Svetlana Makarovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Svetlana Makarovič
*
Svetlana Makarovič avgusta 2011 pred mestno hišo v Ljubljani
Rojstno ime: Svetlana Makarovič
Rojstvo: 1. januar 1939
Maribor
Narodnost: slovenska
Področje: proza, poezija, igralstvo, ilustratorstvo, šanson
Šolanje: AGRFT
Gibanje: modernizem
Nagrade: Prešernova nagrada, Nagrada Prešernovega sklada, Levstikova nagrada, Jenkova nagrada

Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka, * 1. januar 1939, Maribor.

V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona, ki imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti.[1] Makarovičeva je prejemnica številnih nagrad.

Vsebina

Življenje [uredi]

Makarovičeva se je rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) v družini živita še brata Gorazd in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka, najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika,etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Uradno se je upokojila leta 1997. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (napisala je več kot 300 knjižnih del), poznana pa je tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.

Družinsko življenje ji je tuje, bila je zaročena a je zadnji trenutek preklicala poroko [2] [3]. Najdlje je živela z Gregorjem Strnišo [4]. Po več selitvah (Jurklošter, Bohinjska Bela, Ljubljana) je zadnja leta živela bolj ali manj v samoti, zgolj v družbi hišnih mačk v Žabji vasi ob Sori v Poljanski dolini. Po dvomesečnem zdravljenju od decembra 2012 zaradi posledic možganske kapi živi v Centru starejših Trnovo [5], kjer po odloku ljubljanskega stanovanjskega sklada živijo večinoma zaslužni upokojeni meščani.[6].

Delo [uredi]

Pesnica za odrasle [uredi]

Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952-1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953-1963) [7] [8], Tribuna (1951-)[9], Problemi(1972-1988) [10],Perspektive (1960-1964) , Sodobnost (1963-) [11] in Dialog.

Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak; ta (tako kot vsa njena poezija iz druge polovice petdesetih let in zgodnjih šestdesetih) sledi prevladujoči usmeritvi tedanje slovenske lirike, tj. iz intimizma k modernizmu. V zbirki Kresna noč (1968) pa je že izražena njena izrazita osebna poetika, ki temelji na tradicionalnih pesniških sredstvih; ljudsko pesništvo ji predstavlja novo izražanjeeksistencialne stiske sodobnega človeka. V začetku sedemdesetih let je njena poezija postala oblikovno strožja, v njej prevladuje tragičnobaladno razpoloženje (prim. izbor pesmi Bo žrl, bo žrt (1998). Ustvarjalni vrh je dosegla v zbirki Srčevec (1973) in antologijiIzštevanja (1977) (Enciklopedija Slovenije, 1992). Ena zadnjih pesniških zbirk, antologija pesmi Samost, je bila leta 2002 izdana v samozaložbi.

Pisateljica za mladino [uredi]

Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno).[1]

Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi (Haramija: 2005).

Sodobne živalske pravljice sta npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, sebičneži, opravljivci, zavistneži in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost, zato živali doživljajo tudi žalost, osamljenost in obup. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost).[12]

Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim likom pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.

Značilne fantastične pripovedi so dela Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (1988); pripovedovalka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritet.

Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici(1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge).

V učnem načrtu za slovenščino (2011) so v prvem in drugem triletju predlagana naslednja besedila: Coprnica Zofka, Čuk na palici, Jazbec in ovčka, Jaz sem jež, Jutro, Kam pa kam, kosovirja?, Kosovirja na leteči žlici, Miška spi, Papagaj in sir, Pekarna Mišmaš, Pismo, Pod medvedovim dežnikom, Prašičkov koncert, Razvajeni vrabček, Sovica Oka, Volk in sedem kozličkov, Zajček gre na luno.[13]

Glasbenica [uredi]

Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).[12]

Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj)[14] in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).

Sodelovanje z LGL [uredi]

Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Svetlana Makarovič je sodelovala z LGL na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).

Izbor odrskih del Svetlane Makarovič [uredi]

  • Sovica Oka, 1972 (avtorica, uglasbitev pesmi in priredba)
  • Hiša tete Barbare, 1975 (avtorica)
  • Pekarna Mišmaš, 1974 (avtorica, priredba besedila)
  • Igra o letu, 1983 (avtorica)
  • Mačja prodajalna, 1984 (avtorica, glasba, vloga)
  • Mrtvec pride po ljubico, 1986 (avtorica)
    Sapramiška, Foto: Arhiv LGL
  • Sapramiška, 1986 (avtorica, vloge /Sapramiška, Regica, teta Grizelda/, glasba)
  • Mi, kosovirji, 1988 (avtorica, priredba besedila)
    Vila Malina, Foto: Arhiv LGL
  • Korenčkov Palček, 1989 (avtorica, vloge /Sapramiška, Kukavec, Regica, Belouška Jarmila/, glasba, likovna zasnova lutk)
  • Gal med lutkami, 1992 (avtorica, likovna zasnova lutk, glasba)
  • Medena pravljica, 1994 (režija, avtorica,vloge /Sapramiška, Regica, Zajček/, glasba, likovna zasnova lutk, likovna zasnova scen)
  • Kokoška Emilija, 1997 (režija, avtorica, vloga /kokoška Kika/, glasba, glasbeni aranžma)
  • Maček Mačkursson, 1997 (režija, prevod in priredba besedila, besedila songov in priredba islandskih glasbenih motivov, glasbena izvedba, vloge (Jartruda, Mačkursson, Gryla)
  • Tacamuca, 1998 (avtorica, glasba)

Kritičnost do okolja [uredi]

Svetlana Makarovič je izstopila iz Društva slovenskih pisateljev, ker ni temeljilo na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev ter se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov. Bila je med pobudniki ustanovitve nove, pluralizmu odprte in samo književnosti posvečene revije (1980), vendar nato z Novo revijo, ki je začela izhajati 1982, ni sodelovala, češ da so aktualnapolitična in ideološka vprašanja iz nje izrinila umetnost. Svoje pesmi je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo obliko erosa in tanatosa temačna in razlog za to, da mladi zasovražijo literaturo. Svojih del ne pojmuje kot narodno dobrino, ki je na voljo vsem, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino - tako nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi. Zavrnila je uvrstitev vAntologijo slovenskih pesnic 2, ker meni, da je v njej glavno merilo spol, ne pa kakovost.[12]

Kritičnost do svojega okolja tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah[15]. Leta 2000 je odklonila javni sprejem Prešernove nagrade (finančno nagrado je sicer sprejela).

Slovenceljni [uredi]

Svetlana Makarovič prepoznava podobo Slovencev kot ozkosrčno, primitivno, dvolično in servilno ter jih poimenuje z novorekom Slovenceljni. V satiričnih pesmih v zbirki Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984) z duhovito ironijo razkraja mitizirano samopodobo Slovencev. Skozitravestijo popularne pripovedke o Martinu Krpanu in skozi aluzijo na Sveto pismo njihovo podobo prikazuje kot samoljubno, primitivno, navznoter agresivno in navzven naivno in se ji posmehuje tudi v šansonih, zbranih v Krizantemi na klavirju (1990).[12]

Intervjuji [uredi]

Svetlana Makarovič se izpostavlja s izjavami proti Rimskokatoliški cerkvi, na primer v intervjuju  »Nekatere stvari je treba sovražiti«, (Planet Siol.net 6.1.2012).[16] Intervju je doživel odziv Sveta katoliških laikov Slovenije, ki so zahtevali pregon domnevnega sovražnega govora.[17] Policija in tožilstvo sta to in več drugih ovadb proti Makarovičevi zavrgla. [18]

Bibliografija [uredi]

Poezija za odrasle [uredi]

Proza za odrasle [uredi]

Poezija za mladino [uredi]

Poezija in proza za mladino [uredi]

Pripovedništvo za mladino [uredi]

Zbirke pravljic [uredi]

Slikanice [uredi]

Avtorski prevodi in priredbe [uredi]

Prevodi v druge jezike [uredi]

Diskografija [uredi]

Albumi [uredi]

Priznanja, nagrade in odlikovanja [uredi]

Priznanja [uredi]

Nagrade [uredi]

Odlikovanja [uredi]

Opombe [uredi]

  1. ^ 1,0 1,1 Blažić (2009)
  2. ^ http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2012/01/svetlana_makarovic.aspx
  3. ^ http://www.mladina.si/91517/svetlana-makarovic/
  4. ^ http://www.delo.si/kultura/svetlana-makarovic.html
  5. ^ www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/svetlana-makarovic-po-kapi-v-dom-starejsih
  6. ^ http://www.delo.si/clanek/89273
  7. ^ Pesem Midva, Naša sodobnost (1959) dLib
  8. ^ PesemNokturno, Naša sodobnost (1959) dLib
  9. ^ Makarovič, Lirika mladih, Tribuna: list slovenskih študentov, 1963, letnik 13, št. 19, Tribuna str. 6 dLib
  10. ^ Makarovič, Pesmi, Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 1962/1963, letnik 1, št. 2, str. 156 dLib
  11. ^ Pesem Mlinska vešča, Sodobnost (1963-) dLib
  12. ^ 12,0 12,1 12,2 12,3 Novak Popov, Irena (2006). "Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič". Slavistična revija 54 (4): 711 – 725. http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/sr/2006-04/pdf/SR_2006_4_017.pdf. 
  13. ^ Učni načrt za slovenščino
  14. ^ Intervju, Irena Pan, Jana, 6. 1. 2009
  15. ^ Recenzija knjige S krempljem podčrtano, zbirke časopisnih kolumn iz Naših Razgledov (1992-1993), Jane (1994) in Sobotne priloge Dela (2004).
  16. ^ Svetlana Makarovič: »Nekatere stvari je treba sovražiti«, Planet Siol.net 6.1.2012, vsebuje glasovni vložek, vpogledano 2012-03-30
  17. ^ http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/01/sklk_odziv_makarovic.aspx Odziv Sveta katoliških laikov Slovenije na intervju s Svetlano Makarovič, 19.01.2012
  18. ^ Svetlane Makarovič ne bodo kazensko preganjali, Mladina, 14.5.2012, [1].
  19. ^ in Sepetu naziv častni meščan, Delo, 2011
  20. ^ Sterijino pozorje
  21. ^ Napaka pri klicu predloge: Navedi splet: določiti morate parametra url in title. Pridobljeno dne 3. 11. 2012.
  22. ^ Predsednik odlikoval Svetlano Makarovič, 5. 5. 2009

Literatura [uredi]

Zunanje povezave [uredi]

Wikimedijina Zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Svetlana Makarovič
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Svetlana Makarovič
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Svetlana Makarovič


p · p · u · zJenkovi nagrajenci
Niko Grafenauer (1986) • Veno Taufer (1987) • Tomaž Šalamun (1988) • Aleš Debeljak (1989) • Milan Dekleva (1990) • Milan Jesih (1991) • Jure Detela (1992) • Kajetan Kovič (1993) • Svetlana Makarovič (1994) • Boris A. Novak (1995) • Iztok Osojnik, Alojz Ihan (1996) • Peter Semolič (1997) • Dane Zajc (1998) • Niko Grafenauer (1999) • Uroš Zupan (2000) • Milan Jesih (2001) • Erika Vouk (2002) • Brane Mozetič (2003) • Ciril Bergles, Jože Snoj (2004) • Maja Vidmar (2005) • Josip Osti, Miklavž Komelj (2006) • Tomaž Šalamun (2007) • Andrej Medved (2008) • Aleš Debeljak (2009) • Ivo Svetina (2010)
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Svetlana_Makarovič&oldid=4039120«