Metonimija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Metonimíja[1] (gr. μετωνυμία: metōnymía – zamenjava imena ali napačno imenovanje) ali preimenovanje je retorična figura, v kateri je ime za neko stvar zamenjano z drugim imenom, ki je s prvim v vzročni ali kateri drugi zvezi. Pri metonimiji avtobus je pel ne poje avtobus, ampak potniki v avtobusu. Čeprav se o metonimiji večinoma govori v povezavi z literaturo, je metonimija zelo pogosta v vsakdanjem govoru. Z njo odkrivamo nove možnosti logične odvisnosti ter povezanosti med pojmi. Namesto da rečemo berem Prešernovo poezijo, lahko uporabimo metonimijo berem Prešerna. Pogosta je v publicističnih besedilih, predvsem v naslovih (Bela hiša molči namesto ameriški predsednik molči[2]).

Vsebina

Vrste metonimij [uredi]

vrsta zamenjave metonimični izraz običajni izraz
lastnina – lastnik povozil ga je mercedes lastnik mercedesa
prevozno sredstvo – prevoznik avtobus ima zamudo voznik avtobusa
poslopje – ljudje, ki v njem prebivajo cela hiša se je smejala prebivalci hiše
kraj – prebivalci Ljubljana je pričakala prihod novega leta. prebivalci Ljubljane
prebivalci – kraj Nemci so gostili svetovno prvenstvo v nogometu Nemčija
avtor – delo razstava Picassa Picassovih slik
orodje – delo Cel dan je za štedilnikom. kuha
orodje – funkcija orodja slišim zvonec zvonjenje zvonca
funkcija orodja – orodje vklopiti gretje radiatior
znamka – izdelek imam mercedesa avto znamke Mercedes
izdelek – kraj, od koder izvira šampanjec peneče vino iz Šampanije
lastnina – lastnik poročil se je z denarjem z osebo, ki ima veliko denarja
čas – ljudje, ki so v tem času živeli renesansa se je navduševala nad človekom ljudje, ki so živeli v času renesanse
vsebina embalaže – embalaža mleko se je polilo embalaža z mlekom se je polila
zdravilo – funkcija zdravila aspirin tableta proti glavobolu
slogovno zaznamovano – slogovno nezaznamovano srati ga delati neumnosti

Sinedkoha ali sovzporedje [uredi]

Sinekdoha (gr. συνεκδοχή: sinekdohé - pojmovanje) je retorična figura, pri kateri del predstavlja celoto. Dvorana molči je metonimija za gledalce v dvorani, saj je dvorana prostor, ki ni fizični del gledalcev. Medtem gre pri izrazu vse oči so uprte v igralce za sinekdoho, saj so oči del gledalcev. Pogosto se sinekdoha uvršča med metonimije, a nekateri jo vseeno obravnavajo kot samostojno retorično figuro.

Antonomazija [uredi]

Antonomazija (gr. ἀντονομάζειν: antonomázein - imenovanje stvari z novim imenom) je retorična figura, pri kateri z osebnim imenom zamenjamo občno ime: Krjavelj je osebno ime vaškega posebneža v Jurčičevem Desetem bratu. Kot občno ime pa krjavelj označuje nabritega, neumnega, komičnega človeka[3]. Za antonomazijo gre tudi v primeru, ko z občnim imenom zamenjamo osebno ime: Zadnjič smo se pošteno zabavali, ko je Lojzek bral svoj prosti spis, kakor Vejica imenuje te naloge, ki so v resnici kazenske – občno ime vejica je uporabljeno kot lastno ime, namesto osebnega imena profesorja slovenščine[4].

Opombe [uredi]

  1. ^ metonimija. SSKJ (30. junij 2011). Pridobljeno dne 2012-05-08.
  2. ^ Raymond W. Gibbs, Jr. Speaking and thinking with metonymy. V Metonymy in language and thought.
  3. ^ Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Založba M & N. Ljubljana. 1996.
  4. ^ Anton Ingolič: Tajno društvo PGC.

Viri [uredi]

  • Barcelona, Antonio (ur.), 2000: Metaphor and metonymy at crossroads. Berlin/New York: Mouton de Gruyter.
  • Dirven, René, Pörings, Ralf (ur.), 2002: Metaphor and metonymy in comparison and contrast. Berlin: Mouton de Gruyter.
  • Hoiberg, Dale, 2002: Encyclopaedia Brittanica 2002. Deluxe edition CD-ROM.
  • Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M & N.
  • Književni termini – riječnik, 2001: ur. Mirzet Hanić. Založba: Sarajevo: ITD. »Sedam«.
  • Leksikon Literatura, 1977: Ljubljana: Cankarjeva Založba.
  • Panther, Klaus-Uwe, Radden Günther (ur.), 1999: Metonymy in language and thought. Amsterdam/Philadelphia: University of Hamburg. John Benjamins publishing company.
  • Rečnik književnih termina, Drugo, dopunjeno izdanje 1992: ur. D. Živković, Beograd: Institut za književnost i umetnost u Beogradu. Biblioteka Odrednice.
  • Trdina, Silva, 1958: Besedna umetnost. II. del. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Wales, K., 1990: A dictionary of stylistics. New York: Longman.