Veriga
1891 dramski prizor Na Gosposvetskem polju 1915 cikel Prerokovana
1891 govor Arburetum 1915 avtobiografska novela Konjička bom kupil
1892 črtica Francetov France 1916 novela Boji
1893 povest Gozdarjev sin 1917 Kronika gospoda Urbana
1894 novela Zaroka opolnoči 1918 črtica Golobova njiva
1896 idilični ep Triglav 1918 črtica Slike brez okvirja
1897 kratka značajka Pri Klemenčku 1919 črtica Polom
1898 kmečka povest Stara in nova hiša 1920 dramsko besedilo Razvalina življenja
1899 pripoved Deteljica 1923 črtica Razodetje
1899 pripoved Kvišku 1923 ciklus treh zgodb Pisarna
1899 kmečka povest Dovolj pokore 1924 novela Beli ženin
1900 potopis Oranže in citrone 1925 črtica Gospod
1901 novela Oče je… 1926 povest Strici
1902 dramsko besedilo Divji lovec 1931 potopis Prek poljskih polj
1903 ciklus črtic Moja duša vasuje 1934 Gospod Hudournik
1904 socialni roman Iz modernega sveta 1935 socialne črtice Sibirija
1905 povest Srečala sta se 1937 novela Tale naš Jaka
1906-1907 zgodovinski roman Pod svobodnim soncem 1938 novela Za prazen nič
1908 zgodba Življenje in smrt mohorske knjige 1939 zgodba Kovač popotnik
1909 avtobiografska povest Študent naj bo 1939 zgodba Prekvata ovca
1910 lovska črtica Na petelina 1944 alegorija Makalonca
1911 črtica Ecce homo; Naš vsakdanji kruh 1944 alegorija Kolednikove Prikazni
1912 novela Sama 1951 povest Mirna pota
1912 dramsko besedilo Naša kri 1951 črtica Njiva
1913 povest Dekla Ančka 1953 ljudska povest Gostač Matevž
1957 spomini Leta mojega popotovanja 1958 novela Na dopustu

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]