Josip Broz - Tito

Tito se preusmerja sem. Za druge pomene glej Tito (razločitev).

Josip Broz Tito
Josip Broz Tito v ZDA leta 1971
Drugi predsednik SFRJ
Mandat: 14. januar 1953 – 4. maj 1980
Predhodnik:	Ivan Ribar
Naslednik:	Lazar Koliševski
Prvi premier SFRJ
Mandat: 29. december 1945 – 14. januar 1953
Rojstvo:	7. maj 1892 Kumrovec, Avstro-Ogrska
Smrt:	4. maj 1980 Ljubljana, Jugoslavija
Politična stranka:	Komunistična partija Jugoslavije
Soprog(a):	Herta Haas, Pelagija Broz, nato Jovanka Broz
Vera:	ateist

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska, † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija.

Josip Broz je bil dolgoletni in dosmrtni predsednik SFRJ.

Življenjepis

Josip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije, rojene Javeršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 je postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika. Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter aktivno politično udejstoval. Zato je bil tudi zaprt ter po izpustitvi kmalu imigriral v tujino ter od tam sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom "Walter" v Jugoslavijo z namenom "čiščenja" , čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, med njimi tudi Milana Gorkića, Tito pa se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. 1948 se je sprl z Stalinom glede Informbiroja, kar je privedlo do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. 13. januar 1953 je postal dosmrtni predsednik SFRJ. Podredil si je vse vzvode oblasti in postal diktator in absolutni vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske, in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti. Leta 1961 je z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem ustanovil Gibanje neuvrščenih. 4. maja 1980 ob 15.05 je umrl v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo kar 123 državnih delegacij iz vsega sveta.

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu - Tito«, zavzeli so se torej za ohranitev starega sistema.

Titova rojstna hiša v Kumrovcu

Kritika

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z okupatorji in "domačimi izdajalci", ki so vsi skupaj razglašeni za "sovražnike revolucije". Na področju bivše Jugoslavije ni naroda in narodnosti, ki ne bi prispevala visokega krvnega davka med in po vojni. Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo tako imenovani donavski Švabi - vojvodinski Nemci, ki dolžijo Tita in komuniste za genocid. Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko, so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v sovjetska in druga delovna taborišča.

Odlikovanja in priznanja

Glavni članek: seznam Titu podeljenih odlikovanj in priznanj.

Tito je prejel mnogo priznanj in odlikovanj, med najvidnejša sodijo:

Priznanje ali odlikovanje	Država	Datum prejema	Opombe	Ref.
Narodni heroj Jugoslavije	Socialistična federativna republika Jugoslavija	6. november 1954, 15. maj 1972, 16. maj 1977	edina oseba, ki je priznanje prejela trikrat
Red Leopolda (Belgija)	Belgija	6. oktober 1970	najvišje vojaško priznanje Belgije.
Red slona	Danska	29. oktober 1974	najvišje priznanje Danske.
Médaille militaire	Francija	5. maj 1956	prejemniki tudi Winston Churchill, Franklin Delano Roosevelt, in Dwight Eisenhower.
Red zmage	Sovjetska zveza	9. september 1945	najvišje vojaško priznanje Sovjetske zveze eden izmed 5 tujcev, ki so priznanje prejeli

Viri

• Banac, Ivo (1988). With Stalin against Tito: Cominformist splits in Yugoslav Communism. Cornell University Press. ISBN 0801421861. 
• Neil Barnett. Tito. London, 2006. ISBN 1-904950-31-0
• Dedijer, Vladimir (1952). Tito. Simon and Schuster. 
• Milovan Đilas, Tito : The Story from Inside. Nova izd. London, 2001. ISBN 1-84212-047-6
• Lorraine M. Lees. Keeping Tito Afloat : The United States, Yugoslavia, and the Cold War, 1945–1960. Pennsylvania State University Press, 1993. ISBN 978-0-271-02650-3
• Stevan K. Pavlowitch. Tito : Yugoslavia's Great Dictator, A Reassessment. Columbus, OH, 1992. ISBN 0-8142-0600-X
• Jože Pirjevec. Tito in tovariši. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-231-844-4
• Jasper Ridley, Tito : a Biography. London, 1994.
• Richard West. Tito and the Rise and Fall of Yugoslavia. London, 1994. ISBN 1-85619-437-X

Glej tudi

• dan mladosti
• kraji in mesta poimenovani po Titu
• Naš Tito
• Rojstna hiša maršala Tita

Zunanje povezave

http://www.youtube.com/watch?v=JrjrHs1IFmE

• http://www.titoville.com/
• http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/zbirka/Tito/Tito.htm
• Rasprave i fotografije o Josipu Brozu Titu

Portal Vojaštvo