Junkers Ju 87

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Junkers Ju 87B-1
StukaRA.jpg
Ju-87 Štuka
Tip: jurišnik - strmoglavec
Posadka: 2
Prvi polet: 1933
Uvedeno v službo: 1936
Proizvajalec: Junkers, Tretji rajh
Konstruktor: Hermann Pohlmann
Dolžina: 11,1 m
Razpon kril: 13,8 m
Višina: 3,9 m
Površina kril: 31,90m²
Teža praznega letala: 2.750 kg
MTOW: 4.250 kg
Motor: vodno hlajeni 12 valjni vrstni Junkers Jumo 211Da, 1.100 KM
Največja hitrost: 390 km/h
Bojni dolet: 600 km
Najdaljši dolet: 600km B-1 serija do 820km D-1,D-5 serija
Operativna višina: 8.000 m
Hitrost vzpona: neznano
Obremenitev kril: neznano
Mitraljezi: dva 7,92 mm, en 7,92 mm v zadnjem delu kabine
Topovi: /
Bojni tovor: ena 500 kg pod trupom, dve 50 kg pod krili
Drugo: /
Uporaba: španska državljanska vojna
druga svetovna vojna


Junkers Ju 87 »Stuka« (Sturzkampfflugzeug, nemško strmoglavi bombnik) (Štuka) je nemški jurišnik druge svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Štuka je nastala leta 1933 na zahtevo tedaj še tajnega nemškega vojnega letalstva Luftwaffe po vzorcu starega švedskega Junkersa iz leta 1928. Namen novega strmoglavca je najbolj zagovarjal Ernst Udet, minister za letalsko proizvodnjo rajha (do leta 1941), ki se je na obisku v ZDA navdušil nad strmoglavci ameriške mornarice in nad v Evropi tedaj še neznanim načinom strmoglavega bombardiranja. Tako je postal Ju-87 nekakšno daljinsko topništvo, ki naj bi napredujoči kopenski vojski pomagalo uničevati cilje na bojišču in v bližnjem zaledju. Pri tem so morali biti piloti štuk zelo natančni, saj so morali večkrat odvreči bombe le kakšnih sto metrov pred svojimi četami.

Zasnova[uredi | uredi kodo]

Značilnosti štuke so bile zajetne »hlače« oziroma aerodinamični pokrovi neuvlačljivega podvozja ter krilo z obrnjenim galebjim lomom. Krilo je imelo po vsem razponu značilno Junkersovo pomožno zakrilce, ki je opravljalo vlogo krilc in zakrilc hkrati, pod krilom pa so bile nameščene še aerodinamične zavore - nepogrešljiv del krila za strmoglavljanje. Funkcija teh zavor je bila zmanjšanje hitrosti pri skoraj navpičnem strmoglavljenju, s tem pa je bilo pilotu omogočeno lažje in predvsem zanesljivejše merjenje pri usmerjanju bombe. Petsto kilogramov težka bomba je bila nameščena pod trupom na posebnem obešalniku, ob pilotovi sprožitvi pa se je zavrtela tako, da ni mogla treščiti v vrteči propeler skoraj navpično postavljenega letala. Pri strmoglavem poletu je pilot na določeni višini zaslišal prediren pisk, kar je bil znak, da mora odvreči bombe in se izvleči iz strmoglavega poleta. Štuka pa je bila opremljena tudi z najnovejšim izumom nemškega vojnega letalstva - s sireno, imenovano tudi jerihonska tromba, ki jo je poganjal majhen propelerček na zgornjem delu levega kolesa in ki je bila namenjena ustvarjanju panike med prebivalstvom, ko so štuke strmoglavo napadle mesto. S sireno je bil močno ojačan hrup motorja, celotna priprava pa se je v času bliskovite vojne pokazala za zelo učinkovito.

Uspehi letala[uredi | uredi kodo]

Serijske štuke so prvič uporabili v španski državljanski vojni leta 1937, kjer se jih je zaradi šibke nasprotnikove (republikanske) lovske obrambe oprijel mit o nepremagljivosti in neverjetni zanesljivosti njihovega bombardiranja. Na kratko bi lahko Ju-87 opisali kot razmeroma veliko dvosedežno, enomotorno letalo, z zanesljivim vrstnim Junkersovim motorjem Jumo. Šibka stran Ju-87 je bil predvsem premajhen doseg, tako da ga ni bilo mogoče uporabljati v globini nasprotnikovega zaledja. Poleg tega so bile štuke uspešne le v primeru, da je sovražnik nudil le šibek zračni odpor ali pa da če so jih spremljale jate nemških lovcev, saj so bile za boj z lovskimi letali prepočasne, premalo okretne in prešibko oborožene. Zlata doba štuk se je končala v bitki za Britanijo, kjer so polki s temi letali utrpeli velike izgube in jih je bil Göring prisiljen umakniti z bojišča. Morda so svojo zadnjo točko Ju-87 doživeli še v prvih letih vojne na vzhodni fronti, kjer so Nemci za podporo kopenski vojski uporabljali novo izpeljanko Ju-87G, katere namen je bil uničevanje številnih sovjetskih tankov. Oborožena je bila z dvema topovoma kalibra 37 mm pod krili, najbolj znan pilot Hans Ulrich Rudel pa je s svojo Ju-87G uničil okoli 500 tankov. Kljub temu pa nove štuke niso mogle več odločilno vplivati na izid vojne na vzhodu, saj je znano, da je nemška vojaška moč po porazu pri Stalingradu in po letu 1943 začela počasi, a vztrajno usihati. Narejenih je bilo okoli 5700 letal Ju-87 v različnih izpeljankah.

Različice[uredi | uredi kodo]

  • Ju 87A
  • Ju 87B
  • Ju 87D
  • Ju 87G

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]