Taborsko gibanje
Taborsko gibanje je bilo slovensko politično gibanje v obdobju od 1868 do 1871. Zaznamovala so ga predvsem velika zborovanja na prostem.
Tabore so pričeli organizirati mladoslovenci, zbrani okrog časnika Slovenski narod, šele kasneje so se jim pridružili tudi staroslovenci z Janezom Bleiweisom. Gibanje se je zgledovalo po češki politiki, ki je po letu 1867 za češke dežele odločno zahtevala enak status kot ga je z dualizmom dobila Ogrska.
Prvi tabor je bil na pobudo Matije Preloga organiziran 9. avgusta 1868 v Ljutomeru, kjer se je zbralo okoli 7000 ljudi. Na njih so izražali podporo jezikovni enakopravnosti in Zedinjeni Sloveniji, na koncu so zahteve zapisali v resoluciji, ki je večkrat vsebovala tudi praktične, lokalne zahteve. Za najmnožičnejšega velja tabor v Vižmarjih, ki se je dogodil na binkoštni ponedeljek, 17. maja 1869. Tedaj se je zbralo okoli 30.000 ljudi. Ker so tabori krepili slovenski nacionalizem, jih je vlada prepovedala.
Kmalu nato je prišlo do spora med mlado- in staroslovenci, zaradi česar je bilo slovensko narodno gibanje razcepljeno.
Seznam krajev, kjer so pripravili tabore [uredi]
Skupaj je bilo v treh letih organiziranih 18 taborov.
- Ljutomer
- Žalec
- Šempas
- Biljana
- Sevnica
- Kalec
- Vižmarje
- Ormož
- Tolmin
- Sežana
- Cerknica
- Kapela
- Bistrica pri Pliberku
- Kubed
- Vipava
- Žoprače pri Rožeku
- Kastav (hrvaško-slovenski tabor)
- Zgornje Buhlje pri Grabštanju
Literatura [uredi]
- Taborsko gibanje na Slovenskem. Ljubljana, Ljutomer, 1981.
