Pink Floyd

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox music.png
Pink Floyd
Pink Floyd leta 1968, od leve proti desni: Nick Mason, Syd Barrett, David Gilmour, Roger Waters, Richard Wright
Pink Floyd leta 1968, od leve proti desni: Nick Mason, Syd Barrett, David Gilmour, Roger Waters, Richard Wright
Osnovni podatki
Izvor Cambridge, Anglija
Glasbeni slog Progresivni rock, space rock, art rock, hard rock, psihedelični rock
Leta delovanja 1964 - 1994, 2003 - 2007
Založba Harvest , Capitol, Columbia
Povezani
ustvarjalci
Sigma 6
Spletna stran www.pinkfloyd.co.uk
Nekdanji člani
Roger Waters
Syd Barrett
Bob Klose
David Gilmour
Nick Mason
Richard Wright

Pink Floyd je (bila) britanska rock skupina. Spada med najpomembnejše predstavnike psihedeličnega ali art rocka. S svojo glasbo in vizualno obliko svojih albumov in nastopov, je pomembno vplival na razvoj rock glasbe. Največji komercialni uspeh je skupina doživela v 70-ih in 80. letih prejšnjega stoletja. Do sedaj zadnja plošča je izšla leta 1994, zadnjo svetovno turnejo so imeli nato leta 1995. Nato so skupaj nastopili le še enkrat, 2. julija 2005 v okviru Live 8 koncerta v Londonu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovni člani zasedbe so bili Syd Barrett, Roger Waters, Nick Mason in Richard Wright . Leta 1968 je Syda Barretta zaradi njegove zasvojenosti z drogo zamenjal David Gilmour. Roger Waters je skupino zapustil leta 1985.

1964 - 1968[uredi | uredi kodo]

Že leta 1964 so Syd Barrett, Roger Waters in David Gilmour v neki zasedbi preigravali mešanico med folkom, rockom in jazzom. Skupina je razpadla, ko se je Barrett preselil v London.

Kmalu nato je v London odšel tudi Waters. Med študijem arhitekture je na Politehniki spoznal Nicka Masona in Ricka Wrighta. Skupaj so ustanovili skupino Sigma 6, v kateri se igrali priredbe sodobnih blues in beat skladb. Še istega leta so se nekajkrat preimenovali; v The Tea-Set, The Architectural Abdabs in slednjič v The Screaming Abdabs. V začetku leta 1966 se jim je pridružil Syd Barrett, ki je skupino takoj preimenoval v The Pink Floyd Sound. Ime je sestavil iz imen blues glasbenikov Pinka Andersona in Floyda Councila. Na prvi plošči so se nato imenovali še The Pink Floyd, od takrat naprej pa zgolj še Pink Floyd.

Barrett je vplival na razvoj v prvih letih obstoja skupine. Določil je slog - psihedelični rock - ter bil avtor skoraj vseh pesmi na debitantski plošči, The Piper at the Gates of Dawn. Toda njegovo duševno stanje se je venomer slabšalo, verjetno zaradi pretiranega uživanja psihotropnih substanc. Njegovo stanje je pričelo oteževati sodelovanje z njim, zato so se leta 1968 odločili za novega člana. David Gilmour, čigar skupina je tedaj ravno razpadla, je prišel v skupino kot Barrettov »asistent« na koncertih. Toda sčasoma je Gilmour Barretta popolnoma zamenjal. Barrett je 2. marca leta 1968 dokončno zapustil Pink Floyd. Zgolj na plošči A Saucerful of Secrets je prisotna še ena kompozicija izpod peresa Syda Barretta. Ostala njegova dela iz istega obdobja je izdal v obliki solo projektov, deloma s sodelovanjem ostalih članov Pink Floyd. Le-ti so celotno zgodbo Syda Barretta in njegov odnos s skupino uporabili kot inspiracijo za svoj opus.

1968 - 1973[uredi | uredi kodo]

S pomočjo specifičnega načina nastopanja so pridobili pozornost. Tudi filmski režiserji so se pričeli zanimati zanje. Med drugim so sodelovali pri filmih Zabriskie Point in More. Svojo glasbo za slednji film so izdali skoraj istočasno kot album Ummagumma, ki ga sestavljata dve plošči - na prvi so posnetki štirih skladb, izvedenih v živo, na drugi pa se nahajajo eksperimentalne skladbe, posnete v studiu in izpod peresa vsakega od članov posebej.

Plošča Atom Heart Mother je bila izdana leta 1970 in postala prva plošča skupine, ki se ji je uspelo uvrstiti na prvo mesto lestvice v Angliji. Naslednica, Meddle, je dosegla tretje mesto v Angliji ter 55. mesto v ZDA - kljub uspešnim in širokim turnejam. Večjo pozornost onkraj Atlantika so pridobili šele s ploščo za film Obscured by Clouds, s katero so se uvrstili med najboljših 50 na ameriški lestvici, pesem »Free Four« pa se je intenzivno vrtela na radijskih postajah (verjetno zaradi za Pink Floyd neobičajnega hitrega tempa).

1973 - 1977[uredi | uredi kodo]

V 70. letih je Pink Floyd postala globalno uspešna. Roger Waters je prevzel mesto vodje in avtorja. Prva konceptualna plošča skupine je izšla leta 1973, Dark Side of the Moon. Postala je klasika rock glasbe ter njihova prva plošča, ki je dosegla prvo mesto na glasbeni lestvici v ZDA. Plošča je med leti 1973 in 1980 dosegla rekord - 740 tednov je bila na ameriški Billboard lestvici.

Naslednjo ploščo, Wish you were here, so Pink Floyd leta 1975 posvetili Sydu Barrettu. Med snemanjem plošče je Syd Barrett obiskal svoje stare znance v studiu. Rick Wright je pozneje album Wish you were here razglasil za najboljši album, skladbo Shine on you crazy Diamond pa za najboljšo skladbo zasedbe Pink Floyd. Na podlagi ogromnega uspeha prejšnje plošče je bilo povpraševanje po Wish you were here ogromno - zgolj v Angliji je bilo že pred izidom 250.000 rezervacij. Album se je slednjič uvrstil na prvo mesto lestvic na obeh straneh Atlantika.

Pozornost so ponovno pridobili z idejo za ovitek naslednje plošče, Animals (1977). Hipgnosis se je odločil za posnetek 12 m velikega, lebdečega, napihljivega prašiča, ki je postal, kakor tudi veliko okroglo platno na odru, zaščitni znak skupine. Prašič je postal znan, ko se je med fotografiranjem osvobodil od elektrarne Battersea Power Station ter poletel nad letališčem London-Heathrow, kar je seveda zmedlo pristojne kontrolorje. 30 km jugovzhodno od Londona je prašič strmoglavil. Podobno se je zgodilo s ploščo, ki je bila tako pri publiki (kjer se je razplamtel punk), kakor tudi pri kritikih, relativno neuspešna.

1977 - 1985[uredi | uredi kodo]

Najbolj ambiciozen je vsekakor bil projekt The Wall, 1979. Med snemanjem te plošče so se poglobili tudi konflikti znotraj skupine, predvsem med Gilmourjem in Watersom. Waters je uveljavil svojo voljo, skoraj vse (avtobiografske) skladbe na plošči so bile njegovo avtorsko delo. Gilmour je na drugi strani pomembno prispeval k skladbam Run like Hell in Comfortably Numb. David Gilmour je izdal svojo prvo samostojno ploščo, Rick Wright pa je, pod pritiskom skupine (predvsem pa Rogerja Watersa), zapustil Pink Floyd. Kljub temu se je kot gostujoči glasbenik pojavil na redkih koncertih v okviru The-Wall.

Album je za film adaptiral Alan Parker, v glavni vlogi je zaigral Bob Geldof (član skupine The Boomtown Rats ter iniciator Live Aid in Live 8 koncertov).

The Wall je bil kot koncert izveden zgolj v štirih mestih: Los Angeles, New York, London in Dortmund (1981). Leta 1990, kmalu po padcu Berlinskega zidu, je Roger Waters ponovno priredil The Wall z gostujočimi glasbeniki v Berlinu. Ta koncert je bil do tedaj največji koncert v zgodovini rocka.

Skladbe za naslednji album, The Final Cut (1983), je skoraj izključno napisal Roger Waters, ter ga posvetil svojemu očetu Ericu Fletcherju Watersu, ki je padel v drugi svetovni vojni. Plošča velja kot nadaljevanje ali »B stran« plošče The Wall. To avtorsko delo Rogerja Watersa (»written by Roger Waters, performed by Pink Floyd«) je bilo zelo slabo sprejeto, tako pri publiki in kritikih, kakor tudi med ostalimi člani skupine.

1985 - 1995[uredi | uredi kodo]

Leta 1985 so nesoglasja med Gilmourjem in Watersom pripeljala do odhoda Watersa iz skupine, ki je kmalu za tem enostransko pokopal Pink Floyd. Sledil je dolg sodni proces o pravicah uporabe imena: Gilmour in Mason sta namreč želela še naprej nastopati pod imenom Pink Floyd. Med snemanjem novega albuma, A Momentary Lapse of Reason, se je dvojici ponovno priključil tudi Wright, ki pa je naveden kot gostujoči glasbenik, saj sta finančno projekt podprla le Gilmour in Mason. Omenjena plošča je bila spet bolj kot ne samostojen projekt, tokrat pod taktirko Davida Gilmourja. Kljub temu ali ravno zaradi tega ga je publika navdušeno sprejela. Tako se je Pink Floyd (čeprav proces z Watersom še ni bil končan) 9. septembra 1987 odpravil na svetovno turnejo. Legendaren je recimo postal njihov koncert v Benetkah, na katerem je nehote prišlo do poškodbe kulturnih spomenikov. Spor z Watersom se je končal predčasno z dogovorom o avtorskih pravicah.

Tudi Roger Waters je še naprej nastopal in pisal skladbe. Na svojih koncertih je igral tudi Pink Floyd skladbe, predvsem »svoje«. Preostanek Pink Floyd se je poskusil izogniti tem pesmim, kar pa je bilo nemogoče, ker mednje sodijo tudi priljubljene Money in skladbe s plošče The Wall.

Od plošče The Division Bell (1994) naprej, je Rick Wright ponovno stalni član zasedbe. Komercialno zelo uspešnemu albumu je sledila uspešna svetovna turneja ter album »v živo«, P.U.L.S.E (1995).

1995 do danes[uredi | uredi kodo]

Pink Floyd ni izdal več novega materiala. Leta 2000 je izšel album Is there Anybody Out There?: The Wall Live 1980–1981, leta 2001 zbirka uspešnic Echoes. Pojavile so se govorice o ponovni združitvi. Dve leti kasneje je izšla še DVD verzija koncerta v Pompejih leta 1971.

Pink Floyd so bili leta 1996 uvrščeni v Hišo slavnih rock in rolla.

V okviru Live 8 koncerta (organizator: Bob Geldof) julija 2005 v londonskem Hyde Park je Pink Floyd ponovno nastopil v celotni nekdanji zasedbi, prvič po letu 1981. Govorice o novi skupni turneji ali celo novem skupnem albumu so se ponovno razplamtele. Toda zaenkrat so to le govorice - le Roger Waters je nekoč po koncertu dejal, da bi si s starimi kolegi zaželel spet zaigrati celoten repertoar s plošče Dark Side of the Moon v živo. Na koncertu v Londonu leta 2005 so Pink Floyd zaigrali štiri skladbe - dve z Dark Side of the Moon (Speak to me/Breathe/Breathe Reprise in Money) ter po eno s plošč Wish you were here (Wish You Were Here) in The Wall(Comfortably Numb).

7. julija 2006 je umrl ključni član prvotne zasedbe skupine - Syd Barrett. 15. septembra 2008 je za rakom umrl ustanovni član skupine Richard Wright.

Pomen in vpliv[uredi | uredi kodo]

Pink Floyd uspešno združujejo komercialni uspeh in pomemben umetniški prispevek, ki vpliva na generacije glasbenikov. Kot vzornike so jih definirali recimo: Die Ärzte, Guru Guru, Archive, Arjen Lucassen, Porcupine Tree, Shadow Gallery, Dredg, Tool, Oceansize, Air, Kyuss, Radiohead, The Mars Volta, Kate Bush.

Diskografija[uredi | uredi kodo]

Psihedelična faza[uredi | uredi kodo]

Pink Floyd sodijo med najbolj popularne zasedbe psihedeličnega rocka. V psihedeličnem obdobju je vodja skupine bil Syd Barrett, večinski tekstopisec takratnih skladb.

Programatična faza[uredi | uredi kodo]

Pink Floyd v tem obdobju razvijejo za njih običajen eterični zvok, ki atmosferi navkljub jasno zrcali vplive rock in blues predhodnikov. Z albumom Ummagumma doseže skupina svoj eksperimentalni vrhunec. Toda mojstrovina tega obdobja je 23 minut dolga skladba, Echoes, objavljena na plošči Meddle. Isto dolžino ima še ena pomembnejša skladba, Atom Heart Mother Suite, izdana na plošči Atom Heart Mother - v skladbi se skupini pridruži kompleten orkester.

Klasična faza[uredi | uredi kodo]

Fazo označujejo publikacije, ki med občudovalci Pink Floyd veljajo za »tri velike plošče«. V tem času nastane prva konceptualna plošča, Dark side of the Moon, ki jo odlikuje estetična enovitost in simfonična kvaliteta. Izideta tudi uspešen album Wish you were here in jezni album Animals. Slednji velja za prehodno delo, saj se, dolžini skladb navkljub, že manj posveča zvoku električnih orgel.

Intelektualna faza[uredi | uredi kodo]

Roger Waters je v tej fazi dominiral. Po mnenju kritikov so se za ceno estetične vrednosti poglobila besedila in celoten koncept ustvarjanja. Kljub temu velja album The Wall za mojstrovino. Glasba se je podredila sporočilu šele pri zadnji plošči te faze, The Final Cut: protivojni album je nastal sredi hladne vojne. Faza se je končala z izstopom Rogerja Watersa zaradi nesoglasij z Gilmourjem in Masonom.

Post-Waters faza[uredi | uredi kodo]

Po odhodu Watersa je krmilo prevzel Gilmour. Skupina je v tem času izdala komercialno zelo uspešni plošči, A Momentary Lapse of Reason in The Division Bell, ter dve plošči »v živo«, ki dokumentirata spremljajoči svetovni turneji.

Plošče »v živo« in turneje[uredi | uredi kodo]

  • Delicate Sound of Thunder (1988) - posnetki s turneje za A-Momentary Lapse-of-Reason
  • P.U.L.S.E (1995) - posnetki s turneje za The-Division-Bell
  • Is there Anybody Out There? – The Wall Live 1980–1981 (2000) - posnetki s koncertov iz let 1980/81

Kompilacije, videi, DVD-ji[uredi | uredi kodo]

  • The Wall (1982) - film
  • Delicate Sound of Thunder (1988) - »v živo«, VHS
  • La Carrera Panamericana (1992) - film, VHS
  • Shine On (1992) - kompilacija (CD)
  • P.U.L.S.E (1995) - VHS, DVD (predvidoma oktobra 2006)
  • From Behind The Wall (2000) - dokumentarni film (DVD)
  • Is there Anybody Out There? (2000) - CD s posnetki s koncertov
  • Echoes (2001) - CD največjih uspešnic
  • Live in Pompeii (2003) - dokumentarni film (VHS, DVD)
  • Dark Side of the Moon - 30th Anniversary (2003) - SACD v Hybrid verziji
  • Dark Side of the Moon (2003) - dokumentarni film (DVD)
  • The Pink Floyd And Syd Barrett Story (2003) - dokumentarni film (DVD)

Vsi člani zasedbe so izdali tudi samostojne plošče, ki pa so bile relativno slabo sprejete.

Posebnost[uredi | uredi kodo]

  • Skladba Echoes s plošče Meddle je popolno sinhrona s tretjim in četrtim delom Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Alain Dister: Pink Floyd. Boehler, Stuttgart 1980, ISBN 3-9800448-0-7
  • François Ducray: Pink Floyd. EJL, Paris 2000, ISBN 2-290-30646-0
  • Vernon Fitch: The Pink Floyd Encyclopedia (mit CD). Collector's Guide Publ., New York 2005, ISBN 1-894959-24-8
  • Uwe Göller: Eclipsed: das Pink-Floyd-Fan-Buch. Sysyphus-Verl., Aschaffenburg 2001, ISBN 3-00-009230-7
  • Andy Mabbett: The complete guide to the music of Pink Floyd. Omnibus Pr., London 1995, ISBN 0-7119-4301-X
  • Nick Mason: Inside out: a personal history of Pink Floyd. Weidenfeld & Nicolson, London 2004, ISBN 0-297-84387-7
  • Nick Mason: Inside out: Mein persönliches Porträt von Pink Floyd. Rockbuch Verlag, 2005, ISBN 3-927638-09-9
  • Barry Miles: Pink Floyd: a visual documentary. Omnibus Pr., London 2001, ISBN 0-7119-4109-2
  • Jason Rich: Pink Floyd (Interview-CD und Booklet)
  • Paul Sahner: Pink Floyd: elektronischer Rock in Vollendung. Heyne, München 1980, ISBN 3-453-80044-3
  • Rick Sanders: The Pink Floyd. Futura Publ., London 1976, ISBN 0-86007-264-9
  • Nicholas Schaffner: Pink Floyd: vom Underground zur Rock-Ikone. Hannibal-Verl., Höfen 2004, ISBN 3-85445-248-9
  • Jürgen Seibold: Pink Floyd. Zsolnay, Wien 1993, ISBN 3-552-05088-4
  • Storm Thorgerson: Welcome to the picture: Pink Floyd cover im Wandel der Zeit. PPVMEDIEN, Bergkirchen 2004, ISBN 3-932275-90-X
  • Storm Thorgerson: Pink Floyd: shine on. (Buch zur CD-Box) Stace Ltd., 1992

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pink Floyd
Syd Barrett | David Gilmour | Nick Mason | Roger Waters | Richard Wright
Diskografija
Studijski albumi: The Piper at the Gates of Dawn | A Saucerful of Secrets | Ummagumma | Atom Heart Mother | Meddle | The Dark Side of the Moon | Wish You Were Here | Animals | The Wall | The Final Cut | A Momentary Lapse of Reason | The Division Bell
Kompilacije: Shine On
Ostalo
Bob Klose | Steve O'Rourke | Alan Parsons | Storm Thorgerson/Hipgnosis