Messerschmitt Bf 109

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Messerschmitt Bf 109G-6
Me109 G-6 D-FMBB 4.jpg
Messerschmitt Bf 109 leta 2005
Tip: lovsko letalo
Posadka: 1
Prvi polet: maj 1935
Proizvajalec: Messerschmitt AG, Tretji rajh
Konstruktor: Willy Messerschmitt
Dolžina: 9,02 m
Razpon kril: 9,92 m
Površina kril: 16,5
Teža praznega letala: 2.700 kg
MTOW: 3.150 kg
Motor: en 1.475 KM Daimler-Benz DB 605 A zračnohlajeni vrstni
Največja hitrost: 623 km/h
Bojni dolet: 725 km
Operativna višina: 11.750 m
Mitraljezi: 2x 13 mm
Topovi: 1x 30 mm
2x 20 mm
Bojni tovor: + 500 kg
Drugo: izstrelki RZ 65 ali Werfergranate 21
Uporaba: druga svetovna vojna
izraelska osamosvojitvena vojna


Messerschmitt Bf 109 je bilo nemško lovsko letalo med drugo svetovno vojno. Zasnoval ga je Willy Messerschmitt v zgodnjih 30. letih 20. stoletja. To je bilo eno prvih pravih modernih lovskih letal, saj je imelo popolnoma kovinsko »monocoque« zgradbo, zaprto pilotsko kabino in uvlačljiva kolesa.

Bf 109 je bilo standardno lovsko letalo Luftwaffe med drugo svetovno vojno, kljub temu da ga je od leta 1942 vse bolj zamenjeval Focke-Wulf Fw 190; med celotno vojno so piloti s tem letalom dosegli več zračnih zmag kot s katerim koli drugim letalom.

Poleg klasične lovske vloge je Bf 109 opravljal tudi nalogo letala za zračno prevlado, spremljevalnega lovca, lovca prestreznika, jurišnika in izvidniškega letala. Bf 109 je lovsko letalo, ki so ga v vsej zgodovini letalstva izdelali v največjem številu. Skupaj je bilo namreč izdelanih več kot 31.000 primerkov različnih različic. Letalo ni bilo popolno: prve različice so imele zelo omejen doseg (640 km), dokler niso sredi leta 1940 izdelali različice E-7; poleg tega pa je bilo včasih Bf 109 zelo težko upravljati zaradi zasnove podvozja.

Z Bf 109 so leteli trije najboljši letalski asi druge svetovne vojne: Erich Hartmann (najboljši letalski as vseh časov s 352 zračnimi zmagami), Gerhard Barkhorn (301 zmaga) in Günther Rall (275 zmag). Vsi trije so leteli v sestavi Jagdgeschwader 52, večinoma na vzhodni fronti; pripadniki te enote so leteli izključno z Bf 109 in dosegli čez 10.000 zračnih zmag. Hartmann je bil tako navezan na Bf 109, da ni hotel leteti na nobenem drugem tipu letala. Tudi Hans-Joachim Marseille, Zvezda Afrike, je letel z Bf 109 in z njim dosegel vseh svojih 158 zračnih zmag na zahodni fronti (večinoma na afriški fronti); vključno s 17 sestreljenimi letali v enem dnevu.

Oznaka[uredi | uredi kodo]

Bf 109 je bila prvotna oznaka, ki ga je podelil Reichsluftfahrtministerium (Rajhovsko ministrstvo za zračni transport; RLM) za načrt letala, ki ga je izdelalo podjetje Bayerische Flugzeugwerke; ta oznaka se je uporabljala v vseh uradnih nemških dokumentih.

Potem, ko se je podjetje julija 1938 preimenovalo v Messerschmitt AG (ko je Erhard Milch končno dovolil, da Willy Messerschmitt prevzame podjetje), so vsa Messerschmittova letala dobila uradno tovarniško oznako Me; torej Me 109.

Tako sta se izoblikovali dve oznaki (uradna vojaška in komercialna), ki sta se in se še uporabljata za ta model letala.

Predhodni dogodki[uredi | uredi kodo]

Leta 1933 je Technisches Amt (T-Amt, tehniški oddelek RLM) zaključil serijo raziskovalnih projektov o prihodnosti letalskega bojevanja. V sklopu teh raziskav so prišli do štirih osnovnih modelov prihodnjih letal:

Messerschmitt Bf 109 (Me109) med letom

Rüstungsflugzeug IV naj bi bilo popolnoma kovinsko enokrilno enosedežno lovsko letalo oz. lovec prestreznik, ki bi zamenjal zastarela dvokrilnika Arado Ar 64 in Heinkel He 60. Druge natečajne zahteve so bile:

  • najvišja hitrost 400 km/h na 6.000 m, ki jo lahko vzdržuje 20 minut, v sklopu 90-minutnega leta;
  • opremljen naj bo z novim motorjem Junkers Jumo 210 s 700 hp (522 KW);
  • oborožen z najmanj tremi mitraljezi 7,9 mm s po 1.000 naboji ali pa z enim topom kalibra 20 mm z 200 granatami;
  • obremenitev kril naj bo manj kot 100 kg/m² (majhna obremenitev omogoča letalu hitro vzpenjanje in veliko okretnost v zavojih);...

Osnovne zahteve za letalo so bile (po prioriteti): hitrost leta, hitrost vzpona in okretnost letala.

Vse te zahteve pa niso izvirale iz raziskav, ampak iz zasebno financiranih projektov, ki sta jih izdelala Heinkel in Arado. Te načrte sta v začetku leta 1933 poslala v T-Amt v upanju za možno naročilo. Uradniki so oba projekta pregledali in iz obeh izluščili najboljše lastnosti, ki so tako postale zahteve za novo letalo. Tekmi za novo letalo se je nato pridružil še Focke-Wulf.

Maja 1934 je T-Amt zaključil oblikovanje natečaja za R-IV in razposlal vsem trem podjetjem zahteve ter hkrati prošnjo, da naj do konca leta 1934 dostavijo 3 prototipe za praktične preizkuse.

Willy Messerschmitt prvotno ni bil povabljen k sodelovanju na natečaju. To se je zgodilo zaradi osebnih zamer med Messerschmittom in direktorjem RLM, Erhardom Milchom. Milch je Messerschmittu namreč očital smrt svojega prijatelja Hansa Hackmana, ki je umrl kot testni pilot pri preizkušanju lahkega transportnega letala Messerschmitt M20. Kljub temu je Messerschmitt, zahvaljujoč dobrim zvezam z višjimi častniki Luftwaffe in uspehu svojega športnega letala Messerschmitt Bf 108, dosegel, da so zgodaj leta 1935 k natečaju povabili tudi Bayerische Flugzeugwerke, kjer je bil zaposlen kot glavni inženir. Milch pa je vseeno izjavil, da Messerschmitt ne bo osvojil natečaja.

Zasnova[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt je do povabila že oblikoval večino bodočega Bf 109. Podobno kot Bf 108 je osnovna zasnova temeljila na značilni Messerschmittovi konstrukciji letala majhne mase, katere zasnova je bila namenjena k zmanjšanju skupnega števila močnih delov v letalu na minimum. Ena taka oblikovalska posebnost je bila v tem, da so vse te strukturne točke pritrdili na zaščitni zid pred pilotsko kabino. Na ta zid so pritrdili tudi nosilce kril in motorja ter podvozje. V bolj konvencionalnih zasnovah so te strukturne točke razporedili na različne dele letala, tako da so ogrodje obremenili na različnih delih. Težo so tako razporedili po celotnem ogrodju letala.

Druga pomembna zasnovna prednost je bil način pritrditve podvozja. S tem, da so vsa tri podvozna kolesa pritrdili na telo letala, so lahko v Messerschmittu popolnoma odstranili krila med servisiranjem letala, pri čemer je lahko trup samostojno stal na podvoznih kolesih. Hkrati pa je to predstavljalo enega večjih problemov; ker so bila vsa tri kolesa pritrjena na trup, je bilo podvozje izjemno ozko, zaradi česar je bilo letalo na tleh manj stabilno. Neposredna posledica tega je bila zloglasna nestabilnost letala pri vzletu in pristanku, saj so manj izkušeni piloti, pri drugače popolnem vzletu oz. pristanku, izgubili nadzor nad letalom in se prevrnili bodisi na bok, bodisi se prekucnili na nos. Šele z več izkušnjamo so se piloti navadili na to inženirsko posebnost. S podobnimi težavami so se spopadali tudi piloti najslavnejšega britanskega letala Supermarine Spitfire. Način zasnovanja podvozja (visoka nosilca za sprednji dve kolesi in nizek nosilec za zadnje kolo) je povzročil, da je bil naklon letala od repa do nosu zelo strm, zaradi česar niso piloti mogli gledati neposredno naravnost pri vožnji na tleh. Ta zasnova podvozja je tako povzročila veliko število poškodb oz. uničenj letal: 5 % vseh proizvedenih Bf 109 se je poškodovalo oz. uničilo pri pristajanju.

Zaradi značilne Messerschmittove enokrilne, nizkokrilne in nizkouporne zasnove letala z majhno skupno maso so oborožitev morali namestiti v trup letala; dva mitraljeza so namestili nad motorjem, tretjega pa so namestili tako, da je streljal skozi os vijaka, pri čemer je motor deloval kot blažilec. Tako je Messerschmitt dosegel, da so bila krila zelo tanka in lahka. Ko so odkrili, da britansko Kraljevo vojno letalstvo (RAF) proizvajala enokrilna letala s osmimi mitraljezi, so ugotovili, da trije mitraljezi v Bf 109 niso dovolj. To je vodilo v razvoj novega krila, v katerega so sprva vgradili mitraljez, pozneje pa top MG FF 20 mm.

Leta 1938 je prišla v proizvodnjo različica Emil. Za izboljšanje letalnih sposobnosti letala so pri Messerschmittu zamenjali dotedanji motor Jumo (600-700 KM) z večjim in močnejšim motorjem Daimler Benz DB 601A, ki je razvil dodatnih 300 KM za ceno dodatnih 200 kg.

Pomembna razlika je bila tudi višja obremenitev kril, v primerjavi z drugimi natečajnimi letali. Sam R-IV natečaj je zahteval, da naj bo obremenitev manj kot 100 kg/m². Messerschmitt je menil, da je ta zahteva nerazumljiva saj naj bi bilo lovsko letalo z zahtevanim motorjem prepočasno in ne bi moglo dohiteti bombnikov, proti katerim naj bi se borilo. Zasnova krila namreč proizvaja dve vrsti upora: parazitski upor in inducirani upor, ki je posledica ustvarjanja vzgona. Vzgon dominira pri večjih hitrostih, medtem ko pretok zraka, ki zadane krilo, provzroča upor, ki narašča kvadratno na hitrost letala. Upor pa je dominanten pri manjši hitrosti, kjer pomanjkanje pretoka zraka povzroči, da mora biti krilo pod kotom v pretok zraka pri večjemu kotu napada. Ker je bilo lovsko letalo načrtovano v prvi vrsti za polete pri visokih hitrostih, bi bilo manjše krilo bolj učinkovito.

Slaba stran značilnosti kril je bila, da bi bilo letenje pri nižjih hitrostih otežkočeno, saj bi manjše krilo potrebovalo več pretoka zraka, ki bi ustvaril zadostno vzgonsko silo, da bi letalo ostalo v zraku. Da bi to preprečili, je imel Bf 109 vgrajene napredne visokovzgonske naprave na krilih, vključno s predkrilci na vodilnem krilnem robu, ki so delovala popolnoma avtomatično in velikimi zakrilci na zadnjem krilnem robu, ki so imele odprte prostore, ki so se napolnili z zrakom. Messerschmitt je v zasnovo dodal tudi dodatna krilca, ki so izstopila, ko so se zakrilca spustila. Tako se je povečala skupna zakrilna površina, ko so bila zakrilca spuščena, hkrati pa se je povečal koeficient vzgona, s čimer so izboljšali manevrsko sposobnost letala pri majhni hitrosti in velikih naklonih napada.

Druga slaba lastnost visoke obremenitve kril pa je bila, da je letalo potrebovalo več energije za manevriranje. Zaradi omejene moči motorjev je pomenilo, da letalo ne bi bilo zmožno opravljati tako dobrih zavojev kot letala z večjimi krili. Visokovzgonske naprave so deloma popravile to slabost, toda s svojim delovanjem so povečale tudi zračni upor in tako še bolj zavrle letalo. Ker je bila okretnost letala zadnja na seznamu RLM, je Messerschmitt menil, da vse druge izboljšave, ki pridejo s povečanjem obremenitve kril, bolj pomembne kot ta slabost.

Prototipi[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 V1

Prvi prototip (Versuchsflugzeug 1 oz. V1) je bil izdelan maja 1935, toda pogonski motorji še niso bili pripravljeni. Zato je RLM pridobil štiri motorje Rolls-Royce Kestrel VI, v zameno zanje pa so Nemci izročili Britancem Heinkel He 70 Blitz.

Messerschmitt je prejel dva taka motorja in pričel preurejati zasnovo letala V1, da bi lahko vgradili te nove motorje. Nalogo so opravili avgusta istega leta in V1 je septembra 1935 opravil prvi preizkusni let. Nato je bil poslan v Preizkusni center Luftwaffe (Rechlin), kjer so načrtovali, da bodo opravili praktične preizkuse za natečaj.

Do konca poletja so bili motorji Jumo nared, tako da so lahko oktobra 1935 končali gradnjo V2, ki je imel motor Jumo 210a (610 KM, 448 kW). Kmalu je bil dokončan tudi model V3, to pa je bil prvi prototip, ki je imel vgrajene mitraljeze. Letalo je sicer poletelo šele maja 1936, ker prej ni bilo na voljo nobenega motorja Jumo 210. Kot V1, sta bila V2 in V3 tudi poslana v Rechlin na preizkušnje.

Končni rezultati so pokazali, da so vsa tri prototipna letala skoraj identična v svojih zmogljivostih. Največja letalna hitrost je bila okoli 470 km/h na 4.000 m višine; dosegli pa so lahko najvišjo višino okoli 8.300 m.

Natečaj[uredi | uredi kodo]

Ko je Luftwaffe opravila prve preizkuse na Rechlinu, s katerimi je preizkusila, če letala ustrezajo podanim zahtevam, so prestavili nadaljnje preizkuse v Travemünde, kjer so opravili medsebojne preizkuse letal. Heinkelevo letalo je prispelo prvo in sicer v začetku februarja 1936, medtem ko so druga prototipna letala prispela v začetku marca.

Ker je bila večina lovskih pilotov Luftwaffe navajenih na dobro-odzivne dvokrilce z odprtimi pilotskimi kabinami, majhne g-sile in lahko upravljanje, so bili zelo kritični do Bf 109. Kljub temu je kmalu postal favorit natečaja, saj so ugotovili, da sta letali Arado in Focke-Wulf zastareli. To ni tako presenetljivo, saj so ti dve letali zasnovali že dve leti prej in sta bili tako že nekaj časa zastareli, glede na hitrost razvoja letal v tistem času.

Edini resni tekmec je bil Heinklov He 112, katerega zasnova je bila na določenih delih podobna, na drugih pa popolnoma drugačna. Njegove prednosti so bile: široko podvozje, robustnost podvoznih koles, boljša vidljivost iz kabine in manjša obremenitev kril, ki je prispevala k lažjim pristankom in boljši okretnosti letala med letom. Toda Bf 109 je bil 30 km/h hitrejši od He 112 v ravnem letu, prav tako pa je bil boljši v vzpenjanju in spuščanju. Kljub temu je He 112 ostal favorit pri vodstvu Luftwaffe.

Luftwaffe je naročila pri obeh preostalih podjetjih še dodatnih 10 letal, na katerih so delali v naslednjih mesecih. Toda v tem času so prispeli močnejši motorji Jumo, s katerimi je Bf 109 postal odločilno boljši od He 112, saj so se z novimi motorji pokazale vse prednosti letala.

Še predno so prispeli ostala predprodukcijska letala, je bil natečaj praktično že končan. Marca je RLM prejela novice, da je bil Spitfire poslan v proizvodnjo, zaradi česar je v ministrstvu in vodstvu Luftwaffe izbruhnila večja zaskrbljenost. 12. marca so tako izdali dokument Prioritetna dobava Bf 109, s katerim so v bistvu razglasili zmagovalca natečaja. Bf 109 je bil poslan v proizvodnjo, medtem ko je Heinkel dobil navodilo naj radikalno izboljša He 112.

Različice[uredi | uredi kodo]

Bf 109V[uredi | uredi kodo]

Bf 109V označuje vse predproizvodnja letala, ki so bila izdelana za potrebe natečaja in preizkusov (glej zgornje poglavje).

Bf 109 V1[1]

Letalo Bf 109V1 je prvič vzletelo 28. maja 1935 in opravilo 20-minutni polet; letalo je upravljal Hans-Dietrich Knötzsch. To je bil prvi izdelan Bf 109 in hkrati edina izdelana različica V1. Za razliko od proizvodnjih različic to letalo ni bilo oboroženo in je imelo dvokraki propeler. Bilo je registrirano pod oznako D-IABI, nosilo pa je tovarniško številko 758.

Bf 109 V2[2]

Letalo je prvič vzletelo 12. decembra 1935 s pilotom Joachimom von Köppenom. Med 26. februarjem in 2. marcem 1936 so potekali testni poleti pod nadzorom Dr.-ing. Hermanna Wurstra. 1. aprila 1936 je letalo zasilno pristalo, pri čemer se je tako poškodovalo, da so ga nato lahko le še dokončno uničili. Glavna razlika od predhodnika je bila v vgradnji močnejšega motorja Jumo in malenkostni spremembi ostale konstrukcije letala. Načrtovana je bila vgraditev dveh mitraljezev MG 17, a le-tega niso nikoli izvedli. Bilo je registrirano pod oznako D-IILU, D-ILLU oz. D-IUDE[3] in je nosilo tovarniško številko 759.

Bf 109 V3[4]

Bf 109 V3 je prvič vzletel 8. aprila 1936, pilotiral pa ga je dr.-ing. Hermann Wurster. To je bila prva oborožena različica, ki je imela vgrajena dva mitraljeza MG 17 nad motorjem in en top MG C/30, ki je bil vgrajen za motor, streljal pa je skozi os vijaka. Poleg tega je imela vgrajenih 5 električno-napeljanih nosilcev za 10-kilogramske letalske bombe. V3 je bila tudi vzorčna različica za načrtovano različico BF 109A. Konec oktobra 1936 je bilo letalo z ladijskim transportom prepeljano v Španijo, kjer je sodelovalo v bojih španske državljanske vojne v sestavi Versuchsjagdgruppe 88 Legije Kondor. Bilo je registrirano pod oznako D-IOQY oz. D-IHNY[3] in nosil tovarniško številko 760.

Bf 109 V4[5]

Bf 109 V4 je prvič vzletel 23. septembra 1936. Pilotiral ga je dr.-ing. Hermann Wurster. V4 je bila tudi vzorčna različica za načrtovano različico BF 109B. Konec novembra 1936 je bilo tudi to letalo z ladijskim transportom prepeljano v Španijo, kjer je sodelovalo v bojih v sestavi Versuchsjagdgruppe 88 Legije Kondor. Pilotiral ga je poročnik Hannes Trautloft; letalo je nosilo oznako 6-1. Bilo je registrirano pod oznako D-IALY in je nosilo tovarniško številko 878.

Bf 109 V5[6]

Bf 109 V5 je prvič vzletel 5. novembra 1936, pilotiral pa ga je dr.-ing. Hermann Wurster. Na tem prototipnem letalu so preizkušali novejše elektropnevmatične naprave. Bilo je registrirano pod oznako D-IIGO oz. D-IEKS[3] in je nosilo tovarniško številko 879.

Bf 109 V6[7]

Bf 109 V6 je prvič vzletel 11. novembra 1936, pilotiral pa ga je dr.-ing. Hermann Wurster. Prvotno letala niso opremili z mitraljezoma, ampak so to storili šele kasneje. Konec decembra 1936 je bilo tudi to letalo z ladijskim transportom prepeljano v Španijo, kjer je sodelovalo v bojih v sestavi Versuchsjagdgruppe 88 Legije Kondor. Bilo je registrirano pod oznako D-IHHB in je nosilo tovarniško številko 880.

Bf 109 V7[8]

Bf 109 V7 je prvič vzletel 5. novembra 1936 s pilotom dr.-ing. Hermann Wursterjem v kabini. Letalo je sodelovalo na IV. mednarodnem zračnemu sejmu, ki je potekal med 23. julijem in 1. avgustom 1937 v Zürichu. 25. julija je Dipl.-Ing. Carl Francke zmagal na sejemski hitrostni tekmi. 29. julija 1937 pa je stotnik Werner Restemeier s tem letalom (in v spremstvu Bf 109 V9 in Bf 109 B-1 (tovarniška št. 1062)) osvojil krožni prelet Alp za vojaška letala v razredu C. Bilo je registrirano pod oznako D-IJHA in je nosilo tovarniško številko 881.

Bf 109 V8[9]

Bf 109 V8 je prvič vzletel 29. decembra 1936; pilotiral je dr.-ing. Hermann Wurster. Bilo je registrirano pod oznako D-IMQE in je nosilo tovarniško številko 882.

Bf 109 V9[10]

Bf 109 V9 je prvič vzletel 23. julija 1937, pilotiral pa ga je Fritz Wendel. Letalo je sodelovalo na IV. mednarodnem zračnemu sejmu, ki je potekal med 23. julijem in 1. avgustom 1937 v Zürichu. 27. julija 1937 pa je major Hans Seidemann s tem letalom (in v spremljstvu Bf 109 V7 in Bf 109 B-1 (tovarniška št. 1062)) osvojil krožni prelet Alp za vojaška letala v razredu A. Bilo je registrirano pod oznako D-IPLU in je nosilo tovarniško številko 1056.

Bf 109 V10[11]

Bf 109 V10 je prvič vzletel 30. decembra 1936. Pilotiral ga je dr.-ing. Hermann Wurster, bilo pa je registriran pod oznako D-IXZA in je nosil tovarniško številko 884.

Bf 109 V10a[12]

Bf 109 V10a je prvič vzletel jeseni 1937. Pri BFW so to letalo uporabili kot preizkusno letalo za Messerschmitt MeP 6. Bilo je registrirano pod oznako D-IAKO in je nosilo tovarniško številko 1010.

Bf 109 V11[13]

Bf 109 V11 je prvič vzletel 1. marca 1937. Letalo so uporabili za preizkus namestitve mitraljezov MG 17 v krilih in ne nad motorjem, kot do sedaj. Bilo je registrirano pod oznako D-IFMO in je nosilo tovarniško številko 1012.

Bf 109 V12[14]

Bf 109 V12 je prvič vzletel 13. marca 1937, pilotiral pa ga je Fritz Wendel. Letalo so uporabili za preizkus namestitve oborožitve: na levo krilo so lahko vgradili MG FF in tudi en MG 17, medtem ko so lahko na desnem vgradili le enega MG 17. Bilo je registrirano pod oznako D-IVRU in je nosilo tovarniško številko 1016.

Bf 109 V13[15]

Bf 109 V13 je prvič vzletel 10. julija 1937. Letalo je sodelovalo na IV. mednarodnem zračnemu sejmu, ki je potekal med 23. julijem in 1. avgustom 1937 v Zürichu. Novembra 1937 je Hermann Wurster s tem letalom postavil letalski hitrostni svetovni rekord. Bilo je registrirano pod oznako D-IPKY in je nosilo tovarniško številko 1050.

Bf 109 V14[16]

Bf 109 V14 je prvič vzletel 28. aprila 1937. Letalo je sodelovalo na IV. mednarodnem zračnemu sejmu, ki je potekal med 23. julijem in 1. avgustom 1937 v Zürichu. Pilot Ernst Udet je bil na tem sejmu zaradi težav z letalom prisiljen zasilno pristati. Bf 109 V14 je bila vzorčna različica za različico Bf 109 E. Letalo je bilo registrirano pod oznako D-ISLU in je nosilo tovarniško številko 1029.

Bf 109 V15[17]

Bf 109 V15 je prvič vzletel 18. decembra 1937. Prvotno je bilo to letalo druga vzorčna različica za načrtovano serijo Bf 109 E, pri čemer je bila zelo podobna Bf 109 V14. Aprila 1940 so letalo opremili s testno opremo za načrtovano serijo Bf 109 T (zaviralni mehanizem, predelana zakrilca,...). Zadnji znani let tega letala je iz julija 1942. Bilo je registrirano pod oznako D-IPHR (pozneje CE+BF) in je nosilo tovarniško številko 1773.

Bf 109 V15a[18]

To letalo je bila vzorčna različica za načrtovano serijo Bf 109 E-1. Bilo je registrirano pod oznako D-ITPD in je nosilo tovarniško številko 1774.

Bf 109 V16[19]

Bf 109 V16 je prvič vzletel 10. marca 1938. To letalo je bila druga vzorčna različica za načrtovano serijo Bf 109 T. Bilo je registrirano pod oznako D-IDXG in je nosilo tovarniško številko 1775.

Bf 109 V17[20]

Bf 109 V17 je prvič vzletel 24. februarja 1938, marca 1938 pa so letalo predali Luftwaffe. To letalo je bila prva vzorčna različica za načrtovano serijo Bf 109 T (letalo za letalonosilko). Pri tem prototipu so ojačili trup, ki so ga prilagodili silam za katapultni vzlet in dodali kljuko za lovljenje kabla. Sprva so se podvozna kolesa zatikala, zato so pozneje dodali še kolesne branike. Maja 1938 so pričeli z uradnimi preizkusi, ki so trajali vse do julija, ko se je letalo poškodovalo pri vzletu. Po tej nesreči so prenehali s preizkušanjem tega letala, ki je bilo registrirano pod oznako D-IYMS (kasneje TK+HK) in je nosilo tovarniško številko 1776.

Bf 109 V17a[21]

Letalo je sprva služilo za preizkus motorja DB 601 A. Pozneje so vgradili motor Jumo 210 in letalo uporabili za preizkuse uporabe letala na letalonosilki. Ti testi so trajali do oktobra 1941, zadnja potrjena uporaba letala pa je iz julija 1942. Bilo je registrirano pod oznako D-IKAC (kasneje TK+HM) in je nosilo tovarniško številko 301.

Bf 109 V18[22]

Bf 109 V18 je prvič vzletel 4. februarja 1938. Letalo so uporabili za preizkus oborožitve pri Reinmetall-Borsigu. Bilo je registrirano pod oznako D-ISDH in je nosilo tovarniško številko 1731.

Bf 109 V19[23]

Bf 109 V19 je prvič vzletel 15. novembra 1938. Letalo so uporabili kot vzorčno različico za načrtovano serijo Bf 109C. Bilo je registrirano pod oznako D-IVSG in je nosilo tovarniško številko 1720.

Bf 109 V20[24]

Bf 109 V20 je prvič vzletel 6. oktobra 1938. Bil je registriran pod oznako D-ICZH in je nosil tovarniško številko 1779.

Bf 109 V21[25]

Letalo je sprva služilo za preizkus motorja P&W »Twin Wasp« SC-G. Bilo je registrirano pod oznako D-IFKQ (kasneje KB+II) in je nosilo tovarniško številko 1770.

Bf 109 V22[26]

Bf 109 V22 je prvič vzletel 14. februarja 1939. Bil je registriran pod oznako D-IRRQ (kasneje CE+BO) in je nosil tovarniško številko 1800.

Bf 109 V23[27]

Bf 109 V23 je prvič vzletel 9. februarja 1939. Zakaj je bilo letalo sprva uporabljeno, ni znano, pozneje pa so letalo predelali. Nastala je vzočna različica za načrtovano serijo Bf 109F (takrat je letalo prejelo novo letalsko oznako in tovarniško številko). Pozneje so letalo uporabili za preizkus različnih oblik nosov za projekt Me 309V1. Bilo je registrirano pod oznako D-ISHN (kasneje CE+BP) in je nosilo tovarniško številko 1801 (kasneje 5603).

Bf 109 V24[28]

Bf 109 V24 je prvič vzletel februarja 1939. Sprva so letalo uporabili za preizkuse v vetrovniku, pozneje pa so letalo predelali v vzočno različico za načrtovano serijo Bf 109F (takrat je letalo prejelo novo letalsko oznako in tovarniško številko). To novo letalo je prvič vzletelo 16. julija 1940. Bilo je registrirano pod oznako D-ITDH (kasneje CE+BH in VK+AB) in je nosilo tovarniško številko 1929 (kasneje 5604).

Bf 109 V25[29]

Bf 109 V25 je prvič vzletel februarja 1939. Na tem prototipnem letalu so preizkušali zasnovo načrtovane serije Bf 109F; dodali so prstanski hladilnik za olje. Bilo je registrirano pod oznako D-IVCK oz. D-IVKC[3] in je nosilo tovarniško številko 1930 (pozneje pa 5605).

Bf 109 V26[30]

Letalo so uporabili za preizkus odvržne naprave za dodatne rezervoarje za gorivo in dodatne rezervoarje same. Avgusta 1940 se je letalo poškodovalo pri zasilnem pristanku. Bilo je registrirano pod oznako CA+NK in je nosilo tovarniško številko 1361.

Bf 109 V30[31]

Letalo je bilo opremljeno s pilotsko kabino pod tlakom. Bilo je registrirano pod oznako ND+IE in je nosilo tovarniško številko 5716.

Bf 109 V30a[32]

Letalo je bilo opremljeno s pilotsko kabino pod tlakom. Bilo je registrirano pod oznako ND+IF in je nosilo tovarniško številko 5717.

Bf 109 V31[33]

Letalo so uporabili za preizkus projekta Me 309V1, pri čemer so razširili podvozje. Bilo je registrirano pod oznako SG+EK in je nosilo tovarniško številko 5642.

Bf 109 V48[34]

Letalo so uporabili za preizkus projekta Bf 109 G-03; uporabili so rep v obliki črke »V«. Bilo je registrirano pod oznako VJ+WC in je nosilo tovarniško številko 14003.

Bf 109 V49[35]

Letalo so spremenili iz različice Bf 109 G-3 v vzorčno različico za načrtovano serijo Bf 109H. Nosilo je tovarniško številko 16291.

Bf 109 V50[36]

Letalo so spremenili iz različice Bf 109 G-5. Nosilo je tovarniško številko 15338.

Bf 109 V52[37]

Letalo so uporabili kot vzorčno različico za dvosedežni projekt Bf 109 G-12. Bilo je registrirano pod oznako CJ+MG in je nosilo tovarniško številko 18319.

Bf 109 V54[38]

Bf 109 V54 je prvič vzletel decembra 1943. Na tem prototipnem letalu so preizkušali zasnovo načrtovane serije Bf 109H. Letalo je bilo uničeno 14. avgusta 1944 pri letalskem napadu na tovarno Daimler Benz. Bilo je registrirano pod oznako DV+JB oz. PV+JB[3] in je nosilo tovarniško številko 15708.

Bf 109 V55[39]

Na tem prototipnem letalu so preizkušali zasnovo načrtovane serije Bf 109 G-5. Bilo je registrirano pod oznako DV+JC oz. PV+JC[3] in je nosilo tovarniško številko 15709.

Primerjava različic
Primerjava različic
Različica Proizvodnja Dolžina Razpon kril Največja hitrost Največja operativna višina Osnovna teža Operativna teža Motor Oborožitev
Bf 109 V1 1934 - maj 1935 8,884 m 9,890 m 470 km/h 8.000 m 1.404 kg 1.800 kg Rolls-Royce Kestrel IIS brez
Bf 109 V2 1934 - december 1935 8,55 m 9,87 m 475 km/h 1.500 kg 1.940 kg Jumo 210A
Bf 109 V3  ? - april 1936 neznano Jumo 210C 2x MG 17
5x bombe SC 10
Bf 109 V4  ? - september 1936 8,50 m Jumo 210B 2x MG 17
Bf 109 V5  ? - november 1936 8,55 m 470 km/h 9.000 m
Bf 109 V6 Jumo 210D
Bf 109 V7 Jumo 210G brez
Bf 109 V8  ? - december 1936 440 km/h 9.500 m Jumo 210D 2x MG 17
Bf 109 V9  ? - julij 1937 420 km/h 9.100 m Jumo 210G neznano
Bf 109 V10  ? - december 1937 500+ km/h Jumo 210D brez
Bf 109 V10a  ? - konec 1937 neznano
Bf 109 V11  ? - februar 1937 8,60 m 9,87 m 590 km/h 10.000 m neznano Jumo 210D 2x MG 17
Bf 109 V12  ? - marec 1937 580 km/h Jumo 210D MG FF
2xMG 17
Bf 109 V13  ? - julij 1937 8,60 oz. 8,64 m 610,95 km/h
(svetovni rekord)
neznano 2.310 do 2.450 kg DB 601A brez
Bf 109 V14  ? - 1937 8,64 m 570 km/h 10.500 m 2.005 kg 2.500 kg
Bf 109 V15  ? - 1937 2.010 kg 2.505 kg 3x MG 17
Bf 109 V15a neznano 572 km/h neznano
Bf 109 V16 neznano Jumo 210D neznano
Bf 109 V17  ? - februar 1938 8,60 m 9,87 m neznano 3x MG 17
Bf 109 V17a  ? - marec 1938 Jumo 210D
DB 601A
Bf 109 V18  ? - februar 1938 Jumo 210D neznano
Bf 109 V19  ? - november 1938 neznano Jumo 210G
Bf 109 V20  ? - oktober 1938
Bf 109 V21 neznano P&W "Twin Wasp" SC-G
Bf 109 V22 DB 601A
Bf 109 V23  ? - februar 1939 neznano
Bf 109 V24
Bf 109 V25 neznano MG 17
MG FF
SC 250
Bf 109 V26 neznano
Bf 109 V30 DB 601 E-1 brez
Bf 109 V30a
Bf 109 V31
Bf 109 V48 DB 605 A
Bf 109 V49 DB 628 V8
Bf 109 V50 DB 628
Bf 109 V52 1942 - 1943 neznano DB 605 A-1
Bf 109 V54  ? - december 1943 neznano 13,26 m neznano 3.400 kg DB 628
Bf 109 V55 neznano

Bf 109 A »Anton«[uredi | uredi kodo]

Bf 109 Anton[40]
Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Motor Oborožitev
8,7 m 2,5 m 9,9 m 16,4 m² Jumo 210B
Jumo 210D
2x MG 17

Serija Bf 109A[41] je bila odpovedana potem, ko so izdelali že 20 oz. 22 letal; preklicali so jo zato, ker je bila prvotna zasnova premalo oborožena (le dva nosna mitraljeza).

V zameno so izdelali Bf 109 V4 (glej zgoraj), ki je bil oborožen s tretjim mitraljezom MG 17; le-ta je bil nameščen pod motorjem (pod cilindri), streljal pa je skozi propelerski jašek.

V tej seriji so uporabili dva različna tipa motorjev istega proizvajalca Jumo. Skoraj vsa letala so poslali v sestavo Legije Kondor.

Bf 109B »Berta«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 B-2

Serija Bf 109B je bila prva večja standardna serija Bf 109. Izdelanih je bilo čez 300 letal, pri čemer so obstajale tri podrazličice.

Prvotno so imela letala dvokrilni leseni propeler, ki so ga kasneje zamenjali s kovinskim, prilagodljivim propelerjem. S tem je nastala glavna razlika med podrazličicama B-1 in B-2. Pozneje so večino podrazličic B-1 nadgradili v različico B-2 z novimi propelerji,

Letala iz te serije so sodelovala v španski državljanski vojni v sestavi Legije Kondor, kjer pa so se pokazale pomankljivosti. Te pomankljivosti so bile slaba oz. nezadostna oborožitev in ozko podvozje. Te ugotovitve in nesreče, ki so se dogajale so med vojno vodile v izoblikovanje stereotipov o Bf 109. Eden od teh stereotipov je bil tudi, da konstrukcija letala ne vzdrži strmoglavega leta, zaradi česar so nasprotni piloti tega lovca pogosto podcenjevali.

Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109B[42]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 B-0 8,7 m 2,5 m 9,9 m 16,4 m² 446 km/h 8.750 m Junkers Jumo 210 B (610 hp) 3 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 B-1 8,7 m 2,5 m 9,9 m 16,4 m² neznano Junkers Jumo 210 D (635 hp) 3 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 B-2 8,7 m 2,5 m 9,9 m 16,4 m² Junkers Jumo 210 E
Junkers Jumo 210 G (670 hp)
3 x 7,9 mm MG 17

Bf 109 C »Ceäsar«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 C-2

Bf 109 Cäsar je bila omejena serija, ki je imela štiri podrazličice, od katerih je le ena prišla v proizvodnjo.

Glavni namen te serije je bil preizkus namestitve močnejše oborožitve; sprva na 4 in 5 mitraljezev, nato pa še na kombinacijo dveh mitraljezev in dveh letalskih topov.

C-0 je bila testna različica s štirimi mitraljezi, medtem ko je bila C-1 serijska proizvodnja predhodne podrazličice. Naslednja podrazličica C-2 je bila testna različica s 5 mitraljezi, tej pa je sledila še različica C-3 s po dvema mitraljezoma in dvema letalskima topoma. Sama namestitev oborožitve je bila sledeča: pri štirih orožjih sta bila dva nameščena nad motorjem in en v vsakem krilu, medtem ko je bilo v eni različici peto orožje nameščeno v nosu letala in je streljalo skozi propelor.

Tudi letala te serije so sodelovala v španski državljanski vojni.

Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109C[43]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 C-0 8,7 m 2,5 m 9,9 m 16,4 m² 498 km/h 9.000 m Junkers Jumo 210 G (670 hp) 4 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 C-1
Bf 109 C-2 5 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 C-3 2 x 7,9 mm MG 17
2 x 20 mm MG/FF

Bf 109 D »Dora«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 D-2

Bf 109 Dora je bila razvita iz prototipov V10 in V13. Izdelanih je bilo 647 letal, s čimer je ta različica postala standardno lovsko letalo Luftwaffe v obdobju neposredno pred drugo svetovno vojno.

Ob začetku druge svetovne vojne je bilo operativnih le še 235 letal, ki pa so jih hitro zamenjevali z modernejšimi Bf 109E. Nekaj teh letal pa je ostalo v sestavi Nachtjäger (nočni lovci) enot do začetka leta 1940.

Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109D[44]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 D-0 8,6 m 2,6 m 9,87 m 16,4 m² 471 km/h 8.100 m Junkers Jumo 210 D 4 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 D-1 8,7 m 2,5 m 9,9 m

Bf 109 E »Emil«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 E-3
Bf 109E
Bf 109E4

Da bi preizkusili nov motor DB601A s 1.100 KM (808 kW), so zgradili dva prototipa: V14 and V15 (glej zgoraj). Po uvodnih preizkusih so prišli do zaključka, da je prototip V14 boljši in tako so naročili predprodukcijsko serijo desetih E-0 letal (E kot Emil).

Različica E-1 je obdržala dva mitraljeza 7,92 mm MG 17 nad motorjem in imela dva MG 17 v krilih (pozneje so večino teh letal preoblikovali v različico E-3). Podrazličica E-1B je bila zelo majhna serija letal E-1, ki so jih izdelali za prvo operativno rabo Bf 109 v vlogi lovskega bombnika. Letalo so opremili tako, da je lahko nosilo eno 250 kg bombo pod trupom ali pa dve 50 kg bombi (ena pod vsakim krilom). Serija E-2 je bila načrtovana, ampak ni bila nikoli zgrajena.

Da bi Bf 109E izboljšali, so izdelali zadnja dva prava prototipa, V16 in V17. Izboljšali so nekatere strukturne lastnosti in povečali oklep. Ta dva prototipa sta bila osnova za različico Bf 109E-3. Oboroženi sta bili z dvema mitaljezoma MG 17, ki sta bila nameščena nad motorjem in po enim topom MG FF v vsakem krilu[45]. E-3 je imela tudi okrepljen oklep in močnejši motor DB601Aa, ki je zmogel 1.100 oz. 1.175 KM. E-3a je bila izvozna različica, ki pa ni imela dodane opreme; ta je namreč veljala za uradno tajnost.

E-3 je sledila serija E-4 (mnogo starih E-3 različic so prenovili v novejšo E-4 ob začetku bitke za Britanijo), ki se je razlikovala v nekaterih manjših značilnostih: imela je izboljšan krilni top MG-FF/M in izboljšan oglavni oklep za pilota. MG FF/M je uporabljal nove in izboljšane eksplozivne granate, imenovane Minengeschoß (oz. 'minska granata'), ki so bile izdelane iz valjanega jekla in ne več iz ulivanega kot do tedaj. Plašč granate je bil tanjši, a močnejši, zaradi česar je bilo v granati več prostora za eksplozivno polnitev. Zaradi močnejšega odsuna so morali top predelati.

Preoblikovali so tudi pilotsko kabino, ki je dobila bolj oglato obliko za lažje izdelovanje. Ta oblika se je obdržala vse do različice G-6, ki je prišla v proizvodnjo jeseni 1943. E-4 je tako postala osnovna različica za ves nadaljnji razvoj v seriji Bf 109 E. Nekatera letala različice E-4 in poznejših različic so dobile dodatno izboljšan motor DB601N, ki je bil namenjen delovanju na večjih višinah in je razvil 1.175 KM oz. 875 kW. Različica je dobila ime E-4/N, prva taka različica pa se je pojavila julija 1940. DB601N je bil standardni motor, ki so ga uporabili v večini serije E-6 in nato še v novejših serijah.

E-1 in E-4 sta bila uporabljena v bitki za Britanijo, večino E-3 pa so do takrat že prenovili v E-4. Motor DB601 se je izkazal za zelo uporabnega proti britanskima lovcema Supermarine Spitfire in Hawker Hurricane. Britanska letala so namreč uporabljala gravitacijske uplinjače, ki so odpovedali pri negativni g-sili, medtem ko DB601 v takih suituacijah ni odpovedal. Tako je imel Bf 109 prednost v spustu (tako med napadom kot begom), kar so piloti s pridom izrabljali za dohitevanje oz. umik pred lovci RAF. Spitfire je bil med nemškimi piloti spoštovan nasprotnik, saj je bil hiter in po nekaterih navedbah tudi bolj gibčen v obratih pri srednjih in visokih hitrostih kot Bf 109. Ker pa sta imela Spitfire in Hurricane manjšo obremenitev kril (okoli 12 kg na kvadratni čevelj proti 16 kg pri Bf 109), sta lahko izvajala ožje obrate. Tako je lahko Spitfire obrnil v krogu premera 212 m, medtem ko je Bf 109 za obrat potreboval kar 270 m. Do takih podatkov so prišli Britanci na podlagi testov z zaplenjenimi letali, čeprav je nemški priročnik za Bf 109 navajal, da je letalo sposobno obratov v radiju 170 m. Bf 109 se je izkazalo za boljše v spopadnih hitrosti in je bilo bolje obvladljivo pri najmanjši hitrosti. Oborožitev vseh treh je bila primerljiva. Spitfire in Hurricane sta imela osem .303 inčnih mitraljezov (7,62 mm) medtem, ko je imel Bf 109 2 mitraljeza Mg 17 kalibra 7,92 mm in dva topa MG FF kalibra 20 mm. Top MG FF pa je imel nekaj pomankljivosti. Občasno se je namreč zaskočil imel pa je shrambo za le 60 granat. Pomankljivost v zvezi s kapaciteto nabojnika za granate so kasneje ugotovili tudi Britanci, ko so Spitfire nagradili z dvema topoma Hispano-Suiza kalibra 20 mm. Britanski testni piloti, ki os testirali zaplenjenje nemške Bf 109 so pohvalili motor in odzivni čas ter skritizirali obvladljivost letala pri visoki hitrosti, slabšo sposobnost obračanja, trdo upravljalno palico in debelejši okvir pilotske kabine, ki je omejeval vidno polje pilota.

Ponovno je potrebno omeniti, da je imel Bf 109 težave zaradi nihanja letala pri vzletu oz. pristanku. Po nekaterih ocenah naj bi se v tovrstnih nezgodah poškodovalo ali uničilo od 5 do celo 33 % vseh izdelanih letal. Medvojna Luftwaffina poročila pa kažejo, da je okoli 1 % vseh letal imelo nezgodo v začetku kariere, kar pa je primerljivo s karierami ostalih novih enokrilnih letal tistega časa. Ta lastnost letala je prišla na dan predvsem pri pilotih začetnikih, še posebej proti koncu vojne, ko piloti niso bili več zadostno usposobljeni pred prvimi bojnimi poleti[45]. Zanimivo je, da je bilo pri Spitfiru, ki je imel podobno podvozje teh težav bistveno manj. Večina finskih pilotov, ki je letela na Spitfirih je poročala, da je bilo nihanje v Spitfiru lažje obvladati kot v Bf 109, slabše izurjeni piloti pa na začetku pri vzletu niso obvladali niti tega lovca[45].

Bf 109E - različice in podrazličice

  • E-0 (predprodukcijsko letolo s štirimi mitraljezi MG 17 7,92 mm)
  • E-1 (podobno kot E-0)
    • E-1/B (lovsko-bombniška različica E-1, običajno s DB 601Aa)
  • E-2 (nikoli izdelana)
  • E-3 (oklep; 2x MG 17 nad motorjem in en MG FF v vsakem krilu; posodobljena kabina[45])
  • E-4 (oklep; izboljšana konstrukcija; zamenjava MG FF s MG FF/M; stara kabina)
    • E-4/B (lovsko-bombniška različica E-4, ena 250 kg bomba, običajno s DB 601Aa)
    • E-4/Trop (različica E-4, prilagojena za tropsko službo)
    • E-4/N (E-4 z motorjem DB601N)
    • E-4/BN (lovsko-bombniška različica E-4/N, ena 250 kg bomba)
  • E-5 (izvidniška različica E-3, kamera, dva MG 17)
  • E-6 (izvidniška različica E-4/N, kamera, dva MG 17)
  • E-7 (podobno kot E-4, toda z možnim zunanjim rezervoarjem za gorivo)
    • E-7/N (podobno kot E-4/N, toda z možnim zunanjim rezervoarjem za gorivo)
    • E-7/NZ (tudi E-7/Z; E-7/N z dodatnim vbrizgalnim sistemom GM-1)
    • E-7/U2 (jurišna različica E-7)
  • E-8 (daljinska izvidniška različica E-1, s sistemom goriva iz E-7, štiri MG 17)
  • E-9 (izvidniška različica E-7/N, odvrgljiv rezervoar, kamera, dva MG 17)
Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109E[46]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 E-0[47] 8,64 m  ? 9,87 m  ? 570 km/h 10.500 m DB 601 A
DB 601 Aa
DB 601 A-0
4 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 E-1[48] 10.500 m DB 601 A 4 x 7,9 mm MG 17
Bf 109 E-3[49]  ? 11.000 m 2 x 7,9 mm MG 17
2 x 20 mm MG FF
Bf 109 E-3a  ?  ?  ? DB 601 Aa brez
Bf 109 E-3/B DB 601 A MG 17
MG FF/M
SC 50
SC 250
SD 2
Bf 109 E-4[50] 575 km/h 11.000 m DB 601 A MG 17
MG FF/M
Bf 109 E-4/B  ? 525 km/h 10.000 m DB 601 A MG 17
MG FF/M
SC 50
SC 250
SD 2
Bf 109 E-4/N[51] 540 km/h 11.100 m DB 601 N MG 17
MG FF/M
Bf 109 E-4/Trop[52] DB 601 N MG 17
MG FF/M
Bf 109 E-5[53] 600 km/h 11.000 m DB 601 A MG 17
Bf 109 E-6[54] 600+ km/h DB 601 A MG 17
Bf 109 E-7[55] 540 km/h DB 601 N MG 17
MG FF/M
SC 50
SC 250
Bf 109 E-7/U2[56] 2,60 m 590 km/h DB 601 A
DB 601 N
MG 17
MG FF/M
Bf 109 E-7/Trop[57] 2,60 m  ?  ? DB 601 N MG 17
MG FF/M
SC 250
Bf 109 E-7/Z[58]  ?  ? 600+ km/h 11.000 m DB 601 N MG 17
MG FF/M
SC 250
Bf 109 E-8[59]  ? 590 km/h DB 601 A MG 17
Bf 109 E-9[60]  ? 610 km/h DB 601 A MG 17

Bf 109F »Friedrich«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 F-2

Po februarju 1940 so Nemci razvili izboljšan motor DB601E. Messerschmittovi inženirji so vzeli lupino različice E-1 in jo predelali za nov motor (Luftwaffina oznaka VK+AB) s serijsko številko 5604. Podvozje je bilo olajšano in ohišje motorja predelano, da so izboljšali aerodinamiko letala. Primerjava z E-1 je bila očitna, saj so uporabili trapezoidno obliko kril; to so pozneje spremenili v seriji F. Te spremembe so postale standardne za serijo Bf 109F. Novi motor DB601E pa ni bil pripravljen za množično proizvodnjo, zato so na različicah F-0, F-1 in F-2 uporabili motor DB601N (1.175 KM oz. 875 kW). Šele za različico F-3 je bilo izdelanih dovolj novih motorjev. Takrat so povečali tudi liste propelerja.

Po zunanjosti se je Bf 109F zelo razlikoval od serije E. Tako so na dan prišle številne aerodinamične izboljšave. Zaradi teh izboljšav so morali posodobiti tudi oborožitev: dva mitraljeza MG 17 sta bila nameščena nad motorjem, avtomotski top pa je streljal skozi os propelerja. Zgodnje F različice so bile opremljene s topom MG FF/M, F-2 je bil opremljen s 15 mm topom MG 151, različice od F-4 naprej pa so imele vgrajen 20 mm top MG 151/20. Več letalskih asov, predvsem polkovnik Adolf Galland, se je pritoževalo nad to pomanjkljivo oborožitvijo, ki je bila nezadostna za povprečnega pilota. Major Walter Oesau celo ni hotel leteti z različico F, dokler je imel na voljo različico E. Šele potem, ko je zmanjkalo rezervnih delov, je prestopil na novejšo različico. Pozneje so izboljšali oborožitev tako, da so dodali dva podkrilna 20 mm topa, toda ta namestitev je vplivala na manevrske sposobnosti letala. Nekateri drugi piloti, predvsem Werner Mölders, pa so bili zadovoljni s tako oborožitvijo.

Prva letala iz serije F niso bila dovolj preizkušena, zaradi česar so nekatera letala (skoraj) strmoglavila. Največkrat so temu botrovale vibracije, ki so povzročile poškodbe oz. odlom krila ali pa se je zaradi njih odlomil repni stabilizator. V eni takih nesreč je življenje izgubil poveljnik Jagdgeschweter 2 Richthofen, Wilhelm Balthasar, ki ga je med opravljanjem preizkusnega poleta napadel britanski Spitfire. Med izvedbo manevra izmika so se njegova krila odlomila, letalo pa je strmoglavilo. Ko so pregledali razbitino, so ugotovili, da letalo ni zadela niti ena krogla. Pozneje so rešili tudi te konstrukcijske težave in pozneje je serija F na splošno veljala za najboljšo v celotni družini letal Bf 109.

Bf 109F - različice in podrazličice

  • F-0 (predprodukcijsko letalo, zgrajeno s ogrodjem serijeE, Adolf Galland je bil eden redkih, ki je to letalo uporabil v boju)
  • F-1 (oboroženo s enim topom MG FF/M (20 mm) in dvema mitraljezoma MG 17 (7,92 mm))
  • F-2 (oboroženo s enim topom MG 151 (15 mm) in dvema mitraljezoma MG 17)
    • F-2/trop (tropska različica)
  • F-3 (F-2 z motorjem 601E, manjša serija in večina nadgrajena v različico F-4)
  • F-4 (oboroženo s enim topom MG 151/20 (20 mm) in dvema mitraljezoma MG 17)
    • F-4 R1 (dva 20 mm topa v podkrilnih nosilcih, različica za posebne namene, manjša serija)
    • F-4/Z (dodatni vbrizgalni sistem GM-1)
  • F-5 (izvidniška različica F-4, samo dva MG 17)
  • F-6 (izvidniška različica F-4, izboljšana fotografska oprema)
Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109F[61]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 F-0[62] 8,94 m 2,6 9,924 m  ? 595 km/h 11.500 m DB 601 N 7,9 mm MG 17
MG FF/M
Bf 109 F-1[63]
Bf 109 F-2[64] 7,9 mm MG 17
MG 151
Bf 109 F-2/B[65] 7,9 mm MG 17
MG 151
SC 50
SC 250
Bf 109 F-3  ?  ?  ?  ?  ? DB 601 E 7,9 mm MG 17
MG 151
Bf 109 F-4[66] 8,94 m 2,6 9,924 m 600+ km/h 12.000 m 7,9 mm MG 17
MG 151/20
Bf 109 F-4/Z[67] 8,85 m 9,92 m  ?  ?
Bf 109 F-4/Trop[68]
Bf 109 F-4/R1[69]

Bf 109G »Gustav«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 G-5
Bf 109G-6 v Poljskem letalskem muzeju v Krakovu

Potem, ko je bil razvit novi motor Daimler-Benz DB 605 (1.475 KM), so razvili tudi novo G serijo. Prva letala iz te serije so izgledala zelo podobno kot F-4, enako pa so bila tudi oborožena. G serija je postala znana tudi po izboklini nad motorjem, saj je imel motor DB605 dodatni hladilni sistem. Serija je bila opremljena tudi s 13 mm mitraljezi MG 131 (od različice G-5 naprej), tako da je celotna serija dobila vzdevek Izboklina (nemško Die Beule).

DB605 je bil vzrok številnih problemov v prvem letu delovanja, zato so morali motorju največjo možno moč spustiti na 1.310 KM (975 kW). Problem so rešili šele oktobra 1943, ko so spremenili turbino pri motorju in povečali navpični repni stabilizator (od različici G-5 naprej). Vse to je bilo del nenehnih izboljšav s ciljem povečati hitrost, saj so zavezniki pričeli uporabljati boljše in hitrejše lovce P-51D in izboljšane lovce Spitfire. Sprva so domnevali, da je dodatna teža novih motorjev in težji oklep vplivala na letalske sposobnosti, še posebej zaradi predhodne velike obremenitve kril. Čeprav je bila ta domneva s tehničnega vidika pravilna, so poznejše raziskave pokazala, da so izboljšave le malenkostno vplivale na povečanje teže. Največji problem Bf 109 je bila zavezniška tehnična premoč.

S serijo G so Nemci uvedli tudi veliko število posebnih različic za posebne naloge; mednje tako spadajo daljinska izvidniška različica (dobila je dva odvrgljiva 300 l rezervoarja) in visokovišinski prestreznik (kabina je bila pod tlakom in dodan je bil izboljšan vbrizgalni sistem).

Različica G-6 je bila največkrat proizvedena različica v celotni družini Bf 109; najbolj je znana po močnejšem oklepu. Različica G-6/U4 z Rüstsatz R6 je bila oborožena z dvema mitraljezoma MG 131 kalibra 13 mm, nameščenima nad motor, enim topom 30 mm MK 108, ki je streljal skozi os propelerja in dvema 20 mm MG 151/20 v podkrilnih nosilcih. G-6 je bila pogosto opremljena z različnimi nosilci, ki so lahko nosili dodatni rezervoar ali bombe oz. rakete. Tako so lahko letalo prilagodili za izvidniške ali jurišne naloge. Leta 1943 so uvedli več novih izboljšav: oklepno-stekleni naglavni naslon (t.i. Galland Panzer), kabino tipa Erla Haube, ki je omogočala boljši vsestranski pregled in večji repni stabilizator, ki je omogočal večjo stabilnost pri višji hitrosti. Uvedba minometa/raketometalca WGr. 21 cm v podkrilnih nosilcih in 30 mm top MK108 je izboljšala oborožitev. Nekatere G različice so bile opremljene s posebno opremo, ki je razbremenila krmilno ročico pri višji hitrosti. Uvedli so tudi boljši radijsko in navigacijsko opremo.

Poznejše G različice so bile v bistvu izboljšane G-6. Zgodaj leta 1944 so uvedli nove motorje z večjimi turbinami za boljše letalske lastnosti na visokih višinah (DB 605AS), nove vbrizgalne sisteme MW-50, ki so uporabili mešanico metanola in vode, da so izboljšali lastnosti v nizkem in srednje visokem letu (DB 605AM) ali pa so združili obe izboljšavi (DB 605ASM); zadnji motor so npr. vgradili v Bf 109G-6.

G-14, ki se je pojavil v sredini leta 1944, je bila izboljšana različica Bf 109G-6; imela je standardni vbrizgalni metanolov sistem. Visokovišinske različice so prejele končno kratico /AS (npr. G-6/AS). V tem letu so Nemci začeli na nekritičnih mestih (rep, pilotski sedež, kontrolna plošča,...) uporabljati les. Razloge so nekateri iskali v tem, da je Nemcem v tem letu začelo primanjkovati kovin, pravi razlog pa naj bi bil v tem, da je želela Nemčija kovinsko industrijo uporabiti za bolj pomembne izdelke v vojaški proizvodnji.

G-10 ni bila posebna različica, ampak je skupni naziv za različice serije G, ki so jih nadgradili v G-10 oz. so zgradili popolnoma nova letala. Ta serija je bila izdelana tako, da bi v čim manjši meri vplivala na celotno proizvodnjo letal. Tako so uporabili ogrodje serije G, letalo pa je bilo opremljeno bolj v skladu z različico K-4 (isti motor in električni generator). Kljub nazivu, se je G-10 pojavil šele po pojavu različice G-14. Najpomembnejša izboljšava je bila Erla-Haube kabina, ki je zmanjšala število konstrukcijskih mest v kabini in s tem povečala preglednost. Do konca vojne je bilo izdelanih okoli 2.600 letal G-10.

Podobna je bila različica Bf 109G-12, ki je bila dvosedežno šolsko letalo in je bila le redkokdaj oborožena.

Bf 109G - različice in podrazličice Različice so bile lahko opremljene z dodatki tipa Rüstsatz (izboljšave na bojišču) ali tipa Umrüst-bausatz oz. Umbau (tovarniško izdelane). Različice s temi dodatki so dobili končnico /R oz. /U (npr. G-10/R).

Pomen Umrüst-Bausatz [Umbau] številk

Pomen Rüstsatz številk

  • R1 nosilec za 250 ali 500 kg bombe, nameščen pod trup letala
  • R2 podkrilni nosilec za 4x 50 kg bombe ali 2x WGr21 rakete (ali v različicah G-1 do G-4, za izvidniško opremo)
  • R3 odmetni rezervoar (300 l) namščen pod trup letala
  • R4 dva podkrilna nosilca za 30 mm MK 108
  • R6 dva podkrilna nosilca za 20 mm MG151/20

Znane različice

  • G-1 (podtlačna kabina)
    • G-1/R2 (lažji lovec za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-1/U2 (vlovec z GM1 za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-1 Trop (načrtovana različica)
  • G-2 (lahki lovec)
    • G-2/R1 (lovskobombniška različica; dva podkrilna rezervoarja, dodatno repno kolo)
    • G-2/R2 (izvidniški lovec)
    • G-2 Trop (izvidniški lovec)
  • G-3 (podtlačna kabina kot pri G-1 z novo radijsko opremo; le 50 izdelanih)
  • G-4 (izvidniški lovec)
    • G-4/R2 (izvidniški lovec)
    • G-4/R3 (izvidniški lovec)
    • G-4 Trop (tropski izvidniški lovec)
    • G-4/U3 (izvidniški lovec s MW50)
    • G-4y (poveljniški lovec)
  • G-5 (podtlačna kabina)
    • G-5/U2 (lovec Z GM1 za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-5/U3 (opremljen s MW-50)
    • G-5/AS (lovec z DB605AS za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-5y (poveljniški lovec)
  • G-6 (lahki lovec)
    • G-6/R2 4x 50 kg podkrilne bombe (lovski bombnik) ali dve raketi Wfr.Gr. 21 (težki lovec)
    • G-6/R3 (izvidniški lovec)
    • G-6/R6 (težki lovec - 2 dodatna topa 20 mm)
    • G-6 Trop (tropski lovec)
    • G-6/U2 (opremljen z GM-1)
    • G-6/U3 (opremljen z MW-50)
    • G-6/U4 (30 mm top MK108)
    • G-6y (poveljniški lovec)
    • G-6/AS (lovec z DB605AS za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-6/ASy (poveljniški lovec za bojevanje v višjih zračnih plasteh)
    • G-6N (nočni lovec, opremljen s R6 in FuG 350Z Naxos)
    • G-6/U4 N (kot G-6N, a s topom 30 mm MK 108)
  • G-8 (izvidniški lovec kot G-6, a s kamero za kabino in zmanjšanim oklepom v nekaterih letalih)
  • G-10 (lahki lovec s DB605D/DM/DBM)
Bf 109 G-10, JG 3 »Udet«
    • G-10/R5 (izvidniški lovec)
    • G-10/R6 (težki lovec; dodatna dva topa 20 mm)
    • G-10/U4 (opremljen s topom MK 108 30 mm)
  • G-12 (dvosedežno šolsko letalo; izdelan iz starejših G-1/G-5)
    • G-12/R3 (300 l rezervoar nameščen pod trup letala)
  • G-14 (lahki lovec, izboljšava G-6)
    • G-14/R6 (težki lovec - 2 dodatna topa 20 mm);
    • G-14/AS (lovec z DB605ASM za bojevanje v višjih zračnih plasteh);
    • G-14/ASy (poveljniški lovec za bojevanje v višjih zračnih plasteh);
    • G-14y (podtlačna kabina);
    • G-14/U4 (opremljen s topom MK 108 30 mm)
  • G-16 (lovski bombnik; na osnovi G-14 z dodatnim oklepom; proizvodnja se je začela tik pred koncem vojne)
Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109F[61]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 G-0[70] 8,85 m  ? 9,92 m  ? 600+ km/h  ? DB 601 E 7,9 mm MG 17
MG 151/20
Bf 109 G-1[71] 8,94 m 2,6 m  ?  ? DB 605 A 7,9 mm MG 17
Bf 109 G-1/R2[72] 8,85 m  ?  ?  ? 7,9 mm MG 17
MG 151/20
Bf 109 G-2[73] 8,85 m 3,67 m  ? 640 km/h  ?
Bf 109 G-3[74] 8,94 m 2,50 m 9,924 m  ?  ?  ?
Bf 109 G-4[75] 8,85 m  ? 9,92 m  ?  ?  ?
Bf 109 G-6/AS[76] 8,94 m 2,60 m  ?  ?  ? DB 605 AS MG 131
MG 151/20
Bf 109 G-6/U4[77] 8,94 m 2,50 m 9,924 m  ?  ?  ? DB 605 A MK 108
MG 131
Bf 109 G-10[78] 8,95 m 2,60 m 9,97 m  ? 560 km/h 12.500 m DB 605 D MK 151/20
MG 131
Bf 109 G-12[79] 8,94 m 3,67 m 9,924 m  ?  ?  ? DB 605 A MK 151/20
MG 131
MG 108
MG 17
Bf 109 G-14/AS[80] 2,60 m 9,92 m  ?  ?  ? DB 605 ASM MK 151/20
MG 131

Bf 109H »Höhenjäger«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 H-1

Serija Bf 109H je bila zasnovana kot lovec za bojevanje v višjih zračnih plasteh na osnovi serije F; najvišja operativna višina tega tipa je bila 14.600 m. Razpon kril je bil povečan na 11,92 m, stabilizator je bil povečan in bil hkrati ponovno povezan s trupom. Najvišja hitrost je bila 750 km/h na 10.100 m. Izdelanih je bilo le manjše število H-1, uporabljali pa so jih predvsem nad Francijo. Načrtovane so bile tudi različice H-2 in H-5, a so prej ukinili celotno serijo zaradi težav s stabilnostjo kril.

Bf 109K »Kurfürst«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 K-4

Serija K je bila zadnja izdelana serija v sklopu družine Bf 109 in je bila odziv na prošnjo RLM po poenotenju. Zaradi razvoja vojne in vedno več izdelanih različic je postala proizvodnja vseh teh različnih delov zapletena in predraga. Tako so naročili Messerschmittu, naj izdela načrt za racionalizacijo proizvodnje, poenotenje delov,..., tako da bi prišli do enotnega, standarnega modela, ki bi imel boljšo medsebojno izmenljivost delov in opreme. Ta postopek naj bi uvedli že s serijo G, toda sam razvoj serije je šel v popolnoma drugo smer. Delo na seriji K se je pričelo leta 1943, prototip pa je bil pripravljen v jeseni istega leta. Serijska proizvodnja se je pričela avgusta 1944 zaradi zastojev v proizvodnji in razvojem novega motorja DB605D. Prva letala so postala operativna v oktobru 1944 in do konca meseca pa je bilo na bojiščih že okoli 200 letal. Ob koncu januarja 1945 je bilo registriranih že več kot 300 letal, od tega jih je bila četrtina v bojnih enotah.

V različicah K-6, K-8, K-10 in K-14 so načrtovali spremembe oborožitve. Obdržali naj bi dva MG 131 nad motorjem in dodali po en MK 108 v vsako krilo ter en MK 108 v motor. K-14 naj bi imela poseben motor DB605L in propeler s štirimi kraki, a ni bila nikoli izdelana.

V večji količini je bila izdelana samo različica K-4, tako da je okoli 1.700 teh letal prišlo iz tovarn pred koncem vojne. Oborožena so bila s 30 mm topom MK 108 v motorju (65 granat), dvema 13 mm mitraljezoma MG 131 v nosu letala (vsak po 300 granat), poleg tega pa so bila opremljena z odvržnim rezervoarjem, do 500 kg bomb, podkrilnimi nosilci za 20 mm top oz. 210 mm rakete.

Bf 109 K-4 je bila najhitrejša različica v celotni družini, saj je dosegla hitrost okoli 715 km/h na višini 7.500 m. Imela je tudi veliko hitrost vzpona: 5.800 čevljev/min pri 1,98ata oz. 5.500 čevljev/min pri 1,8ata. S temi lastnostmi je bila K-4 povsem primerljiva, če ne celo boljša od večine zavezniških letal. Toda tudi te manevrske sposobnosti letala niso mogle odtehtati slabe izurjenosti novih nemških pilotov.

Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109K[81]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 K-4[82] 9,00 m 2,35 m 9,92 m  ? 573 km/h 12.500 m DB 601 D MG 108
MG 131
Bf 109 K-6[83]  ?  ?  ?  ?  ?  ? DB 605 M MK 108
MG 131
Bf 109 K-8[84] DB 605 DM MK 108
Bf 109 K-8[84] DB 605 DM MK 103
MK 108
MG 131

Bf 109T »Trägerflugzeug«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 T-1

Pred pričetkom vojne je bila Kriegsmarine navdušena nad idejo letalonosilke. Potem, ko so prevzeli britanske in japonske ideje (predvsem so se zledovali po Akagiju), so pričeli z izdelavo letalonosilke Graf Zeppelin. Za letalsko posadko so izbrali lovce Bf 109T in jurišnike Ju 87T (kratica T izhaja iz nemške besede Träger (nosilec)).

Sprva so naročili predelavo desetih E-3 v različico T-0. Tej različici so dodali repno kljuko, nastavke za katapult, okrepili so konstrukcijo (zaradi pritiska ob vzletu s pomočjo katapulta), ročno zložljiva podaljšana krila (11,08 m) in razširjeno podvozje. Tako izboljšano letalo bi se izkazalo za boljše kot britanski Supermarine Seafire, ki je bil le malo predelano kopensko letalo. Preostalih 63 T-2 so zgradili brez letalonosilne opreme, hkrati pa so nadgradili nekaj letal T-0 in T-1 v novo različico T-2. Letala so dodelili I/JG.77, ki je deloval na Norveškem, predvsem zaradi tega, ker so bile norveške letalske steze krajše in nenehno pod vplivom močnih vetrov. Pozneje so ta letala predali testni enoti.

Pozneje, ko so ugotovili pravo moč letalonosilk, so ponovno pričeli z gradnjo. Toda takrat je bil T-2 že zastarelo letalo, tako da je Messerschmitt razvil novo letalo Me 155A. Nekaj časa zatem so ponovno ukinili projekt in Me 155 uporabili kot prestreznik za velike višine.

Primerjava podrazličic
Primerjava podrazličic Bf 109T[85]
Ime Dolžina Višina Razpon kril Površina kril Največja hitrost Operativna višina Motor Oborožitev
Bf 109 T-0[86] 8,64 m  ? 11,08 m  ? 550 km/h 10.500 m DB 601 Aa 7,9 mm MG 17
MG FF
Bf 109 T-1[87] 8,77 m 2,60 m  ?  ? DB 601 N 7,9 mm MG 17
MG FF/M
Bf 109 T-2[88] 11,08 m  ?

Bf 109Z »Zwilling«[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt Bf 109 Z-1

To eksperimentalno letalo »Dvojček« je bilo sestavljeno iz dveh ogrodij serije F (skupaj z zunanjima kriloma), ki pa sta bili med seboj povezani z novim krilom in novim repom. Načrtovani sta bili dve različici: prestrezniška (s petimi topovi 30 mm) in lovsko-bombniška (s nosilnostjo 1.000 kg bomb). Izdelano je bilo samo eno letalo Bf 109Z, ki pa ni nikoli poletelo, saj je bilo uničeno med zavezniškim letalskim napadom.

Bf 109S[uredi | uredi kodo]

To je bilo načrtovano dvosedežno šolsko letalo na osnovi serije E, ki pa ga Nemci niso nikoli izdelali[89].

Drugi medvojni uporabniki[uredi | uredi kodo]

Hispano Aviacion Ha 1112 Buchon, druga in zadnja španska različica, ki ga je izdelal Hispano Aviacion
Država Uporaba Število letal
Zastava Bolgarije Bolgarija 19 × E-3, 145 × G-2/6/10
Zastava Neodvisne države Hrvaške Neodvisna država Hrvaška različni E-4, F-2, G-2/6/10
Flag of Finland.svg Finska 1943 48 × G-2, 109 × G-6, 2 × G-8
Zastava Nemčije Nemčija 1937 Vsi modeli
Zastava Madžarske Madžarska 1942 3 × D-1 + 500 × E-3/4, 20 × F-4, 890 × G-2/4/6/10/14
Zastava Italije Italija 1943 nekaj F-4 + 300 × G-6/10/14, 2 × G-12
Zastava Japonske Japonska 2 × E-3, 2 × G + 1 neznana različica
Zastava Romunije Romunija 69 × E-7, 135 × G-2/6/8
Zastava Slovaške Slovaška 16 × E-3, 14 × E-7, 30 × G-6
Flag of the Soviet Union Sovjetska zveza 3 × E-3a
Zastava Španije Španija nekaj D-1, E-3, 15 × F-4
Zastava Švice Švica 1938 10 × D-1, 80 × E-3a, 12 × G-6 + druga
Zastava Jugoslavije Jugoslavija 1939 73 × E-3a

Finska[uredi | uredi kodo]

Leta 1943 je Finsko vojno letalstvo prejelo prve Bf 109; prvo letalo je prispelo 13. marca in zadnje 20 avgusta 1944. Skupaj je Finska kupila 162 teh letal, prejela pa je le 159 letal, saj so bili dva G-6 in en G-8 uničeni med prevozom. Na koncu so imeli 48 G-2, 109 G-6 in 2 G-8. Tako ostaja Bf 109 še danes najbolj številen tip letala v zgodovini finskega vojnega letalstva. Med vojno so ta letala dodelili letalskim eskadriljam: 24, 28, 30 in 34.

Finski rezultati Bf 109:[90]
HLeLv 24 HLeLv 28 HLeLv 30 HLeLv 34
Zračne zmage 304 15 3 345
Bojne izgube 14 0 2 18

Finci so z Bf 109 dosegli 667 zračnih zmag, pri čemer so sami izgubili 34 letal. 16 drugih letal so izgubili v nesrečah, 8 letal pa je bilo uničenih na tleh; življenje je izgubilo 23 pilotov[90].

Vojno sta »preživela« 102 Bf 109 tako, da je Bf 109 ostal najbolj številno letalo finskega vojnega letalstva še celo desetletje po vojni. Zaradi kratke življenjske dobe (letalo je bilo načrtovano kot vojno letalo z življenjsko dobo 100-200 letalnih ur) so letala izločili iz uporabe v poletju 1954. Zadnji let je bil opravljen 13. marca 1954.

Švica[uredi | uredi kodo]

Švica je leta 1938 prejela prvih deset letal Bf 109D. Kasneje so kupili še 80 E-3, ki so pričeli prihajati aprila 1939. Med vojno so Švicarji zajeli še 4 Bf 109 (dva serije F in dva serije G). Aprila 1944 so prejeli še dvanajst G-6, ki so jih dobili v zameno za uničenje nočnega lovca Messerschmitt Me 110, ki je moral zasilno pristati na švicarskem ozemlju. V aktivni uporabi so bili do leta 1946.

Prvi zračni dvoboj med Švicarji in Nemci se je pripetil 10. maja 1940, ko je več Bf 109 prestreglo nemški Dornier Do 17 blizu meje pri Bütschwilu; v boju je bil Dornier zadet in je moral zasilno pristati blizu Altenrheina. Naslednji incident se je odvil 16. maja, ko je nemški Heinkel He 111 na poti iz Francije prečkal švicarski zračni prostor. Napadla sta ga dva švicarska Bf 109, kmalu zatem pa je bombnik je prišel še pod protiletalski ogenj v okolici Züricha; dva ranjena Nemca sta odskočila s padali, medtem ko sta dva pristala s poškodovanim letalom in bila nato ujeta.

1. junija so Nemci poslali 36 He 111, da so prečkali švicarski zračni prostor. V spopadu so Švicarji utrpeli prvo žrtev, ko je bil podporočnik Rudolf Rickenbacher zadet v rezervoar, pri čemer je letalo zagorelo, pilot pa je v umrl v goreči kabini.

8. junija sta dva nemška Bf 109 napadla švicarsko opazovalno letalo C-35, pri čemer sta bila oba švicarska člana posadke ubita. Istega dne so Švicarji v odgovor poslali okoli 15 lovcev Bf 109 pod vodstvom stotnika Lindeckerja, ki so napadli 28 nemških lovcev. Švicarji so sestrelili 3 letala in močno poškodovali četrtega, medtem ko so sami imeli le eno poškodovano letalo.

Da bi se švicarski lovci razlikovali od nemških in tako ne bi postali žrtev zavezniških lovcev, so jih pobarvali v zelo živih barvah in drugačnih maskirnih vzorcih.

(Kraljevina) Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Bf-109 E-3 v sestavi 3. lovskega polka Kraljevega jugoslovanskega vojnega letalstva, april 1941.

Leta 1939 je Kraljevina Jugoslavija prejela 73 Bf 109E-3 v zameno za železovo, bakrovo in kromovo rudo. Toda zaradi pomanjkanja nadomestnih delov je le malo letal prišlo v redno uporabo. Tudi jugoslovanski piloti so imeli kar nekaj pristajalnih nesreč zaradi ozkega podvozja. Med aprilsko vojno so letala uporabili proti nemškim sorodnim letalom. 6. aprila so tako jugoslovanski piloti (12 Bf 109 in 6 Ikar IK-3) sestrelili dvanajst nemških Messerschmittov.

Ob koncu vojne je bilo na jugoslovanskem ozemlju delujočih le še 17 stodevetk. Od leta 1945 do leta 1959 so jih imeli uskladiščena, medtem ko so jih še nekaj pridobili iz Bolgarije. Jugoslovansko vojno letalstvo je uporabljalo mešanico G-2, G-6, G-10 in G-12, zadnja letala pa so bila odpisana v sredini leta 1952.

Povojna proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Messerschmitt 109G-6/U4/R3 Wk.n.163824 na razstavi v Avstralskem vojnem spomeniku.

Češkoslovaška[uredi | uredi kodo]

Avia S-199 v muzeju
Heyl ha-Avir, Hatzerim, Izrael 2006.

Po vojni so na Češkoslovaškem izdelovali Bf 109 pod imenom Avia S-99 in Avia S-199. To so bili prilagojeni Bf 109G-14, ki so bili opremljeni z motorjem Junkers Jumo 211F.

Kar nekaj teh letal so nato prodali Izraelu, ki je na njih zgradil Izraelsko vojno letalstvo[91]. Uporabili so jih med izraelsko osamosvojitveno vojno, v uporabi pa so bili pod oznako Sakin (nož) do leta 1948. Izraelske Avie so letele tudi proti egiptovskim Spitfirom, s čimer so ponovno obudili spomin na drugo svetovno vojno[92].

Španija[uredi | uredi kodo]

V Španiji so proizvajali dve licenčni verziji Bf 109G-2: Hispano Aviacion Ha 1112 Tripala in Buchon[93]. Prvi je imel motor Hispano-Suiza, drugi pa Rolls-Royce Merlin (isti kot pri Spitfirih). Veliko teh letal so uporabili v filmske namene. Serijo F in G so uporabili v filmih Bitka za Britanijo in Tuskegee Airmen. Modifikacije teh letal so opravili v seviljski tovarni Hispano Aviacion.

Konec dobe Bf 109[uredi | uredi kodo]

Izvirni Bf 109, ki so bili proizvedeni pred letom 1945, so ostali v redni uporabi še dolgo po drugi svetovni vojni. Bivša nemška zaveznica Romunija jih je uporabljala še vse do leta 1955, Finska pa do marca 1954. Madžarske posadke so uničile vse preostale Bf 109 v Nemčiji 6. maja 1945. Švicarji so se svojih Bf 109 »znebili« v 50. letih 20. stoletja.

Španska letala Hispano so ostala v uporabi še v 60. letih 20. stoletja. Poleg uporabe v filmih so nekatera letala predelali v Bf 109 in jih predali v muzeje oz. zasebne zbirke.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V1
  2. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V2
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Različni viri navajajo različne oznake.
  4. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V3
  5. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V4
  6. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V5
  7. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V6
  8. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V7
  9. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V8
  10. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V0
  11. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V10
  12. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V10a
  13. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V11
  14. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V12
  15. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V13
  16. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V14
  17. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V15
  18. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V15a
  19. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V16
  20. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V17
  21. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V17a
  22. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V18
  23. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V19
  24. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V20
  25. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V21
  26. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V22
  27. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V23
  28. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V24
  29. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V25
  30. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V26
  31. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V30
  32. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V30a
  33. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V31
  34. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V48
  35. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V49
  36. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V50
  37. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V52
  38. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V54
  39. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 V55
  40. ^ Adlertag.de - Bf 109 A
  41. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 A
  42. ^ Adlertag.de - Bf 109 B
  43. ^ Adlertag.de - Bf 109 C
  44. ^ Adlertag.de - Bf 109 D
  45. ^ 45,0 45,1 45,2 45,3 Hannu Valtonen — Messerschmitt Bf 109 ja saksan sotatalous
  46. ^ Adlertag.de - Bf 109 E
  47. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-0
  48. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-1
  49. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-3
  50. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-4
  51. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-4/N
  52. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-4/Trop
  53. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-5
  54. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-6
  55. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-7
  56. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-7/U2
  57. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-7/Trop
  58. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-7/Z
  59. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-8
  60. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 E-9
  61. ^ 61,0 61,1 Adlertag.de - Bf 109 F
  62. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-0
  63. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-1
  64. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-2
  65. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-2/B
  66. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-4
  67. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-4/7
  68. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-4/Trop
  69. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 F-4/R1
  70. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-0
  71. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-1
  72. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-1/R2
  73. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-2
  74. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-3
  75. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-4
  76. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-6/AS
  77. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-6/U4
  78. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-10
  79. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-12
  80. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 G-14/AS
  81. ^ Adlertag.de - Bf 109 K
  82. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 K-4
  83. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 K-6
  84. ^ 84,0 84,1 Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 K-8
  85. ^ Adlertag.de - Bf 109 T
  86. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 T-0
  87. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 T-1
  88. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 T-2
  89. ^ Falcon's Messerschmitt Bf 109 Hangar - Bf 109 S
  90. ^ 90,0 90,1 Stenman, Kari and Keskinen, Kalevi. Finnish Aces of World War 2 - Osprey Aircraft of the Aces 23. London: Osprey Publishing Limited, 1998. ISBN 1-85532-783-X, p. 86-88.
  91. ^ Avia S-199
  92. ^ Zgodovina IAF
  93. ^ Hispano Aviacion Ha 1112
  • Beaman, John R. Jr.Messerschmitt Bf 109 in action, Part 2. Carrollton, Texas: Squadron/Signal Publications, 1983. ISBN 0-89747-138-5.
  • Beaman, John R. Jr. and Campbell, Jerry L. Messerschmitt Bf 109 in action. Carrollton, Texas: Squadron/Signal Publications, 1980. ISBN 0-89747-106-7.
  • Craig, James F. The Messerschmitt Bf.109. New York: Arco Publishing Company, 1968.
  • Cross, Roy and Scarborough, Gerald. Messerschmitt Bf 109 Versions B-E. London: Patrick Stevens, 1972. ISBN 0-85059-106-6.
  • Rimmell, Ray. ME 109: Messerschmitt Bf 109E. Chipping Ongar, Essex, UK: Linewrights Ltd., 1986. ISBN 0-946958-18-1.
  • Taylor, John W. R. "Messerschmitt Bf 109." Combat Aircraft of the World from 1909 to the present. New York: G.P. Putnam's Sons, 1969. ISBN 0-425-03633-2.
  • Winchester, Jim. "Messerschmitt Bf 109." Aircraft of World War II: The Aviation Factfile. Kent, UK: Grange Books plc, 2004. ISBN 1-84013-639-1.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

- v angleščini:

- v nemščini:

- v slovenščini: