Svetlana Makarovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Svetlana Makarovič maja 2006 na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Svetlana Makarovič, sodobna slovenska pesnica in mladinska pisateljica, * 1. januar 1939, Maribor.

Vsebina

Življenje

Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) v družini živita še brata Gorazd in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Poleg tega da je znana po eni najobsežnejših bibliografij med Slovenci (ima več kot 300 knjižnih naslovov), je poznana tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.

Delo

Pesnica

V slovensko javnost je najprej vstopila kot pesnica. Svoje prve pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Poleg časopisa Mlada pota, kjer je objavila svojo prvo pesem V črnem tlaku, so bile njene pesmi objavljene še v časopisih in revijah Naše sodobnosti, Tribun, Problem, Perspektiva, Sodobnosti in Dialog. Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je bolj temačna, saj prevladuje pesimizem, tematiki strahu in občutka tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi Samost, ki je bila izdana v samozaložbi. Izdanih je bilo le 100 izvodov te knjige, od teh pa je bilo prodanih le tretjina, preostali izvodi so shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali.

Pisateljica za mladino in odrasle

Veliko, dobro in zelo domiselno piše za otroke in mladino, čeprav sama pravi, da so njena ciljna publika odrasli ljudje, ki so ohranili otroškost, vendar niso otročji. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni, premišljenim značajem in imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je najboljša in največkrat igrana Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17.10.1986 in so jo zaigrali že več kot tisočkrat. Uprizorjena ni bila le v Sloveniji ampak tudi drugod po Svetu. Poleg Sapramiške so bile uprizorjene tudi igre Sovica Oka, Hiša tete Barbare, Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka in druge. Nekatere dela namenjena otrokom so bila posneta tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici, Mali kakadu, Sovica Oka in druge).

Glasbenica

Svetlana je ustvarjalna tudi na področju glasbe kot šansonjerka in avtorica besedil različnih skladb. Izdala je več albumov s svojimi šansoni. Med drugim je napisala besedila za pesmi Mesto mladih (Bele vrane)[1],Na na na (Neca Falk)[2], V Ljubljano (Marjana Deržaj)[3] in uvodno pesem za film Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).[4]

Sodelovanje z LGL

Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana aktivno sodeluje od leta 1972, ko je bila uprizorjena Sovica Oka. Ne samo da Lgl uprizarja njena književna dela, Svetlana tam tudi režira, je avtorica pesmi, glasbe, prireja besedila v dramsko besedilo in zasnuje likovno podobo lutk in scene. Trenutno pripravljajo novo predstavo, po njeni knjižni predlogi z naslovom Šuško, za katero je tudi napisala uvodnik v gledališki list. Sodelovala je že pri 26 predstavah.

Sapramiška, Foto: Arhiv LGL

vrsta dela: vloge (Sapramiška, Regica, teta Grizelda), glasba Je najpopularnejša predstava za katero so karte vedno razprodane. Leta 2005 je praznovala 1000 ponovitev svoje predstave in je doslej doživela že preko 1200 ponovitev. Dobila je tudi nagrado leta 1989 – Plaketa mesta Ljubljana. Za sabo ima že veliko gostovanj v tujih državah (Portugalska, Nemčija, Japonska, Belorusija, Islandija, Venezuela, itd.)

Vila Malina, Foto: Arhiv LGL
Veveriček posebne sorte, Foto: Arhiv LGL

vrsta dela: glasba

Kako postaneš glavni, Foto: Arhiv LGL
  • Mi kosovirji (21.10.1988; rež. Edi Majaron); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: priredba besedila

vrsta dela: prevod in priredba besedila, besedila songov in priredba islandskih glasbenih motivov, glasbena izvedba, vloge (Jartruda, Mačkursson, Gryla)

Spet kosovirji, Foto: Arhiv LGL
  • Spet kosovirji (9.12.2000; rež. Barbara Hieng Samobor); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: priredba besedila, avtor pesmi

vrsta dela: vloga

  • Kokoška Emilija (26.04.1997; rež. Svetlana Makarovič); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: vloga (kokoška Kika), glasba, glasbeni aranžma

vrsta dela: priredba besedila

Gostovanja v tujini: Avstrija

vrsta dela: glasba, vloga

vrsta dela: vloge (Sapramiška, Kukavec, Regica, Belouška Jarmila), glasba, likovna zasnova lutk

  • Medena pravljica (4.11.1994; rež. Svetlana Makarovič); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: vloge (Sapramiška, Regica, Zajček) glasba, likovna zasnova lutk, likovna zasnova scen

  • Sovica Oka (16.12.1972; rež. Matjaž Loboda); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: glasba (uglasbitev pesmi), priredba

vrsta dela: priredba besedila

  • Gal med lutkami (13.12.1992; rež. Slavko Hren); Avtor: Svetlana Makarovič

vrsta dela: likovna zasnova lutk, glasba

vrsta dela: glasba

Gostovanja v tujini: Italija, Mehika, Avstralija, Avstrija in Hrvaška

vrsta dela: glasba (uglasbitev pesmi),

vrsta dela: avtorica pesmi

vrsta dela: priredba besedila

vrsta dela: avtorica pesmi

vrsta dela: glasba

vrsta dela: glasba ("Stuvurjeva pesem")

Priznanja

Nagrade

Odlikovanja

  • Zlati red za zasluge Republike Slovenije, 2009 [5]

Kritičnost do slovenske družbe

Občutljiva umetnica je kritična do svojega okolja, kar tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah [6]. Leta 2000 je odklonila sprejem Prešernove nagrade. Tistega leta jo je razjezila »klerofašistična cenzura« njene kolumne v Delu[7]. Demonstrativno je izstopila tudi iz RKC, »iz istih razlogov, kot (je) dvakrat zavrnila sprejem v partijo.« 

Umetnica in Slovenceljni

Svetlana Makarovič je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb namenjenih odraslim. V njih je obilje jedkih izjav in komentarjev. Med drugim ošvrkne tudi pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov z novorekom: Slovencelj (Slovenceljni). Tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence; črti »vsesplošno ljudsko bebavost«. Na kritiko zmage travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong zabrusi: »Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene.«

Bibliografija

Pesništvo:

Pripovedništvo:

Diskografija

Albumi

  • Nočni šanson (1984)
  • Dajdamski portreti (1985)
  • Pelin žena (skupaj z Dennisom Gonzalezom) (1986)
  • Namesto rož (1999)

Viri

  1. ^ http://www.discogs.com/Bele-Vrane-Mesto-Mladih/release/1567368
  2. ^ http://www.discogs.com/Neca-Falk-Najja%C4%8Di-Ostaju/release/1261055
  3. ^ Intervju, Irena Pan, Jana, 6. 1. 2009
  4. ^ TV oddaja, As ti tud not padu?!, Pop TV, 1.6.2008
  5. ^ Predsednik odlikoval Svetlano Makarovič ..., 5.5.2009
  6. ^ Recenzija knjige S krempljem podčrtano, zbirke časopisnih kolumn iz Naših Razgledov (1992-93), Jane (1994) in Sobotne priloge Dela(2004).
  7. ^ Intervju v Mladini, 1.1.2006
  • Biografska skica, »Svetlana Makarovič, Tista prva dama slovenske poezije, ki rada šokira«, Urška Matos, Mladina, 17. januar 2005
  • Matjaž Hočevar: Bibliografija Svetlane Makarovič (iz knjige Bo žrl bo žrt), Založba Mladinska knjiga, 1998

Glej tudi

Wikinavedek
Zbirko navedkov na temo
Svetlana Makarovič lahko najdete tudi v Wikinavedku.
Wikivir
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja:


p • p • u
Jenkovi nagrajenci
Niko Grafenauer (1986) • Veno Taufer (1987) • Tomaž Šalamun (1988) • Aleš Debeljak (1989) • Milan Dekleva (1990) • Milan Jesih (1991) • Jure Detela (1992) • Kajetan Kovič (1993) • Svetlana Makarovič (1994) • Boris A. Novak (1995) • Iztok Osojnik, Alojz Ihan (1996) • Peter Semolič (1997) • Dane Zajc (1998) • Niko Grafenauer (1999) • Uroš Zupan (2000) • Milan Jesih (2001) • Erika Vouk (2002) • Brane Mozetič (2003) • Ciril Bergles, Jože Snoj (2004) • Maja Vidmar (2005) • Josip Osti, Miklavž Komelj (2006) • Tomaž Šalamun (2007) • Andrej Medved (2008) •
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Svetlana_Makarovi%C4%8D«