Goli otok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: Goli otok 44°50′53″N, 14°49′26″E

Goli otok na zemljevidu Kvarnerja
Goli otok
Zapori na Golem otoku

Goli (bolj poznan kot Goli otok) je otok v Jadranskem morju blizu hrvaške obale, leži med Rabom in celino v Kvarnerskem zalivu.

Goli, na katerem stoji svetilnik, ima površino 4,53 km². Dolžina obalnega pasu je 14,297 km. Najvišji vrh je 227 mnm visoka Glavina. Otok je praktično brez rastlinja (gol) in nenaseljen, le na južnem delu je nekaj rastlinja in nekaj uval. Iz pomorske karte je razvidno, da svetilnik, ki stoji na rtu Sajalo oddaja svetlobni signal: R Bl 5s. Nazivni domet svetilnika je 5 milj.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vse do prve svetovne vojne na Golem otoku ni bilo nobenih naselij. Tedaj je Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike iz vzhodnih bojišč.

Po drugi svetovni vojni so ga leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce. Po sporu s Stalinom je Tito ukazal politične nasprotnike zapreti v posebno taborišče, slovenski politik Edvard Kardelj pa je predlagal Goli otok.[navedi vir] Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7235 Srbov, 3341 Črnogorcev, 2586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji komunističnih partij. Kasneje so na Goli otok pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike, torej ljudi, ki so storili hujše oblike zločina. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5081 delavcev in kmetov, 4008 študentov in dijakov. Jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu, ne glede na vremenske razmere. Poleti pri visokih temperaturah, pozimi pa v hladni burji. Zapornike so pazniki redno tepli in drugače trpinčili. Preiskovalce in iskalce političnih nasprotnikov je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) nagradila. Leta 1953 jih je bilo 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri so postali veleposlaniki v Sovjetski zvezi, ZDA, Kitajski, Združenih narodih, Kanadi in Indiji.[navedi vir]

V času SR Hrvaške so v zapor pošiljali v glavnem politične zapornike, kasneje pa so zapirali tudi ljudi, ki so zakrivili kazniva dejanja (tatvine, umore, ...), včasih pa so zaprli tudi mladoletne prestopnike.

Zapor je prenehal z delom leta 1988,[navedi vir] leto kasneje pa so ga zapustili in zaprli. Danes Goli otok obiskujejo turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo.

Znani zaporniki[1][uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Goli otok - pekel sredi Jadrana". MMC RTV-SLO. 9.7.2009. Pridobljeno dne 28.1.2014. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Branko Hofman: Noč do jutra, roman
  • Dimitrij Žilevski: Otok brez milosti, Rotis, Maribor, 2005.
  • Radovan Hrast: Čas, ki ga ni (1991 UDK 929)
  • Radovan Hrast: Viharnik na razpotjih časa (2007 UDK 821-94)
  • Antonije Isaković: Hip 2 (1984 hr)
  • Božidar Jezernik: Non cogito ergo sum (1994 )
  • Janez Jezeršek: Arhipelag Goli (1989)
  • Janez Jezeršek: Medaljoni našega časa (1990)
  • Ženi Lebl: Ljubičica bela (1990)
  • Dragan Marković: Istina o Golom otoku (1987)
  • David Tasić: Leševi s Golog (1988)
  • David Tasić : Leševi s Golog (1990)
  • Emil Weiss : Ne hodi naprej (1997)
  • Dimitrij Žilevski : Otok brez milosti (1995)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]