Boris Kidrič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Boris Kidrič

Boris Kidrič, slovenski komunist, partizan, politik, prvoborec in narodni heroj, * 10. april 1912, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 11. april 1953, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Boris Kidrič se je rodil na Dunaju kot sin znanega slovenskega liberalnega intelektualca in literarnega kritika Franceta Kidriča (1880–1950). Gimnazijo je obiskoval in zaključil v Ljubljani, nakar je nekaj časa študiral kemijo na ljubljanski univerzi in v Pragi. Študija ni zaključil. Na začetku 30-ih let se je na prigovarjanje Vlada Kozaka priključil Zvezi komunistov Jugoslavije, znotraj katere se je hitro vzpenjal na visoke partijske položaje v takratni Dravski banovini. Ob Kardelju je postal eden najvidnejših slovenskih komunistov predvojnega obdobja. 1937 je bil Kidrič eden od ustanoviteljev Komunistične partije Slovenije.

Komunistična partija je bila zaradi svojih pogostih terorističnih aktivnosti v takratni Kraljevini Jugoslaviji prepovedana, zato se je Kidrič v predvojnem obdobju nekajkrat znašel v zaporu. Kasneje je nekaj časa živel v Pragi in Parizu, kjer se je pod zaščito Kominterne zbirala glavnina jugoslovanskih komunistov.

Po paktu Ribbentrop-Molotov in nacistično-komunističnem razkosanju Poljske se je Kidrič skupaj z drugimi komunisti vrnil v Jugoslavijo in začel s pripravami na organizacijo revolucije po sovjetskem stalinističnem vzoru.

Kmalu po napadu okupacijskih sil na Kraljevino Jugoslavijo 06. aprila 1941 je bil Kidrič 26. aprila med ustanovitelji Protiimperialistične fronte, ki je v skladu z določili pakta Ribbentrop-Molotov pozivala na obračunavanje z zahodnimi imperialisti in pripravljala teren za komunistično revolucijo na Slovenskem. Po napadu Tretjega Rajha na Stalinovo Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Kidrič pa je v njej zavzel eno ključnih funkcij in kmalu postal njen de facto vodja.

Kidrič je bil poleg Kardelja del najožjega vodstva slovenske KPS in znan po obračunavanju z vsemi nekomunističnimi elementi tako znotraj kot izven OF. Zavzemal se je za popolno podreditev vseh ostalih pridruženih skupin (krčanskih socialistov, liberalcev in Sokolov) Komunistični partiji Slovenije. Iz nekaterih dokumentov takratnega časa, pod katerimi je podpisan Kidrič, izhaja, da je bil primarni cilj komunistov znotraj OF izvedba revolucije po sovjetskem vzoru. V ta namen so aktivisti (VOS) pod Kidričevim vodstvom izvajali t.i. likvidacije (usmrtitve) slovenskih predvojnih demokratičnih politikov, duhovnikov, podjetnikov, protikomunistično usmerjenih intelektualcev in študentov, pa tudi lastnih sodelavcev iz Osvobodilne Fronte.

Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.

Po koncu 2. svetovne vojne maja 1945 je Slovenski Narodnoosvobodilni Svet mimo demokratičnega glasovanja imenoval Kidriča za prvega predsednika vlade Ljudske republike Slovenije. To funkcijo je opravljal med 05. majem 1945 in 01. junijem 1946. Kidrič je torej predsedoval vladi LRS ravno v času povojnih pobojev repatriiranih domobrancev in množičnega izgona štajerskih in kočevarskih Nemcev s Slovenskega. Znano je, da je v svojem javnem govoru v Mariboru junija 1945 zahteval izgon nemško govorečega prebivalstva, in to "brez odvečne sentimentalnosti". [1] [2]

Naselje Strnišče (Šterntal), kjer se je nahajalo osrednje zbirno taborišče za pregon štajerskih in kočevarskih Nemcev, je bilo kasneje po njem preimenovano v Kidričevo.

Po letu 1946 je Kidrič opravljal funkcijo jugoslovanskega ministra za gospodarstvo in bil zadolžen za izvedbo takoimenovanega "1. petletnega plana". V svojih gospodarskih politikah se je Kidrič popolnoma zgledoval po stalinističnih principih, ki so bili tradicionalni ekonomiji jugoslovanskega in slovenskega prostora povsem tuji.[3] Zavzemal se je za čimprejšnjo industrializacijo dežele, izgradnjo megalomanskih tovarn, energetskih objektov, nacionalizacijo zasebnih podjetij in kolektivizacijo kmetijstva. Zaradi zgrešenih Kidričevih gospodarskih politik, ki so bile v bistvu le slabo implementirane sovjetske, je v prvih povojnih letih Jugoslavijo začelo pestiti hudo pomanjkanje osnovnih dobrin, hrane, blaga in obleke. Prebivalstvo države je bilo tako dolga leta povsem odvisno od pomoči, ki so jo pošiljali zahodni zavezniki (UNRRA).[4]

6. decembra 1949 je postal Kidrič redni član SAZU.

Umrl je leta 1953 v Beogradu za levkemijo.

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Poročen je bil z Zdenko Kidrič. Njegov oče je bil slovenski literarni zgodovinar in znanstvenik France Kidrič.

Obeležja[uredi | uredi kodo]

Po njem sta bila poimenovana vojašnica Boris Kidrič v Šentvidu pri Ljubljani in Sklad Borisa Kidriča. Za časa SFRJ se je po Kidriču imenovala državna nagrada za širjenje tehnične kulture. Naselje Strnišče se po njem še danes imenuje Kidričevo. Leta 1959 so na trgu pred stavbo slovenske vlade postavili masiven Kidričev spomenik, ki še danes stoji, navkljub protestom žrtev komunističnega režima.


Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.parlament.gv.at/PG/DE/XXIII/J/J_01108/fname_081943.pdf
  2. ^ http://www.8ung.at/untersteirer/html/body_englisch.html
  3. ^ Dr. Ljubo Sirc, Brezpotja socializma
  4. ^ Dr. Ljubo Sirc, Dolgo življenje po smrtni obsodbi
  • Nenad Bjeloš, "Odlikovani Slovenci 1944-1950". V Vojnozgodovinski zbornik, št. 8 (2002), s. 97-102.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]