Goriška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grb Poknežene grofije Goriško - Gradiške

Goriška (oziroma Goriško-Gradiška) je bila ena izmed zgodovinskih dežel s slovenskim prebivalstvom v Avstro-Ogrski. Njen sedež je bil v Gorici. Ostale slovenske pokrajine so bile: Kranjska, Koroška in Štajerska. Danes je Goriško-Gradiška razdeljena med Slovenijo in Italijo. Dežela je dobila ime po dveh njenih največjih urbanih središčih, Gorici in Gradišču ob Soči.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska pokrajina Goriška se je začela oblikovati s prihodom Slovanov na območje vzhodne Furlanije. Slovansko prodiranje na zahod proti Padski nižini se je ustavilo ob t.i. Furlanskem limesu, verigi utrdb, ki so bile postavljene od Karnijskih Alp na severu do Jadranskega morja na jugu. Slovani so ustanovili prve stalne naselbine na tem področju: Gorico, Gradišče, Gradež in druge.

Med 7. in 8. stoletjem so Slovani poselili celotno področje Krasa, vse do Furlanske nižine, kar je vzpostavilo etnično mejo med slovanskim in romanskim življem, ki se je v veliki meri ohranila vse do današnjih dni. Poskus Slovanov, da bi prodrli še dalje na zahod, v Padsko nižino, se je verjetno končal po njihovem porazu z Langobardi v bitki pri Lauriani leta 720.

Najverjetneje so Slovani na tem področju že v tej dobi vzdrževali tesne stike s sosednjima slovanskima kneževinama, Karantanijo na severu in Karniolo na vzhodu.

Goriška grofija je nastala kot posebna politična enota na začetku 12. stoletja. Prvi znani pripadnik rodbine Goriških grofov, Majnhard I., se omenja leta 1127, o njegovem izvoru pa ni veliko znanega. Za njegov vzpon in začetek vladavine Majnhardincev so verjetno zaslužni tesni stiki te družine z Oglejskim patriarhatom, ki je Goriškim omogočil dedno posest na več področjih v Furlaniji in Istri, ter jim tudi podelil samo Gorico kot sedež njihovega rodu.

Goriški so svojo oblast sčasoma razširili tudi na Tirolsko. V 13. stoletju sta si brata Majnhard II. in Albert razdelila posesti družine. Majnhard je zadržal Tirolsko grofijo, Albert pa je obdržal družinski grad v Gorici in druga ozemlja Goriške grofije, kakor tudi posesti v Istri, Furlaniji ter na Koroškem. Obe veji Goriških sta šli v naslednjih stoletjih vsaka svojo pot: tirolska veja je med leti 1286 in 1335 poleg Tirolske vladala tudi na Koroškem. Po izumrtju tirolske veje je 1363 njihove posesti prevzel Rudolf IV. iz hiše Habsburžanov.

Druga linija Goriških pa se je obdržala in v naslednjih stoletjih priključila svojim posestvom tudi obsežna ozemlja na severu (vzhodna Tirolska), na jugu pa skoraj do jadranske obale.

Goriška grofija je postala del Habsburškega gospostva v letu 1500, ko je brez dediča umrl zadnji goriški grof Leonhard.

Obseg Goriške grofije leta 1794 (pred napoleonskimi vojnami)

Vladavina Habsburžanov je bila za kratek čas prekinjena v letih 1508-1509, ko so si Goriško priključili Benečani.

Leta 1647 so od Goriške grofije odcepili svojo posest grofje Eggenbergi in ustanovili lastno grofijo Gradiško s sedežem v Gradišču ob Soči.

Leta 1754 se je Gradiška ponovno združila z Goriško grofijo in je tako nastala nova Goriško-Gradiška grofija.

Med napoleonskimi vojnami je Goriško-Gradiška padla pod Francosko upravo. Leta 1805 so bila vsa njena ozemlja na desnem bregu Soče priključena Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu. Preostali del grofije je ostal del Avstrijskega cesarstva do leta 1809, ko je bil priključen Ilirskim provincam.

Leta 1813 je bila obnovljena avstrijska uprava in grofija je bila ponovno ustanovljena v njenih prvotnih mejah, vključno z mesti Tržič in Gradež, ki sta bili poprej del Beneške republike.Leta 1816 je bila celotna grofija priključena v novo administrativno enoto, Kraljestvo Ilirija, katere prestolnica je bila Ljubljana, vključevala pa je tudi deželi Koroško in Kranjsko. Tako je ostalo do leta 1849, ko je bilo Kraljestvo Ilirija ukinjeno, ustanovljena pa je bila nova dežela Avstrijsko Primorje, ki je vključevala Goriško-Gradiško grofijo, Trst in Istro.

Leta 1861 je grofija pridobila avtonomijo kot "Poknežena grofija Goriška in Gradiška", kronska dežela Avstro-Ogrske. Grofija je imela svoj lastni parlament in uživala visoko stopnjo samouprave, čeprav je bila uradno podrejena cesarskemu guvernerju (Landeshauptmann), ki je izvajal vladni nadzor nad celotnim območjem Avstrijskega Primorja.

Leta 1915, v drugem letu 1. svetovne vojne, je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski, z željo da bi okupirala celotno Avstrijsko Primorje. Zahodni del Goriško-Gradiške grofije je bil opustošen z bitkami na Soški fronti. Leta 1916 so Gorico prvič v njeni zgodovini okupirale italijanske čete, vendar jih je Avstro-Ogrska armada potisnila nazaj na zahod v Bitki pri Kobaridu. Leta 1918 sta v grofiji vzniknili dve masovni gibanji , ki sta zahtevali večjo avtonomijo znotraj federalizirane Habsburške monarhije: Slovenci so zahtevali združitev z drugimi južnoslovanskimi narodi v samostojno jugoslovansko državo, medtem ko so Furlani zahtevali posebno avtonomijo za zahodni del grofije, v katerem so bili večina. Do spopadov med obemi gibanji ni prišlo, saj nista tekmovali za ista ozemlja: edino odprto vprašanje je bilo mesto Gorica, ki sta si ga lastili tako slovenska kot furlanska stran. Ko je Avstro-Ogrska konec oktobra 1918 razpadla, sta obe avtonomistični gibanji postali popolnoma nepomembni: celotno grofijo je namreč takoj okupirala italijanska armada, ki je zatrla vsakršna politična gibanja, ki bi lahko kakorkoli postavila pod vprašaj italijanske zahteve po območju.

Ozemlje in prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Po podatkih iz zadnjega uradnega avstro-ogrskega popisa prebivalstva leta 1910, je grofija obsegala 2918 km² in imela 260,721 prebivalcev, od katerih jih je okoli 20 % živelo v urbanih naseljih (Gorica, Gradišče, Tržič, Krmin, Červinjan, Ronke, Gradež), 15 % v pol-urbanih naseljih (Solkan, Devin, Ajdovščina, Bovec, Kobarid, Tolmin, Sežana, Kanal ob Soči) in okoli 65 % v ruralnih področjih. Etnična struktura prebivalstva je bila kot sledi:

Popis[1] Etnična struktura
Leto Prebivalstvo
Goriško-Gradiške
Slovenci % Italijani in Furlani % Nemci %
1818 144,008 n.p. n.p. n.p.
1857 196,279 130,748 66,6 % 62,975 32,1 % 2,320 1,2 %
1890 222,000 145,000 65,3 % 73,000 32,9 % 3,000 1,4 %
1910 260,721 154,564 59,3 % 90,119 34,6 % 4,486 1,7 %
Zgodovinska Goriška na karti današnje Slovenije (1)

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem (Nova Gorica: Goriški muzej, 2005)