Traungauci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Traungauci je bila bavarska plemiška rodbina (morda frankovskega izvora), po vodilnih predstavnikih imenovana tudi Otakarji, iz katere so bili med 1050–1180 mejni grofje, 1180–1192 pa vojvode Štajerske.

Štajerski Mejni grofje/Vojvode[uredi | uredi kodo]


Starejša veja rodbine[uredi | uredi kodo]

Na Bavarskem in na frankovskem dvoru se že v 2. polovici 8. stoletja pojavi ime Otakar kot vodilno moško ime rodbine, po katerem dobi ime tudi cela rodbina. Leta 788 je bil Otakar na čelu vojske proti Obrom in po 791 udeležen pri upravi slovanskega ozemlja vzhodno od Aniže, ki so ga Franki iztrgali Obrom ob Donavi. Verjetno je ta veja okoli 800 v moški črti izumrla in ni gotovo, ali je zvezana z mlajšimi Otakarji. Na jugovzhodu frankovske države najdemo verjetno nov rod vezan na krajevno ime Otachareschirichun v Pribinovi Spodnji Panoniji, ki se omenja v Conversio Bagoariorum et Carantanorum ob posvetitvi cerkve leta 859/60. Genealoške kombinacije, ki kažejo na možnost sorodstvenih zvez z Aribonci in z bavarsko dinastijo Luitpoldingov, pa so možne šele od Otakarja, ki je bil leta 904 grof v severnem delu Karantanije ob Muri in Aniži. Ta je bil tudi kraljevi poslanec (missus regius) v Traungauu, kjer je na vzhodnem robu domnevno zgradil grad Stira (Styra, današnji Steyr) zoper pretečo madžarsko nevarnost. V naslednjem poldrugem stoletju se člani te rodbine večkrat omenjajo kot grofje v Chiemgauu s posestjo v Traungauu, od katerega izvira eno izmed imen te rodbine.

Mlajša veja rodbine[uredi | uredi kodo]

Mlajša veja rodu Otakarjev vnovič poseže v slovensko zgodovino, ko je Otakar ali Otokar I. postal med 1050 in 1056 mejni grof Karantanske marke. Tako on kot tudi njegovi nasledniki so se imenovali štajerski mejni grofje (marchio Stirensis ali marchio de Styra) in s tem za svojo novo deželo uvedli ime Štajerska, po gradu Styra, ki ga je podedoval. Po svoji prejšnji deželi pa so obdržali ime Traungau, morda tudi z namero širjenja dežele na ozemlje ob zgornji Muri med karantansko krajino in Traungauom). To potrjuje tudi Otakarjeva ženitev z Wilpirgo Eppensteinsko iz rodbine z najobsežnejšimi posestvi v tem prostoru in v Karantanski krajini sami. Po njegovi smrti (ob romanju v Rim) sta mu sledila drug za drugim sinova Adalbero leta 1075 in Otokar II. leta 1082. Slednji je bil poročen z Elizabeto Babenberško – zveza, ki je postala pomembna ob koncu dinastije (njuna hči Kunigunda je bila omožena z Bernardom Mariborskim, mejnim grofom v Podravski krajini). V času kratkotrajne vlade Leopolda I. med 1122–29 je prišlo do okrepitve Štajerske, ki je stopil v dinastično zvezo že z najvišjimi krogi v državi. Pročen je bil s Sofijo, hčerko bavarskega vojvode Henrika, sestro matere Friderika I. Barbarosse). Ko so leta 1122 izumrli Eppensteinci, so zapustili svojemu sorodniku alodialna posestva ob zgornji in srednji Muri, v grofiji Breže na Koroškem in v Furlaniji. Ko je Leopold ob smrti zapustil mladoletnega sina Otokar III., zato je oblast do njegove polnoletnosti opravljala njegova mati s pomočjo strica, mariborskega krajišnika Bernarda. Za vlade Otokar III. se je oblast štajerskih krajišnikov razširila tudi na danes slovenska tla. Ko je izumrl sorodni rod potomcev grofa Ozija, je Otokar podedoval na Koroškem odvetniške pravice nad Osojskim samostanom (s posestvi na slovenskih tleh) in tedanje gospostvo Humperk (najbrž pa ne Rasa-Rožek), razširila pa so se tudi njegova posestva v Furlaniji. Bernard Spannheimski je bil nečaku po ženi bolj naklonjen kot svojim koroškim sorodnikom. Ko je Bernard padel med križarskim pohodom leta 1147 v Mali Aziji, je nečak Otokar podedoval za njim velika alodialna posestva v Podravski krajini in ob Savinji: velika gospostva Maribor, Radgono in Laško z vsemi ministeriali, odvetniškimi pravicami in oglejskimi fevdi. Tako so Traungauci razširili štajersko mejo proti jugu do razvodja med Dravinjo in Savinjo, z gospostvom Laško (južno od Celja med Trbovljami in Jurkloštrom) pa do Save, četudi le v obliki velike esklave.

Okoli leta 1160 je Otokar III. začel graditi v Žičah prvo kartuzijo na tleh nemške države. Ob svoji zgodnji smrti (umrl je star 40 let) je vnovič zapustil le mladoletnega sina Otokarja IV. (1163–92). Leta 1180 je bila dežela povzdignjena v vojvodino in on v prvega štajerskega vojvodo, toda zaradi gobavosti, katere začetke so pri Otokarju IV. opazili že v mladosti, je bila dinastija obsojena na izumrtje. Leta 1186 je bila s cesarjevim soglasjem sklenjena pogodba (potrjena na državnem zboru 1187), da po Traungaucih podedujejo njihove posesti štajerski Babenberžani.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja, SAZU, 2009
  • Dungern O., Genealog. Handbuch zur Bayrisch-oesterr. Gesch. I. Gradec 1931, 59–65;
  • Pirchegger H, Gesch. der Steiermark bis 1282. Graz–Wien–Leipzig 19362;
  • Kos Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. 1955;
  • Fresacher W., Zur Gesch. d. Herrschaften Finkenstein u. Rosegg, Car. 1960, 753–803 (za gospostvo Rasa);
  • Mitterauer M., Karolingische Markgrafen im Südosten, Archiv f. oesterr. Gesch. 1963, 50–61, 188–203;
  • Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskeg naroda. II. 1965; F. Posch, Die Entwicklung d. Steiermark bis zum Erbanfall an d. Babenberger, v: 1000 J. Babenberger in Österr. Wien 1976, 38–49. BGrf.
  • Heinz Dopsch: Die steirischen Otakare. In: Das Werden der Steiermark, Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum. Hrsg. Gerhard Pferschy, Verlag Styria, Graz 1980.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]