Windischgrätzi

Windischgrätzi
Grb rodbine Windischgrätz
Priimek:	Windischgrätz
Področje:	Štajerska Kranjska
Država danes:	Italija
Izvor:	Bavarska Avstrijsko cesarstvo
Obdobje obstoja:	pred 1400–danes
Naziv:	knezi od 1804 oz. 1822
Glavne veje:	Sigmundova, Ruprehtova
Najpomembnejši predstavnik:	Alfred I. von Windisch-Graetz Alfred III. von Windisch-Graetz

Rodbina Windischgrätz, tudi zu/von Windischgraetz ali zu/von Windisch-Grätz je bila ena najuglednejših rodbin habsburške monarhije. Po družinski tradiciji naj bi segal njihov začetek v 11. stoletje, dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stoletju po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omenjajo na Štajerskem, kamor so prišli iz Zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških. Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju so bili poleg Auerspergov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem.

Ruševine gradu Haasberg (Hošperk)

Zgodovina rodbine

V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in ogrskih deželah. V 15. stoletju se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. Nadaljnja usoda Windischgraetzev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolitičnem življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla. V sorodstvu so bili s številnimi najuglednejšimi srednjeevropskimi rodbinami iz vrst najvišjega plemstva kot so Auerspergi, Breunerji, Esterhaziji, Herbersteini, Holland Brederooki, Lobkowitzi, Radziwilli, Salmi, Schwarzenbergi, v 19. stoletju pa celo z vladarsko družino Velikega vojvodstva Mecklenburg-Schwerin.

Iz Ruprehtove linije sta izšli tudi dve knežji veji. leta 1804 je bil povzdignjen med kneze Alfred Kandid Ferdinand (*1787 †1862). Njegova kneževina Windischgraetz je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem, z njim se je začel vrh ugleda in moči Windischgraetzev. Kot vojak se je naglo povzpel, leta 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je junija 1848 začel zmagoviti vojni pohod proti revolucionarjem. Pri dušenju revolucije je sodelovalo tudi vseh njegovih 5 sinov (Alfred Jos. Nik., Viktorin, August Jos., Ludwig Jos., Josef Alois). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje politične naravnanosti so maršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstrijskega parlamenta) postali simbol konzervativnih sil v monarhiji. Maršalov vnuk knez Alfred August (*1851 †1927) je bil med 1893–5 predsednik avstr. vlade, t.i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v 2. pol. 19. stoletja kupili od Attemsov posesti okoli Rogatca in dvorec Strmol.

Knežjo čast je 1822 dobil tudi mlajši brat Alfreda Kandida, Weriand Alois (* 31.05.1790-27. † okt. 1867 Planina-Haasberg). Sredi 19. stol. je nakupil na Slovenskem precej posesti z gradovi vred, mdr.: grad Bizeljsko, grad Šteberk, grad Hošperk (Haasberg), grad Konjice, dvorec Trebnik, Žičko kartuzijo , Predjamski grad, grad Bogenšperk, grad Podsredo, dvorec Slatno, graščino v Oplotnici, posesti v v Pivki.

• 

  Grad Hošperk

• 

  Predjamski grad

• 

  Dvorec Trebnik

• 

  Grad Podsreda

• 

  Grad Bizeljsko

V ozadju so bili nedvomno gospodarski interesi, zlasti v zvezi z gradnjo železnice in možnostmi prodaje lesa. Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (ključna pri tem pa naj bi bila volja dvora), so pripravile kranjske Slovence, da so izvolili tretjega Weriandovega sina Ernesta Ferdinanda Werianda (* 27.09.1827 † 22.11.1918) v letih 1880 in 1885 za državnega poslanca v kmečki kuriji. Ernest je v času prvega mandata zgradil mdr. dvorec na Bledu (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra Suvobor, danes hotel Vila Bled). Ernest je bil velik zbiralec arheološkega (orožje) in numizmatičnega gradiva in ga pridobival z nakupi. Njegova nečakinja Marija (* 11.12.1856 v Ludwigslustu na Mecklenburškem, †. 09.04.1929) je zaslovela po arheoloških izkopavanjih med 1904–15 v Sloveniji kot vojvodinja Mecklenburška (leta 1881 poročena s sorodnikom vojvodo Paulom Friedr. Wilh. Mecklenburško-Schwerinskim). Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, veliko denarja je vložila v izkopavanja (prekopala je mdr. Magdalensko goro) in najdbe (tudi drugih najdišč) hranila na gradu Bogenšperk. Zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti je prišla leta 1934 na dražbo v ZDA in je danes predvsem v Peabody Museumu v Cambridgeu (Mass., ZDA) in v Ashmolean Museumu v Oxfordu, le skromen del je prejel Narodni muzej v dar. Njen brat, knez Hugo Weriand Alfred (* 17.11.1854 † 15.05.1920) je bil leta 1912 izvoljen za deželnega poslanca v kranjskem deželnem zboru. Sin in Ernestov naslednik Ferdinand Otto Weriand Hugo (* 7.10.1873 † 25.12.1952) je bil poročen z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Habsburško, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I.

Ob koncu I. svet. vojne naj bi meje Windischgraetovih posesti vplivale celo na potek rapalske meje pri Planini pri Rakeku. Agrarna reforma v Kraljevini Jugoslaviji je posest obeh knežjih rodbin okrnila za skoraj 8000 ha. Po letu 1945 so bila preostala posestva nacionalizirana. V Trstu naj bi bil v njihovi privatni lasti še del arhiva.

Rodbina Windischgrätz danes

Zanimanje za družino Windischgrätz med zgodovinarji in drugimi raziskovalci ni le pojava današnjih dni, temveč je ta mogočna rodbina že stoletja predmet raziskav in občudovanja. Družina Windischgrätz je pri nas izgubila svoje mesto med in po 2. svetovni vojni, ko so bili njeni člani izgnani, nekaj jih je bilo tudi pobitih ipd. Položaj nacionaliziranega premoženja družine Windischgrätz v Sloveniji še vedno ni določen in rešen. Popolnoma drugačen položaj ima družina Windischgrätz v Italiji, Avstriji in Nemčiji, kjer je njihov položaj še vedno skoraj nespremenjen kot pred sto leti. Družbeno zelo razpoznavna, vplivna, ugledna in premožna družina ima številne mednarodne, humanitarne in diplomatske povezave.

Windischgraetzi še danes veljajo za ene najuglednejših in plemiških družin, na čelo katere je po smrti svojega očeta princa Maximiliana leta 1976 stopil princ Mariano Hugo Windisch-Graetz, rojen leta 1955 v Trstu. V tem času je pridobil več viteških nazivov ter v povezavi z Rimskokatoliško cerkvijo osnoval mrežo humanitarnih organizacij (ki se še vedno širi) za pomoč revnim, bolnim, ostarelim ter prizadetim zaradi vojn in naravnih katastrof po svetu. Od leta 2003 opravlja tudi funkcijo izrednega in pooblaščenega veleposlanika Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji. Stalno prebivališče ima v Rimu in je poročen z nadvojvodinjo Sofijo Avstrijsko, vnukinjo grško-danske princese Elizabete (sestre jugoslovanske kneginje Olge), katere babica, ruska velika kneginja Marija Pavlovna (roj. Mecklenburg-Schwerin) je bila svakinja zgoraj omenjene amaterske arheologinje vojvodinje Mecklenburške, roj. Windischgraetz.

Predstavniki rodbine

• Alfred I. von Windisch-Graetz (1787-1862) avstrijski podmaršal
• Alfred II. von Windisch-Graetz (1819-1876) avstrijski general
• Alfred III. von Windisch-Graetz (1851-1927) avstrijski ministrski predsednik (1893-1895)
• princ Mariano Hugo Windisch-Graetz (1955)

Rodovnik Alfreda III.

Leopold Karl, grof Windisch-Grätz

Jožef Nikolaj, grof Windisch-Grätza

Marija Antonija, grofica Khevenhüllerška

Alfred I, princ Windisch-Grätz

Karel Marija Raimond, vojvoda Arenberški

Leopoldina , princesa in vojvodinja Arenberška

Luiza Margareta, grofica de La Marck et de Schleiden

Alfred II, princ Windisch-Grätz

Janez Jožef, princ Schwarzenberški

Jožef Janez, princ Schwarzenberški

Marija Eleonora , grofica Oettingen-Wallersteinska

Eleonora, princesa Schwarzenberška

Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški

Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška

Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška

Alfred III, princ Windisch-Grätz

Avgust Anton, princ Lobkowiški

Anton Izidor, princ Lobkowiški

Marija Ljudmila, grofica Czernin Chudeniška

Avgust Longin, princ Lobkowiški

Jožef, princ Wchiniški in Tettauški

Marija Sidonija Kinsky, grofica Wchinicka in Tettauška

Roza Harrach-Rohrau, grofica Thannhausenska

Hedvika, princesa Lobkowiška

Janez Jožef, princ Schwarzenberški

Jožef Janez, princ Schwarzenberški

Marija Eleonora, grofica Oettingen-Wallersteinska

Berta, princesa Schwarzenberška

Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški

Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška

Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška

Viri

• Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja, SAZU, 2009;
• Tanja Žigon, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz. Logatec, 1992. (COBISS)
• Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981;
• Smole, Majda Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, 1982; (COBISS);
• Stopar, Ivan Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1986, (COBISS) strani 157, 170, 320, 332.

Glej tudi

• seznam plemiških rodbin na Slovenskem
• dvorec Trebnik
• grad Predjama
• grad Hošperk

Zunanje povezave

• rodovnik rodbine
• princ Mariano Hugo von Windischgrätz - članek v Dnevniku