Barbo Waxensteini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Barbo Waxensteini
Barbo logo.png
Grb rodbine Barbo Waxenstein [1]
Priimek: Barbo
Plemiški predikat: von Waxenstein
Področje: Carniola coat of arms.png Kranjska,
Unknow escutcheon-sl.svg Primorska,
Wappen Herzogtum Kärnten.png Koroška,
Zastava Italije Italija
Država danes: Zastava Slovenije Slovenija,
Zastava Avstrije Avstrija,
Zastava Hrvaške Hrvaška (Istra)
Izvor: Zastava Italije Benečija, Italija
Obdobje obstoja: pred 734–danes
Naziv: baroni od 1622,

grofi od 1674

Glavne veje: Rakovniška, Gotniška, Paška
Stranske veje: Slatenska
Najpomembnejši predstavnik: Pietro Barbo (papež Pavel II.)

Rodbina Barbo (tudi Barbo zu/von Waxenstein) je kranjska (kasneje slovenska) plemiška rodbina, ki izhaja iz Italije.

Rodbina Barbo izvira iz Benečije (v zgodovinopisju velja za beneško patricijsko rodbino[2]), od koder je svoje družinske veje širila v današnjo Avstrijo. Domnevno izhaja iz časa Klavdijcev, rodu znanega rimskega cesarja Nerona, ki je vladal pred 2000 leti.[3] Prvič se je v zgodovinskih zapisih rodbina Barbo pojavila ob naselitvi v Parmi, v 8. stoletju v Benetkah (izumrla leta 1740) in v 15. stoletju v Istri.

Leta 1547 so se naselili v istrskem gradu Kozljak (nemško Waxenstein) pri Plominu, kar predstavlja začetek uporabe teritorialnega predikata Waxenstein [váksenštajn]. Rodbina je bila leta 1622 povišana v baronski, leta 1674 pa v grofovski stan.[4] V 16. stoletju so se naselili na Dolenjskem, kjer so posedovali več posesti, med njimi: Grad Rakovnik (od 1665 do 1943), Radeljca, Podsreda, Pobrežje, Prestranek, nekaj dvorcev kot so Slatna in Dob, graščino Kot in druge.[5]

Rodbina Barbo obstaja še danes.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Približno v času papeževanja Petra Barbo se je od glavne beneške linije odcepila kranjska veja, ki se je najprej naselila v beneški Istri, kasneje pa v habsburški Istri, kjer so imeli v lasti okoli 20 gradov. Prvi Barbo na Kranjskem se je imenoval Blancus in je bil lastnik istrskega gospostva Klana. S tem, ko se je njegov vnuk Janez Bernardin poročil z istrsko plemkinjo Marto Moise pl. Moisevich, je postal leta 1518 imetnik še enega istrskega gospostva, imenovanega Kozljak (hrvaško Kožljak, nemško Waxenstein, včasih tudi Wachsenstein). Od takrat so bili člani rodbine na Kranjskem poznani pod imenom Barbo von Waxenstein. Bernardinov sin Kastelan (umrl 1549) se je že leta 1534 imenoval »gospod Waxensteinski« (nemško Herr zu Waxenstein).

Rodbina se je hitro povzpela med plemiško elito. Do druge polovice 16. stoletja se je že toliko razvejila, da se je razdelila na tri glavne veje (rakovniška, gotniška in paška) in več stranskih linij. V letih od 1622 do 1651 so vse tri veje dosegle naziv baronov, leta 1674 pa je bila vsa družina povišana med grofe. Poleg naziva grof Barbo Waxenstein so imeli naziv baronov še na Gotniku, Pazu in Čušperku, naziv gospodov pa na Kiselštajnu, Rakovniku in Dragomlju.[1]

Gotniška linija[uredi | uredi kodo]

Linija, imenovana po gradu Gotnik je bila krajša od ostalih dveh. Izumrla je leta 1621 s Francem Jurijem.[2][6]

Paška linija[uredi | uredi kodo]

Ena od glavnih linij se je imenovala po Pazu, mestu in gospostvu, ki leži v neposredni bližini grada Kozljak. Najbolj razvpit član paške linije je bil Sebald Barbo v zadnji četrtini 16. stoletja. Bil je v večnih sporih s stricem Francem in njegovimi sinovi. Maja leta 1573 je v neki krčmi na Vrhniki po naključju srečal bratranca Kastelana. Prišlo je do hudega prepira in skupaj z ostrim nožem je Kastelan Barbo obležal v mlaki krvi. Sebald je bil nato več mesecev zaprt v Ljubljani. Zaradi Franca, očeta umorjenega Kastelana, se je sojenje kar nekaj časa vleklo in nazadnje je bil Sebald obtožen na smrt z obglavljenjem. Kazni se mu je uspelo izogniti ob pomoči žene Ane Marije Lamberg in cesarja Maksimilijana II. Bil je pomiloščen, dobil je denarno kazen, povrh vsega pa je moral do konca življenja na lastne stroške služiti na eni od obmejnih postojank. Kazen mu ni ravno koristila, saj je leta 1589 umoril svojo ženo. Obglavljen je bil marca istega leta.

Grb papeža Pavla II. V matrici papeškega grba je grb rodbine Barbo Waxenstein.
papež Pavel II.
Grb papeža Pavla II. V matrici papeškega grba je grb rodbine Barbo Waxenstein.

Njegova smrt je vplivala tudi na njegove sinove. Janez Ludvik Barbo je bil umorjen v Galignanu v Istri, Bernardin pa je zaradi zadolževanja in grdega vedenja med študijem v Tübingenu moral za zapahe. Reševal ga je Primož Trubar s pismom kranjskim deželnim stanovom junija 1583. Paška linija se je v moški liniji izčrpala sredi 18. stoletja s smrtjo Karla Hanibala, ki je bil kanonik v bavarskem Passauu.[1]

Rakovniška linija[uredi | uredi kodo]

Vse ostale veje so po moški strani izumrle do sredine 18. stoletja. Ostala je le veja, imenovana po gradu Rakovnik pri Šentrupertu na Dolenjskem, ki je bil od druge polovice 17. stoletja v lasti Maksimilijana Valerija Barbo Waxensteina in njegovih potomcev, dokler ni bil s strani partizanov požgan v drugi svetovni vojni.[8]

Rakovniška veja grofov Barbo je bila zlasti v 19. stoletju zelo povezana s slovenskim življenjem in je dala nekaj za slovensko zgodovino pomembnih mož. Dizma Barbo Waxenstein (1737–1802) je bil tajnik in direktor Kranjske kmetijske družbe, katere glavna naloga je bila pospeševanje in razvoj kmetijstva. Dizmov pravnuk je bil Jožef Emanuel Barbo Waxenstein, ki je imel sina Jožefa Antona. Bil je ravno tako politik in poslanec veleposesti v kranjskem deželnem zboru. Jožef Anton se je v nasprotju z očetom zavzemal bolj za nemške interese, čeprav je bil vzgojen v slovenskem duhu in je bil že v mladosti član Sokola. Razlog za to je najverjetneje njegova mati Roza Sternberg, ki Slovencem ni bila naklonjena. Kljub postopnem izginjanju plemiškega načina življenja se je močno oklepal pravil, ki mu jih je narekovalo njegovo poreklo.[1][3] Leta 1904 se je zapletel v prepir s poslancem Katoliške narodne stranke, Ivanom Šusteršičem, in da bi opral svojo omadeževano viteško čast, je grof slovenskega poslanca izzval na dvoboj. Afera je bila mesec dni zelo odmevna, a se je v grofovo nezadovoljstvo polegla brez pištol.[9]

Grof Jožef Anton Barbo Waxenstein je po razpadu Avstro-Ogrske ostal v Sloveniji. Iz prvega zakona je imel sina Roberta, v drugem pa so se mu rodile tri hčerke. Najmlajša je imela največjo smolo v življenju. V drugo je bila poročena z avstrijskim grofom Felixom Logothettijem ter imela sina Deodata. Živeli so na gradu Dob, nedaleč od Rakovnika, ki je bil ravnotako v lasti družine Barbo. Konec leta 1942 je bila v gradu nastanjena italijanska posadka, zato je grad napadla skupina partizanov in ga zažgala. V spopadih je izgubila življenje večina italijanskih branilcev gradu in tudi graščaki Logothettiji. Danes na mestu gradu stoji zapor.[1]

Pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

Nagrobnik Maksa Valerija Barbo Waxensteina v cerkvi v Šentrupertu

Člani rodbine so v zgodovini zavzemali zelo visoke politične, kulturne, vojaške in cerkvene položaje:

Že leta 734 je bil Pietro Barbo predsednik ob volitvi beneškega doža (vladarja republike), leta 1204 pa je Piantaleone Barbo (avtor grba) postal poslanik pri cesarju Konstantinu v Carigradu. Drugi istega imena je bil v 14. stoletju poslanik pri avstrijskih vojvodah in ogrskem kralju. Četrt tisočletja pred Habsburžani je postal Pietro Barbo Centranigo beneški dož. Leta 1397 pa je beneški admiral Giacomo Barbo premagal ladjevje milanskega in leta 1404 ferarskega vojvode ter zavzel otok Ciper.[3][4]

Mnogi od Barbov so zasedli tudi najvišje cerkvene položaje. Hieronim je postal leta 1400 kardinal, Peter leta 1464 papež Pavel II., ki je tiskal prve knjige, njegov brat Marko Barbo leta 1470 oglejski patriarh itd. Zanimivo je, da je bila postavljena pod vlado tega patriarha tudi cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer se je rodbina Barbo naselila šele kasneje in v kateri je postavljena njihova grobnica. Beneški admiral Nikolaj Barbo je bil poročen s sestro papeža Evgena IV. - tako je njun sin postal omenjeni papež Pavel II. Nikolajev brat Blancus je z naselitvijo v gradu Kozljak ustanovitelj kranjske veje rodu, njegov pravnuk Janez pa je postal škof v Pićanu pri Pulju.[3][4]

Vpliv danes[uredi | uredi kodo]

Grb občine Šentrupert

Eno izmed področij, ki jih je družina Barbo močno zaznamovala je Šentrupert na Dolenjskem. 14. junija 2006 se je Šentrupert odcepil od tedanje občine Trebnje in postal samostojna Občina Šentrupert. S tem se je pojavila potreba po lastnem grbu in zastavi, katere pa na javnem natečaju niso pridobili, saj se ni obnesel.

15. aprila 2010 so občinski svetniki sprejeli grb in zastavo, ki jim jo je predlagal Aleksander Hribovšek. Občinski grb temelji na grbu svete Eme Krške, ki so ji ga posthumno, več stoletij kasneje fiktivno dodelili in pa na grbu družine Barbo. Sestoji iz zlatega leva na modrem polju, ki v desni šapi drži srebrn krajec.[11]

Posesti[uredi | uredi kodo]

Rodbina Barbo je imela v lasti mnoge gradove, dvorce, gospostva in ostala poslopja:[2][5][6][8][12]

Gradovi[uredi | uredi kodo]

  • Grad Gotnik (Gutenegkh) - Leta 1551 sta od gospodov Sara kupila grad Jurij in Franc Barbo. Leta 1580 je postal lastnik Karel Franc pl. Barbo. V začetku 17. stoletja je Gotnik prejel deželnoknežji fevd Jurij pl. Steinberg.
  • Grad Kozljak (Waxenstein) - Cesar Maksimilijan je leta 1518 podelil grad v fevd Juriju Moysseju. Njegova sestra in dedinja Marta se je poročila z Janezom Bernardom pl. Barbo in mu Kozljak prinesla za doto. Grad je bil nato v lasti Barbov več generacij. Jurij, ki je postal utemeljitelj rakovniške linije Barbov, je Kozljak prepustil mlajšemu bratu Francu, ki je bil tudi lastnik gospostva Gotnik. Franc je imel dva sinova, Kastelana in Krištofa. Kastelan je bil leta 1573 umorjen na Vrhniki, ko je potoval na deželni zbor v Ljubljano. Ker je bil brez otrok, mu je sledil mlajši brat Krištof; po njegovi smrti leta 1607, sta obe gospostvi pripadli njegovemu sinu Francu, ki je umrl leta 1621 kot zadnji od gotniške linije Barbov. Gospostvo Kozljak je pripadlo pasberškim Barbom. Zebaldov pravnuk Franc Karel grof Barbo ga je leta 1692 prodal Francu Ferdinandu knezu Auerspergu.
  • Grad Škrljevo (Grailach) - Grad je imela od leta 1585 v lasti Ana Wernegkh, poročena z Rudolfom grofom Barbo Waxensteinom. Leta 1613 ga je prodala Janezu Ruessu pl. Ruessensteinu.
  • Grad Belaj (Waxenstein) - Po Valvasorju so bili prvotni lastniki gradu gospodje Barbo. Franc Karel grof Barbo je gospostvo leta 1666 prodal Auerspergom.
  • Grad Čušperk (Zobelsberg) - Volf Engelbert grof Auersperg je gospostvo leta 1652 prodal Bernardinu grofu Barbo, ki je umrl leta 1677. Gospostvo je prevzel njegov sin Ernest Gotlib grof Barbo, ki pa je umrl leta 1684.
  • Grad Dragomelj (Dragembel) - Volf Engelbert grof Auersperg je leta 1669 ponovno sklenil posel (kot pri gradu Čušperk) in grad prodal svojemu svaku Bernardinu grofu Barbo. Njegov sin Vajkard Ferdinand grof Barbo ga je leta 1699 prodal Volfu Sigmundu baronu Stroblhofu.
  • Grad Kompolje pri Gornjih Ravnah (Gimpelhof) - V 17. stoletju je bil lastnik gradu Janez Krištof baron Barbo, ki ga je leta 1651 ali 1657 prodal Juliju Henriku baronu Apfaltrerju.
  • Grad Kostanjevica (Landstrass) - Vid pl. Moscon je leta 1636 grad zastavil Andreju Danijelu grofu Barbo, ki je bil praproščak kranjske deželne konjenice in je ostal imetnik gospostva do svoje smrti leta 1639. Njegova vdova Katarina ga je dala v zakup svojima sinovoma baronu Janezu Krištofu in grofu Bernardu. Bernard grof Barbo je leta 1652 zamenjal Kostanjevico z Volfom Engelbertom grofom Auerspergom za gospostvo Čušperk.
  • Grad Luknja (Luegg) - Gospostvo je od Gallov prešlo na rodbino Barbo s poroko Andreja Danijela grofa Barbo in Katarine Gall leta 1624. Njun sin Janez Jurij Maksimilijan grof Barbo z Moravč je podedoval gospostvo Luknja in ga sporazumno s svojo ženo Elizabeto, rojeno baronico Egkh, postopoma leta 1646, 1647 in 1649 prodal Francu Gašperju baronu Brennerju. V last Barbov je ponovno prišel 6. avgusta 1738, ko je Luknjo od grofa Gallenberga kupil vnuk Maksimilijana Valerija grofa Barbo, Jožef Viljem. Ta je grad zapustil svojemu mlajšemu sinu Evgenu, ki je prevzel dediščino 25. februarja 1786. Evgen, ki ni bil poročen, je v oporoki napisani 10. septembra 1801 določil za svojega naslednika Vincenca barona Schweigerja pl. Lerchenfelda; oporoka je bila izvršena 3. avgusta 1813.
  • Grad Rakovnik pri Mirni oz. Šentrupertu (Kroissenbach) - Janez Adam baron Gall je gospostvo leta 1665 prodal Maksimilijanu Valeriju grofu Barbo. Po njegovi smrti 16. oktobra leta 1699 je gospostvo podedoval njegov sin Andrej Danijel, ki je umrl pred letom 1752 in gospostvo zapustil svojemu sinu Joštu Vajkardu. Tako se je lastništvo gradu prenašalo iz roda v rod vse do leta 1943, ko so grad požgali partizani.
  • Grad Pobrežje blizu Adlešičev (Freithurn) - Leopold grof Purgstall je leta 1738 gospostvo zastavil Andreju Danijelu grofu Barbo. Leopoldov sin Janez Krstnik je grofu Barbo leta 1743 prepustil grad v popolno last. Od grofa Barbo je gospostvo leta 1752 kupil Jožef Leopold pl. Bonazzi.
  • Grad Tržič pri Bistrici (Neuhaus) - Okoli 1695 je dobil Vajkard Ferdinand grof Barbo grad v zakup. Umrl je leta 1710 kot lastnik gospostva.
  • Grad Krško (Gurckfeld) - Volf Herbert Barbo grof Waxenstein je leta 1702 podedoval grad od grofice Katarine Elizabete Auersperg skupaj s Francem Adamom Ursinom grofom Blagajem in Ditrihom grofom Auerspergom. Slednji je leta 1705 kupil deleža svojih sodedičev in tako postal edini lastnik gospostva.
  • Grad Podsreda (Hörberg) - Grad je podedovala grofica Eleonora Barbo leta 1701. Po njeni smrti je grad podedovala njena hči baronica Marija Apfaltrer leta 1731. Nato je grad leta 1787 pridobil baron Franc Lazzarini.
  • Grad Prestranek (Pröstranegg) - V lasti ga je imel Bernardin grof Barbo od okoli 1656 do 1669, ko ga je prodal Andreju Bernardinu baronu Oberburgu in njegovi ženi Katarini.
  • Grad Radeljca (Radelstein) - Valvasor pravi, da so Radeljco šele v 17. stoletju sezidali Barbi, vendar je ta podatek najverjetneje napačen, saj obstajajo viri, ki nakazujejo, da so bili pred njimi lastniki tudi Sauraui in Galli.[6] Sicer pa je bilo gospostvo od 7. januarja 1871 v lasti Valeske grofice Barbo pl. Waxenstein. Prodala ga je 14. maja 1898 ljubljanskemu trgovcu Karlu Kavšku.
  • Graščina Kot pri Mirni na Dolenjskem (Winckel) - Po letu 1685 je imel graščino v lasti Maksimilijan Valerij Barbo, ki jo je leta 1696 prodal baronu Volfu Engelbertu Gallu.

Dvorci[uredi | uredi kodo]

  • Dvorec Litija (Litey) - Po Valvasorju je bila lastnica dvorca do konca 17. stoletja Ivana Kordula grofica Barbo, rojena Apfaltrer. Od nje ga je podedoval Bernardin baron Apfaltrer.
  • Dvorec Matena blizu Iga (Höfflein) - Od Krištofa Portnerja je gospostvo leta 1617 kupil Bernard baron Barbo. Leta 1652 je postal lastnik Janez Sigfrid Portner. V last Barbov je prišel spet leta 1676, ko ga je podedovala Marija Izabela Auersperg, ki se je poročila z Gotlibom grofom Barbom. Leta 1679 ga je prodala Marku Antonu baronu Tauffererju.
  • Dvorec Moravče (Moräutsch) - Okoli 1630 se je Katarina Gall poročila z Andrejem Danijelom grofom Barbom in mu prinesla gospostvo za doto. Po njegovi smrti leta 1639 je gospostvo pripadlo njegovemu najstarejšemu sinu Janezu Juriju Maksimilijanu, ki je umrl leta 1649. Valvasor pravi, da je lastnik nato postal njegov najstarejši brat Janez Herbert, vendar ostali viri nakazujejo, da ta podatek morda ni točen. Maksimilijanov naslednik naj bi bil njegov edinec Franc Herbert. Le-ta je bil v času, ko je podedoval dvorec še mladoleten. Njegov stric po očetu, Valerij grof Barbo, stotnik deželne konjenice, je bil njegov varuh in si je po njegovi polnoletnosti z njim delil gospostvo, ki sta ga leta 1677 zastavila Vajkardu Eberhardu baronu Busetu, leta 1679 pa prodala Karlu baronu Valvasorju. Baron Valvasor je moral gospostvo Moravče nato iz neznanega razloga vrniti Maksimilijanu Valeriju grofu Barbo, saj so mu bili s fevdnim pismom leta 1684 priznani vsi fevdi, pripadajoči gospostvu Moravče.
  • Dvorec Slatna (Slateneg) - Jurij Krištof Otto baron Ottheimb je leta 1692 gospostvo odstopil Mariji Izabeli baronici Wernegkh, vdovi Barbo Wachsensteinovi, ki je umrla leta 1694. Sledil ji je njen sin iz drugega zakona z Ernestom Gotlibom grofom Barbom, Ernest Sigmund. Po njegovi smrti ga je podedoval njegov sin Leopold Eberhard, ki je bil poročen z Ano baronico Wintershofen, vendar je umrl leta 1753 brez moških potomcev.
  • Dvorec Novi grad v Peščeniku, Turn pri Višnji gori ali Višnje (Weichselbach) - Alojz baron Taufferer je 23. avgusta 1788 gospostvo prodal Julijani grofici Barbo za 23.698 goldinarjev. Z izročilno pogodbo z dne 10. septembra 1793 je Julijana izročila gospostvo svojemu vnuku Alojzu baronu Tauffererju mlajšemu s pogojem, da ji bo od 1. oktobra 1793 pa do njene smrti nakazoval vsakega pol leta znesek 530 goldinarjev.[6]
  • Dvorec Dvorice ali Čatež (Dvoritzhof) - Leta 1759 sta sklenila kupno pogodbo za Čatež, Jošt Vajkard Anton grof Barbo in Anton Medard pl. Wiederkehr.
  • Dvorec Dob v Straži (Aich, Wazenberg), blizu Rakovnika - Dob je kupil Jošt Vajkard Barbo grof Wachsenstein leta 1740 in ga združil s svojim gospostvom Rakovnik pri Mirni na Dolenjskem. V njihovi lasti je ostal vse do leta 1942, ko je bil požgan s strani partizanov.

Gospostva[uredi | uredi kodo]

  • Gospostvo Klana ali Nova Kračina (Khlan, Klano) - Rodbina Barbo ga je imela v lasti v začetku 16. stoletja.
  • Gospostvo Paz, grofija (Passberg) - Gospostvo je bilo v lasti baronov Barbo. Od leta 1601 do 1624 ga je imel v lasti Bernard baron Barbo pl. Waxenstein. Pravnuk Bernardovega brata Sigmunda, Franc Karel, ki je bil leta 1674 povzdignjen v grofa, je leta 1666 prodal gospostvo bratoma Janezu Vajkardu I. knezu Auerspergu in Volfu Engelbertu grofu Auerspergu. Leta 1692 je bila ponovno sklenjena kupna pogodba med Francem Karlom grofom Barbom in Janezom Vajkardom knezom Auerspergom, ki je nato gospostvo Paz inkorporiral v pazinsko grofijo.
  • Gospostvo Padež (Padesch) - Leta 1760 sta za to gospostvo sklenila kupno pogodbo Jošt Vajkard grof Barbo ter Janez Jožef Čop.

Ostala poslopja[uredi | uredi kodo]

Genealoški pregled[uredi | uredi kodo]

Spodnje družinsko drevo prikazuje moške potomce rodbine Barbo (približno od leta 1400 dalje):[2][3][13]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Nikolaj Barbo; beneški admiral
 
Polissena Condulmer
 
 
Blancus Barbo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Pietro Barbo, 1417-1471 (papež Pavel II.)
 
 
 
 
Kastelan Barbo
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Johann Bernardin Barbo
 
Marta Moysse
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kastelan, u. 1549; gospod v Kožljeku
 
 
 
Johann, u. 1549; škof v Pićanu
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jurij
 
 
Franc, u.1583
 
 
 
 
 
 
 
 
Bernardin
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Rudolf, u. pred 1619
 
 
Johann, u. pred 1596
 
Kastelan, u. 1573
 
Krištof, u. 1607
 
 
 
 
Sebald, u. 1589
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Andrej Danijel, u. 1639
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Franc Jurij, u. 1621, Konec gotniške linije
 
 
Bernardin
 
Sigmund
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Johann Jurij Maksimilijan, u. 1649; imetnik Moravč
 
 
 
Bernardin, u. 1677; imetnik Čušperka
 
 
 
 
 
 
Maksimilijan Valerij, u. 1699; rakovniška linija
 
 
 
 
 
 
 
Valerij
 
Ludvik Ambrož
 
Jurij
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Franc Johann Herbert, u. 1684
 
Ernest Gottlieb, u. 1694; imetnik Slatne
 
Ferdinand Vajkard, u. 1710; imetnik Tržiča
 
Andrej Danijel, 1673-1752
 
Jošt Bernardin, 1665-1735
 
 
 
 
Franc Karel, u. 1701
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ernest Sigmund
 
Wolfgang Ferdinand Vajkard
 
Jošt Vajkard Anton, 1702-1775
 
Jožef Viljem, 1709-po 1785
 
 
 
 
Wolfgang Eberhard, 1656-1730
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Leopold Eberhard, u. 1753; Konec slatenske linije
 
 
 
Marija Dizma Maksimilijan, 1737-1812
 
 
 
Hubert, 1742-1800
 
Evgen, 1748-1813
 
Karel Hanibal, 1686-1751; Konec paške linije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vajkard Jošt Johann, 1767-1811
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Dizma Venčeslav Oto Karel, 1801-1848
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Emanuel, 1825-1879
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Jožef Anton, (roj. 1863)
 
Nadaljevanje rakovniške veje do danes
 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Miha Preinfalk, »Plemiške rodbine na Slovenskem«, Gea 18 (marec 2008), s. 66.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 "A-Ca". Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga. 1987. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Barbo, Robert (1935). Bela krogla. Satura. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Branko Ozvald, "Slovenska modra kri", Nedeljski dnevnik, 23. april 2000, s. 24.
  5. ^ 5,0 5,1 Vodnik po fondih in zbirkah arhiva Republike SlovenijePDF (2454 KB)
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Smole, Majda (1982). Graščine na nekdanjem Kranjskem. Državna založba Slovenije. 
  7. ^ 7,0 7,1 Steklasa, Ivan (1913). Zgodovina župnije Šentrupert na Dolenjskem. 
  8. ^ 8,0 8,1 Jakič, Ivan (1994). Grajski objekti na območju občine Trebnje. Občina Trebnje. 
  9. ^ Rok Stergar, »Dr. Ivan Šusteršič proti grofu Jožefu Antonu Barbu-Waxensteinu : Dvoboj, ki ga ni bilo«, v Zbornik Janka Pleterskega, ur. Oto Luthar in Jure Perovšek (Ljubljana, 2003), s. 203–212.
  10. ^ Livia Barbo Reden, hči Roberta Barbo Waxensteina.
  11. ^ Dokument občinskih simbolov občine ŠentrupertPDF (2360 KB)
  12. ^ Jakič, Ivan (1997). Vsi slovenski gradovi. Državna založba Slovenije. 
  13. ^ Williams, George L. (1998). Papal Genealogy. McFarland Company, Inc. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]