Vojne v nekdanji Jugoslaviji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vojne v nekdanji Jugoslaviji
Collage Yugoslav wars.jpg
Prizori iz vojn v nekdanji Jugoslaviji.
Datum 19912001
Prizorišče Slovenija, Hrvaška, Bosna, Jugoslavija, Kosovo, Makedonija
Vzrok
vojne
različne narodnosti, padec komunizma in medetnična trenja.
Rezultat Nastanek novih neodvisnih držav.
Udeleženci
Zastava Slovenije Slovenija

Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina
Flag of the Croatian Republic of Herzeg-Bosnia.svg Hrvaška republika Herceg Bosna
Zastava Nato NATO
UCK KLA.svg Osvobodilna vojska kosova
Uck Nla logo.svg Nacionalna osvobodilna vojska

Zastava Jugoslavije Jugoslavija

Flag of Republika Srpska.svg Republika srbska
Flag of Serbian Krajina (1991).svg Republika Srbska Krajina
Flag of AP Western Bosnia (1993-1995).svg Avtonomna pokrajina Zahodna Bosna
Flag of the Republic of Macedonia Makedonija

Poveljniki
Janez Janša
Franjo Tuđman
Alija Izetbegović
Hashim Thaci
Wesley Kanne Clark
Javier Solana
Muhamet Xhemajli
Ridvan Chazimi-Leshi
Ali Ahmeti
Slobodan Milošević
Veljko Kadijević
Radovan Karadžić
Ratko Mladić
Željko Ražnatović
Dragoljub Ojdanić
Svetozar Marjanović
Nebojša Pavković
Žrtve
okoli 140.000 mrtvih; več tisoč pogrešanih; več kot 1.000.000 ljudi je moralo zapustiti dom

Vojne v nekdanji Jugoslaviji so vse vojne, ki so se zgodile na ozemlju bivše SFRJ od leta 1991 do 2001. V vojne je bilo vmešanih vseh šest nekdanjih jugoslovanskih republik. V nekaterih se je vojna končala hitro, kot npr. v Sloveniji, v drugih republikah, kot sta Hrvaška in Bosna in Hercegovina, pa je trajala skoraj štiri leta. Po nekajletnem miru je ponovno prišlo do konflikta na Kosovu, ki se je nato razširil na Makedonijo, kjer je nastala kratkotrajna državljanska vojna.

Za večino vojn na tleh nekdanje Jugoslavije so bili značilni izraziti etnični konflikti med Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, kasneje pa tudi med Albanci in Makedonci. Te konflikte je podžigala še politika nekaterih srbskih politikov kot je npr. Slobodan Milošević, kar je na koncu pripeljalo do najbolj krvavih vojn na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.

Vojne so povzročile ogromno gospodarsko škodo. Veliko ljudi je bilo pregnanih s svojih domov, prišlo pa je tudi do množičnih pobojev skoraj na vseh v vojne vpletenih straneh. Zaradi nemogočih razmer je posredovala OZN in na ozemlje bivše Jugoslavije poslala mirovne sile, da bi umirile strasti, vendar te pri svojem delu niso bile preveč učinkovite. Nekoliko bolje so se izkazale le na Kosovu in v Makedoniji.

Zaradi številnih vojnih zločinov je Evropska unija ustanovila sodišče za sojenje vojnim zločincem. Po drugi svetovni vojni je bilo to prvo sodišče, ki je bilo namenjeno sojenju mednarodnim vojnim zločincem. Dosedaj je sodišče učinkovito opravilo svojo vlogo, saj so vsi obtoženci priprti, zadnji med njimi Goran Hadžić, ki je bil prijet kmalu zatem, ko so prijeli glavnega osumljenca Ratka Mladiča, in ga izročili Haag-u.

Kronologija dogodkov v Jugoslaviji[uredi | uredi kodo]

1968
Študenti na Kosovu zahtevajo več pravic za Albance.
1971
Demonstracije na Hrvaškem.
1974
Nova jugoslovanska ustava vsem jugoslovanskim republikam podeli več pravic.
1980
Umre Josip Broz Tito.
1981
Začne se gospodarska kriza. Na Kosovu pride do novih protestov. Albanci zahtevajo, da Kosovo postane republika.
1989
V Srbiji pride na oblast Slobodan Milošević.
1990
V Jugoslaviji pride do prvih demokratičnih volitev. Na oblast pride srbska elita, ki želi preprečiti demokratične spremembe, vendar ji to spodleti. Hrvaški Srbi začnejo upor proti novi hrvaški vladi.
1991
Slovenija in Hrvaška razglasita neodvisnost. V Sloveniji se začne desetdnevna vojna. JLA nato zapusti Slovenijo in poseže v spopade na Hrvaškem. Začnejo se boji za Vukovar, Dubrovnik in Osijek.
1992
Vojna na Hrvaškem se razširi. Makedonija in Bosna razglasita neodvisnost. Začne se vojna v Bosni. OZN uvedle sankcije proti Jugoslaviji in medse sprejme Slovenijo, Hrvaško ter Bosno.
1993
Začne se vojna med Hrvaško in Bosno. V spopadih v Mostarju Hrvati porušijo Mostarski most.
1994
Z mirovnim sporazumom se končajo spopadi med Hrvaško in Bosno.
1995
V Srebrenici pride do pokola civilistov. Hrvaška začne operaciji Nevihta in Blisk. NATO napade vojaške položaje vojske bosanskih Srbov. Podpisan je Daytonski sporazum.
1996
Jugoslavija prizna Hrvaško in Bosno.
1998
Na Kosovu pride do spopadov med Srbi in Albanci.
1999
NATO začne vojaško operacijo proti Srbom na Kosovu. Nadzor nad Kosovom prevzame OZN.
2000
Slobodan Milošević izgubi na predsedniških volitvah. Predsednik Jugoslavije postane Vojislav Koštunica.
2001
V Makedoniji pride do vojaških spopadov med makedonsko vojsko in albanskimi skrajneži.
2002
Slobodana Miloševića aretirajo in ga izročijo Haškemu sodišču.
2003
Jugoslavija se preimenuje v državo Srbija in Črna gora.
2005
Anteja Gotovino aretirajo. Leta 2012 je Haško sodišče ugodilo pritožbi in sodbo na prvi stopnji razveljavilo.
2006
Črna gora se po referendumu odcepi od Srbije.
2008
Kosovo razglasi neodvisnost od Srbije.
2008
Srbske oblasti aretirajo Radovana Karadžića.
2011
Srbske oblasti aretirajo Ratka Mladića.
2011
Srbske oblasti aretirajo Gorana Hadžića, zadnjega obtoženca za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije.

Vzroki za vojno[uredi | uredi kodo]

Jugoslavija pred razpadom.

Vzroke za krvavo vojno v Jugoslaviji moramo iskati v njeni preteklosti, ki pa je bila prav tako krvava. Balkan je bil že od nekdaj večnacionalen saj so ga naseljevale različne etnične skupine z različnimi jeziki, običaji in verami. Spopadi med temi skupinami so bili pogosti, zato je predstavljal nekakšen "divji zahod" Evrope, hkrati pa je imel tudi izjemno pomembno lego, saj je preko njega tekla kopenska povezava z Orientom. Zaradi tega je bilo območje skozi stoletja pod nenehnim vplivom evropskih in drugih velesil (Otomansko cesarstvo, Avstrijsko cesarstvo, Rusko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Italija ...). Te sile so zapletene razmere na Balkanu še dodatno poslabšale tako, da se je Balkana prijelo ime "sod smodnika", saj se nikoli ni vedelo kdaj in zaradi katere malenkosti bo izbruhnil nov krvav konflikt, ki bo pomembno vlival na razmerje sil v Evropi.

V začetku dvajsetega stoletja so Balkan in območje bodoče Jugoslavije zaznamovale prva in druga balkanska vojna. Največje spremembe pa je povzročila prva svetovna vojna, ki se je začela prav na Balkanu. Razpad večnacionalne Avstro-Ogrske je na Balkanu povzročil nastanek nove države Kraljevine SHS, ki se je nato preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je bila večnacionalna, v večini so jo sestavljali Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bošnjaki in Makedonci. Narodi so sprva podpirali nastanek nove t.i. južnoslovanske države, kjer bojo vsi južnoslovanski narodi enakopravni in si bojo usodo krojili sami in ne evropske velesile. Začetno veselje pa je kmalu izginilo, ko so nadzor nad kraljevino v glavnem prevzeli Srbi. To je skozi leta povzročilo huda politična in nacionalna trenja, ki jih je vlada v Beogradu uspela nadzorovati le z represijo. Prav zaradi teh notranjih trenj, skrajno zbirokratizirana in centralizirana kraljevina nikoli ni zares delovala; tako, da je bilo le še vprašanje časa kdaj bo razpadla. Do razpada države je prišlo po aprilski vojni, aprila 1941. V skladu z dogovorom med silami osi in Hitlerjevimi usmeritvami so državo razdelili med: Italijo, Nemčijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Kmalu po zasedbi se je na posameznih področjih nekdanje kraljevine začel odpor. Najbolj dejavni so bili komunisti pod poveljstvom karizmatičnega Josipa Broza Tita. Njihova moč in vpliv sta v kratkem izredno narasla, zato so komunisti kmalu prišli v navzkriž z četniki in ustaši, ki so zaradi boja proti komunizmu prestopili na stran sil osi in s tem izgubili večinsko podporo prebivalstva. Vedno večjo moč komunistov so opazili zavezniki in jih tekom vojne začeli oskrbovati, s čimer se je njihova moč še dodatno povečala. Titu pa je, s pomočjo komunistične ideologije, tekom vojne na svojo stran uspelo pridobiti vse večje jugoslovanske narode in jih s tem združiti v skupni boj proti okupatorju. Po vojni je bila pod vodstvom Tita razglašena Socialistična federativna republika Jugoslavija. Zaradi povojne obnove, komunistične ideologije in Tita, ki je kot kult osebnosti združeval vse narode, so bile razprtije med jugoslovanskimi narodi začasno pozabljene, vendar ne za dolgo. Zaradi vse večjih političnih, socialnih in gospodarskih razlik med posameznimi jugoslovanskimi republikami so spori ponovno privreli na dan in bili kmalu nato s silo zatrti. V izogib novim sporom pa so bile republikam podeljene večje pravice. Leta 1980 je Tito, edini človek ki je držal Jugoslavijo skupaj, umrl. Od takrat naprej so se razmere v državi samo še slabšale. Razmerje med narodi je bilo podrto, zato je Srbija začela pridobivati na moči in s tem prišla v navzkriž z ostalimi jugoslovanskimi narodi, predvsem s Slovenijo in Hrvaško, ki sta zahtevali večjo avtonomijo. Že tako napete razmere v državi pa je poslabšala še gospodarska kriza in nacionalizem nekaterih srbskih politikov. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je začelo postajati vse bolj jasno, da bo država razpadla, vprašanje je bilo le na kakšen način se bo to zgodilo.

Vojna v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Glavne smeri napada JLA v desetdnevni vojni.

Potem ko so propadli vsi pogovori z jugoslovansko vlado v Beogradu, je Slovenija, 25. junija 1991, razglasila samostojnost. Vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske in srbskim nacionalizmom je na razglasitev samostojnosti reagirala ostro in na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko poslala vojsko. Namen vojske je bil odrezati Slovenijo od zunanjega sveta ter s silo preprečiti njeno odcepitev od Jugoslavije. Prvi tanki JLA so se na slovenskih cestah pojavili še isti dan razglasitve samostojnosti. Naslednji dan, 26. junija, pa se je pokazala vsa razsežnost jugoslovanske agresije. JLA je imela v Sloveniji okoli 22.300 dobro opremljenih in oboroženih vojakov s podporo letalstva, nasproti njih pa je stalo 35.000 slabo oboroženih in opremljenih pripadnikov slovenske teritorialne obrambe (TO) in 10.000 rezervnih policistov. V prvih dneh agresije so jugoslovanske enote zasedle večino mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, oklepno mehanizirana enota iz Vrhnike pa je zasedla letališče Brnik. Hkrati so iz smeri Hrvaške proti Ljubljani in mejnim prehodom začele prodirati oklepne in tankovske kolone. Njihovo napredovanje je bilo zaradi cestnih barikad kmalu ustavljeno, enote pa so ostale obkoljene daleč od svojih matičnih vojašnic. Pri preboju barikad je prišlo do ostrih spopadov s TO, v katerih so padle prve žrtve. JLA je poizkušala nekatere svoje enote rešiti z helikopterskimi desanti, ki pa so se prav tako ponesrečili. Pri tem sta bila sestreljena tudi dva helikopterja. Ker je TO kronično primanjkovalo orožja in opreme, so bila napadena in zavzeta številna vojaška skladišča. Jugoslovanska vojska pa ni ostala odrezana samo na terenu, ampak tudi v svojih lastnih vojašnicah, izklopljena jim je bila voda in elektrika, zato je morála med vojaki, večinoma naborniki, začela hitro upadati, zaradi česar so mnogi pobegnili. Ker tankovske enote niso dosegle svojega cilja, je vojska na pomoč poslala letalstvo, to je bombardiralo radijske oddajnike, cestne barikade in letališče Brnik. Napadi so bili le deloma uspešni, stanje v armadi pa se je iz ure v uro slabšalo; vsi poizkusi preboja iz smeri Hrvaške so zaradi močnega odpora propadli, večina mejnih prehodov na zunanjih mejah pa je padla v roke TO. Armadi, ki je bila obkoljena v svojih vojašnicah in tako izolirana od zunanjega sveta, ni preostalo drugega kot da sprejme premirje, ki ji je bilo ponujeno. V naslednjih dneh so se enote začele vračati v svoje vojašnice, pogajanja pa so bila prepuščena politikom. Na Brionih je bilo sklenjeno trajne premirje, določen pa je bil tudi trimesečni rok v katerem se mora JLA umakniti iz Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči iz 25. na 26. oktober 1991.

Vojna na Hrvaškem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Domovinska vojna.
Uničen tank JLA med boji za Vukovar.

Hrvaška je svojo samostojnost razglasila istočasno s Slovenijo, nanjo pa je bila precej slabše pripravljena kot njena severna soseda. Na Hrvaškem je živelo veliko Srbov, ki so ostro nasprotovali odcepitvi in so začeli sami, ob izdatni podpori Srbije, organizirati oborožen odpor. Kot velik problem se je izkazala tudi oborožitev hrvaške teritorialne obrambe, ki jo je JLA v mesecih pred vojno skoraj popolnoma razorožila, poleg tega pa so bile enota JLA po dogodkih v Sloveniji že bolj pripravljene na vojaško posredovanje. Podobno kot v Sloveniji, je tudi na Hrvaškem armada ostala ujeta v vojašnicah, vendar ne za dolgo, iz njih se je poizkušala prebiti s silo in pri tem je bilo veliko žrtev na obeh straneh. Zaradi razpada države so začeli armado množično zapuščati Makedonci in Albanci, tako so jo večinoma sestavljali le še Srbi, s čimer se je enotnost in moč le-te še povečala.

Da bi armada zavarovala ostanke Jugoslavije in srbsko prebivalstvo na hrvaškem, je v Dalmaciji in na meji z Bosno in Srbijo začela z serijo ofenziv. Ofenzive so zaznamovali obsežni in krvavi spopadi za: Dubrovnik, Gospić, Šibenik, Zadar, Karlovac, Sisak, Slavonski Brod, Osijek, Vinkovce in Vukovar. Najbolj dramatično je postalo obleganje Vukovarja, ki je 18. novembra 1991, po 87 dneh obleganja padlo v srbske roke, po končanem obleganju pa so srbske paravojaške enote v mestu in njegovi okolici izvajale vojne zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki. Proti koncu leta 1991 se je po začetnem šoku moč hrvaške vojske izredno povečala, zato je ta začela prehajati v ofenzivo s katero je osvobodila velik del zasedenega ozemlja, dosežki pa so bili vidni tudi v zunanjepolitičnem dogajanju, saj so Hrvaško kot samostojno državo priznale številne evropske države. Ob podpori tretjih držav so se začela prva mirovna pogajanja, ki pa niso prinesla trajnega miru, zato so se boji nadaljevali z vso silovitostjo. Decembra so Srbi v Srbski krajini razglasili Republiko Srbska Krajina, ki pa je razen Jugoslavije ni priznala nobena druga država.

Dubrovnik v plamenih.

Zaradi krvavih spopadov v Slavoniji in Dalmaciji ter priznanja Hrvaške kot samostojne in neodvisne države, je JLA izgubila legitimnost po vojaškem posredovanju, zato ji ni preostalo drugega kot, da je na zahtevo Združenih narodov 2. januarja 1992 podpisala premirje in se zavezala, da umakne vojake v Bosno in Hercegovino (BIH), kjer je še istega leta izbruhnil nov krvav konflikt. Izpraznjene položaje JLA so zasedli vojaki Republike Srbske Krajine, ti premirja niso spoštovali, zato so Združeni narodi na nemirna območja poslali enote UNPROFORJA, da bi ločile sprti strani. Preostanek leta 1992 so zaznamovali manjši spopadi, ki pa niso prinesli bistvenega napredka ne na eni ne na drugi strani.

Leto 1993 sta zaznamovali dve veliki hrvaški ofenzivi; Operacija Maslenica in Operacija Medački žep. Namen operacije Maslenica je bil osvoboditi območje okoli Maslenice in strateško pomemben most, ki je Zadar povezoval z Zagrebom. Operacija se je začela 22. januarja in je Srbe popolnoma presenetila. Po kratkem boju je hrvaška vojska ob podpori letalstva in mornarice prebila srbske obrambne položaje in zasedla strateško pomembne položaje okoli Zadra. V strahu, da bi Hrvati zasedli vso Srbsko Krajino so Srbi napadli skladišča orožja, ki jih je varoval UNPROFOR in se začeli bolj učinkovito upirati, zato je bila operacija zaradi vedno večjih izgub v začetku februarja ustavljena. Razmere so na tem bojišču, razen topniških obstreljevanj in manjših spopadov, do maja 1995 ostale nespremenjene. V začetku septembra 1993 je bila v okolici Gospića sprožena nova ofenziva, s katero so Hrvati želeli preprečiti neprestano topniško obstreljevanje Gospića (Operacija Medački žep), ofenziva je uspela; pri tem pa so hrvaške sile pod vodstvom Mirka Noraca in ostalih poveljujočih zagrešile številne vojne zločine nad srbskim prebivalstvom. Po ofenzivi se je hrvaška vojska umaknila, njihove položaje pa so zasedle sile UNPROFOR-ja.

Pripadnika hrvaške vojske se pripravljata za napad na srbski tank.

Med leti 1992 in 1994 so bili Hrvati posredno vpleteni v še en konflikt, ki je potekal v BIH med tam živečimi Hrvati in Bošnjaki. Spopadi so se končali februarja 1994 s podpisom premirja v Washingtonu, marca istega leta pa sta Hrvaška ter BIH sklenili zavezništvo v boju proti skupnemu sovražniku, vojski Republike Srbske in vojski Republike Srbske Krajine. To zavezništvo je hrvaški vojski omogočalo, da je lahko začela izvajati vojaške operacije v BIH. Najbolj odmevni sta bili operacija Zima 94 in Cincar kjer sta hrvaška in bošnjaška vojska združili sile v boju proti združenima srbskima vojskama v oklici Kupresa, Dinara in Livna s čimer so želeli deloma obkoliti Knin in omejiti obleganje Bihaća, ki je potekalo že od junija 1992. Medtem se je obleganje tega mesta nadaljevalo z vso silovitostjo, razmere so se nekoliko umirile šele ko je Varnostni svet Združenih narodov odobril vojaško posredovanje zveze NATO.

Zadnjo leto vojne, 1995, sta zaznamovali dve veliki hrvaški operaciji: Operacija Blisk in Operacija Nevihta. S prvo je hrvaška vojska osvobodila velik del ozemlja okoli Okučan v Slavoniji, hkrati pa je bila ta operacije nekakšen uvod v precej bolj obsežno Operacijo Nevihta. Ta se je začela 4. avgusta 1995, v njej je sodelovalo 200.000 hrvaških vojakov, 350 tankov in 200 topov; nasproti njih pa je stala vojska Republike Srbske Krajine s 40.000 vojaki 250 tanki in 250 topovi. Operacija, za katero pravijo, da je potekala po priročniku za bojevanje, je srbsko vojsko popolnoma presenetila, tako da je hrvaška vojska že prvi dan ofenzive prebila srbsko obrambno linijo in obkolila posamezne srbske enote ter tako hitro napredovala v notranjost Republike Srbske Krajine. Šestega avgusta je padel Knin, dva dneva pozneje pa so bile, zaradi popolne hrvaške zmage in premirja, ustavljene vse vojaške operacije. Srbska vojska se je predala 9. avgusta, v tem času je v Srbijo in BIH pobegnilo okoli 150.000 Srbov, tisti ki so ostali na svojih domovih pa so postali žrtve vojnih zločinov. Vojna na Hrvaškem se je zaključila po podpisu Erdutskega in Daytonskega sporazuma, novembra 1995.

Vojna v Bosni in Hercegovini[uredi | uredi kodo]

Pripadniki UNPROFOR-ja v obleganem Sarajevu.

Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije, so začeli o odcepitvi resneje razmišljati tudi v BIH, zato so v ta namen pripravili referendum, na katerem se je večina prebivalcev izrekla za samostojnost. Pri tem pa so se pojavile težave. BIH je bila multietnična, poleg bošnjaškega prebivalstva (43%) je tam živelo tudi veliko Srbov (31%) in Hrvatov (17%), ki se z razglasitvijo samostojnosti niso strinjali, zato so razglasili svoji državi: Republiko Srbsko in Hrvaško republiko Herceg-Bosno. BIH je svojo samostojnost od Jugoslavije razglasila 1. marca 1992. Po predhodnem dogovoru se je JLA iz države umaknila bolj ali manj mirno, pri tem je večino težke oborožitve predala vojski Republike Srbske in srbskim paravojaškim skupinam. Te niso izgubljale časa zato so hitro prevzele območja z večinskim srbskim prebivalstvom nato pa so se usmerila še na območja z manjšinskim srbskim prebivalstvom. Pri tem so se začeli pojavljati prvi vojni zločini, ki so jih tekom vojne izvajale vse tri v vojno vpletene strani.

Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko prelomno, vojska je bilo slabo opremljena in oborožena, poleg tega se je morala boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg-Bosne. Ker je bila država z vseh strani obkrožena z sovražnikom, jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista morali slediti osnovnim potrebam prebivalstva in vojske, zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in s tem lakota. To se je še najbolj kazalo v Sarajevu, ki je od začetka vojne pa do leta 1995 postalo razdeljeno mesto. Večinski bošnjaški del mesta je bil obkoljen, medtem ko je manjši srbski del mesta bil povezan z ostalimi ozemlji pod kontrolo srbske vojske. Iz bošnjaškega dela mesta ali v mesto se je dalo priti le po dveh poteh: prek sarajevskega letališča, ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa prek podzemnega rova pod letališčem. Bošnjaški del mesta so že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske enote in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Istočasno so bošnjaške enote obstreljevale z zunanje strani obroča srbske dele mesta. Na obeh straneh so bili dejavni tudi ostrostrelci, ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah. Prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med skoraj štiriletnimi boji je v mestu umrlo okoli 15.000 ljudi, ogromna je bila tudi gospodarska škoda, saj je v mestu bilo veliko stavb poškodovanih ali uničenih. Poleg Sarajeva je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja, tekom vojne so ga oblegale kar tri vojske: vojska Republike Srbske, vojska Republike Srbske Krajine in vojska Avtonomne republike Zahodne Bosne.

Uničena mošeja v Ahmićih.

Sredi leta 1993 si je bošnjaška vojska že nekoliko opomogla od začetnega šoka, zato je počasi začela prehajati v ofenzivo. Leto so predvsem zaznamovali boji s Hrvati v osrednji Bosni in v Hercegovini. Izjemno odmevni so bili ulični boji za strateško pomembna mesta, kot so Vitez, Novi Travnik, Gornji Vakuf in Mostar. Boji za Mostar so se začeli že junija 1992. Najprej je mesto obstreljevala JLA, po njenem umiku pa so položaje zasedli Hrvati. Ti so tekom vojne prevzeli zahodni del Mostarja in njegovo okolico, vzhodni del je ostal v bošnjaških rokah. Da bi Bošnjaki prekinili obleganje mesta, so septembra sprožili Operacijo Neretva 93, ki pa je bila kmalu zatem prekinjena zaradi poročil o vojnih zločinih nad ujetniki in civilnim prebivalstvom. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 824 s katero je: Sarajevo, Goražde, Srebrenico, Tuzlo, Žepa in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom Združenih narodov.

S podpisom Daytonskega sporazuma se je končala vojna v Bosni in na Hrvaškem.

Pomlad 1994 je za BIH prinesla veliko olajšanje, saj je bilo med hrvaško Herceg-Bosno in muslimanskim delom BIH sklenjeno trajno premirje kateremu je nato sledilo še vojaško zavezništvo s Hrvaško. Državi sta tako proti skupnemu sovražniku začeli izvajati usklajene vojaške operacije, ki so v trenutku prinesle preobrat na bojišču. Preobrat v vojni je povzročila tudi granata, ki je 5. februarja 1994 na tržnici v Sarajevu ubila 68 in ranila 144 ljudi. Svetovna javnost je bila nad dogodkom zgrožena. Čeprav preiskave niso pokazale, katera stran je granato izstrelila, je zahtevala vojaško posredovanje. Varnostni svet OZN je zahteval umik vsega težkega orožja okoli mesta. Grožnja mednarodne skupnosti je uspela saj je 12. februar minil mirno brez enega samega strela in ene same žrtve.

Čeprav je bila celotna vojna v BIH izredno krvava, je bilo leto 1995 še toliko bolj. Leto so zaznamovale številne ofenzive, ki so naznanjale konec vojne. Julija je vojska Republike Srbske zasedla Srebrenico, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. Od 8.000 muslimanskih vojakov in civilistov jih je srbska vojska umorila okoli polovico, druga polovica pa je padla med boji v poskusih preboja proti Tuzli. Svetovna javnost je bila nad dogajanjem zgrožena, zato je NATO povečal število letalskih napadov na srbske položaje. Konec julija sta združeni vojski hrvaške in BIH sprožili Operacijo Poletje 95, kateri je nato avgusta sledila še Operacija Nevihta. Ta operacija je predstavljala glavni preobrat v vojni, saj je bila vojska Srbske Krajine med spopadi poražena. Operaciji Nevihta je sledilo še več manjših spopadov, dokler ni bil 21. novembra 1995 v Daytonu podpisan mirovni sporazum, ki je dokončno končal vojno v BIH in na Hrvaškem.

Vojna na Kosovu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojna na Kosovu.

Tako kot drugje po Jugoslaviji, je na Kosovu začelo vreti že leta, če ne celo desetletja pred razpadom Jugoslavije. Nezadovoljstvo ljudi se je začelo javno kazati šele na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja s prihodom gospodarske krize in političnih sprememb, ki jih je povzročila smer Tita. Leta 1981 so tako Albanci na Kosovu zahtevali svojo republiko, s katero bi dobili več pravic; protesti so bili bolj ali manj na silo razgnani. V drugi polovici osemdesetih let so se razmere na Kosovu zaradi srbskega nacionalizma znova poslabšale, zato sta morali posredovati policija in vojska. V začetku devetdesetih let, po izbruhu vojne v Sloveniji in na Hrvaškem, so razmere na Kosovu bolj ali manj mirne, čeprav je Srbija Albancem drastično zmanjšala državljanske pravice (odpuščanje delavcev albanskega rodu, prepoved albanskega jezika, ukinjanje šol, večina podjetji je postala državna last ...). Albanci so se na to odzvali z ustanovitvijo vzporednih državnih institucij, ni jim pa uspelo odpraviti brezposelnosti, ki se je dvignila na neverjetnih 80%. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je bil septembra 1991 izpeljan referendum o odcepitvi, ki ga je podprlo kar 90% Albancev, vendar se ni zgodilo nič, saj je Srbija referendum razglasila za neveljavnega. Istega leta je bila ustanovljena tudi Kosovska osvobodila vojska (KOV), ki je zaradi napadov na Srbe in državne institucije kmalu pristala na seznamu terorističnih organizacij.

Aviano, F-15 se odpravlja na bojno nalogo nad Srbijo.

Prvi spopadi na Kosovu so se začeli v začetku leta 1996, potem ko so albanski politiki izgubili vsakršno upanje, da bi spor rešili po mirni, politični poti. Napadi, do takrat malo znane KOV, na srbske varnostne sile in institucije so v kratkem povzročili spiralo nasilja, ki mu ni bilo videti konca. Stvari so se še dodatno poslabšale zaradi kriznih razmer v sosednji Albaniji. Srbska policija in varnostne sile so na vsako agresijo KOV odgovorile še z večjo agresijo, kar je imelo za posledico veliko civilnih žrtev. Ker se je zdelo, da se bo Jugoslavija ponovno pogreznila v vojno, so Združeni narodi in ZDA zahtevali takojšnjo prekinitev ognja, do tega ni prišlo; so pa ob pomoči Rusije dosegli, da so na Kosovo prišli mednarodni opazovalci. Ti niso kaj dosti pomagali, saj so se spopadi leta 1998 še bolj razširili in so po novem potekali v okolici vseh strateško pomembnih poti in mest. Spopadi so iz domov pregnali več kot 250.000 Albancev, ki so se povečini zatekli v Albanijo in Makedonijo. Ker se stvari niso umirile, je Varnostni svet Združenih narodov, konec septembra 1998 sprejel resolucijo, ki je predvidevala zračne napade Natovih letal na srbske položaje. Zastraševanje je uspelo, saj je bilo oktobra istega leta podpisano premirje, ki pa ni zdržalo dolgo. Januarja in februarja 1999 se je nasilje ponovno začelo stopnjevati, vse pogostejši so postali uboji, ki so nato vodili do večjih spopadov in posameznih bombnih napadov. Sprti strani sta mir, pod pritiskom drugih držav, ponovno poizkušali doseči z mirovnimi pogajanji, ki pa niso obrodila nobenega sadu, saj so se pogoji za obe strani zdeli preveč radikalni in zato nesprejemljivi.

Dvaindvajsetega marca 1999 so Kosovo začeli zapuščati zunanji opazovalci, kar je bil za Srbe znak, da NATO nekaj pripravlja, zato je bil sprožen preplah in izvedena popolna mobilizacija vojske. Dan pozneje je Richard Holdbrook javnost obvestil, da so mirovna pogajanja propadla in je s tem stvari prepustil vojski Nata. Naslednji dan, 24. marca 1999 ob 19:00 so Natova letala začela z bombardiranjem vojaških objektov jugoslovanske vojske. Med marcem in junijem so Natova letala opravila več kot 38.000 bojnih nalog na Srbijo, Črno Goro in Kosovo. Sprva so bili cilji letalskih napadov vojaški objekti (vojašnice, skladišča orožja, vojaška letališča ...), protiletalska obramba in srbski obrambni položaji. Kasneje, ko so uvideli, da bombardiranja nimajo zaželenega učinka, pa so prešli še na t.i. objekte za dvojno uporabo: mostove, železnico, ceste, RTV oddajnike, energetske objekte ... Aprila je vedno bolj postajalo jasno, da bombardiranja nimajo pravega učinka, saj so Srbi postali še bolj enotni, politična moč Miloševića pa se je še dodatno povečala. Poleg tega je naraščala tudi kolateralna škoda (napad na kitajsko veleposlaništvo, napad na konvoj albanskih beguncev ...). Zato je NATO začel resno razmišljati o kopenski operaciji, ki jo je bilo treba izvesti še pred zimo, ko bojo ceste iz Albanije in Makedonije še prevozne. Ker je bilo videti, da se bo konflikt sprevrgel v resen spopad z Natovimi silami, je med sprte strani v zadnjem trenutku vskočila Rusija in ob pomoči Finske od Miloševića zahtevala premirje in ga tudi dobila. Ponovno so se začela pogajanja in 3. julija je bilo dokončno podpisano trajno premirje, 10. julija so bile ustavljene vse letalske operacije, dva dneva pozneje so na Kosovo prišle mednarodne sile za zagotavljanje miru KAFOR. V skladu z mirovnim sporazumom se se morale iz Kosova umakniti vse enote jugoslovanske vojske in policije, državne ustanove pa so morali predati predstavnikom mednarodnih sil.

Sedemnajstega februarja 2008 je Kosovo razglasilo samostojnost, kljub temu mednarodne enote za zagotavljanje miru, KAFOR, v državi ostajajo, saj medetničnim sporom med Albanci in Srbi ni videti konca.

Vojna v Makedoniji[uredi | uredi kodo]

Zemljevid spopadov v Makedoniji.

Makedonija je bila edina država, ki je Jugoslavijo zapustila brez vojne in brez večjih političnih pretresov, zato je že od samega začetka veljala kot stabilna država. Tako je ostalo večino devetdesetih let prejšnjega stoletja, dokler se razmere v regiji, zaradi vojne na Kosovu, niso nenadoma spremenile. V Makedoniji je živelo okoli 23% Albancev, ti so živeli večinoma na severu, na meji s Kosovom. V nasprotju s svojimi severnimi sosedi, so imeli Albanci v Makedoniji dobro urejene manjšinske pravice, njihovi predstavniki pa so bili zastopani tudi v makedonskem parlamentu, zato se je marsikateri spor zmogel rešiti s pogajanji. Kljub temu se je med Albanci začelo širiti separatistično mišljenje, ki se je s prihodom albanskih beguncev in upornikov iz Kosova, leta 1999, še bolj okrepilo. Med letoma 1998 in 1999 je v Makedonijo pribežalo 360.000 beguncev, kar je imelo za makedonsko gospodarstvo katastrofalne posledice, saj država enostavno ni zmogla oskrbeti tako velikega števila ljudi, spremenilo se je tudi razmerje v etnični pripadnosti. Kot velik problem se je izkazala tudi izredno porozna makedonsko-kosovska meja, preko katere so Albanci tovorili orožje in opremo za boj proti Srbom na Kosovu, mejo pa so večkrat prehajali tudi pripadniki KOV. Makedonija je mednarodno skupnost več let zaman opozarjala na nevzdržne varnostne razmere in nevarnost širjenja spopadov na svoje ozemlje. Ker ni dobila pomoči, je na mejo poslala vojsko. Konec leta 1999 in v začetku leta 2000 je bilo le še vprašanje časa kdaj bo počil prvi strel s katerim se bo začel nov krvav konflikt na Balkanu.

Do prvega večjega incidenta je prišlo januarja 2001, ko so oboroženi Albanci napadli neko policijsko postajo v bližini Tetova. V napadu je umrl policist, trije pa so bili ranjeni. Odgovornost za napad je prevzela Nacionalna osvobodilna vojska (NOV), kasneje se je izkazalo da je bilo v organizaciji veliko pripadnikov KOV. Kmalu zatem so med NOV in makedonskimi varnostnimi silami izbruhnili prvi večji spopadi. KOV je bila v spopadih kmalu premagana, zato je preko meje pobegnila na Kosovo. Makedonija je nato NATO obtožila, da ni naredil nič za razorožitev Albancev in zaščito kosovsko-makedonske meje. Marca so se pripadniki KOV vrnili v Makedonijo in zasedli hribe okoli Tetova, nato pa z vso silo začeli napadati makedonske varnostne sile v mestu. Ker pogajanja o premirju niso uspela je makedonska vojska 18. marca izvedla mobilizacijo rezervistov, tej je 25. marca sledila še ofenziva na položaje KOV. Po dvodnevnih srditih bojih je KOV zapustila položaje in preko meje zopet pobegnila nazaj na Kosovo. Prvi ofenzivi je sledila še druga, v kateri so makedonske varnostne sile očistile področja severno od Skopja in Tetovega, operacija je bila ustavljena 31. marca 2001. Čeprav so makedonske varnostne sile zmagale v tej vojni, se varnostne razmere še dolgo časa niso povsem umirile, saj je neprestano prihajalo do manjših incidentov in napadov iz zasede. Spopadi so se prenehali šele s podpisom ohridskega sporazuma 13. avgusta 2001.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)