Windischgrätzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Windischgrätzi
GER COA Windisch-Graetz.jpg
Grb rodbine Windischgrätz
Priimek: Windischgrätz
Področje: Steiermark Wappen.svg Štajerska

Carniola coat of arms.png Kranjska

Država danes: Zastava Italije Italija
Izvor: Zastava Bavarske Bavarska

Zastava Avstrijskega cesarstva Avstrijsko cesarstvo

Obdobje obstoja: pred 1400–danes
Naziv: knezi od 1804 oz. 1822
Glavne veje: Sigmundova, Ruprehtova
Najpomembnejši predstavnik: Alfred I. von Windisch-Graetz

Alfred III. von Windisch-Graetz

Rodbina Windischgrätz, tudi zu/von Windisch-Graetz ali zu/von Windisch-Grätz je bila ena najuglednejših rodbin habsburške monarhije. Po družinski tradiciji naj bi segal njihov začetek v 11. stoletje, dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stoletju po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omenjajo na Štajerskem, kamor so prišli iz Zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških.[1] Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju so bili poleg Auerspergov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem.

Ruševine gradu Haasberg (Hošperk)

Zgodovina rodbine[uredi | uredi kodo]

V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in ogrskih deželah. V 15. stoletju se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. Nadaljnja usoda Windischgraetzev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolitičnem življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla. V sorodstvu so bili s številnimi najuglednejšimi srednjeevropskimi rodbinami iz vrst najvišjega plemstva kot so Auerspergi, Breunerji, Esterhaziji, Herbersteini, Holland Brederooki, Lobkowitzi, Radziwilli, Salmi, Schwarzenbergi, v 19. stoletju pa celo z vladarsko družino Velikega vojvodstva Mecklenburg-Schwerin.

Iz Ruprehtove linije sta izšli tudi dve knežji veji. leta 1804 je bil povzdignjen med kneze Alfred Kandid Ferdinand (*1787 †1862). Njegova kneževina Windischgraetz je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem, z njim se je začel vrh ugleda in moči Windischgraetzev. Kot vojak se je naglo povzpel, leta 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je junija 1848 začel zmagoviti vojni pohod proti revolucionarjem. Pri dušenju revolucije je sodelovalo tudi vseh njegovih 5 sinov (Alfred Jos. Nik., Viktorin, August Jos., Ludwig Jos., Josef Alois). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje politične naravnanosti so maršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstrijskega parlamenta) postali simbol konzervativnih sil v monarhiji. Maršalov vnuk knez Alfred August (*1851 †1927) je bil med 1893–5 predsednik avstr. vlade, t.i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v 2. pol. 19. stoletja kupili od Attemsov posesti okoli Rogatca in dvorec Strmol.

Knežjo čast je 1822 dobil tudi mlajši brat Alfreda Kandida, Weriand Alois (* 31.05.1790-27. † okt. 1867 Planina-Haasberg). Sredi 19. stol. je nakupil na Slovenskem precej posesti z gradovi vred, mdr.: grad Bizeljsko, grad Šteberk, grad Hošperk (Haasberg), grad Konjice, dvorec Trebnik, Žičko kartuzijo [2], Predjamski grad, grad Bogenšperk, grad Podsredo, dvorec Slatno, graščino v Oplotnici, posesti v v Pivki.

V ozadju so bili nedvomno gospodarski interesi, zlasti v zvezi z gradnjo železnice in možnostmi prodaje lesa. Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (ključna pri tem pa naj bi bila volja dvora), so pripravile kranjske Slovence, da so izvolili tretjega Weriandovega sina Ernesta Ferdinanda Werianda (* 27.09.1827 † 22.11.1918) v letih 1880 in 1885 za državnega poslanca v kmečki kuriji. Ernest je v času prvega mandata zgradil mdr. dvorec na Bledu (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra Suvobor, danes hotel Vila Bled). Ernest je bil velik zbiralec arheološkega (orožje) in numizmatičnega gradiva in ga pridobival z nakupi. Njegova nečakinja Marija (* 11.12.1856 v Ludwigslustu na Mecklenburškem, †. 09.04.1929) je zaslovela po arheoloških izkopavanjih med 1904–15 v Sloveniji kot vojvodinja Mecklenburška (leta 1881 poročena s sorodnikom vojvodo Paulom Friedr. Wilh. Mecklenburško-Schwerinskim). Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, veliko denarja je vložila v izkopavanja (prekopala je mdr. Magdalensko goro) in najdbe (tudi drugih najdišč) hranila na gradu Bogenšperk. Zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti je prišla leta 1934 na dražbo v ZDA in je danes predvsem v Peabody Museumu v Cambridgeu (Mass., ZDA) in v Ashmolean Museumu v Oxfordu, le skromen del je prejel Narodni muzej v dar. Njen brat, knez Hugo Weriand Alfred (* 17.11.1854 † 15.05.1920) je bil leta 1912 izvoljen za deželnega poslanca v kranjskem deželnem zboru. Sin in Ernestov naslednik Ferdinand Otto Weriand Hugo (* 7.10.1873 † 25.12.1952) je bil poročen z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Habsburško, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I.

Ob koncu I. svet. vojne naj bi meje Windischgraetovih posesti vplivale celo na potek rapalske meje pri Planini pri Rakeku. Agrarna reforma v Kraljevini Jugoslaviji je posest obeh knežjih rodbin okrnila za skoraj 8000 ha. Po letu 1945 so bila preostala posestva nacionalizirana. V Trstu naj bi bil v njihovi privatni lasti še del arhiva.

Rodbina Windischgrätz danes[uredi | uredi kodo]

Zanimanje za družino Windischgrätz med zgodovinarji in drugimi raziskovalci ni le pojava današnjih dni, temveč je ta mogočna rodbina že stoletja predmet raziskav in občudovanja. Družina Windischgrätz je pri nas izgubila svoje mesto med in po 2. svetovni vojni, ko so bili njeni člani izgnani, nekaj jih je bilo tudi pobitih ipd. Položaj nacionaliziranega premoženja družine Windischgrätz v Sloveniji še vedno ni določen in rešen. Popolnoma drugačen položaj ima družina Windischgrätz v Italiji, Avstriji in Nemčiji, kjer je njihov položaj še vedno skoraj nespremenjen kot pred sto leti. Družbeno zelo razpoznavna, vplivna, ugledna in premožna družina ima številne mednarodne, humanitarne in diplomatske povezave.

Windischgraetzi še danes veljajo za ene najuglednejših in plemiških družin, na čelo katere je po smrti svojega očeta princa Maximiliana leta 1976 stopil princ Mariano Hugo Windisch-Graetz, rojen leta 1955 v Trstu. V tem času je pridobil več viteških nazivov ter v povezavi z Rimskokatoliško cerkvijo osnoval mrežo humanitarnih organizacij (ki se še vedno širi) za pomoč revnim, bolnim, ostarelim ter prizadetim zaradi vojn in naravnih katastrof po svetu. Od leta 2003 opravlja tudi funkcijo izrednega in pooblaščenega veleposlanika Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji. Stalno prebivališče ima v Rimu in je poročen z nadvojvodinjo Sofijo Avstrijsko, vnukinjo grško-danske princese Elizabete (sestre jugoslovanske kneginje Olge), katere babica, ruska velika kneginja Marija Pavlovna (roj. Mecklenburg-Schwerin) je bila svakinja zgoraj omenjene amaterske arheologinje vojvodinje Mecklenburške, roj. Windischgraetz.

Predstavniki rodbine[uredi | uredi kodo]

Rodovnik Alfreda III.[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Leopold Karl, grof Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Nikolaj, grof Windisch-Grätza
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Antonija, grofica Khevenhüllerška
 
 
 
 
 
 
 
Alfred I, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Marija Raimond, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Leopoldina , princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Margareta, grofica de La Marck et de Schleiden
 
 
 
 
 
 
 
Alfred II, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Janez Jožef, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Janez, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Eleonora , grofica Oettingen-Wallersteinska
 
 
 
 
 
 
 
Eleonora, princesa Schwarzenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška
 
 
 
 
 
 
 
Alfred III, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Avgust Anton, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
Anton Izidor, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Ljudmila, grofica Czernin Chudeniška
 
 
 
 
 
 
 
Avgust Longin, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jožef, princ Wchiniški in Tettauški
 
 
 
 
 
 
 
Marija Sidonija Kinsky, grofica Wchinicka in Tettauška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Roza Harrach-Rohrau, grofica Thannhausenska
 
 
 
 
 
 
 
Hedvika, princesa Lobkowiška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Janez Jožef, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Janez, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Eleonora, grofica Oettingen-Wallersteinska
 
 
 
 
 
 
 
Berta, princesa Schwarzenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška
 
 
 
 
 
 


Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Granda, Stane, rodbine, Slovenski biografski leksikon 1925–1991, Elektronska izdaja, SAZU, 2009
  2. ^ Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]