Vojne v nekdanji Jugoslaviji
| Vojne v nekdanji Jugoslaviji | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Prizori iz vojen v nekdanji Jugoslaviji. |
|||||||||
|
|||||||||
| Udeleženci | |||||||||
 Slovenija
|
 Jugoslavija
|
||||||||
| Poveljniki | |||||||||
| Janez Janša Franjo Tuđman Alija Izetbegović Hashim Thaci Wesley Kanne Clark Javier Solana Muhamet Xhemajli Ridvan Chazimi-Leshi Ali Ahmeti |
Slobodan Milošević Veljko Kadijević Radovan Karadžić Ratko Mladić Željko Ražnatović Dragoljub Ojdanić Svetozar Marjanović Nebojša Pavković |
||||||||
| Žrtve | |||||||||
| okoli 140.000 mrtvih; več tisoč pogrešanih; več kot 1.000.000 ljudi je moralo zapustiti dom | |||||||||
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
Vojne v nekdanji Jugoslaviji so vse vojne, ki so se zgodile na ozemlje bivše SFRJ od leta 1991 do 2001. V vojne je bilo vmešanih vseh šest nekdanjih jugoslovanskih republik. V nekaterih se je vojna končala hitro, kot npr. v Sloveniji, v drugih republikah, kot sta Hrvaška in Bosna in Hercegovina, pa je trajala skoraj štiri leta. Po nekajletnem miru je ponovno prišlo do konflikta na Kosovu, ki se je nato razširil na Makedonijo, kjer je nastala kratkotrajna državljanska vojna.
Za večino vojn na tleh nekdanje Jugoslavije so bili značilni izraziti etnični konflikti med Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, kasneje pa tudi med Albanci in Makedonci. Te konflikte je podžigala še politika nekaterih srbskih politikov kot je npr. Slobodan Miloševič, kar je na koncu pripeljalo do najbolj krvavih vojn na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.
Vojne so povzročile ogromno gospodarsko škodo. Veliko ljudi je bilo pregnanih s svojih domov, prišlo pa je tudi do množičnih pobojev skoraj na vseh v vojne vpletenih straneh. Zaradi nemogočih razmer je posredovala OZN in na ozemlje bivše Jugoslavije poslala mirovne sile, da bi umirile strasti, vendar te pri svojem delu niso bile zelo učinkovite. Nekoliko bolje so se izkazale le na Kosovu in Makedoniji.
Zaradi številnih vojnih zločinov je Evropska unija ustanovila sodišče za sojenje vojnim zločincem. Po drugi svetovni vojni je bilo to prvo sodišče, ki je bilo namenjeno sojenju mednarodnim vojnim zločincem. Dosedaj je sodišče učinkovito opravilo svojo vlogo, saj so vsi obtoženci priprti, zadnji med njimi Goran Hadžić je bil prijet nekaj časa potem ko so prijeli glavnega osumljenca Ratka Mladiča, in ga izročili Haag-u.
Vsebina |
Kronologija dogodkov v Jugoslaviji [uredi]
- 1968
- Študenti na Kosovu zahtevajo več pravic za Albance.
- 1971
- Demonstracije na Hrvaškem.
- 1974
- Nova jugoslovanska ustava vsem jugoslovanskim republikam podeli več pravic.
- 1980
- Umre Josip Broz Tito.
- 1981
- Začne se gospodarska kriza. Na Kosovu pride do novih protestov. Albanci zahtevajo, da Kosovo postane republika.
- 1989
- Na oblast pride Slobodan Miloševič.
- 1990
- V Jugoslaviji pride do prvih demokratičnih volitev. Na oblast pride srbska elita, ki želi preprečiti demokratične spremembe vendar ji to spodleti. Hrvaški srbi začnejo upor proti novi hrvaški vladi.
- 1991
- Slovenija in Hrvaška razglasita neodvisnost. V Sloveniji se začne desetdnevna vojna. JLA nato zapusti Slovenijo in poseže v spopade na Hrvaškem. Začnejo se boji za Vukovar, Dubrovnik in Osijek.
- 1992
- Vojna na Hrvaškem se razširi. Makedonija in Bosna razglasita neodvisnost. Začne se vojna v Bosni. OZN uvedle sankcije proti Jugoslaviji in medse sprejme Slovenijo, Hrvaško ter Bosno.
- 1993
- Začne se vojna med Hrvaško in Bosno. V spopadih v Mostarju Hrvati porušijo Mostarski most.
- 1994
- Z mirovnim sporazumom se končajo spopadi med Hrvaško in Bosno.
- 1995
- V Srebrenici pride do pokola civilistov. Hrvaška začne operacijo Nevihta in Blisk. NATO napade vojaške položaje vojske bosanskih Srbov. Podpisan je Daytonski sporazum.
- 1996
- Jugoslavija prizna Hrvaško in Bosno.
- 1998
- Na Kosovu pride do spopadov med Srbi in Albanci.
- 1999
- NATO začne vojaško operacijo proti Srbom na Kosovu. Nadzor na Kosovom prevzame OZN.
- 2000
- Slobodan Miloševič izgubi na predsedniških volitvah. Predsednik Jugoslavije postane Vojislav Koštunica.
- 2001
- V Makedoniji pride do vojaških spopadov med makedonsko vojsko in albanskimi skrajneži.
- 2002
- Slobodana Miloševića aretirajo in ga izročijo Haškemu sodišču.
- 2003
- Jugoslavija se preimenuje v državo Srbija in Črna gora.
- 2005
- Ante Gotovino aretirajo, obsojen 2011.
- 2008
- Srbske oblasti aretirajo Radovana Karadžića.
- 2011
- Srbske oblasti aretirajo Ratka Mladića.
- 2011
- Srbske oblasti aretirajo Gorana Hadžića, zadnjega obtoženca za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije.
Vzroki za vojno [uredi]
Vzroke za krvavo vojno v Jugoslaviji moramo iskati v njeni preteklosti, ki pa je bila prav tako krvava. Balkan je bil že od nekdaj večnacionalen saj so ga naseljevale različne etnične skupine z različnimi jeziki, običaji in verami. Spopadi med temi skupinami so bili pogosti zato je predstavljal nekakšen divji zahod Evrope, hkrati pa je imel tudi izjemno pomembno lego saj je preko njega tekla kopenska povezava z Orientom. Zaradi tega je bilo območje skozi stoletja pod nenehnim vplivom evropskih in drugih velesil (Otomansko cesarstvo, Avstrijsko cesarstvo, Rusko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Italija,...). Te sile so zapletene razmere na Balkanu še dodatno poslabšale tako, da se je Balkana prijelo ime sod smodnika, saj se nikoli ni vedelo kdaj in zaradi katere malenkosti bo izbruhnil nov krvav konflikt, ki bo pomembno vlival na razmerje sil v Evropi.
V začetku dvajsetega stoletja so Balkan in območje bodoče Jugoslavije zaznamovale prva in druga balkanska vojna. Največje spremembe pa je povzročila prva svetovna, ki se je začela prav na Balkanu. Razpad večnacionalne Avstro-Ogrske je na Balkanu povzročil nastanek nove države Kraljevine SHS, ki se je nato preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je bila večnacionalna, v večini so jo sestavljali Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bošnjaki in Makedonci. Narodi so sprva podpirali nastanek nove t.i. južnoslovanske države, kjer bojo vsi južnoslovanski narodi enakopravni in si bojo usodo krojili sami in ne evropske velesile. Začetno veselje pa je kmalu izginilo ko so nadzor nad kraljevino v glavnem prevzeli Srbi. To je skozi leta povzročilo huda politična in nacionalna trenja, ki jih je vlada v Beogradu uspela nadzorovati le z represijo. Prav zaradi teh notranjih trenj, skrajno zbirokratizirana in centralizirana kraljevina nikoli ni zares delovala tako, da je bilo le še vprašanje čas kdaj bo razpadla. Do razpada države je prišlo po aprilski vojni, aprila 1941. V skladu z dogovorom med silami osi in Hitlerjevimi usmeritvami so državo razdelili med: Italijo, Nemčijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.
Kmalu po zasedbi se je na posameznih področjih nekdanje kraljevine začel odpor. Najbolj dejavni so bili komunisti pod poveljstvom karizmatičnega Josipa Broza Tita. Njihova moč in vpliv je v kratkem izredno narasel zato so komunisti kmalu prišli v navzkriž z četniki in ustaši, ki so zaradi boja proti komunizmu prestopili na stran sil osi in s tem izgubili večinsko podporo prebivalstva. Vedno večjo moč komunistov so opazili zavezniki in jih tekom vojne začele oskrbovati s čimer se je njihova moč še dodatno povečala, Titu pa je, s pomočjo komunistične ideologije, tekom vojno na svojo stran uspelo pridobiti vse večje jugoslovanske narode in jih s tem združiti v skupni boj proti okupatorju. Po vojni je bila pod vodstvom Tita razglašena Socialistična federativna republika Jugoslavija. Zaradi povojne obnove, komunistične ideologije in Tita, ki je kot kult osebnosti združeval vse narode, so bile razprtije med jugoslovanskimi narodi začasno pozabljene, vendar ne za dolgo. Zaradi vse večjih političnih, socialnih in gospodarskih razlik med posameznimi jugoslovanskimi republikami so spori ponovno privreli na dan in bili kmalu nato s silo zatrti. V izogib novim sporom pa so bile republikam podeljene večje pravice. Leta 1980 je Tito, edini človek ki je držal Jugoslavijo skupaj, umrl. Od takrat naprej so se razmere v državi samo še slabšale. Razmerje med narodi je bilo podrto zato je Srbija začela pridobivati na moči in s tem prišla v navzkriž z ostalimi jugoslovanskimi narodi, predvsem s Slovenijo in Hrvaško, ki sta zahtevali večjo avtonomijo. Že tako napete razmere v državi pa je poslabšala še gospodarska kriza in nacionalizem nekaterih srbskih politikov. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je začelo postajati vse bolj jasno, da bo država razpadla vprašanje je bilo le na kako miren način se bo to zgodilo.
Vojna v Sloveniji [uredi]
Potem ko so propadli vsi pogovori z jugoslovansko vlado v Beogradu je Slovenija, 25. junija 1991, razglasila samostojnost. Vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske in srbskim nacionalizmom je na razglasitev samostojnosti reagirala ostro in na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko poslala vojsko. Namen vojske je bil odrezati Slovenijo od zunanjega sveta ter s silo preprečiti njeno odcepitev od Jugoslavije. Prvi tanki JLA so se na slovenskih cestah pojavili še isti dan razglasitve samostojnosti. Naslednji dan, 26. junija, pa se je pokazala vsa razsežnost jugoslovanske agresije. JLA je imela v Sloveniji okoli 22.300 dobro opremljenih in oboroženih vojakov z podporo letalstva, nasproti njih pa je stalo 35.000 slabo slabo oboroženih in opremljenih pripadnikov slovenske teritorialne obrambe (TO)in 10.000 rezervnih policistov. Prve dni agresije so jugoslovanske enote zasedle večino mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, oklepno mehanizirana enota iz Vrhnike pa je zasedla letališče Brnik. Hkrati so iz smeri Hrvaške proti Ljubljani in mejnim prehodom začele prodirati oklepne in tankovske kolone. Njihovo napredovanje je bilo zaradi cestnih barikad kmalu ustavljeno, enote pa so ostale obkoljene daleč od svojih matičnih vojašnic. Pri preboju barikad je prišlo do ostrih spopadov z TO v katerih so padle prve žrtve. JLA je poizkušala nekatere svoje enote rešiti z helikopterskimi desanti, ki pa so se prav tako ponesrečili, sestreljena sta bila tudi dva helikopterja. Ker je TO kronično primanjkovalo orožja in opreme so bila napadena in zavzeta številna vojaška skladišča. Jugoslovanska vojska pa ni ostal odrezana samo na terenu ampak tudi v svojih lastnih vojašnicah, izklopljena jim je bila voda in elektrika zato je morala med vojaki, večinoma naborniki, začela hitro upadati zaradi česar so mnogi pobegnili. Ker tankovske enote niso dosegle svojega cilja je vojska na pomoč poslala letalstvo, to je bombardiralo radijske oddajnike, cestne barikade in letališče Brnik. Napadi so bili le deloma uspešni, stanje v armadi pa se je iz ure v uro slabšalo vsi poizkusi preboja iz smeri Hrvaške so zaradi močnega odpora propadli večina mejnih prehodov na zunanjih mejah pa je padla v roke TO. Armadi, ki je bila obkoljena v svojih vojašnicah in tako izolirana od zunanjega sveta, ni preostalo drugega kot da sprejme premirje, ki ji je bilo ponujeno. V naslednjih dneh so se enote začele vraščati v svoje vojašnice, pogajanja pa so bila prepuščena politikom. Na Brionih je bilo sklenjeno trajne premirje, določen pa je bil tudi trimesečni rok v katerem se mora JLA umakniti iz Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči iz 25. na 26. oktober 1991.
Vojna na Hrvaškem [uredi]
Hrvaška je svojo samostojnost razglasila istočasno s Slovenijo, nanjo pa je bila pripravljena dosti slabše kot njena severna soseda. Na Hrvaškem je živelo veliko Srbov, ki so ostro nasprotovali odcepitvi in so začeli sami, ob izdatni podpori Srbije, organizirati oborožen odpor. Kot velik problem se je izkazala tudi oborožitev hrvaške teritorialne obrambe, ki jo je JLA v mesecih pred vojno skoraj popolnoma razorožila, poleg tega pa so bile enota JLA po dogodkih v Sloveniji dosti bolj pripravljene na vojaško posredovanje. Podobno kot v Sloveniji je tudi na Hrvaškem armada ostala ujeta v vojašnicah, vendar ne za dolgo, iz njih se je poizkušala prebiti s silo in pritem je bilo veliko žrtev na obeh straneh. Zaradi razpada države so začeli armado množično zapuščati Makedonci in Albanci, tako so armado večinoma sestavljali le še Srbi s čimer se je enotnost in moč armade še povečala.
Da bi armada zavarovala ostanke Jugoslavije in srbsko prebivalstvo na hrvaškem je v Dalmaciji in na meji z Bosno in Srbijo začela z serijo ofenziv. Ofenzive so zaznamovali obsežni in krvavi spopadi za; Dubrovnik, Gospić, Šibenik, Zadar, Karlovac, Sisak, Slavonski Brod, Osijek, Vinkovce in Vukovar. Najbolj dramatično je postalo obleganje Vukovarja, ki je 18. novembra 1991, po 87 dneh obleganja padlo v srbske roke, po končanem obleganju pa so srbske paravojaške enote v mestu in njegovi okolici izvajale vojne zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki. Proti koncu leta 1991 se je po začetnem šoku moč hrvaške vojske izredno povečala zato je ta začela prehajati v ofenzivo s katero je osvobodila velik del zasedenega ozemlja, dosežki pa so bili vidni tudi v zunanjepolitičnem dogajanju saj so Hrvaško kot samostojno državo priznale številne evropske države. Ob podpori tretjih držav so se začela prva mirovna pogajanja, ki pa niso prinesla trajnega miru zato so se boji nadaljevali z vso silovitostjo. Decembra so Srbi v Srbski krajini razglasili Republiko Srbska Krajina, ki pa jo razen Jugoslavije ni priznala nobena država.
Zaradi krvavih spopadov v Slavoniji in Dalmaciji ter priznanja Hrvaške kot samostojne in neodvisne države je JLA izgubila legitimnost po vojaškem posredovanju, zato ji ni preostalo drugega kot, da je na zahtevo Združenih narodov 2. januarja 1992 podpisala premirje in se zavezala, da umakne vojake v Bosno in Hercegovino (BIH) kjer je še istega leta izbruhnil nov krvav konflikt. Izpraznjene položaje JLA so zasedli vojaki Republike Srbske Krajine, ti premirja niso spoštovali zato so Združeni narodi na nemirna območja poslali enote UNPROFORJA, da bi ločile sprti strani. Preostanek leta 1992 so zaznamovali manjši spopadi, ki pa niso prinesli bistvenega napredka ne na eni ne na drugi strani.
Leto 1993 sta zaznamovali dve veliki hrvaški ofenzivi; Operacija Maslenica in Operacija Medački žep. Namen operacije Maslenica je bil osvoboditi območje okoli Maslenice in strateško pomemben most, ki je Zadar povezoval z Zagrebom. Operacija se je začela 22. januarja in je Srbe popolnoma presenetila, po kratkem boju je hrvaška vojska ob podpori letalstva in mornarice prebila srbske obrambne položaje in zasedla strateško pomembne položaje okoli Zadra. V strahu, da bi Hrvati zasedli vso Srbsko Krajino so Srbi napadli skladišča orožja, ki so jih je varoval UNPROFOR in se začeli bolj učinkovito opirati zato je bila operacija zaradi vedno večjih izgub v začetku februarja ustavljena. Razmere se na tem bojišče, razen topniških obstreljevanj in manjših spopadov, do maja 1995 ostale nespremenjene. V začetku septembra 1993 je bila v okolici Gospića sprožena novo ofenziva s katero so Hrvati želeli preprečiti neprestano topniško obstreljevanje Gospića (Operacija Medački žep), ofenziva je uspela pritem pa so hrvaške sile pod vodstvom Mirko Noraca in ostalih poveljujočih zagrešile številne vojne zločine nad srbskim prebivalstvom. Po ofenzivi se je hrvaška vojska umaknila njihove položaje pa so zasedle sile UNPROFOR-ja.
Med leti 1992 in 1994 so bili Hrvati posredno vpleteni v še en konflikt, ki je potekal v BIH med tam živečimi Hrvati in Bošnjaki. Spopadi so se končali februarja 1994 s podpisom premirja v Washingtonu, marca istega leta pa sta Hrvaška ter BIH sklenili zavezništvo v boju proti skupnemu sovražniku, vojski Republike Srbske in vojski Republike Srbske Krajine. To zavezništvo je hrvaški vojski omogočalo, da je lahko začela izvajati vojaške operacije v BIH. Najbolj odmevni sta bili operacija Zima 94 in Cincar kjer sta hrvaška in bošnjaška vojska združili sile v boju proti združenima srbskima vojskama v oklici Kupresa, Dinara in Livna s čimer so želeli deloma obkoliti Knin in omejiti obleganje Bihaća, ki je potekalo že od junija 1992. Medtem se je obleganje tega mesta nadaljevalo z vso silovitostjo, razmere so se nekoliko umirile šele ko je Varnostni svet Združenih narodov odobril vojaško posredovanje zveze NATO.
Zadnjo leto vojne, 1995, sta zaznamovali dve veliki hrvaški operaciji; Operacija Blisk in Operacija Nevihta. S prvo je hrvaška vojska osvobodila velik del ozemlja okoli Okučan v Slavoniji, hkrati pa je bila ta operacije nekakšen uvod v dosti bolj obsežno operacijo Nevihta. Ta se je začela 4. avgusta 1995 v njej je sodelovalo 200.000 hrvaških vojakov, 350 tankov in 200 topov nasproti njih pa je stala voska Republike Srbske Krajine s 40.000 vojaki 250 tanki in 250 topovi. Operacija, za katero pravijo da je potekala po priročniku za bojevanje, je srbsko vojsko popolnoma presenetila tako, da je hrvaška vojska že prvi dan ofenzive prebila srbsko obrambno linijo in obkolila posamezne srbske enote ter tako hitro napredovala v notranjost Republike Srbske Krajine. Šestega avgusta je padel Knin dva dni pozneje pa so bile, zaradi popolne hrvaške zmage in premirja, ustavljene vse vojaške operacije. Srbska vojska se je predala 9. avgusta, v tem času je v Srbijo in BIH pobegnilo okoli 90.000 Srbov, tisti ki so ostali na svojih domovih pa so postali žrtve vojnih zločinov. Vojna na Hrvaškem se je zaključila po podpisu Erdutskega in Deytonskega sporazuma, novembra 1995.
Vojna v Bosni in Hercegovini [uredi]
Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije so začeli o odcepitvi resneje razmišljati tudi v BIH, zato so v ta namen pripravili referendum na katerem se je večina prebivalcev izrekla za samostojnost. Pritem pa so se pojavile težave. BIH je bila multietnična, poleg večinskega bošnjaškega prebivalstva je tam živelo tudi veliko Srbov in Hrvatov, ki pa se z razglasitvijo samostojnosti niso strinjali zato so razglasili svoji državi; Republiko Srbsko in Hrvaško republiko Herceg Bosno. BIH je svojo samostojnost od Jugoslavije razglasila 1. marca 1992, po predhodnem dogovoru se je JLA iz države umaknila bolj ali manj mirno pritem pa je večino težke oborožitve predala vojski Republike Srbske in srbskim paravojaškim skupinam. Te niso izgubljale časa zato so hitro zasedle območja z večinskim srbskim prebivalstvom nato pa so se usmerila še na območja z manjšinskim srbskim prebivalstvom, prebivalce, ki niso bili Srbi pa so na silo izgnali njihove domove pa nato požgali. Priten so se začeli pojavljati prvi vojni zločini, ki so jih tekom vojne izvajale vse tri v vojno vpletene strani.
Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko prelomno, vojska je bilo slabo opremljena in oborožena poleg tega pa se je morala boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg Bosne. Ker je bila država iz vseh strani obkrožena z sovražnikom jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista morali slediti osnovnim potrebam prebivalstva in vojske zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in lakota. Ta se je še najbolj kazalo v Sarajevu, ki je od začetka vojne pa do leta 1995 postalo obkoljeno mesto. Iz mesta ali v mesto se je dalo priti le po dveh poteh, preko sarajevskega letališča, ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa preko podzemnega rova pod letališčem. Mesto se že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske sile in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Vsak dan je v povprečju na mesto padlo več kot 300 granat, izredno dejavni pa so bili tudi ostrostrelci, ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah, prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med štiriletnim obleganjem je v mestu umrlo 40.000 ljudi ogromna pa je bila tudi gospodarska škoda saj v mestu ni bilo stavbe ki nebi ostala nepoškodovana. Poleg Sarajeva je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja tekom vojne pa so ga oblegale kar tri vojske; vojska Republike Srbske, vojska Republike Srbske Krajine in vojska Republike Zahodne Bosne.
Sredi leta 1993 se je bošnjaška vojska že nekoliko opomogla od začetnega šoka zato je počasi začela prehajati v ofenzivo. Leto so predvsem zaznamovali boji s Hrvati v Herceg-Bosni. Izjemno odmevno je postalo bombardiranje strateško pomembnega mesta Gornji Vakuf in obleganje Mostarja. Boji za to mesto so se začeli že junija 1992, najprej je mesto obstreljevala JLA po njenem umiku pa so položaje zasedli Hrvati, ti so tekom vojne zasedli zahodni del Mostarja in njegovo okolico, vzhodni del pa je ostal v bošnjaških rokah. Da bi Bošnjaki prekinili obleganje mesta so septembra sprožili operacijo Neretva 93, ki pa je bila kmalu zatem prekinjena zaradi poročil o vojnih zločinih nad ujetniki in civilnim prebivalstvom. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 824 s katero je; Sarajevo, Goražde, Srebrenico, Tuzlo, Žepa in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom Združenih narodov.
Pomlad 1994 je za BIH prinesla veliko olajšanje saj je bilo med Herceg-Bosno in BIH sklenjeno trajno premirje kateremu je nato sledilo še vojaško zavezništvo s Hrvaško. Državi sta tako proti skupnemu sovražniku začeli izvajati usklajene vojaške operacije, ki so v trenutku prinesle preobrat na bojišču. Preobrat v vojni pa je povzročila tudi minometna mina, ki je 5. februarja 1994 na tržnici v Sarajevu ubila 68 in ranila 144 ljudi. Svetova javnost je bila nad dogodkom zgrožena in je zahtevala vojaško posredovanje zato je Varnostni svet OZN odobril Natu letalske napade na srbske položaje okoli mesta zahteval pa je tudi umik vsega težkega orožja. Grožnja mednarodne skupnosti je uspela saj je 12. februar minil mirno brez enega samega strela in ene same žrtve.
Čeprav je bila celotna vojna v BIH izredno krvava je bilo leto 1995 še toliko bolj. Leto so zaznamovale številne ofenzive, ki so naznanjale konec vojne. Julija je vojska Republike Srbske zasedla Srebrenico, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. V naslednjih dneh je srbska vojska sistematično umorila okoli 8.000 ljudi, večinoma moške, ostale pa pregnala iz domov. Svetovna javnost je bila nad dogajanjem zgrožena zato je NATO povečal število letalskih napadov na srbske položaje. Konec julija sta združeni vojski hrvaške in BIH sprožili operacijo Poletje 95 kateri pa je nato avgusta sledila še operacija Nevihta. Ta operacija je predstavljala glavni preobrat v vojni saj sta bili vojski Republike Srbske in Srbske Krajine med spopadi popolnoma poraženi in sta prosili za premirje. Operaciji Nevihta je sledilo še več manjših spopadov, dokler ni bil 21. novembra 1995 v Daytonu podpisan mirovni sporazum, ki je dokončno končal vojno v BIH in na Hrvaškem.
Vojna na Kosovu [uredi]
Tako kot drugje po Jugoslaviji je na Kosovu začelo vreti že leta če ne celo desetletja pred razpadom Jugoslavije. Nezadovoljstvo ljudi pa se je začelo javno kazati šele na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja s prihodom gospodarske krize in političnih sprememb, ki jih je povzročila smer Tita. Leta 1981 so tako Albanci na Kosovu zahtevali svojo republiko s katero bi dobili več pravic, protesti so bili bolj ali manj na silo razgnani. V drugi polovici osemdesetih let so se razmere na Kosovu zaradi srbskega nacionalizma znova poslabšale zato je morala posredovati policija in vojska. V začetku devetdesetih let, po izbruhu vojne v Sloveniji in na Hrvaškem, pa so razmere na Kosovu bolj ali manj mirne čeprav jim je Srbija Albancem drastično zmanjšala državljanske pravice (odpuščanje delavcev albanskega rodu, prepoved albanskega jezika, ukinjanje šol, večina podjetji je postala državna last,...). Albanci so se na to odzvali z ustanovitvijo vzporednih državnih institucij ni jim pa uspelo odpraviti brezposelnosti ki je dvignila na neverjetnih 80%. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je bil septembra 1991 izpeljan referendum o odcepitvi, ki ga je podprlo kar 90% Albancev vendar se ni zgodilo nič saj je Srbija referendum razglasila za neveljavnega. Istega leta je bila ustanovljena tudi Kosovska osvobodila vojska (KOV), ki je zaradi napadov na Srbe in državne institucije kmalu pristala na seznamu terorističnih organizacij.
Prvi spopadi na Kosovu so se začeli v začetku leta 1996, potem ko so albanski politiki izgubili vse upanje po, da bi spor rešili po politični poti. Napadi, do takrat malo znane KOV, na srbske varnostne sile in institucije so v kratkem povzročili spiralo nasilja, ki mu ni bilo videti konca. Stvari pa so se še dodatno poslabšale zaradi kriznih razmer v sosednji Albaniji. Srbska policija in varnostne sile so na vsako agresijo KOV odgovorile še z večjo agresijo kar je imelo za posledico veliko civilnih žrtev. Ker se je zdelo, da se bo Jugoslavija ponovno pogreznila v vojno so Združeni narodi in ZDA zahtevali takojšnjo prekinitev ognja, do tega ni prišlo so pa ob pomoči Rusije dosegli , da so na Kosovo prišli mednarodni opazovalci. Te niso kaj dosti pomagati saj so se spopadi leta 1998 še bolj razširili in so po novem potekali v okolici vseh strateško pomembnih poti in mest. Spopadi so iz domov pregnali več kot 250.000 Albancev, ki so se povečini zatekli v Albanijo in Makedonijo. Ker se stvari niso umirile je Varnostni svet Združenih narodov, konec septembra 1998 sprejel resolucijo, ki je predvidevala zračne napade Natovih letal na srbske položaje. Zastraševanje je delovalo saj je bilo oktobra istega leta podpisano premirje, ki pa ni zdržalo dolgo. Januarja in februarja 1999 se je nasilje ponovno začelo stopnjevati, vse pogostejši so postali uboji, ki so nato vodili do večjih spopadov in posameznih bombnih napadov. Sprti strani sta mir, pod pritiskom drugih držav, ponovno poizkušale doseči z mirovnimi pogajanji, ki pa niso obrodila nobenega sadu saj so se pogoji za obe strani zdeli preveč radikalni in zato nesprejemljivi.
Dvaindvajsetega marca 1999 so Kosovo začeli zapuščati zunanji opazovalci kar je bil za Srbe znak, da NATO nekaj pripravlja zato je bil sprožen preplah in izvedena popolna mobilizacija vojske. Dan pozneje je Richard Holdbrook javnost obvestil, da so mirovna pogajanja propadla in, da je stvari prepustil vojski Nata. Natova letala so začela z bombardiranjem vojaških objektov jugoslovanske vojske naslednji dan, 24. marca 1999 ob 19:00. Med marcem in junijem, so Natova letala opravila več kot 38.000 bojnih nalog na Srbijo, Črno Goro in Kosovom. Sprva so bili cilj letalskih napadov vojaški objekti (vojašnice, skladišča orožja, vojaška letališča,..), protiletalska obramba in srbski obrambni položaji. Kasneje, ko so opazili da bombardiranja nimajo želenega učinka, pa so prešli še na t.i. objekte za dvojno uporabo; mostove, železnica, ceste, RTV oddajnike, energetske objekte,... Aprila je vedno bolj postajalo jasno, da bombardiranja nimajo pravega učinka saj so Srbi postali še bolj enotni politična moč Miloševića pa se je še dodatno povečala poleg tega pa je naraščala tudi kolateralna škoda (napad na kitajsko veleposlaništvo, napad na konvoj albanskih beguncev, ...). Zato je NATO začel resno razmišljati o kopenski operaciji, ki pa jo je bilo treba izvesti še pred zimo ko bojo ceste iz Albanije in Makedonije še prevozne. Ker je bilo videti, da se bo konflikt sprevrgel v resen spopad z Natovimi silami je med sprte strani v zadnjem trenutku vskočila Rusija in ob pomoči Finske od Miloševića zahtevala premirje in ga tudi dobila. Ponovno so se začela pogajanja in 3. julija je bilo dokončno podpisano trajno premirje, 10. julija so bile ustavljene vse letalske operacije dva dni pozneje pa so na Kosovo prišle mednarodne sile za zagotavljanje miru KAFOR. V skladu z mirovnim sporazumom se se morale iz Kosova umakniti vse enote jugoslovanske vojske in policije državne ustanove pa so morali predati predstavnikom mednarodnih sil.
Sedemnajstega februarja 2008 je Kosovo razglasilo samostojnost, kljub temu pa mednarodne enote za zagotavljanje miru, KAFOR, v državi ostajajo saj medetničnim sporom med Albanci in Srbi ni videti konca.
Vojna v Makedoniji [uredi]
Makedonija je bila edina država, ki je Jugoslavijo zapustila brez vojne in brez večjih političnih pretresov zato je že od samega začetka veljala kot stabilna država. Tako je ostalo večino devetdesetih let prejšnjega stoletja dokler se razmere v regiji, zaradi vojne na Kosovu, niso nenadoma spremenile. V Makedoniji je živelo okoli 23% Albancev, ti so živeli večinoma na severu, na meji s Kosovom. V nasprotju s svojimi severnimi sosedu so imeli Albanci v Makedoniji dobro urejene manjšinske pravice njihovi predstavniki pa so bili zastopani tudi v makedonskem parlamentu zato se je marsikateri spor dal rešiti s pogajanji. Kljub temu pa se je med Albanci začelo širiti separatistično mišljenje, ki se je s prihodom albanskih beguncev in upornikov iz Kosova, leta 1999, še bolj okrepilo. Med letoma 1998 in 1999 je v Makedonijo pribežalo 360.000 beguncev, kar je imelo za makedonsko gospodarstvo katastrofalne posledice saj država enostavno ni morala oskrbeti tako velikega števila ljudi, spremenilo pa se je tudi razmerje v etnični pripadnosti. Kot velik problem se je izkazala tudi izredno porozna makedonsko-kosovska meja preko katere so Albanci tovorili orožje in opremo za boj proti Srbom na Kosovu, mejo pa so večkrat prehajali tudi pripadniki KOV. Makedonija je mednarodno skupnost več let zamanj opozarjala na nevzdržne varnostne razmere in nevarnost širjenja spopadov na svoje ozemlje, ker ni dobila pomoči je na mejo poslala vojsko. Konec leta 1999 in v začetku leta 2000 je bilo le še vprašanje časa kdaj bo počil prvi strel s katerim se bo začel nov krvav konflikt na Balkanu.
Do prvega večjega incidenta je prišlo januarja 2001, ko so oboroženi Albanci napadli neko policijsko postajo v bližini Tetova. V napadu je umrl policist, trije pa so bili ranjeni. Odgovornost za napad je prevzela Nacionalna osvobodilna vojska (NOV), kasneje se je izkazalo da je bilo v organizaciji veliko pripadnikov KOV. Kmalu zatem so med NOV in makedonskimi varnostnimi silami izbruhnili prvi večji spopadi. KOV je bila v spopadih kmalu premagana zato je preko meje pobegnila na Kosovo. Makedonija je nato NATO obtožila, da ni naredil dosti za razorožitev Albancev in zaščito kosovsko-makedonske meje. Marca so se pripadniki KOV vrnili v Makedonijo in zasedli hribe okoli Tetova, nato pa z vso silo začeli napadati makedonske varnostne sile v mestu. Ker pogajanja o premirju niso uspela je makedonska vojska 18. marca izvedla mobilizacijo rezervistov, tej pa je 25. marca sledila še ofenziva na položaje KOV. Po dvodnevnih srditih bojih je KOV zapustila položaje in preko meje pobegnila na Kosovo. Prvi ofenzivi je sledila še druga v kateri so makedonske varnostne sile očistile področja severno od Skopja in Tetovega, operacija je bila ustavljena 31. marca 2001. Čeprav so makedonske varnostne sile zmagale v vojni se varnostne razmere še dolgo časa niso povsem umirile,saj je neprestano prihajalo do manjših incidentov in napadov iz zasede. Spopadi so se prenehali šele s podpisom ohridskega sporazuma 13. avgusta 2001.
Glej tudi [uredi]
Zunanje povezave [uredi]
(v angleščini)
- Video on the Conflict in the Former Yugoslavia from the Dean Peter Krogh Foreign Affairs Digital Archives
- Bora Radović: Jugoslovenski ratovi 1991–1999 i neke od njihovih društvenih posledica.
- Information and links on the Third Balkan War (1991–2001)
- Wiebes, Cees. Intelligence and the War in Bosnia 1992–1995, Publisher: Lit Verlag, 2003
- http://srebrenica.brightside.nl/srebrenica/
- Dr. R. Craig Nation. "War in the Balkans 1991–2002."
- "Yugoslavia: the outworn structure" (CIA) Report from November 1970
- Operation Storm
- Strategic Studies Institute, 2002, ISBN 1-58487-134-2
