Lenart v Slovenskih goricah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lenart v Slovenskih goricah
Sveti Lenart v Slovenskih Goricah (do 1952)
Lenart v Slovenskih goricah is located in Slovenija
Lenart v Slovenskih goricah
Lenart v Slovenskih goricah
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°34′27″N 15°49′56″E / 46.57417°N 15.83222°E / 46.57417; 15.83222Koordinati: 46°34′27″N 15°49′56″E / 46.57417°N 15.83222°E / 46.57417; 15.83222
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Podravska regija
Tradicionalna pokrajina Štajerska (pokrajina)
Občina Lenart
Prva omemba 1196
Nadmorska višina 264 m
Prebivalstvo
 • Skupno 3.006
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 2230 Lenart v Slovenskih goricah
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Lenart v Slovenskih goricah - Trško naselje
Lokacija Občina Lenart
Zgrajeno 12. stoletje
RKD št. 1041 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 30. maj 1992

Lenart v Slovenskih goricah je mesto in središče občine Lenart.

Kraj leži v osrednjem delu Slovenskih goric ob cesti Murska Sobota - Maribor. Razvil se je vrh nizkega slemena, ki se razpoteza v višini 240 do 270 mnm, med potokoma Globovnica in Velka, ki se tu izlivata v Pesnico. Tam stoji staro mestno jedro z osrednjim trgom trapezastega tlorisa, ki poteka v smeri severozahod - jugovzhod. Mesto ima priključek na avtocesto A5, ki pelje mimo. V Lenartu imajo sedež Upravna enota Lenart, Okrajno sodišče v Lenartu, Policijska postaja Lenart, izpostava Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Urad za delo Lenart, Center za socialno delo Lenart, izpostava Davčnega urada Maribor, notar, Območna obrtna zbornica Lenart, Kmetijska svetovalna služba Lenart, izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, dekanija in župnija. V Lenartu deluje zdravstveni dom, Knjižnica Lenart, dom starostnikov, lekarna, veterinarska bolnišnica, pošta in banke. Prav tako je tu sedež mnogih društev.

Ime[uredi | uredi kodo]

Do leta 1952 se je naselje imenovalo Sveti Lenart v Slovenskih Goricah. V Lenart je bilo preimenovano na osnovi "Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb" iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svetega Lenarta v Slovenskih Goricah del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[2][3][4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zametki Lenarta segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali ob lenarški cerkvi. V starih listinah se ime Lenart prvič omenja leta 1196 v zvezi s cerkvijo (Sanctum Leonardum) kot posest grofov Spanheimov vendar se verjetno kraj pred letom 1404 še ni imenoval po cerkvenem patronu, ampak Hrastovec (Gutenhag). Pred cerkvijo sta sčasoma nastala tržni prostor in novo naselje lesenih hiš. Lenart, ki po svojem župnijskem patronu Sv. Lenartu nosi tudi ime, je postal trg že pred letom 1332, trške pravice mu je leta 1447 potrdil knez Friderik IV. Trški sodnik se je sicer pojavil že leta 1332, izrecno pa je bil omenjen leta 1528. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem živinskih sejmov, lasten rotovž zgrajen leta 1675 in pred trgom špital (ustanovljen leta 1625). Kraj je bil tudi močno protestantsko oporošče, znana je bila zlasti sekta skakačev. Razvoj trga Lenart so od 15. stoletja naprej zelo zavrli vpadi Turkov, kužne bolezni in številni požari. Trg je imel po popisu iz leta 1542 26 družin, leta 1754, 45 hiš in 10 koč, leta 1790 je imel 300 prebivalcev. Zgodovina Lenarta je bila tesno povezana z bližnjim gradom Hrastovec, kateremu so vladale številne premožne rodbine, nazadnje zopet Herbersteini od leta 1909 pa vse do konca druge svetovne vojne. Zaradi požarov je večina najstarejših meščanskih hiš iz 19. stoletja. Pred začetkom 1. svetovne vojne je imel 637 prebivalcev. Leta 1918 je Lenart dobil prvo avtobusno povezavo z Mariborom, leta 1927 pa v Pirchovi usnjarni tudi manjšo elektrarno na parni pogon. Po letu 1970 se je kraj dokaj hitro industrializiral, saj so tu postavili več manjših kovinskih, tekstilnih, strojnih, lesnih in kemičnih tovarn. Glavno industrijsko območje je na severozahodu, ob glavni cesti proti Gornji Radgoni. Leta 1989 je Lenart dobil status mesta.

Zanimivejše zgradbe[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Začetki šolstva pri Lenartu segajo v leto 1759, ko je dokazana prva stalna namestitev učitelja v kraju. Prvi lenarški učitelj je bil Jožef Sekol. V mestu se danes nahajata vrtec in Osnovna šola Lenart. V Lenartu domuje tudi glasbena šola in Ljudska univerza Lenart.

Mediji[uredi | uredi kodo]

V Lenartu imajo svoje sedeže časopis Ovtarjeve novice, radijska postaja Radio Slovenske gorice[5] in televizijska postaja Televal.

Šport[uredi | uredi kodo]

V Lenartu stoji več športnih objektov. Zraven osnovne šole stoji športna dvorana. V neposredni bližini Lenarta je športno-rekreacijski center Polena, del katerega je hipodrom, nogometno igrišče in igrišče za odbojko na mivki.

V mestu delujejo: Nogometni klub Lenart, Košarkarski klub Nona Lenart in Kolesarski Klub TBP Lenart.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

  • Leta 2008 je ultramaratonski kolesar Marko Baloh na Poleni postavil svetovni rekord v 24-urnem kronometru na odprti stezi.
  • Lenart je tudi drugo ime za računalniški virus AntiCMOS, saj je bil prvič odkrit tukaj.

Osebnosti, povezane z Lenartom[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 1041". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
  3. ^ Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
  4. ^ Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
  5. ^ http://www.rsg.si/

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lenarški zbornik, Marjan Toš (ur.), Občina, 2000 (COBISS)
  • Zgodovina, Marjan Toš v Lenart za jutri, Krajevna skupnost, Fakulteta za arhitekturo, 2010 (COBISS)