Vipava

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vipava
Vipava se nahaja v državi Slovenija
Vipava
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°50′51.21″N 13°57′44.48″E / 45.8475583°N 13.9623556°E / 45.8475583; 13.9623556Koordinati: 45°50′51.21″N 13°57′44.48″E / 45.8475583°N 13.9623556°E / 45.8475583; 13.9623556
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Vipava
Nadmorska višina 108,5 m
Prebivalstvo
 • Skupno 1.566
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5271 Vipava
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Vipava je naselje in središče istoimenske občine, ki leži v zgornjem delu Vipavske doline, ob številnih izvirih reke reke Vipave, ki ima kot edina reka v Evropi deltast izvir. Zaradi številnosti izvirov so prebivalci zgradili 25 mostov; najimenitnejši in najstarejši je most za Lanthierjevo graščino. Prav zaradi mnogih mostov pravijo kraju tudi male oziroma slovenske Benetke. Domačini in prebivalci okoliških vasi pa Vipavi še danes radi rečejo kar trg. Pod tem imenom je kraj zapisan v dokumentu iz leta 1367, ko so tržani dobili pravico do svojega sejma.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi prebivalci Vipave so bili Kelti. Od tod tudi njeno ime; beseda Vipava izhaja iz dveh keltskih besed: »wip« (ta beseda pomeni dolina, pokrajina) in »ach« (skala, kamen), v prostem prevodu iz keltščine: dolina pod skalami. Arheološka odkritja pričaje, da je bila v Vipavi tudi rimska naselbina. Leta 394 je najverjetneje nekje v bližini potekala za krščanstvo pomembna bitka pri Mrzli reki (danes Hubelj), kjer je Cesar Teodozij je s pomočjo vipavske burje porazil Evgenija. O zgodovinski pomembnosti Vipave priča predvsem vrsta gradov. Tu so živele premožne plemiške družine: Herbersteini, Thurni, Edlingi, Baumkirchnerji in kot zadnja plemiška rodbina Lanthierji. O njihovem bivanju pričajo razvaline Starega gradu nad Vipavo, na strmem pobočju Nanosa, Grad Tabor in Lanthierjev dvorec v središču Vipave, ki je dobil baročno podobo v 18. stoletju. Na razglednem gričku severozahodno od Vipave so si Lanthierji v 17. stoletju zgradili lovski dvorec Zemono, ki je danes ena redkih povsem ohranjenih renesančnih stavb v Sloveniji.

Stavbni fond in znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Stavbni fond Vipave je pretežno iz 18. in 19. stoletja. Premožni, pa tudi manj premožni Vipavci so hoteli svoj kraj čimbolj olepšati, zato so krasili stavbe z vhodnimi portali, po domače »kolonami" ali "portoni«. Te je moč videti povsod, tudi v ozkih vipavskih ulicah. Pred Lanthierjevim dvorcem so vidni kamniti baročni dečki – putti, ki so nekdaj krasili grajski park. Sakralna dediščina se izkazuje med drugim v župnijski cerkvi sv. Štefana, ki jo krasijo znamenite freske Franca Jelovška in Janeza Wolfa. Med posebne znamenitosti Vipave sodita več kot 4500 let stara sarkofaga, dva izmed šestih v Evropi, ki ležita na vipavskem pokopališču od leta 1845, ko ju je dal pripeljati iz Egipta Anton Lavrin.

Plečnikov spomenik[uredi | uredi kodo]

Spomenik padlim v narodnoosvobodilnem boju arhitekta Jožeta Plečnika (1872-1957) iz leta 1950 naj bi, po mnenju nekaterih, spadal v najzanimivejšo skupino spomenikov, kjer je hotel Plečnik ustvariti nekaj povsem novega, kjer se je hotel ogniti spominom na preteklost in misliti bolj na sedanjost. S postavitvijo zadružnega doma v letih 1948 do 1950 in postavitvijo Plečnikovega spomenika padlim 5. oktobra 1952 je bil dokončno oblikovan drugi vipavski trg, ki je danes prepoznavni znak Vipave.

Grad Tabor[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Baumkircherjev turn.

Ob glavnih izvirih Vipave so v 14. st. postavili stolpast grad, sprva last oglejskega patriarha. Kasneje je lastnik t.i. Spodnjega gradu postal baron Andrej Baumkircher, slavni vojskovodja in prijatelj Erazma Predjamskega. Kasnejši lastniki Spodnjega gradu so bili grofje Thurni in nato Edlingi, od katerih je grad prevzela leta 1565 grofica Lavrencija Lanthieri. Lanthieriji so ga stoletje pozneje prezidali in opremili z rustičnim portalom, ki nosi letnico 1653. Zaradi možnosti turških in beneških vpadov so grad zavarovali z obzidjem. Verjetno so ljudje zaradi tega grad imenovali Tabor.

Cerkev sv. Štefana[uredi | uredi kodo]

Vipava spada med najstarejše župnije na Goriškem. Današnja gotska, kasneje barokizirana cerkev sv. Štefana leži med hišami in je iz leta 1556. Leta 1750 je bila cerkev prezidana. Kmalu po tem letu je cerkev poslikal baročni slikar Franc Jelovšek. Po naročilu dekana Grabrijana je 1877. leta ves spodnji del prezbiterija poslikal mojster Janez Wolf. Slikar je v prizore Štefanove zgodbe vpletel tudi več portretov tedanjih znanih Vipavcev. V cerkvi je več kulturno - umetniških vrednot: oltar, oltarne slike, kapelica sv. Barbare, baročni križ. V oltarju ob severni steni je slikar Janez Valentin Metzinger naslikal sv. Janeza Nepomuka, v oltarju na južni steni pa podobe smrti sv. Jožefa.

Vipavski park[uredi | uredi kodo]

Neposredno pred Lanthierijevim dvorcem je po angleškem vzoru urejen grajski park. V središču parka je fontana z bazenom v obliko štiriperesne deteljice. Za časa Lanthierijev so stali v parku številni baročni kipi dečkov (puttov), ki v rokah držijo različne rekvizite.

Lanthierjeva graščina[uredi | uredi kodo]

Lanthieriji so bili vneti graditelji. Ob izvirih Vipave so postavili poleg starega Baumkirchnerjevega gradu sredi 17. stol. dvorec, ki ga na zunanji strani krasijo štukature. Zgradili naj bi ga leta 1669 in je tipičen primer beneške arhitekture. Prvotno je bil dvorec mnogo skromnejši, leta 1762 pa so ga Lanthieriji prenovili in takrat je dobil današnjo baročno podobo. Nazadnje je v gradu do 1910 leta živel grof Karel Friderik Lanthieri. Od leta 1918 do oktobra 1991 je bil dvorec v vojaških rokah.

Stari grad[uredi | uredi kodo]

Tik nad krajem (lokacija: 45°51′02″N 13°57′52″E / 45.850655°N 13.964315°E / 45.850655; 13.964315) so na strmem hribu slikovite razvaline. Na pobočju uspeva več primerkov sredozemskega zimzelenega hrasta ali črnike. Grad, zgrajen najverjetneje v 12. stoletju, je v virih prvič omenjen leta 1275 kot Gornji vipavski grad. Bil je v lasti oglejskega patriarha. Kot deželno knežji fevd je pogosto menjal gospodarja. Leta 1344 je prišel v last Habsburžanov, leta 1487 pa je pripadel plemiški rodbini Herbersteinov. Za krajši čas so ga v 1. polovici 16. stol. zavzeli celo Benečani, ki pa so jih Habsburžani kmalu pregnali. Po letu 1577 je postal last družine Lanthieri; verjetno v 17. stol. pa so grad opustili in je začel propadati.

Vojaški muzej[uredi | uredi kodo]

Muzej se nahaja v vojašnici Slovenske vojske "Janko Premrl - Vojko" in je bil prvi muzej take vrste v okviru Slovenske vojske. Zbirka štabnega vodnika Mitje Močnika temelji na izkopaninah, ki so bile najdene na položajih avstro-ogrskih in italijanskih enot na soški fronti. Muzej sestavlja pet razstavnih prostorov:

  1. avstro-ogrsko obvezovališče (Feldlazaret) za težje ranjence,
  2. avstro-ogrska univerzalna delavnica za kovača, mizarja, čevljarja in krojača,
  3. delovni in bivalni prostor poveljnika avstro-ogrskega bataljona (K.u.K. Baon-Komanndo),
  4. podzemni oddelčni zaklonilnik - kaverna, ki je služila kot manjše priročno skladišče s telefonsko centralo,
  5. povezovalni in strelski rov (Lauf-schutz Graben) s stražarskim mestom in stražarjem.

Izviri reke Vipave[uredi | uredi kodo]

Za osrednje izvire reke Vipave veljajo: Podskala, za Tabrom, v Podlipci, Podfarovž, v jami in Sležencu. Med obiskovalci in domačini je Podskala priljubljena točka za oddih.

Znani krajani[uredi | uredi kodo]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Vipava z okolico je pomemben kmetijski center zahodne Slovenije. Zlasti je znan po pridelavi vina - Kmetijska zadruga Vipava deluje od leta 1894. Pomemben je tudi turizem, prav tako pa obrt in srednje velika podjetja. Precej prebivalcev dela v bližnji Ajdovščini.

Jezik, kultura in vera[uredi | uredi kodo]

Glavnina prebivalcev, okoli 93%, so Slovenci. Drugi so večinoma priseljenci iz območja bivše Jugoslavije. Več kot 96% prebivalcev uporablja slovenščino kot prvi jezik; med ostalimi 4 % pa jezike s področja Bosne in Hercegovine.[1] Domačini govorijo prepoznavno lokalno narečje.

Krajevne skupnosti[uredi | uredi kodo]

Občina Vipava se deli na naslednje krajevne skupnosti: Vipava, Lozice, Podnanos, Podraga, Manče, Lože, Goče, Slap, Vrhpolje, Gradišče pri Vipavi in Erzelj.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]