Marko Natlačen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Marko Natlačen
Marko Natlačen 1939.jpg  *
Rojstvo 24. april 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Smrt 13. oktober 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (56 let)

Marko Natlačen, slovenski pravnik, politik in ban Dravske banovine, * 24. april 1886, Manče pri Vipavi, † 13. oktober 1942, Ljubljana, Slovenija.

Pred drugo svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Kot visokošolec je 1908-10 vodil Slovensko dijaško zvezo in sodeloval pri glasilu slovenskega katoliškega dijaštva Zora. Leta 1912 je na Dunaju promoviral iz prava. Služboval je kot pravni praktikant na dunajskem deželnem sodišču, od 1919 pa kot odvetnik v Ljubljani. Po končanem študiju prava je v Ljubljani sodeloval pri Slovenski krščansko-socialni zvezi, Slovenski Straži in Orlu (njegov predsednik v letih 1925–27). Od novembra 1926 do januarja 1929 je bil poslevodeči podnačelnik SLS. Leta 1927 je bil izvoljen v skupščino Ljubljanske oblasti; bil je njen skupščinski predsednik in predsednik oblastnega odbora do razpustitve januarja 1929, nato pa je vodil oblastno samoupravo kot komisar do novembra 1929, ko je bila ukinjena. V letih 1931–33 je bil predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Od januarja 1933 do oktobra 1934 je bil konfiniran v Bosni (Bileća, Gacko, Sarajevo).[1] 14. avgusta 1935 je bil eden od prvakov nekdanje SLS, ki so podpisali prijavo za pristop k novi politični stranki Jugoslovanski radikalni zajednici. 10. septembra 1935 je bil navzoč na prvem sestanku izvršnega odbora JRZ v Beogradu; tega dne so ga tudi imenovali za novega bana Dravske banovine.[2] V tem času je Natlačen zaradi številnih prizadevanj za izboljšanje gospodarske situacije, položaja kmetov in kulturne prenove, postal eden od najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Spadal je v najožji krog Koroščevih političnih sodelavcev.[2]

Brat Marka Natlačena je bil Peter Natlačen († 1935), župnik v Šentrupertu na Dolenjskem.[2]

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Ob nemškem napadu na Poljsko in vdoru sovjetskih čet v baltske države, na Finsko, Besarabijo in Bukovino, širjenju nacizma in komunizma po Evropi, se je Natlačen na zasedanju banskega sveta dne 12. februarja 1940 osredotočil na problem komunizma v pokrajini.

Natlačen z italijanskimi vojaki

Ker se je Miha Krek ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo kot član emigrantske vlade umaknil v London, je v Ljubljani vodstvo katoliške stranke doma prevzel zadnji ban Dravske banovine Natlačen.[2] V Ljubljani je na njegovo pobudo in pobudo Slovenske ljudske stranke nastal Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čimmanj žrtvami oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke, skratka predstavniki vseh slovenskih strank, razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.

Narodni svet je od ljudi zahteval red in mir, izročitev orožja, od jugoslovanskih enot pa, naj se mu podredijo in kot slovenska vojska zaprosijo za premirje. Seveda v tako zahtevo vojaško poveljstvo ni privolilo. Predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.

Ker Nemci v tak predlog zaradi Hitlerjevega načrta o razdelitvi Jugoslavije niso privolili, je Natlačen skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal Mussoliniju. Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je 17. aprila Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že 20. aprila civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.

Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je sprejel imenovanje v njen sosvet, vendar je kmalu zatem zaradi nasprotovanja italijanskim oblastem, njenim nezakonitim ravnanjem s prebivalstvom Ljubljanske pokrajine, izstopil iz njega in se umaknil iz aktivnega življenja. Sodeloval pa je v ilegalnih dejavnostih svoje stranke in je med drugim ob koncu leta 1941 sooblikoval tajni program obeh najpomembnejših meščanskih strank, londonske točke.

Natlačen je po množičnem izgonu zavednih Slovencev v Srbijo dal pobudo za skrivno navezavo stikov z izgnanimi katoliškimi politiki v Beogradu preko Rdečega križa. Po tej poti so potem iz Ljubljane pošiljali v Beograd tudi določena finančna sredstva, s katerimi so poskušali oskrbovati izgnane Slovence v Srbiji.[2]

Dne 13. oktobra 1942 je po nalogu Komunistične partije Slovenije Varnostno-obveščevalna služba na njegovem domu nanj izvedla atentat. Atentator je bil Franc Stadler-Pepe. Natlačena so potem pokopali na pokopališču pri sv. Križu. Da bi komunisti lažje izbrisali spomin nanj, so po koncu vojne njegov grob oskrunili in posmrtne ostanke odnesli neznano kam.[2]

Jeseni leta 2007 so hoteli podporniki v rojstnem kraju postaviti Natlačnov doprsni kip, delo Draga Tršarja, vendar so si zaradi negativnega odziva javnosti premislili.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski biografski leksikon
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]