Andrej Andrejevič Gromiko
| Andrej Andrejevič Gromiko Андрей Громыко | |
|---|---|
 Gromiko leta 1972 | |
| Predsednik prezidija vrhovnega sovjeta | |
| Na položaju 27. julij 1985 – 1. oktober 1988 | |
| Namestnik | Vasilij Kuznecov Pjotr Demičev |
| Predhodnik | Konstantin Černenko Vasilij Kuznecov (v.d.) |
| Naslednik | Mihail Gorbačov |
| Minister za zunanje zadeve | |
| Na položaju 15. februar 1957 – 2. julij 1985 | |
| Predhodnik | Dmitrij Šepilov |
| Naslednik | Eduard Ševardnadze |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Andrej Andrejevič Gromiko 18 July [J.K. 5 July] 1909 Gomel, Mogilevska gubernija, Ruski imperij (zdaj Gomel, Belorusija) |
| Smrt | 2. julij 1989 (79 let) Moskva, RSFSR, ZSSR |
| Grob | Pokopališče Novodeviči, Moskva |
| Narodnost | Sovjet |
| Politična stranka | KPSZ (1931–1989) |
| Zakonci | [1] |
| Otroci | Anatolij and Emilija |
| Poklic | Ekonomist, diplomat, javni uslužbenec |
Andrej Andrejevič Gromiko (rusko Андрей Андреевич Громыко; belorusko Андрэй Андрэевіч Грамыка), sovjetski politik in diplomat * 18. julij 1909, Gomel, Mogilevska gubernija, Ruski imperij, † 2. julij 1989, Moskva.[2]
Pri 13 letih je postal član Komsomola,[3] leta 1923 pa njegov prvi sekretar.[4] Leta 1931 je postal član KPSZ.
Njegova politična kariera se je začela leta 1939 v ljudskem komisariatu za zunanje zadeve (kasneje preimenovano v ministrstvo za zunanje zadeve). Bil je veleposlanik v ZDA (1943–1946), prvi predstavnik ZSSR pri ZN (1946–1948), namestnik ministra za zunanje zadeve, veleposlanik v Veliki Britaniji (1952–1953), dolgoletni minister za zunanje zadeve ZSSR v času hladne vojne (1957–1985) in predsednik prezidija vrhovnega sovjeta (1985–1988). Gromiko je bil odgovoren za številne odločitve z vrha sovjetske zunanje politike vse do njegove upokojitve leta 1988. V 40. letih 20. stoletja so ga zahodni kritiki poimenovali g. Njet ("gospod Ne") ali "Grim Grom" (mračni Grom) zaradi njegove pogoste uporabe sovjetskega veta v Varnostnem svetu Združenih narodov.[5]
Kot zunanji minister ZSSR je bil neposredno udeležen v pogajanja z Američani med kubansko raketno krizo. Pod vodstvom Brežnjeva je imel osrednjo vlogo pri vzpostavljanju détenta med ZDA in ZSSR s pogajanjem v pogodbah ABM, SALT I, SALT II in drugih.
Ko je Brežnjev leta 1975 doživel kap, so od takrat naprej državo vodili zunanji minister Gromiko, notranji minister Andropov in obrambni minister Grečko (in Grečkov naslednik maršal Ustinov). Leta 1979 sta Ustinov in Andropov zagovarjala sovjetsko invazijo na Afganistan, z njima pa se je strinjal tudi Gromiko.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Соседи по парте (v ruščini). RPP. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2010. Pridobljeno 11. septembra 2010.
- ↑ Profile of Andrei Gromyko
- ↑ Gromyko 1989, str. 19.
- ↑ Gromyko 1989, str. 24.
- ↑ Schmemann, Serge (4. oktober 1982). »Russians Come and Go, but Not Gromyko«. The New York Times.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Znanstvene podatkovne baze | |
| Drugo | |
