Retorika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Retórika ali govórništvo je veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem, izbranim besedjem, pravilno artikulacijo, suverenim in uglajenim nastopom, prezentnim obnašanjem, obvladovanjem mimike in gestikulacije ter sposobnostjo z zapisovanjem govorjenega teksta ter njegove izvedbe pred posameznikom, skupino ljudi, mikrofonom ali kamero. Okusno, izbrano in spretno govorjenje ter obnašanje, oblikovanje misli, povezovanje, dramatičnost, spretni zasuki, obvadovanje govorne igre, vpletanje metafor, upoštevanje ritma, tempa pripovedovanja krasi z delovanjem s celostno podobo-sebe-govornika.

Pri starih Grkih je bilo pisanje političnih govorov ustvarjanje literature in le tisti, ki so sestavili svež, udaren, nekonvencionalen in domiselen govor, nagovor, zdavljico, predavanje, pozdravni govor je lahko še bolj uspešno nastopal. Govorec ima samo dve možnosti ali mu gledalec-poslušalec verjame ali pa ne.

V ospredju govorcev je;

boj za pozornost poslušalcev
javno nastopanje in uspešno komuniciranje
govorno nastopanje posameznikov pred skupino poslušalcev

V vlogah govorcev se prej ali slej znajdemo vsi. Je pa retorika edina vrsta umetnosti, ki se je da naučiti. Vsakdo lahko z učenjem postane dober govorec.

Vsebina

1 Govorništvo v antični Grčiji
2 Govorništvo v Sloveniji
3 Šole govorništva pri Slovencih
4 Pouk v sodobnih šolah govorništva pri nas
5 Slavni govorniki
6 Izrazi in pojmi povezani z govorništvom
7 Govorne oblike katere uporabljajo govorci
8 Glej tudi
9 Zunanje povezave

[uredi] Govorništvo v antični Grčiji

Za začetnika govorništva v antični Grčiji smatrajo Koraksa iz Sirakuz v 5. stoletju pr. n. št., kjer je z vzpostavitvijo demokracije nastopilo veliko problemov z vračanjem in dodeljevanjem konfiscirane zemlje ter druge lastnine. Prišlo je do številnih javnih razprav in dokazovanj o upravičenosti do lastnine. Govore, kateri so se v razpravah pojavljali je analiziral in razdelil v pet delov; proemij, naracijo, dokazi, pomožne pripombe in peroracija, z obliko splošne verjetnosti ειχδς , katera je lahko delovala v obe smeri- pro et contra.

Govorništvo so naprej razvijali; Tisija, Gorgija in Antifon, kateri je bil mojster λογογραφος- za povezovanje teorije govorništva s prakso v sestavljanju tetralogij v obliki shem in obrazcev za sodne govore, katere je prodajal laičnim ljudem, tako kot tudi Isokrat. Pravi nastanek vede govorništva kot izdelanega sistema pa lahko označimo z pojavom Aristotelovega Retorikom, kateri je nastal med letoma 330-322 pr. n. št.. Uporabil je zapise svojih predhodnikov, kot so, Andokid, Antifon, Lisija, Isokrat, Isej, Demosten, Eshin, Hiperid, Likurg in Dinarh. Aristotelovo delo je predstavljalo nekakšen kanon- vzor te veščine v grškem svetu. Za Aristotela je govorništvo popularna veja logike, veščina javnega dokazovanja ter prepričevanja. Aristotel je delil govorništvo na korektivno, instruktivno, sugestivno in defenzivno, pri tem pa je pozabil na emocionalne vplive, ponos, zgražanje, sočutje, veselje in druga duševna stanja, katera z logiko nimajo veze, vendar lahko močno vplivajo na občinstvo in razsodnost. Po Grkih so govorništvo naprej gojili in razvijali Rimljani.

[uredi] Govorništvo v Sloveniji

Slovenija leži geografsko na takem področju da je že v davnini imela veliko stikov z zelo razvito kulturo govorništva, vendar je v slovenskem jeziku o tem le malo zapisanega. Nedvomno so tu živeli tudi dobri govorniki in so obstajale tudi šole govorništva. Znano je da so imeli Karantanski knezi ob svojem ustoličevanju slavnostne govore, ob reševanju medsebojnih sporov pa sodne govore. Pri teh govorih je bil važen tudi obred in oprema, sesti je moral na vojvodski prestol, za politični govor na zgornji sedež in za sodni govor na spodnji sedež.

S pokristjanjenjem je duhovščina prinesla k nam novo tehnologijo pisave in svojsko obliko govorništva pridigovanje, katero se je ohranilo do današnjih dni. Med duhovniki - pridigarji je zlasti pomemben znameniti govornik kapucin Janez Svetokriški (1647 - 1714), po očetu imenovan tudi Tobija Lionelli. Rojen je bil v Sv. Križu na Vipavskem materi Slovenki. Že zgodaj se je odločil da postane duhovnik in leta 1670 je bil posvečen v diakona-kapucina v Gradcu, nato pa je pridigal v veliko krajih, v Trstu (1679), Križu na Vipavskem (1682), Ljubljani (1684), Novem mestu (1688) in Gorici (1693). Po navodilih Tridentskega koncila je na vsako nedeljo ali praznik govoril - pridigal vernikom in svojo pridigarsko službo cenil kot najplemenitejše opravilo. Svoje pridige je zapisal v pet debelih zvezkih pod naslovom Sacrum promptuarium ali Sveti priročnik na 2896 straneh (primer-1). Prva dva zvezka sta izšla v Benetkah leta 1691, ostali pa v Ljubljani, tretji 1698. leta, četrti 1700. leta, peti 1707. leta. Njegove pridige so dobro razčlenjene, sestavljajo jih, glavna tema, uvod, jedro in sklep. Vsebinsko se prepletajo verski nauk, vsakdanje življenje in številne starejše zgodbe. V jeziku in pravopisu se je naslanjal na tradicijo protestantov in odpravil mnogo germanizmov. Bil je umetnik govorjene in pisane besede, vedno je govoril z vedrino in krščanskim veseljem. Ustvaril je prave bisere slovenske proze. Mnogi pridigarji in govorniki so se vzgledovali pri njem.

Dober govornik in tudi učitelj govorništva mlajših duhovnikov je bil Anton Martin Slomšek, napisel je tudi odličen učbenik retorike za duhovnike. Mnogi kasnejši slovenski govorci so se pri njem učili in vzgledovali. Dobri govorniki so morali biti tudi kosez - svobodnjaki, kateri so se morali nenehoma boriti za svoje svoboščine in posest. Kot prvega zapisanega in izšolanega učitelja slovenskega govorništva pa zasledimo šele Blaža Kumerdeja, kateri je na Dunaju končal šolanje prava in je bil leta 1773 imenovan za ravnatelja Ljubljanske normalke (Gimnazije), ter se je trudil uvesti govorništvo v redni pouk te šole. Kljub raznim oviram je od tedaj v Sloveniji pouk govorništva prisoten, čeprav je bil večkrat tudi politično nezaželjen, še zlasti v času Kardelja. Prav v njegovem času je na Pravni fakulteti v Ljubljani umrl sicer dober profesor retorike F. Vatovec, po njegovi smrti pa ta fakulteta ni imela kar deset let nobenega predavatelja retorike.

[uredi] Šole govorništva pri Slovencih

Najstarejše šole govorništva pri Slovencih so nastale med duhovščino. Verjetno so se prav pri tej nekaj naučili tudi posvetni voditelji, knezi in vojvode. Že Karantanski knezi so znali dobro voditi slavnostni govor pri svojem ustoličevanju, to je bil politični govor- ali govor o bodočnosti po staroslovenskem božanstvu - Jav govor za jav-nost. Kadar pa je knez imel sojenje je sedel na drugem kamnitem stolu in je imel sodni govor - ali govor o preteklosti, po starem slovenskem božanstvu - Prav govor za prav-nost ali pravičnost, kadar pa se je poslavljal od mrtvih je imel poslovilni govor namenjen božanstu Nav pred odhodom na navje(pokopališče). To so bili trije osnovni tipi govorov že pri starih Slovencih. Ti govori so ohranjeni še danes in se bodo nadaljevali in razvijali naprej.

Visoko šolstvo je razvilo posebno obliko govora filozofsko govorništvo, katero stvari in fenomene razlaga in pojasnjuje. Gledališča so že zelo zgodaj razvila posebno obliko govorništva, katero se imenuje umetniško govorništvo in je v Sloveniji zelo napredovalo v zadnjih 200-letih. V 20. stoletju se je z burnim razvojem tehnike pojavil radio in z njim govorništvo na radiu, sledil je razvoj televizije in razvoj govorništva na televiziji. Pomemben je tudi razvoj filma in razvoj govorništva na filmu. Danes se govorništvo razširja skupaj z razvojem multimedijske tehnike. Vsaka tehnika zahteva nove pristope govornikov pri podajanju govorjene vsebine, danes se besedi vedno bolj dodaja slika. Javne šole v Sloveniji zelo zaostajajo za potrebami prakse v vseh institucijah, ki vsak dan poklicno uporabljajo govorništvo.

[uredi] Pouk v sodobnih šolah govorništva pri nas

Pouk govorništva v Sloveniji poteka v glavnem v obliki tečajev 40 učnih ur ali 60 učnih ur, organizirajo pa ga zasebne šole. Program pouka obsega dajanje točnih in jasnih navodil, kako nastopiti pred večjim ali manjšim številom poslušalcev, kako voditi poslovne pogovore, diskusije in debate ter dosegati sožitje med nasprotnimi pogledi. Učence poučujejo kaj je:

kreativno pisanje, seznanjajo jih z umetnostjo sestavljanja različnih zvrsti besedil kot so: uradno pismo, pozdravni govor, poslovilni govor, zdravljica, zabavljica v verzih, poročilo, članek, iskanje stereotipov, iskanje individualnega sloga.

lektoriranje in urejanje svojih besedil, besedila je potrebno včasih razširiti, včasih zgostiti da doseže zahtevan obsg, včasih pa oklestiti, skrajšati, požlahtniti, dodati metafore vendar ne delati škode slovenščini. Vsakdo lahko svoje besedilo še izboljša in mu doda kakšno novo kvaliteto.

tehnika diha in govora, za dobro oblikovanje glasu so potrebne govorne vaje, vaje za hitro in natančno govorjenje, izgovorjava težkih besednih zvez, poslušanje melodije stavka, fraziranje in nijansiranje govora, dihalne vaje in pravilno dihanje, govorjenje s pomočjo prepone kar omogoči povzdigniti glas.

obnašanje pred mikrofonom in kamero, poznavanje tehničnih pripomočkov lahko govorcu izboljša predstavo, nepoznavanje pa ga lahko tudi osmeši. Govorci se učijo, kako se opravi intervju in kako se obnašati kadar si sam intervjuvan, kako se organizira okrogla miza, kako se obnašati v TV-studiju in kako gledati in analizirati svoje nastope na testnih posnetkih.

ogledovanje in poslušanje posnetkov znanih govorcev in odličnih govorov, voditeljev, politikov, veljakov, besednih dvobojev, sodnih govorov, prizorov iz igranih filmov, monologov gledaliških igralcev. Govore skupaj z učitelji učenci-govorci analizirajo in tako lahko popravijo tudi svoje nastope.

logopedski pregled omogočijo nekatere šole učencem govorništva, kadar imajo ti razne govorne težave, strokovnjak logoped za vsakega posameznika predpiše posebne vaje s katerimi govorno napako ublaži ali celo odpravi.