Josip Broz - Tito

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Josip Broz Tito
Josip Broz Tito 1971.png
Josip Broz Tito v ZDA leta 1971

Mandat:
14. januar 19534. maj 1980
Predhodnik: Ivan Ribar
Naslednik: Lazar Koliševski

Mandat:
29. december 194514. januar 1953

Rojstvo: (1892-05-07)7. maj 1892
Kumrovec, Avstro-Ogrska
Smrt: 4. maj 1980 (1980-05-04) (87 let)
Ljubljana, Jugoslavija
Politična stranka: Komunistična partija Jugoslavije
Zakonec: Pelagija Broz,
Herta Haas,
Jovanka Broz
Vera: ateist
Podpis: Tito signature.svg

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija (danes Slovenija).

Josip Broz je bil dolgoletni in dosmrtni predsednik SFRJ.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Titova rojstna hiša v Kumrovcu

Josip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije, rojene Javeršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za strojnega ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Med 1. svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

Komunistični aktivist[uredi | uredi kodo]

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstoval. Zato je bil zaprt ter po izpustitvi kmalu imigriral v tujino ter od tam sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje.[1] Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom "Walter" v Jugoslavijo z namenom "čiščenja" , čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, med njimi tudi Milana Gorkića.[2] Tito se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

Med 2. svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Jugoslovanski voditelj[uredi | uredi kodo]

Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza - Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike. Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev neuvrščenih leta 1961 z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem). S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje "tretjega bloka", vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta.

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu - Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je pričel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.

Osebnost in značaj vladavine[uredi | uredi kodo]

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z "okupatorskimi pomagači" in "domačimi izdajalci" ter političnimi nasprotniki, ki so bili razglašeni za "sovražnike revolucije". Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo donavski Švabi - vojvodinski Nemci, ki dolžijo Tita in komuniste za genocid.[3] Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko,[4] so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v sovjetska in druga delovna taborišča.

Podobne poboje, nekatere po iniciativi krajevnih voditeljev, druge širših razsežnosti, so uprizorili v skoraj vseh delih Jugoslavije. V Sloveniji še vedno raziskujejo povojne izvensodne poboje. Vsaj največji izmed teh pobojev se niso mogli izvršiti brez soglasja nespornega voditelja Jugoslavije, Tita.

Zgodovinar Božo Repe priporoča naslednji pogled na Tita kot zgodovinsko osebnost:

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962:
"Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega."
Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi "podaniki", smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.

Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63%, največ leta 2007: 81%) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11% v različnih letih; razlika neopredeljeni).[5]


Odlikovanja in priznanja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: seznam Titu podeljenih odlikovanj in priznanj.

Tito je prejel mnogo priznanj in odlikovanj, med najvidnejša sodijo:

Priznanje ali odlikovanje Država Datum prejema Opombe Ref.
Narodni heroj Jugoslavije Socialistična federativna republika Jugoslavija 6. november 1954, 15. maj 1972, 16. maj 1977 edina oseba, ki je priznanje prejela trikrat [6]
Red Leopolda (Belgija) Belgija 6. oktober 1970 najvišje vojaško priznanje Belgije. [6]
Red slona Danska 29. oktober 1974 najvišje priznanje Danske. [7]
Médaille militaire Francija 5. maj 1956 prejemniki tudi Winston Churchill, Franklin Delano Roosevelt, in Dwight Eisenhower. [8]
Red zmage Sovjetska zveza 9. september 1945 najvišje vojaško priznanje Sovjetske zveze
eden izmed 5 tujcev, ki so priznanje prejeli
[9]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Dedijer 1952, str. 107.
  2. ^ Banac 1988, str. 64.
  3. ^ Documentation Project Committee (Herbert Prokle, Georg Wildmann, Karl Weber, Hans Sonnleitner), Genocide of the ethnic Germans in Yugoslavia 1944-1948 (European English-Language Edition), München 2003, ISBN 3-926276-47-9
  4. ^ Valdis O. Lumans (1993). Himmler's Auxiliaries: The Volksdeutsche Mittelstelle and the German National minorities of Europe, 1939-1945 University of North Carolina Press, str. 235.
  5. ^ [1], [2]
  6. ^ 6,0 6,1 Seznam Titovih odlikovanj na titoville.com
  7. ^ Prejemniki odlikovanja Slonovega reda
  8. ^ Prejemniki Médaille militaire
  9. ^ Seznam prejemnikov Reda Zmage

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Banac, Ivo (1988). With Stalin against Tito: Cominformist splits in Yugoslav Communism. Cornell University Press. ISBN 0801421861. 
  • Neil Barnett. Tito. London, 2006. ISBN 1-904950-31-0
  • Dedijer, Vladimir (1952). Tito. Simon and Schuster. 
  • Milovan Đilas, Tito : The Story from Inside. Nova izd. London, 2001. ISBN 1-84212-047-6
  • Lorraine M. Lees. Keeping Tito Afloat : The United States, Yugoslavia, and the Cold War, 1945–1960. Pennsylvania State University Press, 1993. ISBN 978-0-271-02650-3
  • Stevan K. Pavlowitch. Tito : Yugoslavia's Great Dictator, A Reassessment. Columbus, OH, 1992. ISBN 0-8142-0600-X
  • Jože Pirjevec. Tito in tovariši. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-231-844-4
  • Jasper Ridley, Tito : a Biography. London, 1994.
  • Richard West. Tito and the Rise and Fall of Yugoslavia. London, 1994. ISBN 1-85619-437-X

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Josip Broz - Tito. Kamniško-komendski biografski leksikon, Matična knjižnica Kamnik, 2013- .