Traungauci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Traungauci je bila bavarska plemiška rodbina (morda frankovskega izvora), po vodilnih predstavnikih imenovana tudi Otakarji, iz katere so bili med 1050–1180 mejni grofje, 1180–1192 pa vojvode Štajerske.

Starejša veja rodbine[uredi | uredi kodo]

Otakar, prvo vodilno moško ime rodbine na frankovskem dvoru in na Bavarskem se pojavi že v 2. pol. 8. stol., 788 je bil tudi na čelu vojske proti Obrom in po 791 udeležen pri upravi Obrom ob Donavi iztrganega slovanslega ozemlja vzhodno od Aniže. Vendar je ta veja okoli 800 verjetno v moški črti izumrla in ni gotovo, ali je zvezana z mlajšimi Otakarji, ki so tudi posegli na jugovzhodu frankovske države in s katerimi je pač povezano krajevno ime Otachareschirichun v Pribinovi Spodnji Panoniji (ob posvetitvi cerkve 859/60 v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. 11). Genealoške kombinacije, ki kažejo na možnost sorodstvenih zvez z Aribonci in z bavarsko dinastijo Luitpoldingov, pa so možne šele od Otakarja, ki je bil leta 904 grof v severnem delu Karantanije ob Muri in Aniži ter kraljevi poslanec (missus regius) v Traungauu, kjer je na vzh. robu domnevno zgradil zoper pretečo madžarsko nevarnost grad Stira (Styra, današnji Steyr). V naslenjem poldrugem stoletju se člani te rodbine večkrat omenjajo kot grofje v Chiemgauu s posestjo v Traungauu, od katerega izvira eno izmed imen te rodbine v zgodovinopisju.

Mlajša veja rodbine[uredi | uredi kodo]

Bliže v zvezo s slovensko zgodovino je rodbina vnovič stopila, ko je postal Otakar I. Traungau (štet po vrsti mejnih grofov, u. 1064 ali 1065), po svoji babici v sorodstvu z Wels-Lambachi, med 1050 in 1056 za le-temi mejni grof Karantanske marke; on kot tudi njegovi nasledniki so se imenovali štajerski mejni grofje (marchio Stirensis ali marchio de Styra) in s tem za svojo novo deželo uvedli ime Štajerska, po svoji prejšnji pa obdržali ime Traungau (s tem je zvezano tudi 1. širjenje dežele na ozemlje ob zgornji Muri med karantansko krajino in Traungauom). Na to se navezuje tudi Otakarjeva ženitev z Wilpirgo Eppensteinsko iz rodbine z najobsežnejšimi posestvi v tem prostoru in v Karantanski krajini sami. Po njegovi smrti (ob romanju v Rim) sta mu sledila drug za drugim sinova Adalbero Traungau (u. 1077 ali 1086, morda ubit kot cesarski pristaš v boju za investituro) in Otakar II. Traungau (u. 1122), oženjen z Elizabeto Babenberško – zveza, ki je postala pomembna ob koncu dinastije (njuna hči Kunigunda je bila omožena z Bernardom Spanheimskim, mejnim grofom v Podravski krajini). Do bistvene okrepitve Štajerske je prišlo za kratkotrajne vlade 1122–9 njegovega sina Leopolda (1084–1129, 45 let star), ki je stopil v dinastično zvezo že z najvišjimi krogi v državi (oženjen je bil s Sofijo, hčerko bavarskega vojvode Henrika, sestro matere Friderika I. Barbarosse). Ko so 1122 izumrli Eppensteinci, so zapustili svojemu sorodniku alodialna posestva ob zgornji in srednji Muri, v grofiji Breže na Koroškem in v Furlaniji. Bistvena okrepitev krajišnikove moči in z njo zvezano dokončno razširjenje Štajerske na zgornje Pomurje pomeni »rojstno leto Štajerske« (Pirchegger). Ko je Leopold ob smrti zapustil mladoletnega sina Otakarja III. Traungau (1129?-64), mu je mati rešila oblast, ki jo je do polnoletnosti opravljala sama s pomočjo strica, mrb krajišnika Bernarda. Za vlade Otakarja III. Traungau se je razširila oblast štajerskih krajišnikov tudi na danes slovenska tla. Ko je izumrl sorodni rod potomcev grofa Ozija, je Otakar podedoval na Koroškem fogtijske pravice nad Osojskim samostanom (s posestvi na slovenskih tleh) in tedanje gospostvo Humperk (najbrž pa ne Rasa-Rožek), razširila pa so se tudi njegova posestva v Furlaniji. Pa tudi Bernard Spannheimski je bil nečaku po ženi bolj naklonjen kot svojim koroškim sorodnikom. Ko je padel med križarsko vojsko leta 1147 v Mali Aziji, je nečak Otakar podedoval za njim velika alodialna posestva v Podravski krajini in ob Savinji: velika gospostva Mrb, Radgona in Laško z vsemi ministeriali, fogtij. pravicami in oglej. fevdi; S tem je bila nujno združena tudi krajišniška oblast in tako se je razširila štajerska meja proti jugu do razvodja med Dravinjo in Savinjo, z gospostvom Laško (južno od Celja med Trbovljami in Jurkloštrom) pa do Save, četudi le v obliki velike esklave.

Okoli leta 1160 je Otakar III. Traungau ob južni meji svoje krajine začel graditi v Žičah prvo kartuzijo na tleh nem. države (ustanitveno pismo je bilo napisano že po njegovi smrti 1165). Ob svoji zgodnji smrti (umrl je star 40 let) je vnovič zapustil le mladoletnega sina Otakarja IV. Traungau (1163–92); za njegove vlade je dežela sicer l.1180 doživela dvig v vojvodino (pri čemer je pomagala rodbin. zveza s cesarjem, pa tudi protibavarske težnje Friderika I.), toda zaradi gobavosti, katere začetke so pri Otakarju IV. opazili že v mladosti, je bila dinastija obsojena na izumrtje. L. 1186 je bila s cesarjevim soglasjem sklenjena pogodba (potrjena na drž. zboru 1187), da po Traungaucih podedujejo njihove posesti štaj. Babenberžani (izvršeno po smrti še ne 30-letnega vojvode).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja, SAZU, 2009
  • Dungern O., Genealog. Handbuch zur Bayrisch-oesterr. Gesch. I. Gradec 1931, 59–65;
  • Pirchegger H, Gesch. der Steiermark bis 1282. Graz–Wien–Leipzig 19362;
  • Kos M., Zgod. Slovencev od naselitve do 15. stoletja. 1955;
  • Fresacher W., Zur Gesch. d. Herrschaften Finkenstein u. Rosegg, Car. 1960, 753–803 (za gospostvo Rasa);
  • Mitterauer M., Karolingische Markgrafen im Südosten, Archiv f. oesterr. Gesch. 1963, 50–61, 188–203;
  • Grafenauer Bogo, Zgod. slov. naroda. II. 1965; F. Posch, Die Entwicklung d. Steiermark bis zum Erbanfall an d. Babenberger, v: 1000 J. Babenberger in Österr. Wien 1976, 38–49. BGrf.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]