Laibach

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox music.png
Laibach
Laibach leta 2011
Laibach leta 2011
Osnovni podatki
Izvor Slovenija
Glasbeni slog Elektronska glasba
Eksperimentalna glasba
Industrialna glasba
Martial
Neoklasika
Leta delovanja 1980–danes
Založba Mute
Povezani
ustvarjalci
300.000 V.K., Silence, Anja Rupel, Jadranka Juras, Make Up , Juno Reactor
Spletna stran http://www.laibach.nsk.si/
Člani
Milan Fras
Jani Novak
Janez Gabrič
Luka Jamnik
Sašo Vollmaier
Mina Špiler

Laibach (nemško ime za Ljubljano) je slovenska glasbena skupina, ki pa se poleg glasbe izraža še s pomočjo oblikovanja, slikarstva, gledališča in ostalih umetniških praks. Skupina je nastala 1. junija 1980 v Trbovljah. Skupina sodi v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK) ter sodeluje s skupino Irwin. Skupina je poleg glasbe poznana tudi zaradi svoje avantgardnosti v vseh pogledih, pa tudi zaradi simbolnega provokativnega spominjanja na totalitarne režime. V začetku svojega delovanja so zato imeli nemalo težav.

Skupina Laibach je med najbolj razpoznavnimi slovenskimi glasbenimi skupinami, uveljavljena predvsem na mednarodni sceni.

Ena od spremljevalnih članic skupine, 2008
Leta 2011, 30 let po ustanovitvi skupine in prepovedi projekta »Rdeči revirji« (Red districts), je skupina Laibach pripravila istoimenski večdnevni multimedijski projekt, ki je prek rekonstrukcije obravnaval iste vsebinske in formalne parametre kot bi jih tisti leta 1980. Pri izvedbi projekta je sodelovala tudi skupina V.A.T. (Vizualna alternativa Trbovlje), ki je postavila spremljevalno razstavo in mozaike'.
Milan Fras, vokal, zadnji koncert iz turneje Volk, Koper, 2008
Občasna članica skupine Laiback Mina Špiler (vokal, klaviature) med koncertom 2013 v Rusiji

Nekdanji člani[uredi | uredi kodo]

  • Tomaž Hostnik - vokal (1961—1982)
  • Dejan Knez - ustanovitelj skupine, klaviature, eletronika, bobni, zapustil skupino po albumu WAT
  • Ervin Markošek - bobni, klaviature, eletronika, zapustil skupino 1989, vrnil se je za album Kapital, pojavljal se je na fotografijah do albuma WAT
  • Nikola Sekulović - bas
  • Matej Mršnik - kitara
  • Dragoslav Draža Radojković - bobni
  • Srečko Bajda - ustanovitelj
  • Dare Hočevar - bas
  • Borut Kržišnik - kitara
  • Oto Rimele - kitara
  • Andrej Lupinc - ustanovitelj
  • Mina Špiler - vokal
  • Anja Rupel - vokal
  • Bine Žerko - ustanovitelj

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki s Tomažem Hostnikom[uredi | uredi kodo]

Skupina je takoj ob ustanovitvi poskrbela za burne reakcije javnosti. Ustanovljena je bila poleti leta 1980 v Trbovljah v Sloveniji, takrat še eni od republik Socialistične federativne republike Jugoslavije. V Trbovljah so izoblikovali multimedijski projekt »Rdeči revirji«, ki jo je občinska uprava Trbovlje prepovedala še pred odprtjem. Na plakatih je bila slika Kazimirja Severinoviča Maleviča »Črni križ« in motiv iz Carpenterjevega filma »Noč čarovnic«. Njihovo delovanje je sprožilo veliko razprav o njihovem dejanskem umetniškem in političnem položaju. Prvi javni nastop z razstavo "Žrtve letalske nesreče" je bil januarja 1982 v Ljubljanskem klubu FV, istega leta pa so tudi začeli s svojimi prvimi koncerti v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Njihov glasbeni stil so kritiki označili kot industrijski rock, saj so pri predstavitvah v živo uporabljali gramofone, radio in elektronske instrumente, ki so jih ustvarili sami, namesto efekta suhega leda pa so uporabljali originalne vojaške dimne bombe. Vizualni stil skupine je v zgodnji fazi osredotočen predvsem na rudarsko ikonografijo, čez čas pa so vključili tudi druge simbole: Triglav, jelenove rogove in Malevičev črn križ. Skoraj vsak njihov koncert je imel drugo ime. Zadnji v sodelovanju z Tomažem Hostnikom so poimenovali »Dotik Zla«. Decembra 1982 je Hostnik storil samomor.

Disidentstvo v Jugoslaviji[uredi | uredi kodo]

Aprila leta 1983 je skupina nadaljevala z nastopi v živo po Ljubljani skupaj z angleškima skupinama The Last Few Days and 23 Skidoo. Na Zagrebškem Biennalu so nastopili z naslovom "Mi kujemo bodočnost", med katerim so uporabili sočasne projekcije iz pornografije in filma Revolucija še traja. Predstavo je prekinila policija, skupina pa je bila prisiljena oditi z odra po istočasnem zaslonskem prikazu penisa in Josipa Broza Tita. Nastop se je končal s prepovedjo imena in javnega nastopanja skupine v Jugoslaviji. Novembra 1983 so Laibach skupaj s skupino Last Few Days odšli na turnejo »Occupied Europe Tour« po vzhodni in zahodni Evropi. Z živimi nastopi in disidentskim statusom v svoji matični državi se je zanje povečal interes v zahodnih državah. Provokativna uporaba simbolov iz nacistične Nemčije je najprej izzvala Slovensko veteransko organizacijo v Jugoslaviji. Leta 1984 so imeli koncert v Ljubljani v dvorani Malči Beličeve, posvečen umrlemu Tomažu Hostniku. V tem obdobju so ustanovili neformalno umetniško organizacijo in estetsko gibanje Neue Slowenische Kunst. Poleg Laibacha je vključevalo še slikarsko skupino Irwin, gledališko skupino Sester Scipiona Nasice ter Kozmokinetični kabinet Noordung, oblikovalski studio Novi kolektivizem, Oddelek za čisto in praktično filozofijo in različne podskupine. Laibach in NSK sta s svojimi skupnimi akcijami močno označila osemdeseta in prvo polovico devetdesetih, tako v Sloveniji kot v bivši državi Jugoslaviji ter tudi drugje po svetu. To gibanje je še danes predmet številnih znanstvenih raziskav in doktorskih disertacij doma in v tujini.

Mednarodni preboj[uredi | uredi kodo]

Laibach so od ustanovitve leta 1980 do danes imeli več kot 800 koncertov po celem svetu, prodali čez milijon plošč in postali mednarodno priznani, še posebej s svojimi interpretacijami pesmi skupin Queen, The Rolling Stones, The Beatles … Leta 1988 je izšel album Let It Be, po istoimenskem albumu Beatlesov, le naslovno skladbo in "Maggie Mae" je nadomestila nemška himna "Auf der Lüneburger Heide" in "Was Gleicht Wohl Auf Erden". Del posnetega materiala je predvajal Paul McCartney pred svojimi koncerti. Naslednje leto je izšla EP Sympathy for the Devil po istoimenski pesmi Rolling Stones. Dosegli so tudi komercialni uspeh z različico pesmi "Life is life" skupine Opus in "One Vision" skupine Queen. Leta 1994 je skupina izdala album NATO, ki je komentiral aktualne politične dogodke v Vzhodni Evropi, nekdanji Jugoslaviji in ukrepe pakta NATO. Albumu vsebuje različice pesmi "The Final Countdown " skupine Evropa, "In the Army Now" skupine Status Quo, "Indian Reservation" (preimenovane v "National Reservation") skupine Don Fardon's in "Marš na Drinu" Stanislava Biničkega. Leta 1996 so izdali album z naslovom Jesus Christ Superstars, svojo različico rock opere Jesus Christ Superstar Andrewa Lloyda Webberja. Sodelovali so tudi pri nekaterih mednarodnih projektih. V predstavi No Fire Escape from Hell so se odzvali povabilu plesalca Michaela Clarka v produkciji enajstih nastopov v različnih gledališčih po svetu. V Hamburgu so napisali glasbo za Shakespearovega Macbetha v Deutsches Schauspielhaus. Glasba skupine je bila uporabljena tudi v znamenitem eksperimentalnem filmskem hitu Blair Witch Project, člani zasedbe so nastopili v filmu 'Full Metal Jacket' znanega režiserja Stanleyja Kubricka. Njihova glasba pa se je pojavila tudi v hollywoodskem filmskem hitu 'Spiderman I' ter v popularni ameriški televizijski nanizanki 'Alias'.

Glasbeni stil, slike in kontroverznost[uredi | uredi kodo]

Laibach ne prikriva temnih plati človeštva, temveč jih enostavno razkriva in razkazuje, včasih posredno, včasih pa tudi neposredno prek glasbe, s pomočjo retorike in z vizualnimi prikazi: željo po oblasti, težnjo po totalitarnih političnih sistemih oziroma režimih, vojno kot stvar za doseganje oblasti, željo podrejati ostale volji posameznikov, ne da bi jih pojmovali kot sebi enake. To so problematike, ki so jih Laibach uprizorili v preteklosti in s katerimi so se tudi dejansko soočali ter katerim se danes še vedno posvečajo na izviren način. Njihova besedila so preprosta, učinkovita in odprta za napačno razlago. Sprejmejo vse zapeljive leske in simbole državne oblasti, nato pa s tem pretiravajo vse do parodije. Že ob svojem nastanku so v začetku osemdesetih let največ pozornosti vzbudili z uporabo nacistične in socrealistične totalitaristične ikonografije, kot so razne zastave in križi, uniforme, ki so spominjale na uniforme nekdanjih nemških okupatorskih vojakov pa tudi s političnim jezikom. Prevladovalo je mnenje, da skupina odkrito simpatizira s totalitarnimi sistemi, predvsem z nacizmom, fašizmom in stalinizmom ter deluje po nekakšnih totalitarističnih principih in v imenu teh idej proti končni, utopični rešitvi, značilni za tovrstne sisteme. V svojem delovanju so vedno konfrontirali z državo, naj je bila to nekoč Jugoslavija ali danes Slovenija, in ustvarjali negativno primerjavo države z ostalimi sistemi, ki so zgodovinsko veljali za slabe. S tem so spodbijali vrednote, ki naj bi bile prave in ki so jih poučevali v šolah. Po njihovem mnenju je najbolj totalitaren ravno tisti totalitarizem, ki ti daje občutek, da si svoboden, čeprav v resnici nisi.

Laibach v popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Popularna kultura je poimenovanje za nekatere kulturne prakse in pojave, katerih skupni pomen je postavljen nasproti visoki kulturi. Popularno lahko razumemo kot nekaj, kar je všeč veliko ljudem ali kot predmet množičnih medijev za izpostavljanje lastnih dobičkonosnih interesov.

Laibach se izmed teh treh identificira samo s prvim razumevanjem popularne kulture. Performansi Laibach so med bolj obiskanimi v Sloveniji, pojavljajo se v množičnih medijih in imajo veliko bazo oboževalcev. So v kategoriji kvalitetne umetnosti znotraj popularne kulture.

Laibach se je že v svojem konventu izrekel glede podvrženosti ideologiji – da se izognemo manipulaciji ideologije, moramo biti ideologija. Laibach z umetnostjo šoka z ljudmi manipulira: strateško nastavi šok, ker tako dobi pozornost, nato preda svoje sporočilo. Njihov produkt je umetnina, njihova produkcija pa je množična.

Za množično širjenje uporabljajo več sredstev, kot npr. mistifikacijo (uniformiranost nastopajočih), performans (nenehna podrejenost režirani vlogi), pojavitev v množičnih medijih (ameriški glasbeni televizijski program MTV), provokativnost (totalitarni simboli), intertekstualnost (Life is Life, The Final Countdown) in parodijo (virtualna država Neue Slowenische Kunst z izdajanjem potnih listov).

Intertekstualnost in parodija pri skupini Laibach[uredi | uredi kodo]

Skoraj celotna Laibachova pojavnost se sklicuje na v množični ali visoki kulturi že videno in v igro vpeljuje t. i. kulturni spomin.

Laibachova dela so intertekstualna: svoj pomen oblikujejo s pomočjo drugih umetniških del. Tako nastajajo reciklaže, kar ima učinek parodije (Life is Life). Laibachove pesmi so lahko tudi travestije (Geburt Einer Nation), kontrafakture (The Final Countdown) in pastiši (Krst pod Triglavom).

Originalnost Laibacha[uredi | uredi kodo]

Intertekstualnost odpira vprašanja o originalnosti tovrstnih avtorjev. Laibach znane množične in manj množične kulturne pojave reciklira, vzame za svoje in jih pokaže v novem kontekstu. Montaže s t. i. tehniko cut up se pojavljajo tako v smislu zunanje pojave članov kolektiva z znanimi uniformami, pobritimi glavami in prepoznavnim znakom, suprematističnim Malevičevim črnim kvadratom na beli podlagi, kot tudi v smislu reciklaže umetniških produktov: predelave besedil pesmi iz množične kulture (Simpathy for the Devil), vabila, letaki, publikacije in ovitki albumov s predlogami v klasični slikarski umetnosti, zgodovini in tradiciji. Že samo ime kolektiva – Laibach – je reciklaža.

Primeri intertekstualnosti v besedilih[uredi | uredi kodo]

Umetnost Laibacha je umetnost komentarja. Vsaka poteza Laibacha je pravzaprav komentar.

Krst pod Triglavom[uredi | uredi kodo]

Krst pod Triglavom je naslov albuma, ki uporabi simbol slovenske nacionalnosti Prešernov Krst pri Savici. Laibach intertekstualno uporablja Prešernove verze in osebe – Valjhuna, Črtomira in Bogomilo. Po vsakem od treh je poimenovana pesem, poleg tega pa so na albumu še pesmi Jezero, Krst, po drugi strani pa enigmatično naslovljena pesem Rdeči pilot, ki z rdečo simbolizira antireligijski komunizem, je pa to tudi ime avantgardnega časopisa iz dvajsetih let 20. stoletja. Album je razdeljen po letnicah (819−822, 1095−1270, 1961−1982, 1983−1987) in tako razdeli zgodovino Slovencev. V čas pokristjanjevanja umestijo grožnjo, Valjhuna, naravo, Jezero, Hostnik. V času Karantanije je zapeljevanje, Bogomila, ki tukaj namiguje na rajsko Evo, so lovske igre (Hunters' Game) in teče avstrijska, dunajska kri (Wienerblut). Od šestdesetih do malo po nastanku Laibacha in tudi malo po Titovi smrti je čas Črtomira, Jelengara, ubijalca deklet in, seveda, apologije Laibach. V zadnjem času, do izida albuma, pa je politika, Krst, Germania in Rdeči pilot (rdeča kot simbol komunizma). Vsak naslov je skrbno izbran, da spada v celoto, pod njim pa se v pesmi skriva še več simbolnega opisa ne le slovenske, temveč evropske zgodovine in miselnosti.

Herz-felde[uredi | uredi kodo]

Pesem Herz-felde z albuma Opus Dei je aluzije na nemško avantgardo. Helmut Herzfeld je sinonim za Johna Heartfielda, ki je bil pionir uporabljanja umetnosti kot politično orožje. V pesmi Laibach montira dele Hitlerjevega govora, pri katerem je najbolj slišen in udaren sloviti »Raus!«, »Ven!«. Laibach tako pesem uporablja kot politično orožje, kot antinacistično politično sporočilo, ker uporablja nacistični vojni govor z nasilnim krikom, vse skupaj pa poimenuje z imenom umetnost in, ironično, srca (herz, heart). Vsebino torej predstavlja z imenom, ki z njo nima prav veliko zveze, in to prenese na polje politike, kjer se proces dogaja pogosteje.

The Final Countdown[uredi | uredi kodo]

Pesem The Final Countdown je s konceptualnega albuma NATO, ki se z naborom anti-coverjev pesmi veže na vojno na Balkanu po razpadu Jugoslavije. Laibach so v tem času izjavili: »Konflikt v bivši Jugoslaviji je dal lepo lekcijo Evropi o tem, kaj se lahko zgodi, če razlike niso spoštovane, če problemi niso rešeni pravčas in če najmanjših v družbi ne jemljemo resno. Vsa Evropa ima na rokah kri Balkana.« The Final Countdown je prva izmed treh zaporednih rock pesmi na albumu NATO (The Final Countdown, You're in the Army Now, The Dogs of War), njena originalna verzija pa je hit švedskega benda Europe. Z zamenjavo inštrumentov so rokovsko uspešnico spremenili v disko verzijo. Pesem govori o intergalaktičnem potovanju, zadnje odštevanje (the final countdown) pa je odštevanje tik pred odhodom vesoljske rakete z bolne Zemlje. Destinacija pa ni več Mars (simbol vojne), kot je v originalu, temveč Venera (simbol ljubezni). Podobno naredijo s pesmima You're in the Army Now (v originalu Boland) in The Dogs of War (v originalu Pink Floyd).

Life is Life[uredi | uredi kodo]

Pesem Life is Life je je predelava pesmi  Live is Life skupine Opus. Laibach pesem dvakrat umesti na album Opus Dei, poimenovan po znani organizaciji Rimokatoliške cerkve. Prva verzija je v nemščini Leben Heißt Leben. Prva kitica je enaka originalu, vse ostalo je reciklaža verzov in dodajanje novih, s čimer pesem dobi popolnoma drugo sporočilo: iz množične zabave, entuziastične navezanosti skupine Opus na oder, v brezpogojno dajanje množici, družbi, državi. Energijo in svoj maksimum se daje za t. i. skupno dobro, z dobrim namenom posameznikov, ki so na koncu samo veseli, da je konec, čeprav so vsi izgubili vse. Iz himne dobrega počutja je Laibach recikliral pesem triumfa, vojnega marša.

Pesem Let It Be je prenovitev celotnega zadnjega albuma Beatlesov, Simpathy for the Devil pa t. i. anti-cover istoimenske pesmi Rolling Stonesov. Predelavi ponujata demistifikacijo peace and love iz hipijevskih šestdesetih in utelešenja tega gibanja, koncerta Woodstock. Miselnost hipijevskega miru in ljubezni se je proti koncu stoletja sesuvala. Let It Be je odgovor na razpad skupine The Beatles, drugi pa spomin na koncert Altamont iz leta 1969. Altamont je kot kontrast Woodstocka najbolj znan po nasilju, vključno s smrtjo Mereditha Hunterja, ki je umrl med nastopom Rolling Stonesov: težave, ki so rodile nasilje, so se začele med izvajanjem pesmi Simpathy for the Devil.

Rammstein[uredi | uredi kodo]

Popularna nemška glasbena skupina Rammstein je priznala močan vpliv Laibacha. Laibach Rammstein razumejo kot Laibach za adolescenco, sebe pa kot Rammstein za odrasle. Laibach je je naredil remiks Rammsteinove pesmi Ohne dich, poimenovan Ohne mich. Namesto prepoznavnega Rammsteinovega vokala gre za moško-ženski duet Milana Frasa in Mine Špiler, v originalu orkestralno glasbo zamenja elektronika, v besedilu pa je najpomembnejša zamenjava v refrenu. Rammsteinov refren »Ohne dich kann ich nicht sein«, v prostem prevodu »Brez tebe ne morem obstajati«, Laibach poje obratno »Ohne mich kannst du nicht sein«, torej »Brez mene ne moreš obstajati«. Ljubezenski baladi spremenijo žanr – postane narcisoidna, že skoraj grozeča pesem.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Diskografija[uredi | uredi kodo]

  • Laibach (ŠKUC/Ropot, 1985),
  • Rekapitulacija (1985),
  • Neu Konservatiw (1985),
  • Nova akropola (Cherry Red, 1985),
  • The Occupied Europe Tour (1986),
  • Baptism (1986)
  • Opus Dei (Mute Records, 1987),
  • Let It Be (Mute Records, 1988),
  • Sympathy for the Devil (Mute Records, 1988),
  • Macbeth (Mute Records, 1990),
  • Kapital (Mute Records, 1992),
  • Ljubljana-Zagreb-Beograd, (The Grey Area/Mute Records, 1993)
  • NATO (Mute Records, 1994),
  • Jesus Christ Superstars (The Grey Area/Mute Records, 1996),
  • WAT (Mute Records, 2003),
  • Anthems (Mute Records, 2004),
  • Volk (Mute Records, 2006),
  • Laibachkunstderfuge (Mute Records/Dallas, 2008).
  • Gesamtkunstwerk – Dokument 81-86 (Vinyl-on-demand, 2011)
  • Monumental Retro-Avant-Garde (Live At Tate Modern / 14 April 2012) (Abbey Road Live Here Now, 2012)
  • Iron Sky (The Original Film Soundtrack) (Mute, 2012)
  • Spectre (Mute, 2014)

Dokumentarci[uredi | uredi kodo]

  • 2005, Divided States of America: Laibach 2004 Tour – režija Sašo Podgoršek
  • 1996, Predictions of Fire (Prerokbe ognja) - režija Michael Benson
  • 1993, Laibach: A Film From Slovenia - režija Daniel Landin in Chris Bohn
  • 1988, Laibach: Victory Under the Sun (Slovenian title: Laibach: Zmaga pod soncem, serbo-croatian title Laibach: Pobeda pod suncem) - režija Goran Gajic

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Alexei Monroe - Pluralni monolit. Laibach in NSK], MASKA, LJ, 2003 (COBISS)
  • Matičič Jure: Država Laibach, raziskovalna naloga. Kaminik, 1994.
  • Janjatović, Petar. EX YU ROCK enciklopedija 1960-2006. ISBN 978-86-905317-1-4. 
  • Marcel Štefančič Jr. - Teror zgodovine : kako je Laibach na začetku osemdesetih premaknil nacijo, partijo in filozofijo.] Ljubljana: UMco, 2012 (COBISS)
  • Borčić, Barbara - Celostna umetnina Laibach. Fragmentarni pogled. Ljubljana: Založba /*cf, 2013.

Greene, Doyle - The Rock Cover Song: Culture, History, Politics. Jefferson, North Carolina: McFarland & Company, Inc, 2014.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]