Trbovlje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Trbovlje
Mesto
Stanovanjski bloki Sallaumines v Trbovljah, 2011

Zastava

Grb
Trbovlje is located in Slovenija
Trbovlje
Trbovlje
Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°8′58.94″N 15°2′56.63″E / 46.1497056°N 15.0490639°E / 46.1497056; 15.0490639Koordinati: 46°8′58.94″N 15°2′56.63″E / 46.1497056°N 15.0490639°E / 46.1497056; 15.0490639
Država Zastava Slovenije Slovenija
Neformalna pokrajina Štajerska
Pokrajina Štajerska
Statistična regija Zasavje
seznam občin v Sloveniji Trbovlje
Ustanovitev 1952
Mesto
Upravljanje
 • Vrsta mestni svet
 • župan Vili Treven (Socialni demokrati) (1. mandat)
Površina
 • Skupno 12,6 km2
Nadmorska višina 309,7 m
Prebivalstvo (2011)[1]
 • Skupno 17.500
 • Gostota 1.400 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 1420
Omrežna skupina 03
Mesta dvojčki
 • Grb Sallauminesa Sallaumines Zastava Francije Francija
Avtomobilska oznaka LJ
Spletna stran www.trbovlje.si

Trbovlje (izgovorjava ) so s 17.500 prebivalci 9. največje mesto v Sloveniji, največje mesto v Zasavju in hkrati tudi kulturno ter upravno središče Zasavja in središče občine Trbovlje.

Raztezajo se v ozki in več kot 7 km dolgi dolini s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot sto petdeset let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku. Danes so Trbovlje delavsko mesto, ki se je razvilo v letih socialistične izgradnje. Rudnik, cementarna in termoelektrarna s svojim dimnikom mu dajejo pečat.

Trbovlje so eno redkih mest pri nas, ki so mesto postale šele 1952. leta. Takrat so tudi izdelali urbanistični načrt, ki je predvidel širjenje mesta ob novi glavni cesti. Težišče mesta je bilo predvideno na Vodah in pred Lokami, ki takrat še niso bile pozidane. K mestu se prištevajo tudi soseske, ki se vzpenjajo po bregovih nad dolino.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Trbovlje je mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo je je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi 19. stoletja zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti Hrastniku in Zagorju so gradili Nemci med 2. svetovno vojno.

Ob Savi v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa cesarice Marije Terezije, saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila do nedavnega graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla ladje navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.

Prva gradnja železnice, ki je bila za tiste čase še posebno zahteven projekt, je pripeljala v Trbovlje in druga mesta ob železnici veliko delavcev od drugod, predvsem iz Italije. Nekmečko prebivalstvo pa je bilo tukaj že prej, saj so premog začeli kopati Maurerjevi že leta 1804 v Lakoncah. Leta 1847 je erar ustanovil rudnik na Vodah, leta 1867 ga je prevzela Vodenska premogokopna družba in ga leta 1873 prodala Trboveljski premogokopni družbi. Istega leta so odkupili tudi Maurerjev rudnik in tako so bili vsi rudniki v Trbovljah združeni.

Pred dograditvijo Južne železnice so vsi premogovniki na območju Zasavja imeli težave s transportom premoga. Maurerjevi so postavili steklarno, kopanje premoga pa opustili. Po dograditvi železnice so se razmere za prodajo premoga bistvno izboljšale, saj je bila prav železnica velik porabnik premoga. Leta 1873 je Trboveljska premogokopna družba steklarno opustila in jo preuredila v delavska stanovanja.

Cementarno so zgradili leta 1876, upravno poslopje so postavili tik nad strugo Trboveljščice. Apnenec za cement so sprva dobivali za Klekom in v Retju.

Istega leta so zgradili bolnišnico, šolo pa leta 1892.

V tem času je imela v Trbovljah največ veljave nemščina. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila Ana Dimnik, gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini Sallaumines, ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Cesta oktobrske revolucije vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira verjetno še iz časa celjskih grofov.

Na burne dogodke po prvi svetovni vojni spominjata Cesta 1. junija in Fakinov trg. 1. junija leta 1924 so se delavski mladinci spopadli z Orjuno, Franc Fakin pa je bil tistega dne žrtev političnega nasilja.

Ljudje, povezani s Trbovljami[uredi | uredi kodo]

Sakralna dediščina[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Krajevni leksikon Slovenije, SAZU Ljubljana, 1976
  1. ^ Statistični urad Republike Slovenije. "Naselja po številu prebivalcev". Pridobljeno dne 2012-24-01. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]