Boris Kraigher

‎Boris Kraigher – Janez, slovenski komunist, general, partizan, politični komisar, prvoborec, politik in narodni heroj, * 14. februar 1914, Sv.Trojica, † 4. januar 1967, Sremska Mitrovica (avtomobilska nesreča).

Življenjepis

Njegov oče je bil Lojz Kraigher, slovenski dramatik, pripovednik in zdravnik, brata pa Dušan Kraigher ter Uroš Kraigher.

Med leti 1932 in 1934 je študiral gradbeništvo na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Leta 1934 je bil zaradi komunistične usmerjenosti obsojen na 2 leti in pol zapora, ki ga je prebil v Sremski Mitrovici. Po prestani kazni se je preživljal kot gradbeni tehnik in postal sekretar organizacije komunistov na ljubljanski univerzi.

Leta 1937 je postal sekretar mladinske komisije CK KPS, ki se je leta 1938 preimenovala v Pokrajinski Komite Skoja za Slovenijo. Leta 1940 je bil na 3. konferenci KPS izvoljen v CK KPS.

Po okupaciji Slovenije leta 1941 se je takoj vključil v OF. Postal je sekretar Okrajnega Komiteja KPS in Okrožnega Odbora OF za Ljubljano. Sredi decembra je postal organizacijski sekretar CK KPS in maja 1942 postal član njegovega politbiroja.

Tega meseca je bil poslan v bunker v Obrije ob Savi, kjer naj bi s Francem Ravbarjem uredil neke zadeve glede partizanskih enot. Med italijansko racijo pa sta bila oba zajeta, a ju zaradi ponarejenih dokumentov niso prepoznali in sta bila poslana v Koncentracijsko taborišče Gonars. Od tam je v noči na 31. julij skupaj s sedmimi drugimi taboriščniki pobegnil.

Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS.

Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, kjer je bil izvoljen v plenum OF ter v slovensko delegacijo Avnoj-a. Septembra 1944 je postal član IO OF. Od marca 1945 je bil tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje.

Med 13. avgustom 1945 in 14. junijem 1946 je bil sekretar Glavnega odbora KP in tajnik GO Slovensko-italijanske antifašistične unije Julijske krajine, nato pa postal minister za notranje zadeve LRS.

Od leta 1948 je bil član CK KPJ oz. ZKJ. Od januarja 1953 je bil član in od decembra 1953 do leta 1962 predsednik Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS. Med leti 1963 in 1967 je je bil podpredsednik Zveznega izvršnega sveta in predsednik odbora ZIS za gospodarstvo. Zadolžen je bil za pripravo gospodarske reforme.

4. januarja 1967 je v bližini Sremske Mitrovice umrl v prometni nesreči. Kot voznik osebnega avtomobila se je zaradi previsoke hitrosti zaletel v topol ob avtocesti, v avtu je bil skupaj s sinoma Janezom in Markom, mlajši sin Marko je nesrečo preživel.

Odlikovanja

• red narodnega heroja
• red ljudske osvoboditve
• red partizanske zvezde I. stopnje
• red zaslug za ljudstvo I. stopnje
• red bratstva in enotnosti I. stopnje
• red za hrabrost
• partizanska spomenica 1941

Viri

• Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek, str. 358, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991 (COBISS)
• Nenad Bjeloš: Odlikovani Slovenci 1944-1950. v Vojnozgodovinski zbornik št. 9, str. 90-97. Logatec, 2002 (COBISS)

Glej tudi

Portal Vojaštvo

• Pobeg iz Gonarsa
• seznam slovenskih generalov
• seznam generalov NOV in POS
• seznam generalov JLA
• seznam nosilcev partizanske spomenice 1941
• seznam slovenskih narodnih herojev
• seznam slovenskih politikov
• seznam udeležencev Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju