Trbovlje

Trbovlje
Stanovanjski bloki Sallaumines v Trbovljah, 2011
Zastava Grb
Občina Trbovlje
Koordinati: 46°8′58.94″N 15°2′56.63″E
Država	Slovenija
Neformalna pokrajina	Štajerska
Pokrajina	Štajerska
Statistična regija	Zasavje
seznam občin v Sloveniji	Trbovlje
Ustanovitev	1952
Mesto
Upravljanje
- vrsta:	mestni svet
- župan	Vili Treven (Socialni demokrati) (1. mandat)
Nadmorska višina	309,7 m
Prebivalstvo
- mesto:	17.500
Časovni pas	CET (UTC+1)
- poletni (DST)	CEST (UTC+2)
Poštna številka	1420
Območna koda	03
Mesta dvojčki
-  Sallaumines	Francija
Avtomobilska oznaka	LJ
Uradna spletna stran: www.trbovlje.si

Trbovlje (izgovorjava ) so s 17.500 prebivalci 9. največje mesto v Sloveniji, največje mesto v Zasavju in hkrati tudi kulturno ter upravno središče Zasavja in središče občine Trbovlje.

Raztezajo se v ozki in več kot 7 km dolgi dolini s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot sto petdeset let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku. Danes so Trbovlje delavsko mesto, ki se je razvilo v letih socialistične izgradnje. Rudnik, cementarna in termoelektrarna s svojim dimnikom mu dajejo pečat.

Trbovlje so eno redkih mest pri nas, ki so mesto postale šele 1952. leta. Takrat so tudi izdelali urbanistični načrt, ki je predvidel širjenje mesta ob novi glavni cesti. Težišče mesta je bilo predvideno na Vodah in pred Lokami, ki takrat še niso bile pozidane. K mestu se prištevajo tudi soseske, ki se vzpenjajo po bregovih nad dolino.

Zgodovina

Trbovlje je mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo je je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi 19. stoletja zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti Hrastniku in Zagorju so gradili Nemci med 2. svetovno vojno.
Ob Savi v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa cesarice Marije Terezije, saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila do nedavnega graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla ladje navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.

Železniška postaja v Trbovljah

Prva gradnja železnice, ki je bila za tiste čase še posebno zahteven projekt, je pripeljala v Trbovlje in druga mesta ob železnici veliko delavcev od drugod, predvsem iz Italije. Nekmečko prebivalstvo pa je bilo tukaj že prej, saj so premog začeli kopati Maurerjevi že leta 1804 v Lakoncah. Leta 1847 je erar ustanovil rudnik na Vodah, leta 1867 ga je prevzela Vodenska premogokopna družba in ga leta 1873 prodala Trboveljski premogokopni družbi. Istega leta so odkupili tudi Maurerjev rudnik in tako so bili vsi rudniki v Trbovljah združeni.
Pred dograditvijo Južne železnice so vsi premogovniki na območju Zasavja imeli težave s transportom premoga. Maurerjevi so postavili steklarno, kopanje premoga pa opustili. Po dograditvi železnice so se razmere za prodajo premoga bistvno izboljšale, saj je bila prav železnica velik porabnik premoga. Leta 1873 je Trboveljska premogokopna družba steklarno opustila in jo preuredila v delavska stanovanja.
Cementarno so zgradili leta 1876, upravno poslopje so postavili tik nad strugo Trboveljščice. Apnenec za cement so sprva dobivali za Klekom in v Retju.
Istega leta so zgradili bolnišnico, šolo pa leta 1892.
V tem času je imela v Trbovljah največ veljave nemščina. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila Ana Dimnik, gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoskem mestu, ki je pobrateno s Trbovljami). Cesta oktobrske revolucije vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira verjetno še iz časa celjskih grofov.

Na burne dogodke po prvi svetovni vojni spominjata Cesta 1. junija in Fakinov trg. 1. junija leta 1924 so se delavski mladinci spopadli z Orjuno, Franc Fakin pa je bil tistega dne žrtev političnega nasilja.

Sakralna dediščina

Retje

Najstarejša cerkev v Trbovljah je cerkev Sv. Martina, prvič omenjena med leti 1265 in 1267. Ostankov iz tistih časov ni, saj s jo večkrat prezidavali. Današnjo podobo so ji dali v 19. stoletju. Leta 1855 so jo prezidali in povečali. Leta 1860 so dozidali severno kapelo. Tako cerkev obsega ladjo in stranski kapeli, da tvori obliko križa, zraven je še zvonik in zakristija. Freske je poslikal Janez Wolf leta 1863. Osrednja podoba je sv. Martin. Baročni veliki oltar pripisujejo kiprju Janezu Juriju Mersiju, stranska oltarja sta neoromanska.

V Retju je cerkev sv.križa, prvič omenjena leta 1545. Zgrajena je pravokotna dja s tristransko zaključenim prezbiterijem. Zvonik je prizidan pred zahodno fasado na severni strani ladje je kapela. Oboki v ladji in prebiteriju so recentni in so jih verjetno naredili, ko so prizidali kapelo. Oprema cerkve je baročna, prav tako oltar v kapeli. Veliki oltar je iz leta 1781, stranski oltar sv. Neže pa je iz 17. stoletja, čeprav so mu dodali nekatere mlajše plastike.

Ljudje, povezani s Trbovljami

Bogdan Barovič, politik Aleš Gulič, poslanec Stojan Batič, kipar Jožef Hašnik, župnik in pesnik Ana Dimnik, gostilničarka in zavedna Slovenka Tončka Čeč, narodna junakinja Miha Marinko, narodni heroj in politik Janko Drnovšek, gradbeni inženir in strokovni pisatelj Boris Hamrla, rudarski inženir in strokovni pisec Anton Kuder, pravnik in strokovni pisec Jože Pirš, strokovni pisec

Mihael Gunzek, klarinetist Ciril Ličar, pianist Marija Jamar-Legat, literarna zgodovinarka Stojan Batič, kipar Edvard Salezin, kipar Tomo Pitamic, zdravnik in strokovni pisec Ciril Škerjanec, violončelist Elda Piščanec, slikarka Milan Rijavec, slikar Tone Seliškar, pesnik Ludvik Mrzel, pesnik Avgust Šuligoj, organizator in vodja pevskega zbora rudarske mladine Janez Knez, akademski slikar

Viri in opombe

• Krajevni leksikon Slovenije, SAZU Ljubljana, 1976