Kočevje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kočevje
Kočevje se nahaja v državi Slovenija
Kočevje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°38′34.66″N 14°51′33.78″E / 45.6429611°N 14.8593833°E / 45.6429611; 14.8593833Koordinati: 45°38′34.66″N 14°51′33.78″E / 45.6429611°N 14.8593833°E / 45.6429611; 14.8593833
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Jugovzhodna Slovenija
Tradicionalna pokrajina Dolenjska
Občina Kočevje
Nadmorska višina 466,5 m
Prebivalstvo
 • Skupno 9.027
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 1330 Kočevje
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Kočevje (nemško Gottschee, kočevarsko Göttscheab ali Gətscheab)[1] je mesto in središče istoimenske občine. Nahaja se v najširšem delu Kočevskega polja. Leži ob ponikalnici Rinži, pod goro Stojno na zahodu in Kočevsko Malo goro na vzhodu. Mesto je gospodarsko, zaposlitveno, oskrbovalno, kulturno, športno in izobraževalno središče Kočevskega.

V Kočevju so delovali pisateljica Zofka Kveder, krajši čas duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, pesnika Matej Bor in France Onič, skladatelj Viktor Parma, kipar Stane Jarm, slikarji Michael Ruppe, Rada Šuštar, Andrej Trobentar. V Kočevju je bil rojen slikar in likovni teoretik Milan Butina.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto je s starim nemškim imenom Gotsche 1. maja 1363 prvič omenil oglejski patriarh Ludvik della Torre. Kasneje se je za nemško ime uporabljal zapis Gottschee. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili grofje Ortenburški, medtem ko je bilo obrobje Kočevske že poprej naseljeno s Slovenci. Po izumrtju Ortenburžanov je Kočevje najprej pripadlo Celjskim grofom in kasneje Habsburžanom, ki so kočevsko gospostvo oddajali v najem.

Leta 1377 je Kočevje postalo trg, po začetku turških vpadov pa je na sedanji lokaciji v okljuku reke Rinže, namesto leta 1461 požganega trga, zrasla nova naselbina, ki je leta 1471 pridobila mestne pravice.

Zaradi hudega opustošenja, ki so ga na območju povzročili kontinuirani turški vpadi, je cesar Friderik III. Habsburški prebivalcem Kočevja in Ribnice leta 1492 dovolil trgovanje z lastnimi izdelki, živino in pridelki po Hrvaškem in drugod. S kasnejšimi potrditvami in razširitvami patenta se je na Ribniškem zelo razvilo suhorobarstvo, medtem ko se Kočevarji sčasoma usmerili predvsem v krošnjarstvo. Še v začetku 20. stoletja je izraz Kočevar na Madžarskem in v Srbiji pomenil kar krošnjarja nasploh, so poročali kronisti. Na Dunaju je bil Kočevar sinonim za sezonskega prodajalca pečenega kostanja.

Leta 1515 so kočevski podložniki ubili barona Thurna in s tem sprožili 1. slovenski kmečki upor, ki se je razširil na območje, za petino večje od današnje Slovenije in ga je gosposka le s težavo zadušila. Kočevarji so se kasneje še večkrat uprli ter v času grofov Blagajskih skušali gospostvo vzeti celo v zakup in tako ustanoviti nekakšno kmečko republiko. Habsburžani so ponudbo zavrnili.

Baron Janez Jakob Khisl, ki je gospostvo leta 1618 odkupil od Habsburžanov je bil štiri leta kasneje povzdignjen v grofa Kočevskega. Kočevje je tako postalo grofija. Leta 1641 so gospostvo odkupili Turjačani (Auerspergi), ki v so mestu sezidali mogočen grad. Pod kočevsko vejo Auerspergov je Kočevje leta 1791 postalo vojvodina, vsakokratni na Kočevskem vladajoči član kočevske linije pa je smel poslej nositi naslov vojvode Kočevskega.

V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadanje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričeli množično izseljevati. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci.

Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani, zato se je velika večina kočevskih Nemcev na podlagi velikonemške propagande in ambicijami posameznih rojakov odselila na domove tisočev slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev domov ostala zaprta in kočevski Nemci so večinoma našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA.

Med II. svetovno vojno je na Kočevskem nastalo osvobojeno ozemlje, na katerem je od 1. do 3. oktobra 1943 potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Isti mesec so mesto zasedle nemške sile. Že v času Zbora odposlancev je v Kočevju prišlo do prvih izvensodnih pobojev, še bolj pa je Kočevje po pobojih in kazenskih taboriščih postalo znano po vojni. V povojnem času so bili obsežni predeli občine, zlasti okoli Kočevske Reke, varovani kot zaprto območje.

V letu 1990 je na Kočevskem pričela nastajati Manevrska struktura narodne zaščite in se organiziralo intenzivno usposabljanje pripadnikov Teritorialne obrambe. Med osamosvojitveno vojno sta bili na Kočevsko premeščeni enoti 1. generacije nabornikov z Iga in Peker. Pripadniki kočevske Teritorialne obrambe in 1. specialne brigade MORiS so bili vključeni v več bojnih akcij, vzpostavili pa so tudi 1. karavlo na meji s Hrvaško in zaščitili pomembno komunikacijo Ljubljana - Brod na Kolpi. JLA je Kočevsko napadla trikrat - dvakrat z letali (uporaba kasetnih bomb) in enkrat s topništvom. V napadu na vojašnico v Ribnici sta bila ranjena dva pripadnika MORiS-a (nanju so streljali iz oficirskega bloka), na strani JLA je en vojak izgubil življenje, trije so bili ranjeni.

Obdobje po 1990 je Kočevju prineslo propad nekaterih industrijskih panog, ki so bile vezane predvsem na vojaški trg bivše Jugoslavije (ITAS) in zaradi slabe izobrazbe relativno visoko brezposelnost po drugi strani pa se je razvila uslužna dejavnost, predvsem trgovina. Stagnirala je tudi lesna industrija, zelo se je razvila trgovina. Iz nekdanje občine Kočevje so ob reorganizaciji lokalne samouprave nastale tri nove (Kočevje, Kostel in Osilnica), del ozemlja je bil pripojen tudi k drugim novonastalim občinam.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Kočevsko jezero
Cerkev sv. Jerneja
  • Župnijska cerkev sv. Jerneja iz kamna, v neoromanskem slogu zgrajena cerkev sodi med največje sakralne objekte v Sloveniji. Dokončana je bila leta 1903.
  • Spomenik NOB - na trgu v centru mesta stoji spomenik v spomin na narodnoosvobodilni boj.
  • Grad Fridrihštajn (970 mnm) - ruševine gradu pripovedujejo zgodbo o Frideriku II. Celjskem in Veroniki Deseniški.
  • Šeškov dom - pokrajinski muzej Kočevje - zgrajen leta 1936 kot Sokolski dom in predstavlja izjemno pomemben spomenik slovenske državnosti saj je v njem od 1. do 4. oktobra 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda.
  • Rudniško jezero (Kočevsko jezero) - je nastalo na opuščenem dnevnem kopu kočevskega rudnika (1978).
  • Vojaški vadbeni poligon Gotenica

Znani v Kočevju[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ glej npr. Pokrajinski muzej Kočevje