Samova plemenska zveza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Samova plemenska zveza
623–658
O ozemeljskem obsegu plemenske zveze v smereh proti severu, jugu in vzhodu so mnenja deljena
O ozemeljskem obsegu plemenske zveze v smereh proti severu, jugu in vzhodu so mnenja deljena
StatusSamova plemenska zveza je pogosto označena za državo, vojvoda Samo pa je v frankovskih virih označen za kralja; v resnici pa ni šlo toliko za pravo državo, ampak bolj za plemensko zvezo
Glavno mestoneznano
Skupni jezikiSlovanski jeziki
Religija
poganstvo
kralj ali vojvoda 
Zgodovinska dobazgodnji srednji vek
• Samov upor proti Avarom
623
• Samova smrt
658
+

Samova plemenska zveza (tudi Samova država ali Samovo kraljestvo) je bila zveza slovanskih plemen, ki so poseljevala območja od gornjega Polabja in vsaj do Karavank in od bavarsko-slovanske meje do ozemlja današnje Slovaške. Nastala je verjetno že leta 623, ko so se podrejeni Slovani pod vodstvom domnevno frankovskega trgovca Sama, ki je kasneje postal njen prvi in edini kralj, uspešno uprli Avarom. Samova plemenska zveza je po smrti kralja Sama, do katere je prišlo v letu 658, hitro razpadla. Na ozemlju današnje avstrijske Koroške in delu spodnje in zgornje Štajerske je v okviru Samove plemenske zveze nastala najstarejša slovanska državna tvorba, ki vsaj kasneje nosi ime Karantanija, in ki je bila samostojna še 2. stoletji.

Viri o Samovi plemenski zvezi[uredi | uredi kodo]

Obstaja zgolj en sam sodobni vir o kralju Samu in to je Fredegarjeva kronika (Chronicae Fredegari, Chronik des Fredegar, Fredegarii Chronicon). Fredegar je bil burgundski pisec.[1] Kasneje so domnevali, da je Fredegarjevo delo plod vsaj treh avtorjev, dokler ni Marcel Baudot pokazal, da je delo verjetno napisal en sam pisec.[2] Glede na notranjo zgradbo je bila IV. knjiga, ki omenja Sama, napisana okrog leta 660.[2] Iz prve tretjine 9. stoletja nato poznamo Dejanja frankovskega kralja Dagoberta I. (Gesta Dagoberti I. regis Francorum).[1][3] To delo sicer povzema Fredegarjevo kroniko, vendar pa nič več ne omenja zmage kralja Sama nad Dagobertom, ampak v povezavi z Langobardi slavi Dagobertovo zmago nad Slovani.[1] Iz časa okrog 871 prihaja še tretji vir, O spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum). To delo, ki Sama omenja za vladarja Karantancev, je Goll obtožil tendencioznosti, vendar pa način, kako to delo piše o Samovi vladavini pokaže, da na tem mestu delo ni tendenciozno, ampak je lahko tudi prenos karantanskega ustnega izročila.[1] Sicer pa je slednje delo verjetno napisano ob upoštevanju dela Gesta Dagoberti.[1]

Nastanek plemenske zveze in vzroki nastanka[uredi | uredi kodo]

Verjetni obseg avarskega kaganata okoli leta 600

je bil zaradi svojega poguma in organizacijskih spretnosti osrednja osebnost v plemenski zvezi]]

Ko so se Slovani naselili v soseščini Avarov, je slednjim pričel upadati plen med neslovanskimi ljudstvi in so zaradi tega verjetno vse bolj napadali in ropali kar njim podrejene Slovane.[4] Med Slovani so si jemali ženske in zganjali drugo nasilje, obenem pa so Slovane obremenjevali z davki.[5] Ko so se Avari leta 622 oziroma 623 pričeli pripravljati na napad na Bizanc, morda pa tudi pod vtisom morebitne selitve Hrvatov na Balkan, je v letih 622/623 prišlo do protiavarskega upora Slovanov na Češkem, Moravskem, morda pa tudi že v Vzhodnih Alpah.[4] Fredegarjeva kronika pravi, da se je Samo Avarom uprl v štiridesetem letu kralja Klotarja, torej leta 623.[6] Obstaja tudi možnost, da je Fredegarjeva kronika o času začetka upora precej nenatančna, tako da bi do upora lahko prišlo tudi šele po avarskem porazu pred Bizancem leta 626.[6]

Samo naj bi se pridružil trgovcem, ki so trgovali na slovanskem ozemlju, že v času, ko so se Slovani že pričeli upirati Avarom.[7] S svojim pogumom je dosegel, da so ga Vendi imenovali za svojega kralja; s takim nazivom ga imenuje Fredegar.[7] Samova vstaja in poraz pred Carigradom sta vsekakor tako hudo omajala avarsko vojaško moč,[8] da so se jim v širokem loku od Sudetov do južne Rusije uprla številna slovanska plemena in se začasno otresla njihove oblasti.[9] Samova plemenska zveza pa ni bila naperjena samo zoper Avare, ampak so se slovanska plemena na ta način zavarovala tudi pred pritiski Germanov.

Spopadi z Germani[uredi | uredi kodo]

Frankovsko kraljestvo je bilo kljub obdobjem upehanosti tudi v času Dagoberta I. mogočna politična tvorba

Samov upor je zaradi odvračanja avarske nevarnosti frankovski vladar Dagobert I. sprva morda celo podpiral.[10] Toda po drugi strani tudi nastanek močne zveze med Slovani seveda ni bil po godu germanskim sosedom Langobardom in Bavarcem, še zlasti pa ne Frankom, ki jim je plemenska zveza prekrižala načrte o širitvi vpliva proti Bizancu.[11] Franki so proti Samovi plemenski zvezi sprožili več vojn. Njihov kralj Dagobert I. naj bi se prvega frankovskega vojnega pohoda v letu 629 lotil prav na pobudo sosednjih germanskih plemen...[12] A Franki so bili leta 629 poraženi.[11] Ko pa so leta 631 Samovi Slovani oropali in pobili številne frankovske trgovce, ki so v njegovi deželi kupčevali, je bil to povod za novo vojno.[13] Dagobert I. je k Samu poslal svojega odposlanca Siharija, na srečanju pa je prišlo do medsebojnih žalitev.[13]

Tako je leta 631 ali 632 prišlo do največje vojne, kjer so Germani pod vodstvom Dagoberta I. Samove ljudi napadli iz več smeri.[11][14] Pri tem se je Dagobert I. opiral ne le na frankovsko vojsko iz Avstrazije,[15] ampak tudi na zavezništvo z Langobardi, Alemani in verjetno tudi Bavarci.[14] Langobardi in Alemani so bili pri napadih uspešni, vendar je o izidu te vojne odločila bitka pri Wogastisburgu, kjer pa je bila frankovska vojska po treh dnevih bojev hudo premagana.[6][10][11][13][16], tako da je Dagobert zbežal domov.[15] O tem Wogastisburgu (gradišču nekega Vogasta?) ne vemo nič določnega, lahko pa bi šlo za češki Uhošt.[16] Nekateri pa domnevajo, da se je Wogastisburg nahajal celo na germanskem ozemlju, in da naj bi najverjetneje šlo za današnji Forcheim v Frankoniji.[13] Sicer pa je predlogov za njegovo lokacijo še več in se v glavnem osredotočajo na severozahodni del češkega območja.[17] Takoj po porazu pri Wogastisburgu se je Frankom uprl polabski knez Dervan in s svojimi Sorbi prešel na slovansko stran.[6]

Zaton Samove plemenske zveze[uredi | uredi kodo]

Po uničujočem porazu Avarov pred Carigradom leta 626 in Frankov pri Wogastiburgu leta 631 so Slovani v Samovi plemenski zvezi dalj časa živeli brez zunanjih pritiskov. Poraz Frankov je bil še svež. Avari so imeli težave drugod. Bizantinski cesar Heraklij je leta 635 nahujskal Bolgare, da so pod vodstvom kana Kuvrata napadli Avare, slednji pa so kasneje zašli še v notranje prepire.[18] Na severu so Slovani večkrat oplenili frankovsko Turingijo,[10] in morda tudi druge frankovske pokrajine,[15] leta 641 pa so bili očitno še vedno tako močni, da je turingijski vojvoda Radulf pri njih iskal zavezništva.[6] Samo je vsega skupaj vladal 35 let (od 623 do 658).[19] Po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe pa morda celo do Jadrana hitro razkrojila.[20]

Značilnosti plemenske zveze[uredi | uredi kodo]

Kralj Samo

Samo je lahko izkoristil težnje po odcepitvi, ki so se pojavile po oslabitvi Avarov in se tako uveljavil kot vladar srednjeevropske slovanske »države«.[14] V bojih proti Frankom in Avarom se je uveljavil kot vladar Slovanov, saj je v virih omenjen kot njihov kralj (rex).[19] Vendar pa njegovo kraljestvo še ni bilo država v pravem pomenu besede, ampak je bilo predvsem plemenska zveza.[4] Danes ne vemo, kje se je nahajalo središče te plemenske zveze. Gotovo pa je bilo njeno težišče nekje v sudetskem in podonavskem prostoru.[14] Nekateri npr. to središče postavljajo na področje današnje Češke.[11] Po nekaterih mnenjih pa naj bi bil Samov sedež na Dunaju, torej med Slovani, ki so bili najbolj sorodni današnjim Slovencem.[21] Takšno stališče zastopa tudi Šavli, ki informacijo, da je Samo vladal v Krantaniji (in Quarantanis) razume tako, da je tudi Samo imel svoj sedež v Karantaniji, vendar pa se pri tem opira na zelo kontroverzno trditev, da je imela Karantanija za razliko od sosedov tedaj že razvito državniško tradicijo.[13] Kljub temu je dejstvo, da Conversio Bagoariorum et Carantanorum Sama omenja za vladarja Karantancev, in da tega mesta v besedilu ni mogoče z gotovostjo utemeljiti za tendencioznost, saj gre lahko celo za prenos karantanskega ustnega izročila.[1]

Sodobne analize Fredegarjeve kronike so pokazale, da je pisec pri uporabi izrazov »Vendi« in »Slovani«, ki običajno pomenita eno in isto, uporabljal posebno terminologijo.[22] Izraz »Vendi« je uporabljal vedno le v politično-vojaškem smislu in sicer za družbeno skupino, ki jo imenuje tudi befulci[22] Izraz befulci pomeni »osebo, ki ji je nekaj zaupano (v varovanje)«, izhaja pa iz germanske osnove felhan, falh, fulgum.[22] Na tej podlagi Florin Curta opozarja, da so bili Vendi le tisti Slovani, ki so Avarom služili kot pomožna vojska- Samo je bil po Curtinem mnenju v očeh Fredegarja predvsem kralj Vendov, saj so ga Vendi- in ne Slovani na splošno- izbrali za svojega vladarja.[22] To Samove ženitve z »vendskimi« ženami pokaže v predvsem v luči sklepanja političnih zvez med posameznimi vendskimi (vojaškimi) skupinami.[23]

Povezava plemenske zveze z nekaterimi slovanskimi ljudstvi[uredi | uredi kodo]

Alpski Slovani so se širili od Donave do kasnejše Hrvaške. Že okrog leta 630 so bila področja severno od Karavank morda v celoti združena pod knezom Valukom, ki je vladal v »Deželi Slovanov«. Južna področja se morda niso nahajala v plemenski zvezi

Obstaja možnost, da se je po obrobju plemenske zveze proti jugu tedaj premikalo manjše pleme Hrvatov, ki je dalo ime kasnejši Hrvaški.[11] Grafenauer celo dopušča možnost, da je prav ta selitev, ki naj bi po njegovem potekala že v letih 622-623 tako pretresla avarsko oblast na zahodnem delu kaganata, da je pravzaprav spodbudila Samov upor.[4] Že Šišić po drugi strani omenja možnost, da je Samo k uporu skušal pritegniti dalmatinske Slovane, in da jim je na pomoč poslal pomožno vojsko, v kateri so bili tudi severni Srbi in Hrvatje, pri čemer Šišić opozarja predvsem za Srbe, da bi v primeru selitev celotnega ljudstva težko videli tako velike premike Srbov, kakor o njih poročajo viri.[24]

Samovi plemenski zvezi so se v Polabju kmalu pridružili Sorbi pod vodstvom kneza Dervana oziroma Drvana .[11] Ti so bili poprej podložni Frankom in sicer so bili podvrženi oblasti Turingijcev, takoj po Samovi zmagi pri Wogastiburgu pa so se uprli frankovski podložnosti in se priključili Samu.[10][24] Sorbi in drugi Slovani so po letu 631/32 večkrat oplenili Turingijo,[10] morda pa tudi druge frankovske dežele.[15]

Samovi plemenski zvezi se je pridružil tudi velik del vzhodnoalpskih Slovanov pod vodstvom kneza Valuka.[11][14] Kdaj točno so se pridružili svojim severnim slovanskim sosedom, ni jasno. Vsekakor so leta 630 v pohodih zoper Samovo kraljestvo sodelovali tudi Langobardi, ki pa so tedaj mejili le na vzhodnoalpske Slovane, in tem so že med leti 623-626 iztrgali iz rok področje v Kanalski dolini.[25] Vzhodnoalpski Slovani so se Samu torej priključili vsaj okrog leta 630, ko se Langobardi odzovejo frankovskim zaveznikom[14] Po drugi strani pa so že leta 628 vzhodnoalpski Slovani proti Bavarcem dosegali tako odlične uspehe da so dosegli ustalitev svoje zahodne meje, kar dokazuje, da so bile v igri širše povezave med Slovani in ne zgolj vojne lokalnih plemen na delu Vzhodnih Alp. To dokazuje vsaj povezovanje vzhodnoalpskih plemen in nastanek politične skupnosti, ki kasneje nosi ime Karantanija, če ne že Samove plemenske zveze na tem področju.[26]

Čeprav so Valukovi Slovani v vzhodnih Alpah nedvomno vsaj od leta 630 pripadali Samovi plemenski zvezi, pa ni nujno, da so ji pripadali tudi Slovani južno od Alp na področju današnje Slovenije, saj je bilo to področje prehodnih vplivov med Langobardi, Avari in Slovani.[11][19]

Turingija Slovanska plemena Slovanska plemena
Franki Slovanska plemena
   Samova plemenska zveza    
Bavarska,
Furlanija
Liburnijski in dalmatinski Slovani 		Avari

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Kos Milko (1934)
  2. ↑ 2,0 2,1 Curta, Florin (2001). Str. 59.
  3. ↑ Doig, Allan (2008). Str. 109
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 Grafenauer, B. (2000). Str. 94.
  5. ↑ Kos Milko (1902). Str. 195.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 Curta, F. (2001). Str. 109.
  7. ↑ 7,0 7,1 Kirschbaum, S. J. (1996). Str. 19.
  8. ↑ Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 30
  9. ↑ Hauptman, L. (1999). Str. 37.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 Hermann, J.; Zürche, E. (1996). Str. 284.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 11,7 11,8 Korošec, P. (1990). Str. 17.
  12. ↑ Grafenauer, B. (2000). Str. 95-96.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 Šavli, J. (1995). Str. 18.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 14,4 14,5 Wolfram, H. (1991). Str. 177.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 Kos Milko (1902). Str. 205.
  16. ↑ 16,0 16,1 Grafenauer, B. (2000). Str. 96.
  17. ↑ Primerjaj npr. zemljevid v Korošec, Paola (1990). Str. 18.
  18. ↑ Šišić, F. (1990). Str. 234-235.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 Štih, P. (2001). Str. 30.
  20. ↑ Grafenauer, B. (2000). Str. 97.
  21. ↑ Vilfan, S. (1991). Str. 42.
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 22,3 Curta, F. (2001). Str. 60.
  23. ↑ Curta, F. (2001). Str. 331.
  24. ↑ 24,0 24,1 Šišić, F. (1990). Str. 254.
  25. ↑ Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 31.
  26. ↑ Glej v: Grafenauer, B. (2000). Str. 115.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Curta, Florin (2001). The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700. USA, Cambridge University Press.
  • Doig, Allan (2008). Liturgy and architecture from the early church to the Middle Ages. Ashgate Publishing, Ltd.
  • Grafenauer, Bogo (2000). Karantanija: izbrane razprave in članki. Ljubljana, Slovenska matica.
  • Grafenauer, Bogo: Samo. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
  • Habijan, Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Društvo 2000.
  • Hauptman Ljudmil (1999). Nastanek in razvoj Kranjske. Ljubljana, Slovenska matica.
  • Hermann, J.; Zürche, E. (ur.) (1996). History of humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D. UNESCO.
  • Kirschbaum, Stanislav J. (1996). A History of Slovakia: The Struggle for Survival. USA, Palgrave Macmillan.
  • Korošec, Paola (1990). Alpski Slovani- Die Alpenslawen. Ljubljana, Znanstvebni institut Filozofske fakultete.
  • Kos, Franc (1902). Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku . Ljubljana, Leonova družba.
  • Kos, Milko (1934). Conversio Bagoariorum et Carantanorum Arhivirano 2005-05-28 na Wayback Machine.. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, Historični odsek 3.
  • Simoniti, Vasko; Štih, Peter (1996). Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Celovec, Mohorjeva družba v Celocu in Korotan Ljubljana d.o.o.
  • Šavli, Jožko (1995). Slovenija: Podoba evropskega naroda. Bilje, Humar
  • Šišić, Ferdo (1990): Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara. Zagreb, Nakladni zavod matice hrvatske.
  • Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
  • Vilfan, Sergij (1991). Uvod v pravno zgodovino. Ljubljana, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije.
  • Herwig Wolfram (1991). Karantanija med vzhodom in zahodom: Obri, Bavarci in Langobardi v 8. In 9. stoletju. Iz: Zgodovinski časopis 41 (1991), 2, strani 177-187.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Samova_plemenska_zveza&oldid=6198747«