Jugoslovanska ljudska armada

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
»Jugoslovanska vojska« se preusmerja sem. Glej tudi Vojska Kraljevine Jugoslavije.
Jugoslovanska ljudska armada

Jugoslovenska narodna armija

Југословенска народна армија

Logo of the JNA.svg

Ustanovitev 1945
Ukinitev 1992
Veje/rodovi sil kopenska vojska
mornarica
letalstvo
teritorialna obramba
Sedež Beograd
Vodstvo
Vrhovni poveljnik Josip Broz Tito (1945–1980)
predsednik SFRJ (1980–1992)
Pripadniki
Vojaška polnoletnost 15–65
Nabor 18
V aktivni
vojaški službi
~ 8.000.000 (1978), age 15–49 (588.000)
Aktivni pripadniki 620.000
Rezervni pripadniki >3.200.000

Jugoslovanska ljudska armada, s kratico JLA (srbsko Jugoslovenska narodna armija, s kratico JNA), je bila vojaška oborožena sila Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Ustanovljena je bila proti koncu druge svetovne vojne, marca 1945, s preoblikovanjem partizanskih enot v redno vojsko. Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada, leta 1951 pa se je ob desetletnici svojega obstoja preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado. Vrhovni poveljnik vojske je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to vlogo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ. Vojska je bila oblikovana na klasičen vojaški način s tremi glavnimi rodovi: kopensko vojsko, mornarico in letalstvom. Leta 1968 pa so ji v strahu pred sovjetsko agresijo dodali še Teritorialno obrambo. Svoj čas je bila JLA tretja najmočnejša armada v Evropi in deseta najmočnejša armada na svetu. Zaradi svoje moči se je začela vedno bolj vmešavati v notranje politične zadeve Jugoslavije, po smrti Tita pa je to vmešavanje postalo še bolj izrazito. Prav zaradi tega je armada med ljudmi postala zelo nepriljubljena. Njen zaton se je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi družbenih sprememb ter gospodarske in politične krize; osamosvojitev Slovenije leta 1991 pa je dokončno zapečatila njeno usodo. Po razširitvi vojne na Hrvaškem in v Bosni je JLA 20. maja 1992 nehala obstajati.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Jugoslovanska ljudska armada je bila ustanovljena marca 1945 iz narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOVJ). Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada, leta 1951, ob desetletnici obstoja, pa se je preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado. Vrhovni poveljnik armade je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to vlogo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ.

Od samega začetka se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), ob začetku informbiroja leta 1947, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s Sovjetsko zvezo, se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnih zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo in s Turčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajev in navzkrižij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in napetosti med državama so vladale vse do konca hladne vojne.

Praška pomlad in posredovanje Rdeče armade na Češkoslovaškem, avgusta 1968, je pokazale vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred napadom od zunaj odločil za popolno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba (TO). To je bila nekakšna polvojaška organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njen namen je bilo upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne izvede popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo, ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prišlo do številnih zapletov in sporov.

Tekom petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let je moč JLA nenehno rasla (bila je tretja največja vojska v Evropi), zato se je ta začela počasi, vendar vztrajno, vmešavati v notranjo politiko države. Po smrti Tita, leta 1980, je to vmešavanje ob podpori nekaterih srbskih politikov postalo še bolj izrazito, zaradi česar je armada med ljudmi postala vedno manj priljubljena. Osemdeseta leta so bila tudi začetek gospodarske krize, katere posledica je bila hiperinflacija. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in vojaško industrijo. Nezadovoljstvo se je začelo pojavljati tudi znotraj same vojske, saj so kar 60% poveljujočega kadra predstavljali Srbi, to je pripeljalo do številnih etničnih trenj, ki so še dodatno pospešila razpad vojske. Osemdeseta leta so bila tako začetek konca JLA, v začetku devetdesetih let se je že videl njen konec. Leta 1988 je vojska, zlasti v Sloveniji, postala glavna tarča kritik.

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunizem, ki je več kot 45 let krojil usodo vzhodne Evrope je nehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije. Republike so začele vedno bolj odkrito kazati odcepitvene težnje kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnikoli odcepitvi ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Petindvajsetega junija 1991 sta se odcepili Slovenija in Hrvaška, zato je JLA izpolnila grožnjo. Nad slovenijo je poslala tanke in ostale oklepne enote. Zaradi slabe organiziranosti so bile enote JLA s strani slovenske TO kmalu obkoljene in odrezane od svojih glavnih enot. Njihove vojašnice v Sloveniji so bile obkoljene ter brez vode in elektrike. Morala med vojaki je padla na najnižjo točko, zato so številni dezertirali. Po desetih dneh bojev, 6. julija, je bilo vsega konec. Armada je začela pokati po vseh šivih, po umiku JLA iz Slovenije so se boji preselili na Hrvaško. Tukaj odcepitev ni potekala tako mirno. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih poizkušale prebiti na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih, mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastali hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991 se je odcepila še Makedonija, JLA se je iz države umaknila brez boja, pri tem je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdaj sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne srbske paravojaške skupine, ki so nato pustošile po Hrvaški in Bosni.

Zadnje mesece obstoja JLA sta zaznamovali krvavi bitki za Vukovar in Dubrovnik. Po mirovnih pogajanjih s Hrvaško se je JLA začela umikati iz države; zadnje enote so državo zapustile maja 1992. Medtem je v Bosni izbruhnil nov konflikt. Bosna je razglasila neodvisnost marca 1992 in zaradi mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. JLA se je ponovno znašla obkoljena v vojašnicah, zato se je med umikom iz njih poizkušala prebiti s silo, pri tem je bilo ogromno mrtvih in ranjenih. Do konca maja 1992 se je vsa JLA umaknila iz Bosne.

Dvajsetega maja 1992 je JLA uradno nehala obstajati, njeni ostanki so postali del oboroženih sil Federativne republike Jugoslavije.

Osamosvojitev Slovenije[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Osamosvojitev Slovenije.

Napetosti med Slovenijo in JLA so se v osemdesetih letih stopnjevale in dosegle vrh leta 1988 s procesom proti četverici, kjer je vojaško sodišče sodilo trem slovenskim civilistom in zastavniku zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti o razformiranju ljubljanskega armadnega območja in njegovo priključitev zagrebškemu. JLA je prvič oboroženo nastopila proti slovenski TO oktobra 1990, ko je zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe v Ljubljani, maja 1991 pa z incidentom v Pekrah, kjer so se šolali slovenski vojaški obvezniki v TO.

Takoj po osamosvojitvi Slovenije 25. junija 1991 je jugoslovanski Zvezni izvršni svet sprejel takoimenovani »Odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji«, s katerim je pravno podprl intervencijo JLA proti slovenskim mejam in letališču Brnik. V desetdnevni vojni je slovenska vojska vojaško premagala JLA in pod političnim mentorstvom Evropske skupnosti je bil sklenjen Brionski sporazum. Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili v noči s 25. na 26. oktober 1991 z ladjo iz koprskega pristanišča.

Praznik[uredi | uredi kodo]

Vojska je imela svoj praznik, in sicer 22. decembra - dan JLA. Tega dne leta 1941 je bila v bosanskem mestu Rudo ustanovljena I. proletarska brigada pod poveljstvom Koče Popovića.

Struktura[uredi | uredi kodo]

JLA je bila sestavljena iz kopenske vojske, letalstva in mornarice. Organizirana je bila v pet vojaških območij, ta pa so bila razdeljena še na posamezna okrožja, ki so bila zadolžena za vodenje registra nabornikov, vpoklica in vodenje različnih vojaških objektov ter ostalih administrativnih zadev. Poveljstva posameznih regij so se nahajala v

  • Beogradu (nadzorovalo je vzhodno Hrvaško, Srbijo in Bosno),
  • Zagrebu (nadzorovalo je Slovenijo in severno Hrvaško),
  • Skopju (nadzorovalo je Makedonijo, južno Srbijo in Črno Goro) in
  • Splitu, kjer je bilo poveljstvo mornarice.

Več kot polovico vojske so predstavljali naborniki, ki so vojaški rok sprva služili dve leti, po letu 1964 pa je bil ta skrajšan na 18 mesecev. Služenje vojaškega roka je v večini primerov potekalo daleč od stalnega kraja prebivanja nabornika, s čimer so dosegli večetnično vojsko in preprečili morebitno narodno pripadnost posameznih enot v vojski. Po podatkih iz leta 1990 je imela JLA naslednjo narodnostno zgradbo: 1% Albancev, 10% Hrvatov, 75-85% Srbov in Črnogorcev, 4% Bošnjakov in 3% Slovencev[1].

Leta 1990, dve leti pred razpadom, je vojska skoraj končala reorganizacijo, v kateri je iz starega sistema divizij prešla na moderni sistem brigad. To naj bi ji v primeru vojne omogočilo večjo fleksibilnost, taktično prednost, hitrost premika in varnost, saj je tako obstajalo manj možnosti, da bi agresor uničil večje enote v vojski.

Kopenska vojska[uredi | uredi kodo]

Emblem kopenske vojske JLA.

Kopenska vojska (KoVKopnena vojska) je bila najbolj številčna oborožena veja v JLA. Leta 1991 je imela 165.000 pripadnikov, od katerih je bilo kar 90.000 nabornikov. Za primer vojne pa je imela pripravljenih več kot milijon rezervistov. Poleg redne vojske je imela vsaka republika še Teritorialno obrambo, v kateri so bili ponavadi starejši in za vojsko delno sposobni rezervisti.

Kopenska vojska je bila organizirana v šest armad, ki so bile nameščene v petih republikah SFRJ:

Kopenska vojska je bila razdeljena na pehoto, oklepno mehanizirane sile, topništvo, protiletalsko obrambo, veziste, inženirce in enote za radiološko in kemično obrambo.

Oborožitev kopenske vojske se je skozi posamezna obdobja spreminjala. Kmalu po drugi svetovni vojni je prevladovalo zaseženo nemško in rusko orožje. V prvi polovici petdesetih let pa tudi orožje zahodnega izvora (letala, tanki ...). Ko je Jugoslavija v letih po drugi svetovni vojni na noge postavila lastno industrijo, je večino nižje in srednje tehnološkega orožja izdelovala tudi sama. Zadnjih deset let obstoja JLA so v pehotni oborožitvi prevladovale večinoma avtomatske puške M70, M76, M77 in strojnice M84 in M72. Oklepne sile so uporabljale 1.614 tankov T-54, T-55, 73 tankov T-72 in 443 tankov M-84. Večina tankov je bila zastarelih, izstopali so le tanki M-84, ki so bili po licenci izdelani sovjetski tanki T-72. Armada je imela v rezervi tudi večje število obupno zastarelih tankov T-34/85 in Sherman. Med oklepniki za prevoz pehote je bilo največ oklepnikov M-80, ki so bili kopija ruskih BMP. Veliko je bilo tudi starejših M-60. Med kolesnimi oklepniki so v armadi prevladovali oklepniki ruskega izvora tipa BTR, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so v uporabi prišli v Jugoslaviji izdelani oklepniki BOV.

Topništvo je imelo okoli 1.000 kosov 122, 130, 152 in 155 mm topov. Veliko topov je bilo ameriškega izvora, taka primera sta ameriška 105 in 155 mm havbica. Preostali topovi so bili ruskega izvora, izjema je bil le top M-65, ki je bil v celoti izdelan v Jugoslaviji in samohodni top M-7. Poleg topov je bilo v oborožitvi tudi več kot 8.000 minometov 82 in 120 mm ter okoli tisoč kosov raketnih sistemov M-63, M-77 in M-87. V oborožitvi je bilo tudi nekaj deset kosov ruskih raketnih sistemov tipa FROG-7 zemlja-zemlja z dosegom preko 100 km.

Zračna obramba je bila oborožena z več kot 5.000 protiletalskimi topovi kalibra 20 mm, 40 mm in 57 mm ter več tisočimi protiletalskimi raketnimi sistemi sovjetskega izvora Kub, Neva, Dvina, Strela 1, Strela 2, Strela 3, Strela 10 in Igla.

Protioklepne enote so bile opremljene s protitankovskimi topovi kalibra 75 mm, 90 mm, in 100 mm. Te so bili večinoma ruskega izvora. V enotah so se veliko uporabljali tudi netrzajni topovi kalibra 57 mm, 82 mm in 105 mm. Te so bili večinoma izdelani v Jugoslaviji. Med protioklepnimi raketnimi orožji sta se veliko uporabljala raketna sistema Malyutka in Shmel ter cela kopica ročnih protioklepnih orožij, ki so bili večinoma jugoslovanske izdelave.

Pod kopensko vojsko je spadala tudi obalna obramba. Ta je bila opremljena večinoma z nemškimi in italijanskimi topovi iz druge svetovne vojne ter protiladijskimi raketnimi sistemi ruskega ali jugoslovanskega izvora.

Letalstvo[uredi | uredi kodo]

G-4 SOKO Super Galeb, letalo jugoslovanske proizvodnje.

Jugoslovansko vojno letalstvo (JRV - Jugoslavensko ratno vazduhoplovstvo) je imelo okoli 32.000 pripadnikov ter več kot 4.000 zunanjih izvajalcev. Imelo je več kot 1.000 letal in 200 helikopterjev, tako je bilo leta 1991 druga najmočnejša letalska sila v Evropi. Njegove glavne naloge so bile transport, opazovanje, obramba pred zunanjimi sovražniki ter zračna podpora mornarici in kopenskim enotam. Večina letal je bila izdelanih v Jugoslaviji.

Na začetku svojega obstoja, pred in po letu 1945, je imelo jugoslovansko letalstvo v svoji oborožitvi naslednje modele letal, in sicer angleška Supermarine Spitfire in Hawker Hurricanes, ruske Yak-3, Yak-7, Yak-9 in Ilyushin ll-2 ter zaplenjena nemška letala Messerschmitt Bf 109G, Junkers Ju 87 Stuka. S povojnim razvojem letalstva je bila septembra 1945 v Beogradu ustanovljena letalska vojaška akademija, katere glavni namen je bil izšolati bodoče pilote nove jugoslovanske vojske.

Leta 1948 se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo, to je imelo za jugoslovansko letalstvo katastrofalne posledice, saj je bilo večina letal, ki jih je uporabljala armada sovjetskega izvora. Zato je postalo problematično vzdrževanje in zagotavljanje rezervnih delov, ki jih je predtem dobavljala Sovjetska zveza. Da bi nadomestili to izgubo, je Jugoslavija začela sama razvijati letala in tako so konec štiridesetih let izdelali letala vrste Ikarus Aero 2, Ikarus 213 Vihor, Ikarus S-49 ter prvo v Jugoslaviji izdelano reaktivno letalo Ikarus 451M. Kljub dokaj uspešnemu razvoju novih letal so razvijalci v začetku petdesetih let prišli do zaključka, da jugoslovanska industrija enostavno ni sposobna izdelovati vedno bolj sofisticiranih bojnih letal, zato so se po pomoč obrnili na zahod. Ker je bila takrat hladna vojna na vrhuncu in je zahodu ustrezalo, da je Jugoslavija sprta s Sovjetsko zvezo, so začeli zahodni zavezniki Jugoslavijo oskrbovati z zahodnim orožjem, med katerim so bila tudi letala. Tako je Jugoslavija v oborožitev dobila takrat že nekoliko zastarela letala Havilland Mosquito in Republic F-47D. V začetku leta 1953 pa je dobila prva reaktivna letala Lockheed T-33A, katerim so nato kmalu sledila še letala Republic F-84G Thunderjet ter helikopterji Westland Dragofly. Nekoliko pozneje, zaradi političnih zadržkov, so bila dobavljena še letala Canadair Sabre.

Konec petdesetih let, po Stalinovi smrti, so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ponovno otoplili, zato je trgovina med državama ponovno stekla. Kot tradicionalen kupec ruskega orožja se je Jugoslavija ponovno začela zalagati z ruskim visokotehnološkim orožjem. Na letalskem področju je sledila nabava letal MiG-21, An-26 ter helikopterjev Mi-2, Mi-4 in Mi-8. Sredi osemdesetih let pa je jugoslovansko letalstvo v uporabo sprejelo še najsodobnejše letalo tistega časa, MiG-29. Letalstvo se je spogledovalo tudi z letali Su-25 ter helikopterji Mi-24, vendar do nakupa ni nikoli prišlo, saj je vojska prej razpadla.

Jugoslavija je imela tudi močno letalsko industrijo. Ta je skozi šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja razvila številna reaktivna bojna letala, kot so G-2 Galeb, Super Galeb, J-21 Jastreb, Soko J-22 Orao ter številne druge. Tovarna SOKO iz Mostarja pa je po francoski licenci izdelovala helikopterje Gazella. Vojska je imela v načrtu tudi pridobitev licence za izdelavo letal F-20 ter helikopterjev SA-330 Puma.

Glavna letalska oporišča jugoslovanskega vojaškega letalstva so bila:

Od vseh naštetih letališč je še najbolj izstopalo letališče Željava v bližini Bihača v Bosni. Letališče je bilo izdelano v gori, vsa letališka infrastruktura se je tako nahajala globoko pod zemljo, varna pred bombnimi napadi, edino vzletna steza je bila na prostem.[2]

Mornarica[uredi | uredi kodo]

Jugoslovanska vojaška mornarica (JRMJugoslavenska ratna mornarica) je bila močna oborožena sila, ki se je svoj čas lahko kosala s katerokoli evropsko mornarico. Oborožena je bila s fregatami, korvetami, z raketnimi topnjačami, raznovrstnimi patruljnimi in s torpednimi ladjami, z minolovci in s podmornicami. Poveljstvo mornarice je bilo nastanjeno v Splitu, pod njeno pristojnost je spadala vsa obala Jugoslavije. Pod orožjem je imela okoli 10.000 pripadnikov.

Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska mornarica dolgo časa nazadovala. Na začetku svojega obstoja je bila opremljena s predelanimi ribiškimi barkami ter zaplenjenimi nemškimi in italijanskimi vojnimi ladjami. V petdesetih letih je kot vojaško pomoč dobila nekaj zastarelih zavezniških bojnih ladij, ki pa so kmalu postale neuporabne. Da bi mornarica posodobila svoj arzenal, je v šestdesetih letih od Sovjetske zveze kupila raketne topnjače Osa-I in torpedne čolne Sršen (Shershen). Kupljena je bila tudi licenca, tako da je bilo veliko torpednih čolnov izdelanih v jugoslovanskih ladjedelnicah. Med leti 1980 in 1982 sta bili mornarici dobavljeni fregati VPBR-31 Split in VPBR-32 Koper razreda Koni (izvor Sovjetska zveza), ki sta bili oboroženi z ladijskimi raketami P-15 Termit in 9K33 Osa. Nekaj let kasneje sta bili mornarici dobavljeni še korveti Kotor.

Zaradi dobro razvite ladjedelniške industrije se je mornarica lotila tudi izdelave podmornic. S tem je Jugoslavija postala ena redkih držav na svetu, ki je bila sposobna izdelati operativno vojaško podmornico. Tekom petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let so bile izdelani naslednji razredi podmornic Sutjeska, Heroj, Sava, in Una ( primerek z oznako P-913 hrani Vojaški muzej Pivka). V ladjedelnicah je poleg podmornic potekala izdelava tudi patruljnih, raketnih in torpednih čolnov kot so bili npr. razred Končar, Kobra in Kralj. Zadnji izmed naštetih nikoli ni prišel v uporabo JRM, saj je med izdelavo čolna JNA nehala obstajati in ga je zato prevzela Hrvaška mornarica. Za protipodmorniško vojskovanje je imela JRM v oborožitvi tudi helikopterje sovjetskega izvora Ka-25, Ka-28 in Mi-8.

V mornarici je bilo več minolovcev in polagalcev min. To so bile ponavadi tudi starejše ladje. Za prevoz pehote in vozil na kopno je mornarica uporabljala večje število desantnih plovil razreda 501, 211 in 601. Pod mornarico je spadala tudi rečna mornarica, ki je delovala po vseh večjih rekah v Jugoslaviji.

Najbolj znani ladji JRM sta bili Galeb in Jadran. Prva je bila namenjena za protokolarne namene, druga, ki je bila jadrnica, je služila kot šolska ladja za nove mornarje in mornariške častnike.

Glavna naloga jugoslovanske mornarice je bila patruljiranje ter preprečevanje sovražnikovega izkrcanja na obalah ter nadzorovanje strateško pomembne Otrantske ožine. Večje mornariške baze so se nahajale v:

Zaradi strateškega položaja sta bili pomembni tudi bazi na Visu in Lastovu. Najbolj znana je tista na Visu, kjer je imela mornarica podzemne pristane za patruljne čolne.[3]

Razmere v vojski[uredi | uredi kodo]

JLA je temeljila na naborništvu in profesionalnem oficirskem kadru. Vojaška obveznost je veljala za vse moške med 18. in 27. letom (rok se je lahko podaljšal tudi do 30. leta). Sprva je vojaški rok trajal dve leti, izjema sta bili letalstvo in tankovske enote, kjer je trajal tri leta ter mornarice, kjer je trajal celo štiri leta. Leta 1955 je prišlo v zakonu o obrambi do manjših sprememb. Naborniki, ki so imeli dokončano srednjo šolo, se jim je vojaški rok skrajšal na 18 mesecev. Naborniki z višješolsko izobrazbo so bili poslani na šolo za rezervne častnike, za njih je vojaški rok trajal le eno leto. Po letu 1964 je bil vojaški rok poenoten za vse nabornike in je tako znašal 18 mesecev.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo služenje vojaškega roka mnogim državljanom Jugoslavije v ponos. V začetku osemdesetih let, s prihodom političnih, nacionalnih in družbenih sprememb je to mnogim predstavljalo vedno večje breme. Mnogi so v tem videli izgubo časa, saj so v vojski izgubili skoraj dve leti, ki bi ju lahko uporabili npr. za šolanje.

Jezik poveljevanja v vojski je bil srbohrvaški, čeprav so se v državi uradno uporabljali vsi jeziki jugoslovanskih narodov. V prostem času naj bi vojaki lahko uporabljali svoj materni jezik, vendar se to ni dogajalo pogosto, saj so oficirji to skrbno preprečevali, da ne bi prišlo do druženja pripadnikov istih narodov[4].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]