Letalo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tovorno letalo Boeing 747 med pristankom

Letálo ali avión je zrakoplov, aeroplan, leteči stroj ali zračno vozilo, težje od zraka, ki s s pomočjo krila proizvede dinamični vzgon zraka, kar mu omogoča tako vzletati, kot tudi seveda leteti. Za razliko od drugih zrakoplovov se vzgon ne doseže z ločenim premikanjem površin, ki ustvarjajo vzgon, temveč s premikanjem celotnega letala naprej skozi zrak.

Najvažnejši deli letala so krila, trup, rep, podvozje in pa motor, če ga ima.

Vrste letal[uredi | uredi kodo]

Poznamo številne vrste letal saj jih razlikujemo na različne načine, najprej po tehničnih lastnostih ali karakteristikah - na primer po postavitvi kril ločimo spodnjekrilce, srednje- in zgornjekrilce ali ramenokrilnike. Prav tako se ločijo po številu kril, eno-, dvokrilce in tudi trikrilniki so. Zanimiva sorta je naprimer poldrugokrilnik, to je ramenokrilnik z veliko manjšim spodnjim krilom. Po številu motorjev se delijo na eno-, dvo- in večmotorna letala, kot tudi motorna in brez motorna (jadralna) obstajajo. Imamo kopenska letala, pa vodna (hidroplani), ker lahko pristajajo na vodi. Ločijo se še po trupu, na primer dvotrupna in eno trupna, po repih imamo eno in z dvema repoma, pa tudi brez njih so. Enosedežna in dvosedežna po pilotskih sedežih in več-sedežna, pač po številu članov posadke ali potnikov. Po teži so težka, lahka in ultralahka letala. Tista, ki letijo hitreje od zvoka so nadzvočna, počasnejša so pod zvočna, reaktivna ona, ki jih poganja reaktivni motor, propelerska pa vsa, ki so na klasični, motor z notranjim izgorevanjem s propelerjem.

Fieseler Fi 156, enomotorni ramenokrilnik

Vrste letal po namenu oziroma po načinu uporabe so tudi različna, civilna in vojaška na primer. Obstajajo še tovorna, potniška, športna, turistična, šolska ali trenažna letala.

Lockheed P-38 Lightning, lovsko letalo z dvema trupoma

V vojne namene poznamo še lovska in izvidniška letala, pa bombna in še številne križane variante, kot strmoglavi bombnik, lovski bombnik, torpedni bombnik. Potem so še po nalogah, kot so taktične ali strateške, pa bližnje in daljinske. Obstajajo še bolj posebna letala po namenu npr. leteči tanker za oskrbovanje drugih letal z gorivom v zraku, pa recimo višinski izvidniški vohuni ali pa jurišnik za napade ciljev na tleh. Večino letal upravlja pilot, obstajajo pa tudi letala na daljinsko upravljanje ali pa brezpilotna letala.

Prvi poizkusi[uredi | uredi kodo]

Letala so bila vpletena veliko antičnih zgodb npr. Ikar in Dedal ter Viman iz stare Indije. Leta 400 pred Kristusom je domnevno Artitas zgradil prvo letalno napravo, ki naj bi jo poganjala para in letel z njo 200 metrov.

Prvi poizkusi z jadralnimi letali so bili v 9. stoletju, ko je poet Abbas Ibn Firnas poletel in se poškodoval. Kasneje v 11. stoletju je menih Eilmer iz Malmesbury-a poizkusil in se poškodoval. Leonardo da Vinci je raziskoval krilo ptic in načrtoval letalno napravo na človeški pogon.

Le bris in njegova jadralno letalo

Leta 1799 je Sir George Cayley predstavil koncept modernega letala s fiksnim krilom in sistemi za pogon, vzgon in krmiljenje. Leta 1803 je letel s prvimi prototipi. Prvo uspešno jadralno letalo (1853), ki je lahko letelo s potniki. V 1856 je Francoz Jean-Marie Le Bris izvedel prvi gnani polet z "L'Albatros artificiel", ki ga je po plaži vlekel konj. Drugi pomembni pionirji so Otto Lilienthal, Percy Pilcher, and Octave Chanute.

V 1890-ih je Lawrence Hargrave raziskoval letalske konstrukcije in razvil rotirajoči letalski motor.

V letih 1867 in 1896 je Otto Lilienthal izvedel veliko jadralnih poletov in vplival na kasnejši razvoj.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sir Hiram Maxim built je dizajniral 3,5 ton težko letalo z 34-metrskim razponom kril, ki ga je poganjal 360 konjski parni motor z dvema propelerjema. Letalo je imela dovolj vzgona za leta, vendar je bilo nekrmarljivo zato je prekinil z nadaljnim razvojem.

Brata Wright sta pionirja sodobnega letala. Njihovo letalo Flyer s prvim letom leta 1903 je bilo prvo letalsko plovilo težje od zraka na motorni pogon, ki se ga je dalo upravljati. [1] Inspiracijo sta dobila od nemškega konstruktorja Otto Lilienthal-a, ki se je ukvarjal s prvimi jadralnimi letali.

Leta 1906 je brazilski inženir Alberto Santos Dumont postavil prvi svetovni rekord z letenjem 220 metrov v manj kot 22 sekundah.[2] [3]

Prvo letalo zasnovano kot monokrilec s sprednjim pogonom je bil Bleriot VIII leta 1908. Imel je premične repne površine za nadzor po smeri in nagibu. Bleriot XI je leta 1909 uspešno preletel rokavski preliv.

V Prvi svetovni vojni je bilo letalo uporabljeno kot orožje. Izkazala so se tako v vlogi izvidniških letal kot v vlogi napadalnih letal. Prvi zračni dvoboj se je zgodil leta 1915. Najboljši as prve svetovne vojne je bil Manfred von Richthofen bolj znan kot Rdeči baron.

Po vojni je razvoj letal šel neprekinjeno naprej. Alcock in Brown sta v neprekinjenem letu prečkala Atlantik z letalom Vickers Vimy leta 1919. Prvi mednarodni komercialni leti so bili leta 1919 med ZDA in Kanado.

V Drugi svetovni vojni so bila letala zelo pomembno, če ne odločilno orožje. Bila so ključni del vojsk od Blitzkriega do atomskega bombardiranja Hirošime na Japonskem.

Reaktivna doba[uredi | uredi kodo]

Prvo uspešno reaktivno letalo je bil Heinkel He 178, ki je bil testiran leta 1939. Messerschmitt Me 262 je bil v letu 1943 prvo operativno vjoaško letalo v nemški Luftwaffe. Oktobra 1947 je Bell X-1 sicer raketno letalo prvič prebilo zvočni zid.

Prvo komercialno reaktivno letalo je bil de Havilland Comet leta 1952, vendar je bil kmalu umaknjen zaradi napak v konstrukciji. Prvo uspešno reaktivno letalo je bil Boeing 707 v uporabi od 1958 do 2010. Boeing 747 je bil največje potniško letalo do prihoda Airbusa A380

Dizajn in izdelava[uredi | uredi kodo]

Proizvodnja sodobnih letal je kompliciran proces. Treba je izpolniti zahteve stranke, certifikacijske predpise, okoljske zahteve in zelo pomembne varnostne zahteve. Ponavadi traja razvoj in testiranje okrog štiri leta. Pred uporabo in proizvodnjo je treba letalo temeljito testirati pri agencijah kot so evropska JAA ali pa ameriška FAA. V različnih državah se pravila in klasifikaciski razredi precej razlikujejo.

V zadnjih letih se je razširila uporaba električnih letal, sicer precej v omejenem obsegu zaradi majhne kapacitete baterij.

Z uporabo novih računalniških tehnologij kot so CAD (računalniško podprto dizajniranje) in CFD (računalniška simulacija fluidov oziroma pri letalih-zraka) se je proces konstruiranja precej poenostavil. Mogoče je testirati in simulirati veliko parametrov še preden je letalo fizično izdelano.

Prva letala so uporabljala večinome les in tekstil zaradi majhne teže. Ko so se pojavili motorji so začeli z uporabo kovin, najprej pri namestitvi motorja pozneje pa še za druge dele, ko so letala postala bolj tehnoiloško napredna. Po drugi svetovni vojni so bila letala večinoma metalna.V modernih časih se je precej povečala uporaba kompozitnih materialov.

Deli letala:

  • Trup: nosilna konstrukcija, ki povezuje dele letala. Aerodinamično oblikovana konstrukcija kjer se nahaja pilot, tovor in letalski sistemi
  • Krilo: zagotavlja vzgon, poleg tega zagotavlja stabilnost v nagibu (okolo vzdolžne osi), večinoma so rezervoarji za gorivo v krilih. Na krilo so nameščena krilca in flapi, ter aerodinamične zavore
  • Višinsko krmilo, za krmiljenje okoli lateralne osi, nameščeno na repu letala
  • Smerno krmilo, za krmiljenje okoli verikalne osi
  • Podvozje, večinoma kolesa, lahko pa tudi sanke (smučke) ali pa plovci za hidroplane

Slovenija in letalstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Edvard Rusjan.

Tudi Slovenija ima zgodnjega pionirja letalstva is sicer leta 1886 rojenega Edvarda Rusjana. V okolici Gorice je 25. novembra 1909 poletel z letalom EDA I, ki ga je sam skonstruiral.

Varnost[uredi | uredi kodo]

Sodobna letala so zelo varna, kar se tiče smrtnih primerov na kilometer prepotovane razdalje, so letala 10 krat bolj varna od avtobusa. Če pa upoštevamo število smrti na en let potniškega letala, je potoavnje z letalom dosti bolj nevarno kot npr. avto, avtobus ali vlak.[4] Zavarovanje je zaradi tega relativno drago. [5] Letala naj bi bila bolj varna tudi od železniškega prometa pri tem pa velja poudariti da hitri vlaki TGV in Shinkansen, še niso imeli nesreče s smrtnim izidom. Velika razlika je med malimi športnimi letali in velikimi reaktivnimi potniškimi letali. Slednja so 8.3 bolj varna. [6]. Vendar je treba poudariti, da ima večina športnih letal samo en motor, in še tega batnega, ki je manj zanesljiv od reaktivnega. Okvare velikih turboventilatorskih motorjev se gibajo približno ena odpoved na milijon obratovalnih ur. Sodobna dvomotorna potniška letala morajo po zakonu biti zasnovana tako, da lahko letijo več ur na samo enem motorju.

Pri približno 75% letalskih nesreč je kriv človeški faktor.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ FAI News: 100 Years Ago, the Dream of Icarus Became Reality posted 17 December 2003. Retrieved: 5 January 2007.
  2. ^ Who designed and flew the first practical airplane?
  3. ^ Jones, Ernest. "Santos Dumont in France 1906–1916: The Very Earliest Early Birds." earlyaviators.com, 25 December 2006. Retrieved: 17 August 2009.
  4. ^ The risks of travel. Numberwatch.co.uk.
  5. ^ Flight into danger - 7 August 1999 - New Scientist Space. Space.newscientist.com (7 August 1999).
  6. ^ Mantakos, Harry, Is GA Flying Safer Than Driving?, pridobljeno dne 13 May 2012 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]