Triglav

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Triglav
Triglav - winter.jpg
Triglav z Debele peči
Nadmorska višina: 2864 mnm
Lega: Gorenjska, Slovenija
Pogorje: Julijske Alpe
Relativna višina 2052 m
Koordinate: 46°23′N 13°50′E / 46.383°N 13.833°E / 46.383; 13.833
Prvi pristop: 1778
Najlažji pristop: skalno/snežno/ledno plezanje
Aljažev stolp

Triglav (2864 metrov nadmorske višine)[1][opombe 1] je najvišji vrh Julijskih Alp in najvišji vrh Slovenije. Mnenja o nastanku in pomenu imena gore so deljena. Tri-glav se najverjetneje nanaša na obliko gore, kot se jo vidi iz Bohinja, malo verjetno pa je, da je gora poimenovana po staroslovanskem poganskem božanstvu Triglavu.[2] Vrh z nobene strani ni izrazito troglav, z jugovzhoda pa bi tri glave lahko tvorili Mali Triglav, glavni vrh in Šmarjetna glava. Na severni strani leži ostanek Triglavskega ledenika. Triglavsko pogorje je osrednji del Triglavskega narodnega parka. Triglavska severna stena je med največjimi stenami v Evropi. S Triglavom je tesno povezana tudi legenda o Zlatorogu.

Triglav kot simbol slovenstva[uredi | uredi kodo]

Izvor stiliziranega Triglava s srednjim, višjim vrhom, ni znan. Taka oblika je bila prisotna v večih kranjskih grbih, vendar ni mogoče dokazati, da so ponazarjali Triglav.[3] Med drugo svetovno vojno je bil Triglav simbol Osvobodilne fronte, po njej pa del grba Socialistične republike Slovenije. Po osamosvojitvi je Triglav postal del slovenskega grba in zastave, nestilizirana podoba Triglava pa je bila najprej na hrbtni strani začasnih bonov, po uvedbi evra pa na hrbtni strani slovenskega evrokovanca za 50 centov. Triglav kot ime ali kot simbol je tudi del številnih kulturnih in športnih društev.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Marko Pernhart - Vrh Triglava, sr. 19. stl.

Prvi vzpon na Triglav se je 26. avgusta 1778 na pobudo[4] Žige Zoisa posrečil štirim domačinom iz Bohinja: Luki Korošcu (rudarju iz Gorjuš), Matevžu Kosu (rudarju iz Jereke), Štefanu Rožiču (lovcu na gamse) in Lovrencu Willomitzerju (ranocelniku iz Stare Fužine), ki je vodil odpravo. Balthasar Hacquet opisuje, da je na vrh prvi, morda odkar svet stoji, stopil Luka Korošec.[5][6] Prvi ženski vzpon je leta 1870 opravila dvajsetletna Rozalija Škantar iz Srednje vasi, ki je bila kasneje oskrbnica Vodnikovega doma na Velem Polju. Njen oče Jože Škantar - Šest (* 1809, † 1891) je bil poznan bohinjski gorski vodnik.

Podatki za leto 1897 kažejo, da je vrh obiskalo 313 planincev. Rivalstvo med nemškimi (DuÖAV - Deutschen und Österreichischen Alpenverein) in slovenskimi društvi se je kazalo predvsem v uničevanju kažipotnih tabel in napisov, Nemci so večinoma uporabljali druge koče kot Slovenci. Leta 1900 je bila v Kapeli Marije Snežne na Kredarici organizirana prva poroka.[7]

Ena od ključnih oseb pri razvoju slovenskega planinstva je bil dovški župnik Jakob Aljaž. Prvič je prišel v Vrata leta 1883 in se povzpel na Triglav leta 1887. Za 1 goldinar je na lastne stroške od dovške občine odkupil vrh Triglava (16 m2) in na njem zgradil stolp, ki se imenuje po njem.[8] Aljažev stolp je kot zavetišče postal premajhen takoj po postavitvi, zato je dal Jakob Aljaž leta 1895 izklesati in opremiti zavetišče 55 m pod vrhom na južni strani, poimenovan je po Valentinu Staniču. Razstrelila in izdolbla sta ga Janez Klinar - Požganc in Kobar iz Mojstrane. Zavetišče je veliko 2,4 × 2,2 × 2 m in je imelo dovolj prostora za 8 sedečih ali 16 stoječih oseb. Prvotno je imelo tudi lesena vrata, klopi, mizo in stol, po izgraditvi Doma na Kredarici leta 1896 (ponovno po zamisli Jakoba Aljaža) pa je izgubilo na pomenu.[9]

Med prvo svetovno vojno so bile celotne Julijske Alpe zaprte za tujski promet, po njej pa je SPD prevzela koče DuÖAV, a izgubila tiste za rapalsko mejo.[10] Med obema vojnama meja potekala prav preko Triglava. V tem času so Italijani vrh slovesno preimenovali v Tricorno (Julius Kugy ob tem dogodku opisuje pretep na vrhu med člani italijanskih in slovenskih društev), Aljažev stolp pa je bil prebarvan zeleno-belo-rdeče.

Postojanke in označene poti[uredi | uredi kodo]

V okolici Triglava so številne planinske koče: Triglavski dom na Kredarici, Dom Planika pod Triglavom, Dom Valentina Staniča, Tržaška koča na Doliču, Vodnikov dom na Velem polju, Aljažev dom v Vratih in še druge, nekoliko bolj oddaljene. Tik pod Glavo v Zaplanji (2556 m) stoji tudi ruševina italijanske kasarne, pogosto imenovane Morbegno (po lombardijskem mestu Morbegno).

Številni množični pohodi na Triglav običajno vodijo z Rudnega polja na Pokljuki preko Velega polja do Kredarice in nato po grebenu Malega Triglava na vrh. Opisani smeri se priključijo tudi dostopi iz Krme in Voj, možen je tudi dostop iz Planike na Mali Triglav po južni strani. Običajni dostopi s Primorske vodijo preko Prehodavcev in/ali Doliča na Triglavsko škrbino in na vrh z zahodne strani, na Prehodavcih se priključi tudi pot iz Doline Triglavskih jezer. Iz doline Vrat vodijo označene poti čez Prag in po Tominškovi poti do Staničeve koče in Kredarice (vmes se priključi pot iz Kota) ali preko Luknje čez Plemenice.

Stranski vrhovi[uredi | uredi kodo]

Ni jasne definicije stranskega vrha. Če za neposredno bližino vrha vzamemo štirikotnik z vogali Konjsko sedlo (2020 m), Dolič (2164 m), Luknja (1758 m) in Dom Valentina Staniča (2332 m), potem je znotraj 11 vrhov s seznama slovenskih dvatisočakov in še nekaj poimenovanih višinskih kot, zlasti v Severni triglavski steni.

  • Mali Triglav (2725 m) - dostopen z juga s Planike in po grebenu z vzhoda s Kredarice. Čez njega vodi zavarovana označena pot na Triglav.
  • Rjavec (2568 m) - vrh v južnem grebenu Triglava, zapira pogled na zahod gledano s Planike.
  • Glava v Zaplanji (2556 m) - v neposredni bližini označenih poti z Doliča in Luknje, tik pod vrhom ostanki italijanske kasarne Morbegna in bunker Alojzija Žaklja.[11]
  • Kredarica (2541 m) - kot vrh je skoraj sinonim za Kredarico (dom), ki leži tik pod njim. Poleg so tudi meteorološka postaja, kapela in vetrnice.
  • Rž (2538 m) - v neposredni bližini označene poti med Kredarico in Staničevim domom.
  • Vrh Zelenic (2468 m) - zahodno od Glave v Zaplanji nad dolino Zadnjice.
  • Glava (2426 m) - v bližini Triglavskega ledenika in Triglavskega brezna.
  • Šmarjetna glava (2358 m) - nad Doličem, dominanten vrh gledano iz Velske doline.
  • Vrh Snežne konte (2342 m) - v neposredni bližini poti iz Konjskega sedla na Kredarico, običajni zimski pristop iz Krme vodi severno od vrha, označena pot pa ga obide po južni in zahodni strani.
  • Vzhodne glave (2314 m) - na robu Severne triglavske stene v neposredni bližini markiranih poti iz Vrat.
  • Slovenski turnc (2267 m) - nad Severno triglavsko steno, ob njem je izstop iz Slovenske smeri.

Triglavska severna stena[uredi | uredi kodo]

Dolina Vrata (panorama) in Triglavska severna stena
Pogled z 2621 m visokega Oltarja na Triglavsko severno steno

Nad dolino Vrat dominira skoraj 4 km široka in 1 km visoka Triglavska severna stena, dostikrat imenovana kar »Stena«. S tem je med največjimi stenami v Evropi (v družbi s severnimi stenami Eigerja, Grandes Jorassess, Civette, južne stene Marmolade, vzhodne stene Watzmanna).Triglavska severna stena ima mnoge skalnate stebre (Slovenski, Nemški, Osrednji), proti zahodu pa postaja vse bolj strma, na nekaterih delih tudi previsna. Najtežje alpinistične smeri so speljane po 200m visokem ostenju Sfinge, po Osrednjem stebru in po zahodnem delu Stene. Stena je nastala pri silovitem gubanju pred 30 mil. let, ko so se kamninske plasti pod silovitem pritisku prelomile, sestavljena je pa iz skladov triasnega (200 mil. let) in jurskega (180 mil. let) apnenca ter dolomita. Prav dokajšna krušljivost teh kamnin je pripomogla, da je ledenik pred 10.000 leti steno še bolj poglobil in jo dokončno izoblikoval. Zaradi severne lege je večino leta v senci, zato lahko pod pobočjem in v kotanjah v steni najdemo snežišča še globoko v poletju. Steno se lahko preči po vsej širini po Zlatorogovih policah.

Severna stena Triglava je pomembna za zgodovino alpinizma in je ena najbolj priljubljenih v Julijskih Alpah. Prvi so v Steni plezali lovci konec 19. stoletja, med drugim leta 1890 trentarski lovec Ivan Berginc, ki je verjetno plezal v območju poznejše Vzhodne smeri, torej levo od Slovenske smeri. Prvi zanesljivo dokumentirani vzpon čez Steno je Nemška smer, ki so jo 9-10. julija 1906 preplezali Avstrijci Felix König, Hans Reinl in Karl Domenigg (slovenske dežele so bile do 1918 del Avstrijskega cesarstva). Druga smer v Steni je bila Slovenska, ki jo je septembra 1909 sam preplezal Jože Komac-Pavr, po njej pa naslednje leto vodil Henrika Tumo. Med dvema svetovnima vojnama sta za glavni problem veljala levi in desni raz Osrednjega stebra. Zgornji del levega raza so splezali leta 1928 (Gorenjska smer, avtorji Joža Čop, Stane Tominšek, Miha Potočnik), spodni del pa leta 1929 (Skalaška smer, avtorja Pavla Jesih, Milan Gostiša); desni raz sta 1929 splezala Avstrijca Karl Prusik in Roman Szalay. Med najbolj znane smeri spada Čopov steber, ki sta ga 26.-30. junija 1945 v zgornjem delu Osrednjega stebra preplezala Jeseničan Joža Čop in Ljubljančanka Pavla Jesih. Najtežje smeri so nastale v 80-ih letih in v zadnjem desetletju. Med najtežjimi in najdaljšimi sta Korenina (Franček Knez, Lidija Painkiher, Dani Tič, 1982 in 1992) in Ulina (Tomaž Jakofčič, Tina di Batista, 2011), ki tečeta po sredini Osrednjega stebra. Eno od najbolj znamenitih imen Stene je Franček Knez, ki je v njej preplezal 42 prvenstvenih smeri[12].

Seznam plezalnih smeri[uredi | uredi kodo]

V Steni je okoli 100 alpinističnih smeri, nekatere od njih so (zraven težavnost in dolžina smeri)[13]:

  • Slovenska smer II-III, 700-800m
  • Kratka Nemška smer (Zimmer-Jahn) IV-/II-III, 700m
  • Črni obraz (v Veliki črni steni) V+ A2e, 380 m (še neponovljena)
  • Bavarska smer IV+, 500 m
  • Peternelova smer VII/V-VI, 400 m
  • Bergantova smer IX-/V-VI, 400 m
  • Metropolis VIII/VII+, 350 m
  • Na drugi strani časa VIII/VII, (VIII-, A1), 300 m
  • Skalaško-Gorenjska smer V+/III-IV, 1000 m
  • Spominska Mihe Valiča, VIII+/VI-VII, 1000 m
  • Čopov steber VI+/IV-V, 450m
  • Korenina VIII+/VII, 1000 m[14]
  • Ulina IX/VII-VIII, 1000 m[15]
  • Prusik-Szalay V/IV+, 1000m
  • Ljubljanska smer VI+/V-VI, 600 m
  • Serenada VII-, 500 m (+ 200 m)
  • Stopnice v nebo VII-/V-VI, 500 m (+ 200 m)
  • Helba VII+ (VI-, A0), 350 m
  • Raz mojstranških veveric VI, A1, (prosto VIII+), 280 m
  • Zahodna zajeda V/IV, 400m (+300 m)
  • Šlosarska smer VI+/V+, 500 m (+ 200 m)
  • Obraz Sfinge VI, A1, 200m (prosto IX/IX+)
  • Kunaver-Drašlar v Sfingi VII+/VI-VII, 280 m
  • Smer Sandija Wisiaka V, 600 m
  • Tržaška smer V/IV+, 450 m
  • Dolga nemška IV-/III, 1000-1300 m
  • Zlatorogove police IV-/I-III, 3000 m
  • Severni greben (nadaljevanje Nemške) I-III

Galerija[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Po izmeri Geodetskega zavoda SR Slovenije leta 1985 iz Loga v Trenti ima vrh gore nadmorsko višino 2864,09±0,032 metrov.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Banovec, Tomaž (marec 1986). "Triglav, 2864 metrov". Planinski vestnik. LXXXVI (3): 106. 
  2. ^ Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan and Založba ZRC, str. 439.
  3. ^ "Triglav - simbol starih kranjskih grbov Planinski vestnik 1957, št.8, str 436-440". 
  4. ^ Mikša, Peter. Exploring the mountains - Triglav at the end of the 18th century. V: ŠTIH, Peter (ur.), ZWITTER, Žiga (ur.). Man, nature and environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern times, (Zbirka Zgodovinskega časopisa, ISSN 1408-3531, 48). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: =University Press, Faculty of Arts: Historical Association of Slovenia, 2014, str. 202-215.
  5. ^ M. M. Debelak-Deržaj. "Triglavska kronika: Prvi na Triglavu". Gore in ljudje. Pridobljeno dne 10. marec 2015. 
  6. ^ "Čigava noga je prva stopila na teme velikega Triglava Planinski vestnik 1957, št.8, str. 311-323". 
  7. ^ "Planinski vestnik 1949, št.4, 114-118". 
  8. ^ Mikša, Peter. Narodnostni boji v planinstvu na Slovenskem do 1. svetovne vojne [National Battles in Mountaineering in the Slovene Lands Until World War I] (Slovene). str. 65–68. ISSN 1318-2498. 
  9. ^ "Planinski Vestnik 1895, 1. let. št.9". 
  10. ^ "Planinski vestnik 1949, št.8-9, 225-242". 
  11. ^ Modra, je nebo. Dokumentarna oddaja, TV Slovenija 2004, režiser Simon Obleščak
  12. ^ Miha Valič, Marko Prezelj, Janez Skok: STENA: Severna stena Triglava, alpinistični vodnik, Ljubljana: Sidarta 2011.
  13. ^ Miha Valič, Marko Prezelj, Janez Skok: STENA: Severna stena Triglava, alpinistični vodnik, Ljubljana: Sidarta 2011.
  14. ^ Prva ponovitev Korenine
  15. ^ Ulina smer

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]