Boris Kidrič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Boris Kidrič
Boris Kidrič (1).jpg
Boris Kidrič

Boris Kidrič, slovenski komunist, partizan, politik, prvoborec in narodni heroj, * 10. april 1912, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 11. april 1953, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Boris Kidrič se je rodil na Dunaju kot sin znanega slovenskega liberalnega intelektualca in literarnega kritika Franceta Kidriča (1880–1950). Gimnazijo je obiskoval in zaključil v Ljubljani, nakar je nekaj časa študiral kemijo na ljubljanski univerzi in v Pragi. Študija ni zaključil. Na začetku 30. let se je na prigovarjanje Vlada Kozaka včlanil v Zvezo komunistov Jugoslavije, kjer se je hitro vzpenjal na visoke partijske položaje v takratni Dravski banovini. Ob Kardelju je postal eden najvidnejših slovenskih komunistov predvojnega obdobja. Leta 1937 je bil Kidrič eden od ustanoviteljev Komunistične partije Slovenije.

Komunistična partija je bila zaradi svojih pogostih terorističnih aktivnosti v takratni Kraljevini Jugoslaviji prepovedana, zato se je v predvojnem obdobju nekajkrat znašel v zaporu. Kasneje je nekaj časa živel v Pragi in Parizu, kjer se je pod zaščito Kominterne zbirala glavnina jugoslovanskih komunistov.

Po paktu Ribbentrop-Molotov in nacistično-komunističnem razkosanju Poljske se je skupaj z drugimi komunisti vrnil v Jugoslavijo in začel s pripravami na organizacijo revolucije po sovjetskem stalinističnem vzoru.

Kmalu po napadu okupacijskih sil na kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bil 26. aprila med ustanovitelji Protiimperialistične fronte, ki je v skladu z določili pakta Ribbentrop-Molotov pozivala na obračunavanje z zahodnimi imperialisti in pripravljala teren za komunistično revolucijo na Slovenskem. Po napadu Tretjega rajha na Stalinovo Sovjetsko zvezo se je organizacija preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Kidrič pa je v njej zavzel eno ključnih funkcij in kmalu postal njen de facto vodja.

Poleg Kardelja je bil del najožjega vodstva slovenske KPS in znan po obračunavanju z vsemi nekomunističnimi elementi tako znotraj kot izven OF. Zavzemal se je za popolno podreditev vseh ostalih pridruženih skupin (krčanskih socialistov, liberalcev in Sokolov) Komunistični partiji Slovenije. Iz nekaterih dokumentov takratnega časa, na katerih je njegov podpis, sledi, da je bil glavni cilj komunistov znotraj OF izvedba revolucije po sovjetskem vzoru. Zato so aktivisti (VOS) pod njegovim vodstvom izvajali t. i. likvidacije (umore) slovenskih predvojnih demokratičnih politikov, duhovnikov, podjetnikov, protikomunistično usmerjenih intelektualcev in študentov ter lastnih sodelavcev iz Osvobodilne fronte, pa tudi usmrtitve narodnih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev.

Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.

Po koncu 2. svetovne vojne maja 1945 je Slovenski narodnoosvobodilni svet mimo demokratičnega glasovanja imenoval Kidriča za prvega predsednika vlade Ljudske republike Slovenije. To funkcijo je opravljal med 5. majem 1945 in 1. junijem 1946. Kidrič je torej predsedoval vladi LRS ravno v času povojnih pobojev repatriiranih domobrancev in množičnega izgona štajerskih in kočevarskih Nemcev s Slovenskega. Znano je, da je v svojem javnem govoru v Mariboru junija 1945 zahteval izgon nemško govorečega prebivalstva, in to "brez odvečne sentimentalnosti". [1] [2]

Naselje Strnišče (Šterntal), kjer se je nahajalo osrednje zbirno taborišče za pregon štajerskih in kočevarskih Nemcev, je bilo kasneje po njem preimenovano v Kidričevo.

Po letu 1946 je Kidrič opravljal funkcijo jugoslovanskega ministra za gospodarstvo in bil odgovoren za izvedbo tako imenovanega "1. petletnega plana". V ekonomski politiki se je v celoti zgledoval po stalinističnih načelih, ki so bila tradicionalnemu gospodarstvu slovenskega in jugoslovanskega prostora povsem tuja[3] . Zavzemal se je za čimprejšnjo industrializacijo dežele, izgradnjo velikih tovarn, energetskih objektov, nacionalizacijo zasebnih podjetij in kolektivizacijo kmetijstva. Zaradi vsega tega je Jugoslavijo v prvih povojnih letih začelo pestiti hudo pomanjkanje osnovnih dobrin - hrane, blaga in obleke. Prebivalstvo je bilo tako dolga leta povsem odvisno od pomoči, ki so jo pošiljali zahodni zavezniki (UNRRA)[4] .

Redni član SAZU je postal 6. decembra 1949.

Umrl je leta 1953 v Beogradu za levkemijo.

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Poročen je bil z Zdenko Kidrič. Njegov oče je bil slovenski literarni zgodovinar in znanstvenik France Kidrič.

Obeležja[uredi | uredi kodo]

Po njem sta bila poimenovana vojašnica Boris Kidrič v Šentvidu pri Ljubljani in Sklad Borisa Kidriča. Za časa SFRJ se je po Kidriču imenovala državna nagrada za širjenje tehnične kulture. Naselje Strnišče se po njem še danes imenuje Kidričevo. Leta 1959 so na trgu pred stavbo slovenske vlade postavili masiven Kidričev spomenik, ki še danes stoji, navkljub protestom žrtev komunističnega režima.


Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.parlament.gv.at/PG/DE/XXIII/J/J_01108/fname_081943.pdf
  2. ^ http://www.8ung.at/untersteirer/html/body_englisch.html
  3. ^ Dr. Ljubo Sirc, Brezpotja socializma
  4. ^ Dr. Ljubo Sirc, Dolgo življenje po smrtni obsodbi
  • Nenad Bjeloš, "Odlikovani Slovenci 1944-1950". V Vojnozgodovinski zbornik, št. 8 (2002), s. 97-102.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]