Spanheimi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spanheimi
Grb koroških Spanheimov

Grb frankovskih Sponheimov Grb ortenburških Spanheimov

Plemiški predikat: Spanheim ali Sponheim
Vladali v/na: Wappen Herzogtum Kärnten.png Koroška
Posesti/ funkcije v: Wappen Herzogtum Kärnten.png Koroška
Carniola coat of arms.png Kranjska
Steiermark Wappen.svg Štajerska
Država danes: Zastava Slovenije Slovenija
Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Italije Italija
Izvor: Zastava Nemčije Renski palatinat, Nemčija
Čas izvora: okrog 1044
Leto izumrtja: koroški Spanheimi: 1279;
stranske veje: 1806
Naziv: -grofi od 1045
-mejni grofi
-vojvode na Koroškem od leta 1122
-knezi
narodnost: nemška
Glavne veje: Koroško-lavantinski Spanheimi, Renski Sponheimi
Stranske veje: Ortenburg-Neuortenburg, Bolanden-Dannenfels, Heinsberg, Neef, morda viandenski grofje
Najpomembnejši predstavniki: Bernard Spanheimski

Spanheimi (izg. Špánhajmi) ali Sponheimi (izg. Špônhajmi) so bili srednjeveška plemiška rodbina v Svetem rimskem cesarstvu. V letih od 1122 do 1269 so bili vojvode na Koroškem, do leta 1437 pa so bili grofje v frankovski grofiji Sponheim.

Izvor rodbine[uredi | uredi kodo]

Razvaline frankonskega gradu Sponheim
Srednjeveška grofija Sponheim okoli leta 1400

Izvorni sedež rodbine Spanheimov je grad Sponheim, ki se danes imenuje Burgsponheim. Ta grad leži v Nemčiji med rekama Renom in Mozelo.[1] Starejši zgodovinarji so rod Spanheimov povezovali s salijskimi grofovskimi namestniki Emihonci, ki so imeli posesti v spodnjenemških deželah.[2] Kasneje se je pojavila hipoteza, da izvirajo iz Bertoldovsko-Bezelinske rodbine,[3] obstajajo pa tudi možnosti, da so Spanheimi povezani z Alberihi iz Böckelheim/Weinsheima in z Wallahonci, ki so imeli okrog leta 900 posesti v Nahegauvu.[4] Prvi poznani predstavnik družine je bil grof Siegfried I., ki je leta 1035 prispel na Koroško kot podpornik Konrada Salijca in se s poroko povezal z izumirajočo lavantinsko rodovino, ki je izvirala iz aribonskih Hartvikov in pa Sighardingov,[4][1][5] po Rikardini dediščini pa so Spanheimi pridobili veliko posest v Labotski dolini (ali Lavantinski dolini).[6] Že v 11. stoletju je rodbina Spanheimov razpadla na dve glavni veji: ena od njiju je ostala zasidrana na Frankovskem in je tamkaj nekaj stoletij vladala grofiji Sponheim, druga, ki jo imenujemo tudi Spanheimsko-lavantinska, se je utrdila na Koroškem.

Renski Spanheimi/Sponheimi[uredi | uredi kodo]

Prvi dokazljivi Spanheim v frankovski domovini je šele Štefan Spanheimski, ki je živel do leta 1075 ali morda do 1080[7][8] in katerega sorodstveno razmerje z Siegfriedom Spanheimom ni mogoče natančneje opredeliti. Renska veja se v zgodnejših virih še imenuje Spanheim, kasneje pa se je priimek spremenil v Sponheim.[9] Genealogija renske veje je v času 12. in 13. stoletja še polna neznank.[10] Ta veja se je zelo okrepila v času Gottfrieda III. Sponheimskega (1195-1218), ki je postal politično aktiven še za življenja družinskega prvaka Henrika Sponheimskega (1138-1197), in ki se je poročil z Adelajdo von Sayn, sestro grofa Henrika V. von Sayna, po katerem je Gottfried III. leta 1202 podedoval grofijo Sayn.[11] Renska veja je po moški strani izumrla leta 1437.

Koroški Spanheimi[uredi | uredi kodo]

Slika grofa Engelberta I.Spanheima v klečečem položaju s svojim zaščitnikom Sv. Benediktom
Grof Bernard Mariborski

Druga veja, ki izvira neposredno od Siegfrieda I., se je utrdila na Štajerskem in v Karantaniji/ na Koroškem,[12] Za časa boja za investituro so bili Spanheimi pristaši papeške stranke in papeška zmaga v prvih letih 12. stoletja je njihovo veljavo močno povzdignila, hkrati so si pridobili tudi veliko zemljiško posest.[6] Z družinsko dediščino po Siegfriedovi ženi so Spanheimi verjetno dobili tudi Laško in še nekatera druga področja v zasavskem in celjskem območju, morda pa tudi posestva v stari Kranjski, tudi z območjem Ljubljane, del posesti pa so verjetno dobili na račun propadlih sorodnikov krške grofice Heme.[13][6] Čeprav so z izumrtjem stranske štajerske veje leta 1147 v korist Otokarjev/Traungaucev izgubili obsežna posestva na Štajerskem,[14] so se po drugi strani uspeli povezati z izumirajočimi koroškimi vojvodami Eppensteinci, katere so leta 1122 uspeli naslediti na vojvodskem prestolu in tudi na delu njihovih posesti.[15][12] Predvsem starejše zgodovinopisje si je povezavo med Eppensteinci in Spanheimi razložilo tako, da so ženo Engelberta I. Spanheimskega enostavno razglasili za Eppensteinko.[15] Toda vez z Eppensteinci je bila vzpostavljena že preko dejstva, da je Henrik III. Eppensteinski, ki je umrl brez potomcev, postal krstni boter najmlajšega izmed sinov Engelberta I.- to je Henrika IV.[5] Spanheimi so sicer dobili koroško vojvodstvo, ne pa tudi celotne eppensteinske posesti, za katero so se morali še nekaj časa boriti.[12] O vzponu koroško-lavantinske veje v 11. in 12. stoletju pravzaprav vemo zelo malo, lahko pa rečemo, da je moral biti ta ta vzpon bliskovit.[16]

Spanheimi so se skozi nekaj generacij izkazali kot zelo dobri politiki in organizatorji. S spretno rodbinsko, državno in cerkveno politiko so si v deželi znali utrditi svoj dinastični položaj in razširiti posest, zlasti v središču Koroške.[6] Na prelomu iz 12. v 13. stoletje so spodbujali agrarno kolonizacijo,[6] ustanavljali so številne trge in mesta. Koroški vojvoda Herman (1161-1181) je bil prvi Spanheim, ki je začel sistematično oblikovati svojo vojvodsko oblast v teritorialno gospostvo, pri tem pa se je opiral na trge in mesta (sam je ustanovil Celovec in morda tudi Šentvid), Ljubljani je posvečal posebno pozornost, saj je bila posest na Kranjskem razdrobljena, fevdalci pa med seboj sprti.[17] Šentvid ob Glini je kmalu po koncu vladavine Ulrika I. postal prestolnica spanheimskih vojvod.[18] Središči njihove posesti na Kranjskem sta bili Ljubljana in pa Kostanjevica na Dolenjskem, iz katere so z agrarno kolonizacijo okrog leta 1200 pričeli slovenizirati dotlej hrvaško področje globoko v Gorjance.[6][19]

Vrhunec so koroško-lavantinski Spanheimi dosegli v času vladavine vojvode Bernarda in njegovega sina vojvode Ulrika III, ko so v škodo Goriških grofov in oglejskega patriarhata postopoma postali najvplivnejši politični dejavnik tudi na Kranjskem.[20] Bernard Koroški (vladal med 1202–56), nedvomno najpomembnejši vojvoda iz rodu Spanheimov, si je dokaj uspešno prizadeval ustvariti enotno teritorialno gospostvo tako Koroškem kakor tudi na Kranjskem, zato so v njegovem času v Ljubljani in Kostanjevici že kovali novce za takratni živahni promet s Hrvaško in Ogrsko.[6][21] Pri svoji politiki je imel Bernard nekaj sreče (zaradi smrti kana Ögedeja se je na primer srečno izognil pustošenju Monglov, ki so že razdejali sosednjo Hrvaško in Madžarsko).[22], včasih pa tudi nekaj težav (ni mu npr. uspelo prevzeti nadzora nad ključno koroško trgovsko potjo med Nemčijo in Italijo)[23][24]

Kip koroškega vojvode Bernarda Spanheima

Sin Ulrik III. je bil dejaven že za Bernardovega življenja, vendar ga je kombinacija njegove radikalno militantne politike in neugodnega razvoja v salzburški nadškofiji, kjer je njegov brat Filip izgubil mesto nadškofa, že leta 1257 pripeljala do napornega hkratnega bojevanja na dveh frontah (proti Salzburgu in proti Oglejskemu patriarhatu),[25] ko pa je njegov sorodnik, češki kralj Otokar II., leta 1260 zasedel Štajersko[26] in se spoprijateljil z oglejskim patriarhom, je moral usodno oslabljeni Ulrik, ki mu je sedaj grozilo še odprtje tretje fronte proti Otokarju, že leta 1261 podpisati zanj neugodno premirje.[27] Umirajoča žena Agneza Andeška, s katero si nista bila v najboljših odnosih, in s katero ni imel skupnega potomstva, je svoja posestva darovala sorodniku - ogrskemu kralju, zaradi česar je Ulrikov politični položaj hitro slabel, v njegove notranje zadeve pa se je vse bolj vmešaval češki kralj,[28] ki ga je nazadnje prisilil, da mu je leta 1268 na škodo brata Filipa zapisal vso dediščino.[29] Po Ulrikovi smrti se Filip kljub podpori domačega plemstva ni mogel obdržati, Otokar je že leta 1270 zasedel tako Kranjsko kot Koroško, Filipu pa je oblast leta 1275 vrnil šele vladar Rudof Habsburški.[30] Kljub temu Filip dejanske oblasti skorajda ni imel[5] Znjegovo smrtjo so koroški Spanheimi izumrli, izjemo predstavljajo bavarski Ortenburžani, stranska veja, ki se je odcepila sredi 12. stoletja, in ki je ne smemo mešati s koroškimi Ortenburžani.

Kulturni in etnični razvoj pod koroško-lavantinskimi Spanheimi[uredi | uredi kodo]

Spanheimi so bili bogati obdarovalci cerkve, obenem pa so pogosto zasedali tudi visoka mesta v cerkvenem plemstvu. Že Engelbert I. je vodil cerkvi naklonjeno politiko in med drugim dal zgraditi pomemben koroški samostan Šentpavel.[31] Vojvoda Bernard je npr. leta 1234 pri Kostanjevici ustanovil znameniti kostanjeviški cistercijanski samostan, sin Ulrik III. pa je leta 1260 dokončal kartuzijanski samostan v Bistri ob Ljubljanskem barju.[6] Spanheimi so bili tudi vojaški podporniki cerkve; grof Bernard Mariborski, grof Engelbert III. Spanheimski in vojvoda Ulrik II. Spanheimski so npr. postali celo križarji[32][33] Spanheimi so tudi zaradi praktičnih političnih in kolonizacijskih interesov pri utrjevanju svoje oblasti na Koroškem in Kranjskem spodbujali prihod verskih viteških redov; templjarjev v 12. stoletju in Nemškega viteškega reda v 13. stoletju.[34] Z vzponom viteštva se je tudi pod Spanheimi vzpela viteška kultura. Ko je v času vojvode Bernarda v Venero našemljeni vitez Ulrik Lichtensteinski prispel na turnir na Koroško, so ga domači vitezi z vojvodo Bernardom na čelu sprejeli v staroslovenskem koroškem narečju Buge waz primi, gralwa Venus (Bog vas sprejmi, kraljica Venera!)[6][35] Čeprav so se procesi germanizacije zaradi agrarne kolonizacije nadaljevali, je v času Spanheimov koroški vojvoda pred javnostjo veljal za slovanskega kneza, ki je razumel govorico Slovencev in pri obredu ustoličevanja prisegal v uradnem koroškem jeziku - to je v slovenskem jeziku. Tudi zaradi jezikovne razlike kasnejši vojvode obreda ustoličevanja niso več razumeli, a za vlade Spanheimov je bil slovenski jezik še v navadi ne le pri nižjem ljudstvu, temveč tudi pri plemstvu.[36] Kljub procesom germanizacije je na jugu kolonizacija povzročila premikanje etnične meje na dotlej hrvaške Gorjance in na dotedanje hvaško področje, ki je danes znano z imenom Bela krajina.[37]

Genealogija koroško-lavantinskih Spanheimov[uredi | uredi kodo]

Za genealoško drevo koroško-lavantinskih Spanheimov glej spodaj:

Siegfried I. († 1065)
- grof v Pustriški dolini
- mejni grof v Ogrski krajini
∞ 1. Rikarda
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Engelbert I. († 1096)
- grof v Kraichgavu (od 1065)
- grof v Pustriški dolini(do 1091)
- mejni grof v Istri (1090–1096)
- solnograški odvetnik
(druga polovica 11. stoletja)
 
Hedvika
 
Hermann I. († 1118)
grof v Magdeburgu (1080–1118)
 
Hartvik († 1102)
nadškof v Magdeburgu (1079–1102)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Bernard Mariborski († 1147)
mejni grof Ptujske krajine
∞ 1. Kunigunda iz rodu Otokarjev
 
Engelbert II.(† 1141) - mejni grof v Istri (1103–1134)
- koroški vojvoda (1123–1135)
∞ 1. Uta iz Kraiburga
 
Henrik IV.(† 1123)
- koroški vojvoda (1122–1123)
 
Hartvik (I.)(† 1126)
-nadškof v Regensburgu (1105–1126)
 
Siegfried I. Lebenauški († 1132)
grof v Lebenavu
 
Rikarda († 1112)
∞ 1. Berthold I. (grof v Schwarzenburgu)
∞ 2. Poppo Weimar-Orlamunde
∞ 3. Gebhard (grof v Dießnu)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Engelbert III.(† 1173)
-mejni grof v Istri (1124–1173)
 
Ulrik I.(† 1144)
-koroški vojvoda (1135–1144)
∞ 1. Judita Badenska
 
Henrik († 1169)
-škof v Troyesu (1145–1169)
 
Hartvik (II.)(† 1164)
- škof v Regensburgu (1155–1164)
 
Rapoto I. Ortenburški († 1190)
- grof v bavarskem Ortenburgu
 
Matilda († 1160/61)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Henrik V. († 1161)
-koroški vojvoda (1144–1161)
Hermann (II.) († 1181)
-koroški vojvoda (1161–1181)
∞ 1. Agneza Babenberška
Ulrik (†1161)
-grof v Ljubljani
 
 
 
 
 
BAVARSKI
ORTENBURŽANI
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ulrik II.
(* 1176, † 1202)
-koroški vojvoda (1181–1202)
Bernard (II.)
(* 1180, † 1256)
-koroški vojvoda (1202–1256)
 
Judita Přemysl
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ulrik III.
(*1220, † 1269)
-koroški vojvoda (1256–1269)
∞ 1. 1248/51 Agneza Andeško-meranska († 1263)
∞ 2. Agneza iz Badna
 
Filip († 1279)
-nadškof v Solnogradu (1247–1257)
-Oglejski patriarh (1269–1271)
-nominalni koroški vojvoda (1275–1279)
Konec koroških Spanheimov
 
Bernard († 1249)
-grof v Lebenavu
 
Margareta († 1249)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Henrik († 1257/63)
 
Agneza
(† kmalu po rojstvu)
 

Gradovi Spanheimov na Koroškem[uredi | uredi kodo]

Gradovi Spanheimov na Kranjskem[uredi | uredi kodo]

Gradovi Spanheimov na Štajerskem[uredi | uredi kodo]

Rodbina je med drugimi posedovala gospostva in gradove:

vasi v t.i. Dravski ali Ptujski marki mdr: Selnica, Hajdina pri Ptuju, Radlje ob Dravi, Duplek ter vasi med Kungoto in Negovo do Radgone.

Gradovi Spanheimov v Istri[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Gruden, J. (1910). Str. 171.
  2. ^ Dotzauer, W. (2001). Str 149.
  3. ^ Dotzauer, W. (2001). Str 149.
  4. ^ 4,0 4,1 Dotzauer, W. (2001). Str 151.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Vengust, M. (2008). Str. 23.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 6,7 6,8 glej: Kos, M.
  7. ^ Dotzauer, W. (2001). Str 149.
  8. ^ Genealogija Renskih Spanheimov.
  9. ^ Renski Sponheimi se vsaj še do srede 13. stoletja imenujejo Spanheimi. Primerjaj v: Dotzauer, W. (2001). Str 149, 157, 167.
  10. ^ Dotzauer, W. (2001). Str 152.
  11. ^ Dotzauer, W. (2001). Str 164-165, 255.
  12. ^ 12,0 12,1 12,2 Sitar Sandi (1999). Str. 80-81.
  13. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 78.
  14. ^ Kos, M. (1933). Str. 137, 140.
  15. ^ 15,0 15,1 Kos Milko (1933). Str. 133.
  16. ^ Komac, A. (2006). Str. 112.
  17. ^ Kosi, M. (1994). Str. 175.
  18. ^ Gruden, J. (1910). Str. 173.
  19. ^ Kosi, M. (1994). Str. 167.
  20. ^ Komac, A. (2006). Str. 112, 116-117, 147-148, 153-79.
  21. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 111.
  22. ^ Gruden, J. (1910). Str. 178-79.
  23. ^ Gruden, J. (1910). Str. 174.
  24. ^ Turnbull, S. (2003). Str. 55.
  25. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 118.
  26. ^ Kos, M. (1933). Str. 155.
  27. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 118-119.
  28. ^ Kos, M. (1933). Str. 157.
  29. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 119.
  30. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 119, 122.
  31. ^ Curk, J. (1983). Str. 149.
  32. ^ Kosi, M. (2001). Str. 132.
  33. ^ Kosi, M. (2001). Str. 158.
  34. ^ Kosi, M. (1994). Str. 176.
  35. ^ Sitar, S. (1999). Str. 76.
  36. ^ glej npr. v Gruden, J. (1910). Str. 172.
  37. ^ Hauptmann, L (1999). Str. 91.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Curk , Jože (1983). Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora]. Iz: Časopis za slovensko krajevno zgodovino št. 31. Strani 148-157.
  • Dotzauer, Winfried (2001). Geschichte des Nahe-Hunsrück-Raumes von den Anfängen bis zur Französischen Revolution. Stuttgart, Franz Steiner Verlag.
  • Gruden Josip (1910). Zgodovina slovenskega naroda. Celovec, Družba sv. Mohorja.
  • Hauptmann, Ljudmil (1999). Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana, 1999 (prevod nemškega originala iz leta 1929)
  • Komac, Andrej (2006). Od mejne grofije od dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, ZRC-SAZU
  • Kos, Milko (1933). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna.
  • --. Spanheim. Iz: Slovenski biografski leksikon.
  • Kosi, Miha (1994). Templjarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele Krajine in Ljubljane. Iz: Zgodovinski časopis, letnik 48, številka 2. Str. 146-186.
  • -- (2001). The Age of the Crusades in the South-East of the Empire (Between the Alps and the Adritic). Iz: Hunyadi, Z., Laszlovszky, J. (ur.). The Crusades and the military orders: expanding the frontiers of medieval latin christianity. Hungary, CEU Medievalia.
  • Sitar, Sandi (1999). Sto pričevanj o slovenski zgodovini. Ljubljana. Prešernova družba.
  • Turnbull, Stephen (2003): Genghis Khan & the Mongol Conquests 1190-1400 USA, Osprey Publishing Ltd.
  • Vengust Marko (2008). Kostanjevica na Krki in koroški vojvode Spanheimi. Iz: Kostanjeviške novice, št. 36. Kostanjevica. Str. 23.
  • Genealogija koroške veje Spanheimov
  • Genealogija renske veje Sponheimov